Najnovejši prispevki
Kategorije
Arhiv
Pridiga 2
Intravit Jesus in quoddam castellum et mulier quaedam, Martha nomine, excepit illum in domum suam.
Jezus je vstopil v neko mesto in neka žena, po imenu Marta, ga je sprejela na svoj dom. (Lk 10,38)
Na kratko sem najprej v latinščini spregovoril nekaj besed, ki so zapisane v evangeliju in se po naše glasijo takole: “Gospod Jezus Kristus se je povzpel v neko mestece [bürgelîn) in sprejela ga je devica, ki je bila žena.”
Dajte, pazite zdaj na te besede: Nujno mora biti tako, da je bil “devica” tisti človek, ki je Jezusa sprejel. Devica pomeni toliko kot človek, ki je prost vseh tujih podob,[1] tako prost, kakor je bil, ko ga še ni bilo.[2] Glejte, zdaj bi lahko vprašali, kako bi človek, ki se je rodil in prispel vse do umnega [vernünftic] življenja, kako bi ta človek lahko bil prost vseh podob, kakor še nikoli ni bil, in pri tem vendarle vedel mnogo, kar so vse podobe; kako bi torej lahko bil prost? Pazite zdaj na pouk, ki vam ga bom dal. Če bi imel tako obsežen um, da bi vse podobe, ki so jih vsi ljudje kdaj sprejeli (vase), in obenem tiste, ki so v Bogu samem, v meni stale umno, a na ta način, da bi bil tako prost svojosti[3] [waere ich der âne eigenschaft], da v dejanju in nehanju ne s prej ne s potlej po nobeni ne bi segel prisvojitveno [mit eigenschaft haete begriffen], še več, da bi v tem pričujočem zdaj stal svoboden in prost za najljubšo Božjo voljo in bi jo brez prestanka izpolnjeval, resnično, tedaj bi bil devica brez oviranosti, (ki nastaja) prek vseh podob, in to prav tako gotovo, kakor sem to bil, ko me še ni bilo.
Pravim pa: To, da je človek devica, mu ne vzame prav ničesar od vseh tistih del, ki jih je kdaj storil; zaradi vsega tega dekelsko in svobodno stoji tu, brez vsake oviranosti pri najvrhovnejši resnici, tako kot je Jezus prost in svoboden in dekelski v samem sebi. Kakor pravijo učitelji, je enako in samo enako temelj za zedinjenje, zato mora biti človek dekla, devica, ki naj prejme dekelskega Jezusa.
Zdaj pazite in napnite oči! Ko bi bil človek vselej devica, ne bi bilo od njega nobenega sadu. Če naj postane rodoviten, je nujno, da je žena. “Žena” je najplemenitejše ime, ki ga je mogoče nadeti duši, in je veliko plemenitejše od “device”. To, da človek vase prejme/spočne Boga, je dobro in v tej prejemljivosti je devica. To, da pa Bog v njem postane rodoviten, je boljše; kajti samo rodovitnost [vruhtbaerkeit] daru je hvaležnost za dar in tu je duh žena v spet rojevajoči hvaležnosti, v kateri rojeva Jezusa v Božje očetno srce.
Mnogo dobrih darov se prejme/spočne v devištvu, a se v ženski rodovitnosti ne vrodijo s hvaležno hvalo spet v Boga. Ti darovi propadejo in gredo v nič, tako da človek od tega nikoli ne postane ne bolj blažen ne boljši. Pri tem mu njegovo devištvo ni v nikakršno korist, kajti povrh svojega devištva ni žena s polno rodovitnostjo. To je škoda. Zato sem rekel: “Jezus se je povzpel v neko mestece in sprejela ga je devica, ki je bila žena.” To mora nujno biti tako, kakor sem vam prikazal.
Zakonca ne obrodita več kot en sad na leto. Toda tokrat imam v mislih neko drugo vrsto “zakoncev”:[4] vse tiste, ki so s svojo svojostjo [eigenschaft][5] vezani na molitev, post, bdenje in vsakršne zunanje vaje in trpinčenja. Sleherno svojost pri kateremkoli delu, ki ti jemlje svobodo, da bi bil v tem pričujočem zdaj na voljo Bogu in bi le Njemu sledil v luči, s katero bi te, svobodnega in novega v vsakem “zdaj”, poslal v dejanje in nehanje, kot da ti ne bi imel ne hotel ne mogel nič drugega – sleherno svojost oziroma sleherno delo, ki ti jemlje to venomer novo svobodo, imenujem zdaj “leto”; kajti tvoja duša pri tem ne obrodi nikakršnega sadu, če ni opravila dela, ki si ga s svojostjo začel, in nimaš zaupanja ne v Boga ne v samega sebe, če nisi končal dela, ki si ga s svojostjo prevzel; sicer nimaš spokojnosti. Zato tudi ne obrodiš nobenega sadu, dokler nisi naredil svojega dela. To postavljam kot “leto” in sad je kljub temu majhen, ker je izšel iz dela v svojosti in ne v svobodi. Takšne ljudi imenujem “zakonci”, ker so vezani v svojost. Takšni obrodijo malo sadu in še ta je majhen, kakor sem rekel.
Devica, ki je žena, ki je svobodna in nevezana, brez svojosti, je Bog in je sami sebi venomer enako blizu. Obrodi mnogo sadov in ti so veliki, nič manjši in nič večji, kakor je Bog sam. Ta sad in to rojstvo dopolni [machet] devica, ki je žena, in sad prinese vsak dan stokrat ali tisočkrat, pa tudi neštetokrat, rojevajoč in postajajoč rodovitna iz najplemenitejšega temelja/dna; še bolje rečeno: zares, iz taistega temelja/dna, iz katerega Oče rojeva svojo večno Besedo, postaja rodovitno sorojevajoča.[6] Kajti Jezus, luč in odsev očetnega srca – kakor pravi sveti Pavel, da je slava in odsev očetnega srca in da silno prežarja očetno srce (prim. Heb 1,3) –, ta Jezus je zedinjen z njo in ona z Njim, in ona sveti in se blešči z Njim kot edinstveno eno [ein einic ein] in kot čisto jasna luč v očetnem srcu.
Večkrat sem tudi že rekel, da je v duši neka moč,[7] ki se je ne dotikata niti čas niti meso; izteka iz Duha in ostaja v Duhu in je docela duhovna. V tej moči Bog povsem tako zeleni in cveti v vsem veselju in v vsej slavi kakor v samem sebi. Tu je tako srčno veselje in tako nepojmljivo veliko veselje, da tega ne more nihče izčrpno oznaniti. Kajti večni Oče rojeva svojega večnega Sina v tej moči brez prestanka tako, da ta sila sorojeva Očetovega Sina in sámo sebe kot tega Sina v edinstveni moči. Ko bi človek imel celo kraljestvo ali vse zemeljsko dobro in bi se temu odrekel zgolj zavoljo Boga, ko bi postal eden najubožnejših ljudi, kar jih živi na zemlji, in bi mu Bog dal toliko trpeti, kolikor je kdaj dal kakemu človeku, ko bi vse to trpel do svoje smrti in bi mu Bog tedaj pustil le s pogledom ošiniti, kako je v tej moči, bi bilo njegovo veselje tako veliko, da bi mu bilo vsega tega trpljenja in tega uboštva še zmeraj premalo. Da, tudi če mu Bog potlej nikoli več ne bi dal Božjega kraljestva, bi kljub temu prejel preveliko plačilo za vse, kar je kdaj pretrpel; kajti Bog je tako v tej moči kakor v večnem “zdaj”. Ko bi bil duh v tej moči venomer zedinjen z Bogom, človek ne bi mogel ostareti; kajti “zdaj”, v katerem je Bog ustvaril človeka, “zdaj”, v katerem bo preminil zadnji človek, in “zdaj”, v katerem govorim, so v Bogu enaki in niso nič drugega kot en “zdaj”. Glejte zdaj, ta človek prebiva v eni luči z Bogom; zato ni v njem ne trpljenja ne časovnega sosledja, temveč venomer enaka večnost. Temu človeku je v resnici odvzeto vsakršno začudenje in vse stvari bitnostnostno [weselîche] stojijo v njem. Zavoljo tega ne prejema nič novega od prihodnjih stvari niti od kateregakoli “pripetljaja”, kajti prebiva v enem “zdaj”, venomer nov, brez prestanka. Takšna Božja visokost je v tej moči.
Še ena moč je, ki je tudi netelesna; izteka iz duha in ostaja v duhu in je docela duhovna. V tej moči Bog brez prestanka tli in gori z vsem svojim bogastvom, z vso svojo sladkostjo in z vso svojo radostjo. Resnično, v tej moči je tako veliko veselje in tako velika, neizmerna radost, da je nihče ne more izčrpno izreči ali razodeti. Znova pravim: Ko bi obstajal človek, ki bi z umom za hip resnično uzrl radost in veselje, ki sta v tem, bi mu bilo vse, kar bi lahko trpel in je Bog hotel, da je pretrpel, neznatno, sploh nič; pravim še več: nazadnje bi mu bilo v veselje in prijetnost.
Če že hočeš vedeti, ali je tvoje trpljenje tvoje ali Božje, moraš to spoznati po tem: Če trpiš zavoljo samega sebe, kakorkoli naj to že bo, ti trpljenje prizadeva bolečino in ga težko prenašaš. Če pa trpiš zavoljo Boga in samo zavoljo Boga, ti trpljenje ne prizadeva bolečine in ti tudi ni težko, kajti Bog nosi breme. V resnici: Ko bi obstajal človek, ki bi hotel trpeti za Boga in zgolj zavoljo Boga, in bi se nanj zgrnilo vse trpljenje, ki so ga vsi ljudje kdaj pretrpeli in ki ga skupaj nosi ves svet, mu to ne bi prizadevalo bolečine in mu ne bi bilo težko, kajti Bog bi nosil breme. Če bi mi kdo natovoril cent na vrat in bi ga potem kdo drug držal na mojem vratu, bi si jih prav tako rad kakor enega natovoril sto, ne bi mi bilo težko in mi tudi ne bi prizadevalo bolečine. Skratka: Karkoli že človek trpi zavoljo Boga in samo zavoljo Boga, mu Bog olajša in naredi sladko. Tako sem torej na začetku rekel to, s čimer smo začeli pridigo: “Jezus se je povzpel v neko mestece in sprejela ga je devica, ki je bila žena.” Zakaj? To je nujno moralo biti tako, da je bila devica in obenem žena. Doslej sem vam govoril o tem, da je bil Jezus prejet/spočet [enpfangen wart]; nisem vam pa (še) povedal, kaj je “mestece”, torej vam bom zdaj govoril o tem.
Doslej sem povedal, da je v duhu neka moči, ki je edina svobodna. Doslej sem povedal, da je zavetje duha; doslej sem povedal, da je luč duha; doslej sem povedal, da je iskrica. Zdaj pa pravim: Ni ne to ne ono; kljub temu je nekaj [ein waz], kar je vzvišenejše nad to in ono kakor nebo nad zemljo. Zato to zdaj poimenujem plemeniteje, kot sem kdaj poimenoval, pa vendar se roga tako takšni plemenitosti kakor načinu in je vzvišeno nad to. Prosto [vrî] je vseh imen in golo vseh oblik, povsem prosto in svobodno, kakor je prost in svoboden v samem sebi Bog. Tako popolnoma eno in preprosto [sô gar ein und einvaltic] je, kakor je Bog eden in preprost, tako da nikakor ne moremo pokukati vanj. V tej moči namreč, o kateri sem govoril in v kateri Bog cveti in zeleni z vsem svojim Božanstvom in je Duh v Bogu, v taisti moči Oče rojeva svojega edinorojenega Sina in samega sebe kot tega Sina in je ta Sin v tej luči in je Resnica. Ko bi z mojim srcem lahko spoznavali, bi dobro razumeli, kaj pravim; kajti res je in Resnica sama to govori.
Glejte, pazite zdaj! Tako eno in preprosto je “mestece” v duši, o katerem govorim in ki ga imam v mislih, tako vzvišeno je nad vsakršen način, da tista plemenita moč, o kateri sem govoril, ni vredna, da bi enkrat in edinkrat (zgolj) za hip pokukala v to mestece, in tudi druga moč, o kateri sem govoril in v kateri Bog tli in gori z vsem svojim bogastvom in z vso svojo radostjo, tudi ta moč si nikdar več ne drzne pokukati tja; tako povsem eno in preprosto je to mestece in tako vzvišeno nad vsakršen način in vse moči je to edinstveno eno, da ne moč ne način niti Bog sam ne morejo nikdar pokukati tja. Po resnici in kakor resnično živi Bog: Bog sam ne bo nikdar niti za hip pokukal tja in ni še nikoli pokukal, kolikor obstaja na način in v svojosti svojih oseb. To je lahko uvideti, kajti to edinstveno eno je brez načina in svojosti [âne wîse und eigenschaft]. In zato: Če naj bi Bog pokukal noter, bi Ga to moralo stati vseh Njegovih imen in Njegove osebne svojosti; vse to bi moral pustiti zunaj, če naj bi pokukal noter. Še več, kakor je preprosto eno [einvaltic ein], brez vsakršnega načina in svojosti, tako v tem smislu ni ne Oče ne Sin ne Sveti Duh in je vendar nekaj, kar ni ne to ne ono.
Glejte, kakor je eden in preprost, tako prihaja v to eno [daz ein], ki ga tu imenujem mestece v duši, in drugače nikakor ne pride vanj; marveč samo tako pride vanj in je v njem. S tem delom je duša podobna Bogu, sicer ne. Kar sem vam povedal, je resnično; zato vam dajem resnico za pričo in svojo dušo v zalog.
Da bi bili takšno mestece, v katero bi se Jezus povzpel in bil sprejet/spočet [enpfangen] ter bi večno ostal v nas tako, kakor sem povedal, nam Bog pomagaj. Amen.
[1] O prostosti od vseh podob govori Mojster Eckhart tudi v 57. pridigi (“Dum medium silentium tenerent omnia”).
[2] Mišljeno je bivanje človeka v Bogu, še preden se je rodil. Prim. o tem 32. pridigo (“Beati pauperes spiritu”).
[3] Tj. zasvojevalnosti svojega jaza.
[4] Eckhart tu primerja delo, ki je vezano na jaz, smoter in predvsem na čas, s sadom zakona, ki zori skoraj leto dni, namreč z otrokom.
[5] Tj. vklenjenostjo v svoj jaz.
[6] Prim. tudi zadnji odstavek dvajsetega poučnega govora (“O telesu našega Gospoda …”).
[7] Mišljen je vrhovni um, o katerem Eckhart pogosto govori; tako npr. tudi v 13. pridigi (“Qui audit me”), zaradi česar se je moral zagovarjati.
Pridiga 2
Intravit Jesus in quoddam castellum et mulier quaedam, Martha nomine, excepit illum in domum suam.
Jezus je vstopil v neko mesto in neka žena, po imenu Marta, ga je sprejela na svoj dom. (Lk 10,38)
Na kratko sem najprej v latinščini spregovoril nekaj besed, ki so zapisane v evangeliju in se po naše glasijo takole: “Gospod Jezus Kristus se je povzpel v neko mestece [bürgelîn) in sprejela ga je devica, ki je bila žena.”
Dajte, pazite zdaj na te besede: Nujno mora biti tako, da je bil “devica” tisti človek, ki je Jezusa sprejel. Devica pomeni toliko kot človek, ki je prost vseh tujih podob,[1] tako prost, kakor je bil, ko ga še ni bilo.[2] Glejte, zdaj bi lahko vprašali, kako bi človek, ki se je rodil in prispel vse do umnega [vernünftic] življenja, kako bi ta človek lahko bil prost vseh podob, kakor še nikoli ni bil, in pri tem vendarle vedel mnogo, kar so vse podobe; kako bi torej lahko bil prost? Pazite zdaj na pouk, ki vam ga bom dal. Če bi imel tako obsežen um, da bi vse podobe, ki so jih vsi ljudje kdaj sprejeli (vase), in obenem tiste, ki so v Bogu samem, v meni stale umno, a na ta način, da bi bil tako prost svojosti[3] [waere ich der âne eigenschaft], da v dejanju in nehanju ne s prej ne s potlej po nobeni ne bi segel prisvojitveno [mit eigenschaft haete begriffen], še več, da bi v tem pričujočem zdaj stal svoboden in prost za najljubšo Božjo voljo in bi jo brez prestanka izpolnjeval, resnično, tedaj bi bil devica brez oviranosti, (ki nastaja) prek vseh podob, in to prav tako gotovo, kakor sem to bil, ko me še ni bilo.
Pravim pa: To, da je človek devica, mu ne vzame prav ničesar od vseh tistih del, ki jih je kdaj storil; zaradi vsega tega dekelsko in svobodno stoji tu, brez vsake oviranosti pri najvrhovnejši resnici, tako kot je Jezus prost in svoboden in dekelski v samem sebi. Kakor pravijo učitelji, je enako in samo enako temelj za zedinjenje, zato mora biti človek dekla, devica, ki naj prejme dekelskega Jezusa.
Zdaj pazite in napnite oči! Ko bi bil človek vselej devica, ne bi bilo od njega nobenega sadu. Če naj postane rodoviten, je nujno, da je žena. “Žena” je najplemenitejše ime, ki ga je mogoče nadeti duši, in je veliko plemenitejše od “device”. To, da človek vase prejme/spočne Boga, je dobro in v tej prejemljivosti je devica. To, da pa Bog v njem postane rodoviten, je boljše; kajti samo rodovitnost [vruhtbaerkeit] daru je hvaležnost za dar in tu je duh žena v spet rojevajoči hvaležnosti, v kateri rojeva Jezusa v Božje očetno srce.
Mnogo dobrih darov se prejme/spočne v devištvu, a se v ženski rodovitnosti ne vrodijo s hvaležno hvalo spet v Boga. Ti darovi propadejo in gredo v nič, tako da človek od tega nikoli ne postane ne bolj blažen ne boljši. Pri tem mu njegovo devištvo ni v nikakršno korist, kajti povrh svojega devištva ni žena s polno rodovitnostjo. To je škoda. Zato sem rekel: “Jezus se je povzpel v neko mestece in sprejela ga je devica, ki je bila žena.” To mora nujno biti tako, kakor sem vam prikazal.
Zakonca ne obrodita več kot en sad na leto. Toda tokrat imam v mislih neko drugo vrsto “zakoncev”:[4] vse tiste, ki so s svojo svojostjo [eigenschaft][5] vezani na molitev, post, bdenje in vsakršne zunanje vaje in trpinčenja. Sleherno svojost pri kateremkoli delu, ki ti jemlje svobodo, da bi bil v tem pričujočem zdaj na voljo Bogu in bi le Njemu sledil v luči, s katero bi te, svobodnega in novega v vsakem “zdaj”, poslal v dejanje in nehanje, kot da ti ne bi imel ne hotel ne mogel nič drugega – sleherno svojost oziroma sleherno delo, ki ti jemlje to venomer novo svobodo, imenujem zdaj “leto”; kajti tvoja duša pri tem ne obrodi nikakršnega sadu, če ni opravila dela, ki si ga s svojostjo začel, in nimaš zaupanja ne v Boga ne v samega sebe, če nisi končal dela, ki si ga s svojostjo prevzel; sicer nimaš spokojnosti. Zato tudi ne obrodiš nobenega sadu, dokler nisi naredil svojega dela. To postavljam kot “leto” in sad je kljub temu majhen, ker je izšel iz dela v svojosti in ne v svobodi. Takšne ljudi imenujem “zakonci”, ker so vezani v svojost. Takšni obrodijo malo sadu in še ta je majhen, kakor sem rekel.
Devica, ki je žena, ki je svobodna in nevezana, brez svojosti, je Bog in je sami sebi venomer enako blizu. Obrodi mnogo sadov in ti so veliki, nič manjši in nič večji, kakor je Bog sam. Ta sad in to rojstvo dopolni [machet] devica, ki je žena, in sad prinese vsak dan stokrat ali tisočkrat, pa tudi neštetokrat, rojevajoč in postajajoč rodovitna iz najplemenitejšega temelja/dna; še bolje rečeno: zares, iz taistega temelja/dna, iz katerega Oče rojeva svojo večno Besedo, postaja rodovitno sorojevajoča.[6] Kajti Jezus, luč in odsev očetnega srca – kakor pravi sveti Pavel, da je slava in odsev očetnega srca in da silno prežarja očetno srce (prim. Heb 1,3) –, ta Jezus je zedinjen z njo in ona z Njim, in ona sveti in se blešči z Njim kot edinstveno eno [ein einic ein] in kot čisto jasna luč v očetnem srcu.
Večkrat sem tudi že rekel, da je v duši neka moč,[7] ki se je ne dotikata niti čas niti meso; izteka iz Duha in ostaja v Duhu in je docela duhovna. V tej moči Bog povsem tako zeleni in cveti v vsem veselju in v vsej slavi kakor v samem sebi. Tu je tako srčno veselje in tako nepojmljivo veliko veselje, da tega ne more nihče izčrpno oznaniti. Kajti večni Oče rojeva svojega večnega Sina v tej moči brez prestanka tako, da ta sila sorojeva Očetovega Sina in sámo sebe kot tega Sina v edinstveni moči. Ko bi človek imel celo kraljestvo ali vse zemeljsko dobro in bi se temu odrekel zgolj zavoljo Boga, ko bi postal eden najubožnejših ljudi, kar jih živi na zemlji, in bi mu Bog dal toliko trpeti, kolikor je kdaj dal kakemu človeku, ko bi vse to trpel do svoje smrti in bi mu Bog tedaj pustil le s pogledom ošiniti, kako je v tej moči, bi bilo njegovo veselje tako veliko, da bi mu bilo vsega tega trpljenja in tega uboštva še zmeraj premalo. Da, tudi če mu Bog potlej nikoli več ne bi dal Božjega kraljestva, bi kljub temu prejel preveliko plačilo za vse, kar je kdaj pretrpel; kajti Bog je tako v tej moči kakor v večnem “zdaj”. Ko bi bil duh v tej moči venomer zedinjen z Bogom, človek ne bi mogel ostareti; kajti “zdaj”, v katerem je Bog ustvaril človeka, “zdaj”, v katerem bo preminil zadnji človek, in “zdaj”, v katerem govorim, so v Bogu enaki in niso nič drugega kot en “zdaj”. Glejte zdaj, ta človek prebiva v eni luči z Bogom; zato ni v njem ne trpljenja ne časovnega sosledja, temveč venomer enaka večnost. Temu človeku je v resnici odvzeto vsakršno začudenje in vse stvari bitnostnostno [weselîche] stojijo v njem. Zavoljo tega ne prejema nič novega od prihodnjih stvari niti od kateregakoli “pripetljaja”, kajti prebiva v enem “zdaj”, venomer nov, brez prestanka. Takšna Božja visokost je v tej moči.
Še ena moč je, ki je tudi netelesna; izteka iz duha in ostaja v duhu in je docela duhovna. V tej moči Bog brez prestanka tli in gori z vsem svojim bogastvom, z vso svojo sladkostjo in z vso svojo radostjo. Resnično, v tej moči je tako veliko veselje in tako velika, neizmerna radost, da je nihče ne more izčrpno izreči ali razodeti. Znova pravim: Ko bi obstajal človek, ki bi z umom za hip resnično uzrl radost in veselje, ki sta v tem, bi mu bilo vse, kar bi lahko trpel in je Bog hotel, da je pretrpel, neznatno, sploh nič; pravim še več: nazadnje bi mu bilo v veselje in prijetnost.
Če že hočeš vedeti, ali je tvoje trpljenje tvoje ali Božje, moraš to spoznati po tem: Če trpiš zavoljo samega sebe, kakorkoli naj to že bo, ti trpljenje prizadeva bolečino in ga težko prenašaš. Če pa trpiš zavoljo Boga in samo zavoljo Boga, ti trpljenje ne prizadeva bolečine in ti tudi ni težko, kajti Bog nosi breme. V resnici: Ko bi obstajal človek, ki bi hotel trpeti za Boga in zgolj zavoljo Boga, in bi se nanj zgrnilo vse trpljenje, ki so ga vsi ljudje kdaj pretrpeli in ki ga skupaj nosi ves svet, mu to ne bi prizadevalo bolečine in mu ne bi bilo težko, kajti Bog bi nosil breme. Če bi mi kdo natovoril cent na vrat in bi ga potem kdo drug držal na mojem vratu, bi si jih prav tako rad kakor enega natovoril sto, ne bi mi bilo težko in mi tudi ne bi prizadevalo bolečine. Skratka: Karkoli že človek trpi zavoljo Boga in samo zavoljo Boga, mu Bog olajša in naredi sladko. Tako sem torej na začetku rekel to, s čimer smo začeli pridigo: “Jezus se je povzpel v neko mestece in sprejela ga je devica, ki je bila žena.” Zakaj? To je nujno moralo biti tako, da je bila devica in obenem žena. Doslej sem vam govoril o tem, da je bil Jezus prejet/spočet [enpfangen wart]; nisem vam pa (še) povedal, kaj je “mestece”, torej vam bom zdaj govoril o tem.
Doslej sem povedal, da je v duhu neka moči, ki je edina svobodna. Doslej sem povedal, da je zavetje duha; doslej sem povedal, da je luč duha; doslej sem povedal, da je iskrica. Zdaj pa pravim: Ni ne to ne ono; kljub temu je nekaj [ein waz], kar je vzvišenejše nad to in ono kakor nebo nad zemljo. Zato to zdaj poimenujem plemeniteje, kot sem kdaj poimenoval, pa vendar se roga tako takšni plemenitosti kakor načinu in je vzvišeno nad to. Prosto [vrî] je vseh imen in golo vseh oblik, povsem prosto in svobodno, kakor je prost in svoboden v samem sebi Bog. Tako popolnoma eno in preprosto [sô gar ein und einvaltic] je, kakor je Bog eden in preprost, tako da nikakor ne moremo pokukati vanj. V tej moči namreč, o kateri sem govoril in v kateri Bog cveti in zeleni z vsem svojim Božanstvom in je Duh v Bogu, v taisti moči Oče rojeva svojega edinorojenega Sina in samega sebe kot tega Sina in je ta Sin v tej luči in je Resnica. Ko bi z mojim srcem lahko spoznavali, bi dobro razumeli, kaj pravim; kajti res je in Resnica sama to govori.
Glejte, pazite zdaj! Tako eno in preprosto je “mestece” v duši, o katerem govorim in ki ga imam v mislih, tako vzvišeno je nad vsakršen način, da tista plemenita moč, o kateri sem govoril, ni vredna, da bi enkrat in edinkrat (zgolj) za hip pokukala v to mestece, in tudi druga moč, o kateri sem govoril in v kateri Bog tli in gori z vsem svojim bogastvom in z vso svojo radostjo, tudi ta moč si nikdar več ne drzne pokukati tja; tako povsem eno in preprosto je to mestece in tako vzvišeno nad vsakršen način in vse moči je to edinstveno eno, da ne moč ne način niti Bog sam ne morejo nikdar pokukati tja. Po resnici in kakor resnično živi Bog: Bog sam ne bo nikdar niti za hip pokukal tja in ni še nikoli pokukal, kolikor obstaja na način in v svojosti svojih oseb. To je lahko uvideti, kajti to edinstveno eno je brez načina in svojosti [âne wîse und eigenschaft]. In zato: Če naj bi Bog pokukal noter, bi Ga to moralo stati vseh Njegovih imen in Njegove osebne svojosti; vse to bi moral pustiti zunaj, če naj bi pokukal noter. Še več, kakor je preprosto eno [einvaltic ein], brez vsakršnega načina in svojosti, tako v tem smislu ni ne Oče ne Sin ne Sveti Duh in je vendar nekaj, kar ni ne to ne ono.
Glejte, kakor je eden in preprost, tako prihaja v to eno [daz ein], ki ga tu imenujem mestece v duši, in drugače nikakor ne pride vanj; marveč samo tako pride vanj in je v njem. S tem delom je duša podobna Bogu, sicer ne. Kar sem vam povedal, je resnično; zato vam dajem resnico za pričo in svojo dušo v zalog.
Da bi bili takšno mestece, v katero bi se Jezus povzpel in bil sprejet/spočet [enpfangen] ter bi večno ostal v nas tako, kakor sem povedal, nam Bog pomagaj. Amen.
[1] O prostosti od vseh podob govori Mojster Eckhart tudi v 57. pridigi (“Dum medium silentium tenerent omnia”).
[2] Mišljeno je bivanje človeka v Bogu, še preden se je rodil. Prim. o tem 32. pridigo (“Beati pauperes spiritu”).
[3] Tj. zasvojevalnosti svojega jaza.
[4] Eckhart tu primerja delo, ki je vezano na jaz, smoter in predvsem na čas, s sadom zakona, ki zori skoraj leto dni, namreč z otrokom.
[5] Tj. vklenjenostjo v svoj jaz.
[6] Prim. tudi zadnji odstavek dvajsetega poučnega govora (“O telesu našega Gospoda …”).
[7] Mišljen je vrhovni um, o katerem Eckhart pogosto govori; tako npr. tudi v 13. pridigi (“Qui audit me”), zaradi česar se je moral zagovarjati.