(Pavle Rak: Zlati ptič na kobrini glavi. Ljubljana, Cankarjeva založba, 2002, 225 strani)

Da Pavle Rak (rojen 1950 v Beogradu) ni le občasen popotnik, ampak je popotništvo njegov življenjski stil, priča zapis na platnici njegove knjige Zlati ptič na kobrini glavi. Tam preberemo med drugim: »Živim med Kranjem, Parizom, Peterburgom, Atosom in Beogradom«. Lahko bi rekli, da je avtor razpet med Zahodom in Vzhodom, le da se nekoliko bolj nagiba na Vzhod. O tem nas med drugim potrjujejo avtorjevi popotni zapiski, katerim je Vzhod dal tudi naslov (Zlati ptič na kobrini glavi).
Rakova knjiga je razdeljena v štiri dele (1. Turška in grška kava, 2. Stara Evropa, 3. Evropa brez mej?, 4. Poskus razumevanja), posamezni deli pa so sestavljeni iz dveh ali iz več poglavij. Gre za mozaičen prikaz bežnih, a izrazitih popotnih vtisov iz Evrope in iz Azije, ki jih dopolnjujejo poglobljene meditacije o tem in o onem.
Prvo poglavje (Carigrad brez carstva) se dogaja v mestu, ki je nekak začetek Orienta, kolikor ne iščemo (ali: ne najdemo) začetka Orienta že na območju Jugoslavije. Avtor dejansko uvidi neko podobnost med Istambulom in Beogradom. Od vsakdanjega vrveža zanemarjenega velemesta nas avtor mimogrede popelje do palače nekdanjega sultana in se podrobneje zadrži pri cerkvi svete Sofije. In avtorjeva zaključna meditacija o Carigradu? »Nič se ne premakne. Vedno ista, stoletja stara naloga: kako osmisliti nesmiselni mimohod slučajnega mimoidočega, kako iz ustavljenega časa narediti dogodek«.
V poglavju Razpotja starodavnega in današnjega Dodekaneza uspe avtor v nekaj bežnih potezah izrisati napetost grško-turške obmejnosti, nato pa se bolj posveti sledovom grške antike in krščanstva na grških tleh (Patmos).
Sledi preskok v Amsterdam. Spet se znajdemo v najprej razgibani vsakdanjosti, takoj zatem pa v umirjenem srečanju z Vermeerjevim in Rembrandtovim slikarstvom.
Svoja Potovanja po Parizu začenja avtor z naslednjima ugotovitvama: »Dokler sem živel v Beogradu, sem potoval v Pariz«. In dalje: »Odkar živim tukaj, potujem po Parizu«. Ko skuša avtor popisati Pariz, pravi: »Pariz je arhipelag. Pariz je ozvezdje. Pariz je minojski labirint«. Svoje zanimivo odkrivanje Pariza zaključi Rak z mislijo: »Potem pa naj vsak s seboj in iz sebe naredi največ, kar more, sicer je zaman potoval«.
V poglavu Od kaosa k redu nas avtor popelje v Hannover. Že poudarjeni naslov obeta, da bodo sile reda (15.000 policajev) ugnale sile nereda (nekaj sto kaotičnih anarhističnih mladcev). In avtor še potrdi: »Hannoverčani imajo rajši red, ta svoj red, vsekakor dolgočasen, toda krepko utemeljen v naravnem redu«. In kakšen je nedeljski Hannover? »Središče Hannovra postane tako ob nedeljah nesmiselna puščava…V tem času boste tu težko srečali Nemca…Ob nedeljah po teh nesmiselnih ulicah med betonskimi škatlami brezciljno krožijo sami tujci, tretji in četrti svet«. In spet nas avtor za ravnotežje popelje k umetnosti, tokrat k nemškemu slikarstvu iz časa renesanse in iz 20. stoletja.
In kako je v Angliji? Tu nam Rak poda bistveno sporočilo že na začetku: »Dve stvari sta, s katerima nas lahko očara Anglija: zelenje in svežina njene narave in pa težnja, da se vse, kar so ljudje tekom stoletij vzljubili kot svoje, ohrani«. Avtor zatem ponovno izriše pisano sliko, sestavljeno iz narave (Temza), iz kulture (razstava Van Dycka, Chestertonov grob) in iz zgodovine (spomin na Williama Penna in na Mayflower).
Sledi preskok v Nemčijo (Izbrisana meja). Temu sestavku bi morda najbolj ustrezala oznaka: politično-gospodarska meditacija. V uradno združeni Nemčiji je še velika razlika med Zahodom in med Vzhodom. Avtor ugotavlja: »Žalostna je videti danes Vzhodna Nemčija. To, kar se zida, spominja na ‘nove zaplate na starih oblekah’ – poleg zahodnjaško bleščečih prodajaln je grobo, gnilo in razrušeno okolje še strašnejše«. Iz bednega gospodarskega stanja nas spet odpelje umetnost, ko pisec obišče znameniti dresdenski muzej Zwinger. Še jedrnati zaključek: »Med obema Nemčijama se še vedno malo potuje. Nevidna meja še vedno opravlja svojo razdelilno vlogo«.
Vsebinsko podobna meditacija je tudi poglavje Ruska kaša – v glavah. Avtor ugotavlja: »Šok po padcu komunizma je praktično pomenil pravo razsulo«. In dalje: »V teh letih se je ruska ‘demokracija’ proslavila z inflacijo, z ropom varčevalcev in upokojencev, s splošno bedo, v katero se je pogrezala večina prebivalcev«. Rak se v Peterburgu iz radovednosti udeleži kongresa ruskih nacionalistov, pravzaprav zgolj posnemovalcev nemških nacistov.
V poglavju Balkanske meje smo že bliže domačim krajem. Najprej gre za albansko-grško mejo in nato še za nekaj »novih mej« (najbrž v smeri Makedonije, Srbije…). Nadalje opiše avtor še koruptivnost na balkanskih mejah in pa bedno stanje v Srbiji ob koncu stoletja.
Iz balkanske bede nas avtor povede v bedo Daljnega vzhoda. Poglavje Mesto kot bog Jan nam prikaže znameniti nepalski Katmandu. Dvoobrazni rimski bog Jan v naslovu izrazito predstavlja dvojost umetnostnih (arhitektonskih) lepot mesta in človeške revščine, ki je skrita stran v bližini teh lepot.
Svoj potopisni mozaik zaključi avtor v Indiji (Dežela, v kateri se lahko umira). K tolikim že znanim prikazom indijske bede (Bombaj), indijskih značilnosti (‘svete’ krave idr.) in srečanj s smrtjo (Ganges in Varanasi), je pridal Rak vseeno svoj opazno osebni kamenček.
V celoti so Rakove potopisne slike informativno mikavne, povrh pa s svojimi ‘poskusi razumevanja’ spodbujajo bralce k aktivnemu razmisleku o različnih straneh človeškega delovanja in nehanja.