objavljeno 23. maja 2020

Kot je bilo predvideno, se bodo predavanja od prihodnjega leta dalje odvijala on line. Kar je bilo sicer pozornemu opazovalcu že jasno – da bo tako imenovana pandemija uporabljena kot izgovor za razširjanje vse bolj prepričljivih digitalnih tehnologij –, se je dejansko uresničilo. 

Tokrat ne bo govora o posledični preobrazbi didaktike, s področja katere bo – v odnosu med študenti in predavatelji vseskozi tako zelo pomembna – fizična prisotnost dokončno izginila, tako kot izginjajo tudi skupinske razprave, ki so do sedaj predstavljale najbolj živo obliko poučevanja. Izbris vsakršne čutnozaznavne izkušnje iz življenja in trajno vklenjena izgubljenost pogleda v ekran sta del tehnološkega barbarstva, ki ga doživljamo.

V trenutnem dogajanju je namreč še precej bolj usodno to, o čemer se pomenljivo sploh ne govori, in sicer da se približujemo koncu študija kot načinu življenja. Rojstvo univerz v Evropi je posledica združevanja študentov – universitates –, čemur navsezadnje tudi dolgujejo svoje ime. Na študentsko življenje so vsekakor odločilno vplivali sam študij in predavanja, a nič manj pomembna niso bila srečanja in redne izmenjave z drugimi scholarii, ki so prihajali iz oddaljenih krajev in so se glede na svoj izvor združevali v nationes. Tovrsten način bivanja se je skozi stoletja razvijal v različne smeri, vendar pa je bila socialna dimenzija od obdobja srednjeveških clerici vagantes pa vse do študentskih gibanj v dvajsetem stoletju njegova stalna spremljevalka. Kdorkoli je poučeval v študentski predavalnici, se zaveda, da so se tako rekoč pred njegovimi očmi sklepala prijateljstva in tvorile majhne študentske ter raziskovalne skupine, ki so se, glede na kulturni in politični interes, srečevale še po koncu predavanj. 

Vsega tega, kar je trajalo skoraj deset stoletij, bo sedaj za vedno konec. Študenti ne bodo več prebivali v mestih, v katerih je sedež fakultete, temveč bo vsak poslušal predavanja zaprt v svoji sobi, včasih stotine kilometrov stran od teh, ki so bili nekoč njegovi sošolci. Z ulic majhnih mest, sedežev nekdaj priznanih univerz, bodo izginile skupnosti študentov, ki so v preteklosti pogosto tvorile njihov najbolj živahen del.

O vsakem družbenem fenomenu, ki ugasne, lahko trdimo, da si je na nek način zaslužil svoj konec, in dejstvo je, da so naše univerze dosegle točko tolikšne sprijenosti in strokovne nesposobnosti, da jih niti ni mogoče objokovati, ter da se je navsezadnje posledično enako osiromašilo tudi študentsko življenje. A dvoje mora ostati nespremenljiva gotovost: 

1. Profesorji, ki so se pripravljeni podvreči – kot to množično počnejo – novi telematski diktaturi in pristati na to, da imajo predavanja izključno on line, so popoln ekvivalent univerzitetnim predavateljem, ki so leta 1931 prisegli zvestobo fašističnemu režimu. Enako kot se je zgodilo takrat, obstaja velika verjetnost, da se jih bo tudi tokrat uprlo zgolj petnajst od tisočih, vendar pa bodo gotovo tudi njihova imena, tako kot imena tistih, ki niso prisegli fašizmu, ostala zapisana v zgodovino.
2. Študenti, ki imajo zares radi študij, se bodo morali upreti vpisu na tako preoblikovane univerze in se, kot nekoč na začetku, organizirati v nove universitates. Le znotraj teh se bo lahko, nasproti tehnološkemu barbarstvu, obdržala živa beseda in rodila se bo – če se bo – neka nova vrsta kulture.

Prevedla Nina Miri