XXV.

Begheric iets dats mi oncont;
want in ontwetenne sonder gront
Vendic mi gheuaen in alre stont.
ic waent menschen sen nie en verstont,
so dat ghespreken mochte sijn mont
Waer hi grondet die diepe slont.

Jc en wille mi meneghen niet men hen
Die omme loen dienen ocht omme ghewen.
Vraghet mi iemant waer dat ics ben,
Ic segghe hem ic en weets meer no mijn;
Want niet bat en caent ghetonen mijn sin,
Dan een molesteen mach vlieten int swin.

Dit es ene wonderlike mare
Dat mi houdet in meneghen vare;
Si es meneghen verholen ende mi openbare:
Daer ic der minnen volghe nare,
Daer bleef ic in hare
Verslonden in eene eenuoldeghen stare.

Die dit staren mach verstaen
Hi es ghebonden ende gheuaen
Ende inder minnen prisoen so vast ghedaen,
Hine mach hare nemmermeer ontgaen.
Maer diere es luttel so ghedaen,
Datse der minnen so verre ghestaen.

Ay, mi deus, wat es hem ghesciet,
Die dat en horet noch en siet
Dattenne iaghet ende daer hi vore vliet,
Ende dat hi mint ende van minnen ontsiet:
Der minnen iacht, hadde hi vore iet,
Jaghet hem van allen op een niet.

XXVI. MENGELDICHT

Jc soude der minnen noch gherne naerre dringhen
Constic van binnen wel toe bringen.
Maer si en moghent dit liedekijn met mi niet singhen,
Di hen vele met creaturen minghen.

De blote minne die niet en spaert
Jn die weelde oueruaert,
Alse si alles toevals wordt ontpaert,
Comt si in hare eenuoldeghen aert;

Jn bloeter minnen toeverlat
Moet sijn af der creaturen raet.
Want si van hen alle vorme slaet
Die si in hare simpelheyt ontfaet.

Daer werden si alle wisen quite
ende veruremdet van alle ghelike:
de arme van gheeste in eerdrike
houden van rechte dese vite.

Het en es niet allene om verre gaen
Noch om broet noch om ander goet ontfaen:
Die arm van gheeste sij sonder waen
Jn die wide eenuoldicheit ontfaen,

Die en heeft inde noch beghin
Noch vorme, noch wise, noch redene, noch sin
Noch dunken, noch dincken, noch merken, no wetene;
Si es sonder cierkel wijt onghemeten.

Jn dese weelde wide eenuldicheit
Wonen die arme van gheeste in enecheyt.
Daer en vendense niet dan ledicheit,
Die altoes antwerdet der ewicheyt.

Dit es gheseghet met corter tale;
Maer hare wech es lanc, dat wetic wale.
Want si moeten doghen meneghe quale
Die dit volproeuen altemale.

XXVII. MENGELDICHT

Een edel licht lichtet in ons fijn
Dat wilt altoes dat wij hem ledich sijn;
Die puere vonke, dat ghensterkijn,
Die leuelicheyt der zielen mijn,
Dat enech altoes met gode moet sijn,
Daer lichtet god inne sinen eweghen scijn.

Dat es verborgen in ons binnen;
Het en can redenne noch sin versinnen
Niet anders dan met bloeter minnen.
Si sijn ouerformet diet bekinnen
Ouernatuerleke vter vonken van binnen
Jn een godlec eenuoldich kinnen.

De toeual der menichfuldicheit
Benemt ons onse eenuldicheit,
Also sente ian ewangeliste seit:
Dat licht lichtet inder demstercheit,
Ende niet en begrijpse dies lichs claerheit.
Jn hare die donckere deemsterheit.

Waren wij comen te desen lichte,
So waren wij ledich in sijn ghesichte
Van alre wise, van alre berichte,
Van alre storien, van alre ghedichte;
Jn een afgrondich onghestichte
Saghen wij dan dat licht inden lichte.

Scamt v, ghi die langhe hebt ghescenen,
Dat v so langhe moet toeval menen
Ende onghewesent altoes cruept henen.
Mochte eenuoldicheit v in hare ghewenen
Datse v met haren lichte hadde ouerscenen,
So bleefdi van beelden, van formen ongherenen.

Ghi moecht v seluen zere versien
Dat ghi dat licht soeket buten met pertien
Ende in v gheel es ende v gheheel wilt vrien.
Wilde derre philosophien
Sijn meester, sone mogdi u selfs niet lien
Noch niets achten, maer alles vertien.

Ay, deus, hoe grote edelheyt
Es dese vrie ledicheyt
Daer van minnen minne al ontseyt
Daer niet en soect buten haers seluesheyt,
Alse si die eweghe salicheyt
Heuet besloten in hare enicheit.

XXVIII. MENGELDICHT

Ic late hare gherne af slaen mijn houet,
Jndien datse doch mijnre noet ghelouet,
Si die mi vanden sinne rouet
Metter treckender chiere die si mi toghet.

Waer omme toendi mi dat ghelaet
Daer ghi mi namaels met verslaet?
Want alst met mi ter noet wert gaet,
So drijfdi met mi uwe baraet.

Ay, minne, v treken sijn te snel:
Alse ghi toent een, so meendi .J. el;
Nu stappans suete, nv stappans fel;
Bleefdi op een, soe daedi wel.

V baraet dat es te staere
Hen die dienen in vwe paerc
Ende altoe setten hare ghemarc
Om te voldoene ws willen warc.

Ghi versouft wise ende vroede
Ende settse in menechfoldeghen moede;
Alsi meest scinen buten spoede,
Ghefdi hen uwe ghiften sonder hoede.

Ghi sijt scalc ende goedertieren;
Saecht alse een lam, ende onghehiere
Alse onghetemde welde diere
Jn die woustine, sonder maniere.

XXIX.

Willecome oerspronc van binnen,
Du brenghes edel hemelsch kinnen;
Du voeds altoes met nuwer minnen;
Du houdes mi ledech in dijn versinnen
Alles toeuals met vutters kinnen.

Der bloter waerheyt enicheyt,
Die al der redennen doen ontseyt,
Houdet mi in die ledicheit
Ende voeghet mi te diere evulidicheit
Des ewechs wesens ewicheyt.

Daer bennic alder redennen ontpronden.
Alle die nie scriftuere verstonden
En mochtent met redenen niet orconden
Dat ic bloet ende onbewonden
Hebbe in mi bouen redenne vonden.
Deo gracias Amen.

XXV. PESEM

Po čemer koprnim mi je neznano,
Zakaj v nevédenju brez dna
Najdevam se ujeto v vsakem času.
Menila sem, da duh človeški ne doume,
Tako da usta bi lahko izrekla,
Kje dno ima globoko žrelo.

Nočem se pečati z njimi,
Ki zavoljo plačila služijo ali koristi.
Če kdo me vpraša, kje sem,
Mu porečem, da ne vem ne več ne manj;
Zakaj nič ne more mi bolj razsvetliti duha
Kot mlinski kamen, ki plava v potoku.

To je čudovita zgodba,
Ki me navdaja z mnogimi strahovi;
Mnogim je skrita, meni pa je razkrita:
Koder Ljubezni sledila sem,
Tam v Njej sem ostala,
Požrta v enovitem strmenju.

Kdor to strmenje more doumeti,
Je zvezan in ujet
In tako trdo v zapor Ljubezni dan,
Da ji nikdar več ne more ubežati.
A tisti, ki stojijo daleč od Ljubezni,
Imajo s tem opraviti kaj malo.

Aj, moj Deus, kaj se z njim godi,
Ki ne sliši in ne vidi,
Da ga lovi in da sam beži pred tem,
Da bi ljubil in se bal Ljubezni:
Tega lovi Ljubezen, če prej je kaj imel,
Lovi ga od vsega v Nič.

XXVI. PESEM

Še bližje bi rada k Ljubezni prodrla,
Če dodobra bi notranje zmogla.
A z menoj pesmice te ne morejo peti,
Ki se pogosto pečajo z ustvarjenimi bitji.

Gola Ljubezen, ki v divje, prehodu
Ne prizanaša,
Ko ločena je od vsega prigodja,
Pride v svoj enoviti način.

V pričakovanju gole Ljubezeni
Treba je biti odmaknjen od svèta ustvarjenih bitij.
Zakaj Ona jemlje vsako obliko njim,
Ki jih prejema v svojo preprostost.

Tam bodo rešeni vseh načinov
In od vseh podobnosti odtujeni:
Ubogi v duhu v zemeljskem kraljestvu
Živijo tako po pravici.

Tu vendar ne gre za to, da bi se podali v daljavo,
Niti da bi kruh prejeli ali kako drugo dobrino:
Ubogi v duhu so brez dvoma
Prejeti v prostrano enovitost,

Ki nima ne konca ne začetka,
Ne oblike ne načina, ne uma ne smisla,
Ne umišljanja ne mišljenja, ne pozornosti ne védenja;
V krog neuvita je neizmerno prostrana.

V tej divji prostrani enovitosti
Ubogi v duhu prebivajo v e(di)nosti.
Ničesar ne najdejo tam razen izpraznjenosti,
Ki vselej odgovarja večnosti.

To je povedano na kratko,
A njih pot je dolga, to dobro vem.
Zakaj tisti, ki to do konca izkusijo,
Morajo prestati mnoge muke.

XXVII. PESEM

V nas veličastno sveti plemenita luč,
ki venomer hoče, da smo jo prosti;
Čista iskra, ta iskrica,
Živost duše moje,
Ki z Bogom vselej mora biti eno,
V njej s sijajem večnim sveti Bog.

To je v nas globoko skrito;
Drugače kot z golo ljubeznijo
Ne moreta tega dojeti ne um ne pamet.
Tisti, ki to spoznajo, so v notranji iskri
Preobraženi nadnaravno
V božansko enovito védenje.

Prigodje mnogoterosti
Nas ropa enovitosti,
Kot pravi sveti Janez Evangelist:
Luč sveti v mraku,
A jasnine te luči ni sprejel
V njej temni mrak.

Če bi k tej luči prišli,
Bi prosti bili pred njenim obličjem
Vseh načinov, vseh pripovedi,
Vseh zgodb, vseh pesmi;
V brezdanji praznoti
Bi naposled luč videli v luči.

Sramujte se, ki ste se dolgo šopirili,
Da se tako dolgo prigodju morate vdajati
In razbistvovani vselej klečeplaziti.
Če enovitost bi zase si pridobiti vas mogla,
Tako da bi z njeno lučjo se lahko preoblikovali,
Bi nedotaknjeni ostali od podob in oblik.

Zelo bi vi sami morali paziti,
Da zunaj razkropljenosti luč bi iskali,
Saj je vsa v vas in vas popolnoma hoče osvoboditi.
Če mojstri hočete biti
Teh modrosti, ne smete ničesar sami iskati
Niti paziti, marveč vse opustiti.

Aj, Deus, kako velika plemenitost
Je ta prosta izpraznjenost,
Kjer se Ljubezen iz ljubezni vsemu odreka
In ničesar ne išče zunaj svoje lastnine,
Tako kot je večno blaženost
Zajela v svojo e(di)nost.

XXVIII. PESEM

Rada ji pustim, da me obglavi,
Da vendar bi tako verjela moji stiski,
Ona, ki me spravlja ob pamet
S privlačnim okrasjem, ki mi ga kaže.

Čemu mi to naličje kažete,
Ki z njim me naposled še bolj pobijete?
Zakaj ko je z menoj čedalje huje,
Se greste z menoj svojo pretkanost.

Aj, Ljubezen, prehitri so Vaši udarci:
Ko kažete eno, mislite drugo;
Zdaj nenadejano sladko, zdaj nenadejano grenko;
Če bi pri enem ostali, prav bi storili.

Vaša pretkanost prehuda je
Zanje, ki služijo v Vašem vrtu
In si venomer prizadevajo,
Da izpolnili bi delo, ki Vam je po volji.

Vi poneumljate modre in umne
In v razna razpoloženja jih spravljate;
Ko kar najbolj brezupno se zdi,
Jim nepričakovano daste svoje darove.

Zlobna ste in dobrotljiva,
Blaga kakor jagnje in okrutna
Kot neukročena divja zver
V puščavi, brez načina.

XXIX. PESEM

Pozdravljen, notranji Izvor,
Ti plemenito nebeško prinašaš spoznanje;
Venomer z novo ljubeznijo hraniš;
Me v svojem motrenju prosto držiš
Vsega prigodja z zunanjim spoznanjem.

E(di)nost gole resnice,
Ki se vsemu umevanju izmika,
Drži me v izpraznjenosti
In me predaja tej enovitosti
Večne biti večnosti.

Tam sem oropana vsega umevanja.
Vsi, ki Pismo so kdaj razumeli,
Niso z umevanjem mogli dognati,
Kar gola in nezastrta
Nad umevanjem našla sem v sebi.
Deo gracias Amen.