Najnovejši prispevki
Kategorije
Arhiv
Pridiga 5a
In hoc apparuit caritas dei in nobis, quoniam filium suum unigenitum misit deus in mundum ut vivamus per eum.
Božja ljubezen se nam je razodela v tem, da je Bog poslal v svet svojega edinorojenega Sina, da bi živeli po njem. (1 Jn 4,9) [1]
Sveti Janez govori: “Božja ljubezen se nam je razodela v tem, da je v svet poslal svojega Sina, da bi živeli po njem in z njim” (1 Jn 4,9), in tako je naša človeška narava neizmerno povišana s tem, da je Najvišji prišel in vzel nase človekovo naravo.
Neki učitelj pravi: Če pomislim na to, da je bila naša narava povzdignjena nad ustvarjena bitja in da v nebesih sedi nad angeli in jo ti častijo, se moram veseliti iz najglobljega srčnega temelja/dna, kajti Jezus Kristus, moj ljubi Gospod, je vse, kar ima v sebi, naredil za mojo last. On (učitelj) tudi pravi, da je Oče v vsem tistem, kar je podelil Jezusu Kristusu v človeški naravi, prej mislil name in me ljubil bolj kot Njega ter to prej podelil meni. Kako to? Njemu je dal zavoljo mene, kajti bilo mi je potrebno <not>. Karkoli že Mu je torej dal, je s tem meril name in mi je to dal prav tako kakor Njemu; tu ničesar ne izvzemam, ne zedinjenja ne svetosti Božanstva ne česarkoli. Vse, kar Mu je kdaj dal v človeški naravi, mi ni ne bolj tuje ne dlje kot Njemu, kajti Bog ne more dati (zgolj) malo; dati mora vse ali sploh nič. Njegov dar je docela preprost in popoln, brez delitve in ne v času, vselej (samo) v večnosti; in bodite glede tega tako gotovi, kakor živim: Če hočemo prejemati od Njega, moramo biti v večnosti, vzvišeni nad čas. V večnosti so vse stvari pričujoče. To, kar je nad mano, mi je tako blizu in tako pričujoče kakor tisto, kar je tu, pri meni; in tam bomo prejemali od Boga to, kar naj bi od Boga imeli. Bog tudi ne spoznava ničesar zunaj sebe, temveč je Njegovo oko uperjeno v Njega samega. Vse tisto, kar vidi, vidi v sebi. Zato nas Bog ne vidi, če smo v grehih. Zato: Kolikor smo v Njem, toliko nas Bog spoznava, se pravi: kolikor smo brez greha. In vsa tista dela, ki jih je kdaj naredil naš Gospod, je meni dal v last tako, da zame ne bodo nič manj zaslužna kot moja lastna dela, ki jih sam udejanjam. A kolikor je nam vsem vsa Njegova plemenitost enako lastna in enako blizu, tako meni kakor njemu, zakaj tedaj ne prejemava enakega? Ah, to bi morali razumeti! Če kdo hoče priti do tega darila, da na enak način prejme dobro ter občo <gemeine> in vsem ljudem enako bližnjo človeško naravo, je za to potrebno, da – kakor v človeški naravi ni nič tujega ne daljnega ne bližnjega – v človeški družbi stojiš enak, samemu sebi nič bliže kot komu drugemu. Vse ljudi bi moral ljubiti kakor sebe in jih enako spoštovati in imeti za enake; to, kar se zgodi komu drugemu, naj bo hudo ali dobro, bi zate moralo biti, kot da bi se tebi zgodilo.
Drugi smisel je zdaj tale: “Poslal ga je v svet.” Zdaj bomo (s tem) razumeli veliki svet, v katerega zrejo angeli. Kakšni moramo biti? Tam moramo biti z vso svojo ljubeznijo in z vsem svojim hrepenenjem, kakor pravi sveti Avguštin:[2] Kar človek ljubi, to v ljubezni postane. Naj zdaj rečemo: Če človek ljubi Boga, da postane Bog? To zveni kot nevera. V ljubezni, ki jo daruje človek, ni dvojega, temveč (zgolj) eno in enojstvo <eyn und eynung>, in v ljubezni sem bolj bog, kakor sem v samem sebi. Prerok govori: “Rekel sem, da ste bogovi in otroci Vsevišnjega” (Ps 81,6). To zveni osupljivo, da je človek na takšen način zmožen postati bog v ljubezni; vendar je res v večni resnici. Naš Gospod Jezus Kristus to dokazuje.
“Poslal ga je v svet (= latinsko “mundum”).” “Mundum” na en način pomeni “čisto”. Pazite! Bog nima nobenega bolj pravega/lastnega mesta <eigner statt> kot čisto srce in čisto dušo; tam Oče rojeva svojega Sina, kakor Ga rojeva v večnosti, nič bolj in nič manj. Kaj je čisto srce? Čisto je to, kar je odbrano in ločeno od vseh ustvarjenih bitij, kajti vsa ustvarjena bitja omadežujejo, ker so nič; kajti nič je manko in omadežuje dušo.[3] Vsa ustvarjena bitja so čisti nič; ne angeli ne ustvarjena bitja niso nekaj. Imajo …[4] in omadežujejo, kajti narejeni niso iz ničesar; so in so bili nič. To, kar je vsem ustvarjenim bitjem nasproti in ustvarja neugodje <unlust>, je nič. Če bi v svojo dlan vzel žareče oglje, bi me to bolelo. To prihaja le od “niča”, in ko bi bili svobodni pred “ničem”, ne bi bili nečisti.
In zdaj: “v njem živimo” z Njim. Ničesar ni, po čemer bi tako koprneli kakor po življenju. Kaj je moje življenje? Kar se od znotraj vzgibava [bewegt wirt] iz samega sebe. To (pa) ne živi, kar je vzgibavano od zunaj. Če torej živimo z Njim, moramo z Njim tudi od znotraj sodelovati, tako da ne delujemo od zunaj; prej moramo biti vzgibavani od tega, iz česar živimo, se pravi: po Njem. Moremo in moramo (pa) delovati iz sebi lastnega <uss unserm aigen> od znotraj. Če naj potemtakem živimo v Njem in po Njem, mora biti nam lastno in moramo delovati iz sebi lastnega; kakor Bog udejanja vse stvari iz sebi lastnega in po samem sebi, tako moramo (tudi) mi udejanjati iz lastnega, ki je On v nas. Je docela nam lastno in vse stvari so nam lastno v Njem. Vse, kar imajo vsi angeli in vsi sveti in naša Gospa, mi je lastno v Njem in mi ni ne bolj tuje ne dlje kot to, kar imam sam. Vse stvari so mi enako lastne v Njem; in da bi prišli do tega lastnega, da bi bile vse stvari nam lastno, ga moramo jemati v vseh stvareh na enak način, nič bolj v eni kot v drugi, kajti v vseh stvareh je enako.
Naletimo na ljudi, ki jim Bog na en način bržkone godi, na drugega pa ne, in ti hočejo Boga venomer imeti v posesti (zgolj) na en način pobožnosti <andaucht> in ne na drugega. Dopuščam, da je to dobro, vendar je popolnoma sprevrženo. Kdor naj bi Boga jemal na pravi način, Ga mora v vseh stvareh jemati na enak način, tako v stiski kakor v dobrem počutju, tako v joku kakor v veselju; povsod naj bi ti bil enak. Če misliš, da zato, ker nimaš, ne da bi to zakrivil s smrtnim grehom, ne zbranosti ne resnosti – prav zato, ker nimaš pobožnosti in resnosti, (tudi) Boga nimaš, in če ti je žal, je prav to zdaj (tvoja) pobožnost in (tvoja) resnost. Zato se vam ni treba oprijeti kateregakoli načina, kajti Bog na noben način ni ne to ne ono. Zato tisti, ki Boga jemljejo na takšen način, Bogu delajo krivico. Jemljejo način,[5] ne pa Boga. Zato si zapomnite tole besedo: da imate zgolj Boga pred očmi in Ga iščete. Kateri si že bodi načini se potem pripetijo [gevelt], bodite z njimi povsem zadovoljni. Kajti ozirati se morate zgolj na Boga in na nič drugega. To, kar imate ali česar nimate radi, je tedaj pravo, in vedite, da je sicer popolnoma sprevrženo. Pod klop tlačijo Boga tisti, ki hočejo imeti toliko načinov. Naj bo jok in vzdihovanje in mnogo takšnega: vse to ni Bog. Če hoče priti, to sprejmite in bodite zadovoljni; če se to ne zgodi, bodite spet zadovoljni in vzemite to, kar vam Bog tisti hip hoče dati, ostanite venomer v ponižnem izničenju in zavrženosti <vernuthait und verworffenhait> in venomer naj se vam dozdeva, da ste nevredni kateregakoli dobrega, ki bi vam ga Bog lahko storil, če bi hotel. S tem je torej razložena beseda, ki jo piše sveti Janez: “Božja ljubezen nam je razodeta v tem”; če bi bili takšni, bi bilo to dobro razodeto v nas. Za to, da nam je skrito, ni krivo nič drugega kot mi sami. Mi smo vzrok vseh svojih ovir. Če se varuješ pred samim sabo, si se dobro varoval. In če je tako, da tega nočemo vzeti, nas je (vendarle) izbral za to; če tega ne vzamemo, se bomo morali pokesati in nam bo to zelo očitano. Da ne pridemo tja, kjer se prejema to dobro, torej ni odvisno od Njega, temveč od nas.[6]
[1] To pridigo je našel J. Quint, preučevalec Eckhartove misli in prirejevalec njegovih nemških besedil. Vsebinsko je tesno povezana s 13. pridigo (“Qui audit me”).
[2] Prim. sv. Avguštin, Epist. Ioh. tr. II n. 14 (PL 35, 1997).
[3] O brezmadežni, čisti duši govori Mojster Eckhart tudi v 54. pridigi (“Quis putas puer iste erit?”).
[4] Lakuna v rokopisnem izročilu pridige.
[5] Tj. način življenja, konkretno obliko asketske eksistence.
[6] Sklep pridige je fragmentaren, saj manjka ustaljen zaključni obrazec. Morda je izzvenela s podobnim sklepnim stavkom kot 6. pridiga (“In hoc apparuit caritas dei”).
Pridiga 5a
In hoc apparuit caritas dei in nobis, quoniam filium suum unigenitum misit deus in mundum ut vivamus per eum.
Božja ljubezen se nam je razodela v tem, da je Bog poslal v svet svojega edinorojenega Sina, da bi živeli po njem. (1 Jn 4,9) [1]
Sveti Janez govori: “Božja ljubezen se nam je razodela v tem, da je v svet poslal svojega Sina, da bi živeli po njem in z njim” (1 Jn 4,9), in tako je naša človeška narava neizmerno povišana s tem, da je Najvišji prišel in vzel nase človekovo naravo.
Neki učitelj pravi: Če pomislim na to, da je bila naša narava povzdignjena nad ustvarjena bitja in da v nebesih sedi nad angeli in jo ti častijo, se moram veseliti iz najglobljega srčnega temelja/dna, kajti Jezus Kristus, moj ljubi Gospod, je vse, kar ima v sebi, naredil za mojo last. On (učitelj) tudi pravi, da je Oče v vsem tistem, kar je podelil Jezusu Kristusu v človeški naravi, prej mislil name in me ljubil bolj kot Njega ter to prej podelil meni. Kako to? Njemu je dal zavoljo mene, kajti bilo mi je potrebno <not>. Karkoli že Mu je torej dal, je s tem meril name in mi je to dal prav tako kakor Njemu; tu ničesar ne izvzemam, ne zedinjenja ne svetosti Božanstva ne česarkoli. Vse, kar Mu je kdaj dal v človeški naravi, mi ni ne bolj tuje ne dlje kot Njemu, kajti Bog ne more dati (zgolj) malo; dati mora vse ali sploh nič. Njegov dar je docela preprost in popoln, brez delitve in ne v času, vselej (samo) v večnosti; in bodite glede tega tako gotovi, kakor živim: Če hočemo prejemati od Njega, moramo biti v večnosti, vzvišeni nad čas. V večnosti so vse stvari pričujoče. To, kar je nad mano, mi je tako blizu in tako pričujoče kakor tisto, kar je tu, pri meni; in tam bomo prejemali od Boga to, kar naj bi od Boga imeli. Bog tudi ne spoznava ničesar zunaj sebe, temveč je Njegovo oko uperjeno v Njega samega. Vse tisto, kar vidi, vidi v sebi. Zato nas Bog ne vidi, če smo v grehih. Zato: Kolikor smo v Njem, toliko nas Bog spoznava, se pravi: kolikor smo brez greha. In vsa tista dela, ki jih je kdaj naredil naš Gospod, je meni dal v last tako, da zame ne bodo nič manj zaslužna kot moja lastna dela, ki jih sam udejanjam. A kolikor je nam vsem vsa Njegova plemenitost enako lastna in enako blizu, tako meni kakor njemu, zakaj tedaj ne prejemava enakega? Ah, to bi morali razumeti! Če kdo hoče priti do tega darila, da na enak način prejme dobro ter občo <gemeine> in vsem ljudem enako bližnjo človeško naravo, je za to potrebno, da – kakor v človeški naravi ni nič tujega ne daljnega ne bližnjega – v človeški družbi stojiš enak, samemu sebi nič bliže kot komu drugemu. Vse ljudi bi moral ljubiti kakor sebe in jih enako spoštovati in imeti za enake; to, kar se zgodi komu drugemu, naj bo hudo ali dobro, bi zate moralo biti, kot da bi se tebi zgodilo.
Drugi smisel je zdaj tale: “Poslal ga je v svet.” Zdaj bomo (s tem) razumeli veliki svet, v katerega zrejo angeli. Kakšni moramo biti? Tam moramo biti z vso svojo ljubeznijo in z vsem svojim hrepenenjem, kakor pravi sveti Avguštin:[2] Kar človek ljubi, to v ljubezni postane. Naj zdaj rečemo: Če človek ljubi Boga, da postane Bog? To zveni kot nevera. V ljubezni, ki jo daruje človek, ni dvojega, temveč (zgolj) eno in enojstvo <eyn und eynung>, in v ljubezni sem bolj bog, kakor sem v samem sebi. Prerok govori: “Rekel sem, da ste bogovi in otroci Vsevišnjega” (Ps 81,6). To zveni osupljivo, da je človek na takšen način zmožen postati bog v ljubezni; vendar je res v večni resnici. Naš Gospod Jezus Kristus to dokazuje.
“Poslal ga je v svet (= latinsko “mundum”).” “Mundum” na en način pomeni “čisto”. Pazite! Bog nima nobenega bolj pravega/lastnega mesta <eigner statt> kot čisto srce in čisto dušo; tam Oče rojeva svojega Sina, kakor Ga rojeva v večnosti, nič bolj in nič manj. Kaj je čisto srce? Čisto je to, kar je odbrano in ločeno od vseh ustvarjenih bitij, kajti vsa ustvarjena bitja omadežujejo, ker so nič; kajti nič je manko in omadežuje dušo.[3] Vsa ustvarjena bitja so čisti nič; ne angeli ne ustvarjena bitja niso nekaj. Imajo …[4] in omadežujejo, kajti narejeni niso iz ničesar; so in so bili nič. To, kar je vsem ustvarjenim bitjem nasproti in ustvarja neugodje <unlust>, je nič. Če bi v svojo dlan vzel žareče oglje, bi me to bolelo. To prihaja le od “niča”, in ko bi bili svobodni pred “ničem”, ne bi bili nečisti.
In zdaj: “v njem živimo” z Njim. Ničesar ni, po čemer bi tako koprneli kakor po življenju. Kaj je moje življenje? Kar se od znotraj vzgibava [bewegt wirt] iz samega sebe. To (pa) ne živi, kar je vzgibavano od zunaj. Če torej živimo z Njim, moramo z Njim tudi od znotraj sodelovati, tako da ne delujemo od zunaj; prej moramo biti vzgibavani od tega, iz česar živimo, se pravi: po Njem. Moremo in moramo (pa) delovati iz sebi lastnega <uss unserm aigen> od znotraj. Če naj potemtakem živimo v Njem in po Njem, mora biti nam lastno in moramo delovati iz sebi lastnega; kakor Bog udejanja vse stvari iz sebi lastnega in po samem sebi, tako moramo (tudi) mi udejanjati iz lastnega, ki je On v nas. Je docela nam lastno in vse stvari so nam lastno v Njem. Vse, kar imajo vsi angeli in vsi sveti in naša Gospa, mi je lastno v Njem in mi ni ne bolj tuje ne dlje kot to, kar imam sam. Vse stvari so mi enako lastne v Njem; in da bi prišli do tega lastnega, da bi bile vse stvari nam lastno, ga moramo jemati v vseh stvareh na enak način, nič bolj v eni kot v drugi, kajti v vseh stvareh je enako.
Naletimo na ljudi, ki jim Bog na en način bržkone godi, na drugega pa ne, in ti hočejo Boga venomer imeti v posesti (zgolj) na en način pobožnosti <andaucht> in ne na drugega. Dopuščam, da je to dobro, vendar je popolnoma sprevrženo. Kdor naj bi Boga jemal na pravi način, Ga mora v vseh stvareh jemati na enak način, tako v stiski kakor v dobrem počutju, tako v joku kakor v veselju; povsod naj bi ti bil enak. Če misliš, da zato, ker nimaš, ne da bi to zakrivil s smrtnim grehom, ne zbranosti ne resnosti – prav zato, ker nimaš pobožnosti in resnosti, (tudi) Boga nimaš, in če ti je žal, je prav to zdaj (tvoja) pobožnost in (tvoja) resnost. Zato se vam ni treba oprijeti kateregakoli načina, kajti Bog na noben način ni ne to ne ono. Zato tisti, ki Boga jemljejo na takšen način, Bogu delajo krivico. Jemljejo način,[5] ne pa Boga. Zato si zapomnite tole besedo: da imate zgolj Boga pred očmi in Ga iščete. Kateri si že bodi načini se potem pripetijo [gevelt], bodite z njimi povsem zadovoljni. Kajti ozirati se morate zgolj na Boga in na nič drugega. To, kar imate ali česar nimate radi, je tedaj pravo, in vedite, da je sicer popolnoma sprevrženo. Pod klop tlačijo Boga tisti, ki hočejo imeti toliko načinov. Naj bo jok in vzdihovanje in mnogo takšnega: vse to ni Bog. Če hoče priti, to sprejmite in bodite zadovoljni; če se to ne zgodi, bodite spet zadovoljni in vzemite to, kar vam Bog tisti hip hoče dati, ostanite venomer v ponižnem izničenju in zavrženosti <vernuthait und verworffenhait> in venomer naj se vam dozdeva, da ste nevredni kateregakoli dobrega, ki bi vam ga Bog lahko storil, če bi hotel. S tem je torej razložena beseda, ki jo piše sveti Janez: “Božja ljubezen nam je razodeta v tem”; če bi bili takšni, bi bilo to dobro razodeto v nas. Za to, da nam je skrito, ni krivo nič drugega kot mi sami. Mi smo vzrok vseh svojih ovir. Če se varuješ pred samim sabo, si se dobro varoval. In če je tako, da tega nočemo vzeti, nas je (vendarle) izbral za to; če tega ne vzamemo, se bomo morali pokesati in nam bo to zelo očitano. Da ne pridemo tja, kjer se prejema to dobro, torej ni odvisno od Njega, temveč od nas.[6]
[1] To pridigo je našel J. Quint, preučevalec Eckhartove misli in prirejevalec njegovih nemških besedil. Vsebinsko je tesno povezana s 13. pridigo (“Qui audit me”).
[2] Prim. sv. Avguštin, Epist. Ioh. tr. II n. 14 (PL 35, 1997).
[3] O brezmadežni, čisti duši govori Mojster Eckhart tudi v 54. pridigi (“Quis putas puer iste erit?”).
[4] Lakuna v rokopisnem izročilu pridige.
[5] Tj. način življenja, konkretno obliko asketske eksistence.
[6] Sklep pridige je fragmentaren, saj manjka ustaljen zaključni obrazec. Morda je izzvenela s podobnim sklepnim stavkom kot 6. pridiga (“In hoc apparuit caritas dei”).