Najnovejši prispevki
Kategorije
Arhiv
Pozabljena notrina
Brezno
Nadležna sivina
drhteče šumi,
trga oblakov nebo,
nad vekami bdi zverina.
Onkraj neba,
se nihče ne oglaša.
V napeti tišini
trčijo misli –
v velike okvirje
in slike nedokončane,
izdane v svojem namenu.
Povlečene vase,
nočejo ven,
skrite v kletki duhov,
na pol se delijo,
želijo domov,
na odprt balkon,
izkusit sapo svobode,
na stežaj odpret strahove,
da Popolnost nariše
nove bregove,
in povleče me Brezno
v okove tišine.
Vse mine, vse mine,
le brezno Ljubezni se širi,
v veri.
Golota
Ne vem, kam grem.
Stežka,
dajem Ti roko,
slépo vodiš me.
Čuti, misli, ideali
so izgubljeni.
Ob Tebi boječa,
pogled upiram v tla.
Pojavitev tvoja,
je neopisljiva,
borim se v srcu,
ali naj se ozrem.
Žariš, goriš,
morda je zame to preveč.
Dvigneš mi glavo,
s pogledom me topiš.
Zlomim se.
Solzno morje
umiva me.
Golota je razkrita.
Obljuba
Obljuba tvoja
nima mej, vsakič,
mi iz rok spolzi.
Če tam… jo iščem,
potrpežljivo me
prenašaš, a ob
času godnem,
golo jo predstaviš.
Znajdem se
v dogodju samem.
Prepuščam tvoji
se pojavi,
saj vem da ênost,
kmalu se konča.
A vreden je
en sam trenutek,
osvobojen vseh
misli in skrbi,
da prepoji me
tvoja moč
Nevednosti.
Iskalec
Saj ti nisi
slepec,
ki skozi dan
drvi.
Iskalec si.
Notránji boj
te zaznamuje,
napetost navdihuje,
tvoje
ovinkaste poti.
Naj nosim breme,
ne da ono
bi nosilo mene.
Prenavljaj to Življenje,
da sad bo obrodilo:
potrebno
potrpljenje.
Pretekle poti
Duh, priplavaš mimo,
vibracije zvoka, se podvojijo.
Harmonija s telesom, mene je prazna.
Dom ustvariš v temini,
svetlejši, od čutov begavih.
Tvoje veličastvo uzrem v besedi,
pripeti z neskončno nitjo,
na občestvo Svetih.
Tí, Véliki, hodijo po poti v mukah.
Prepevajo nam žalostinke,
a za goro razodevajo,
Gospodovo obličje.
Kruh
V globini srca,
spet nevihta igra.
Iz ust želijo privreti besede,
ki podarile bi tvoj kruh.
A počasi mesiš testo.
Vsaka vdolbina,
je nova stopinja,
v gmoti skorje življenja.
Le kdo bi poznal
vse neznane stezíce,
hrapave brázdice
in od moke bele ravníce?
Samo okus, o okus me prepriča,
da siješ čez brezno niča.
Pridi… čas je, da razlomiva ga.
V njegovih perutih bova čakala,
na eksplozijo srca,
ki poveže kozmos in naju oba.
Pozabljena notrina
Brezno
Nadležna sivina
drhteče šumi,
trga oblakov nebo,
nad vekami bdi zverina.
Onkraj neba,
se nihče ne oglaša.
V napeti tišini
trčijo misli –
v velike okvirje
in slike nedokončane,
izdane v svojem namenu.
Povlečene vase,
nočejo ven,
skrite v kletki duhov,
na pol se delijo,
želijo domov,
na odprt balkon,
izkusit sapo svobode,
na stežaj odpret strahove,
da Popolnost nariše
nove bregove,
in povleče me Brezno
v okove tišine.
Vse mine, vse mine,
le brezno Ljubezni se širi,
v veri.
Golota
Ne vem, kam grem.
Stežka,
dajem Ti roko,
slépo vodiš me.
Čuti, misli, ideali
so izgubljeni.
Ob Tebi boječa,
pogled upiram v tla.
Pojavitev tvoja,
je neopisljiva,
borim se v srcu,
ali naj se ozrem.
Žariš, goriš,
morda je zame to preveč.
Dvigneš mi glavo,
s pogledom me topiš.
Zlomim se.
Solzno morje
umiva me.
Golota je razkrita.
Obljuba
Obljuba tvoja
nima mej, vsakič,
mi iz rok spolzi.
Če tam… jo iščem,
potrpežljivo me
prenašaš, a ob
času godnem,
golo jo predstaviš.
Znajdem se
v dogodju samem.
Prepuščam tvoji
se pojavi,
saj vem da ênost,
kmalu se konča.
A vreden je
en sam trenutek,
osvobojen vseh
misli in skrbi,
da prepoji me
tvoja moč
Nevednosti.
Iskalec
Saj ti nisi
slepec,
ki skozi dan
drvi.
Iskalec si.
Notránji boj
te zaznamuje,
napetost navdihuje,
tvoje
ovinkaste poti.
Naj nosim breme,
ne da ono
bi nosilo mene.
Prenavljaj to Življenje,
da sad bo obrodilo:
potrebno
potrpljenje.
Pretekle poti
Duh, priplavaš mimo,
vibracije zvoka, se podvojijo.
Harmonija s telesom, mene je prazna.
Dom ustvariš v temini,
svetlejši, od čutov begavih.
Tvoje veličastvo uzrem v besedi,
pripeti z neskončno nitjo,
na občestvo Svetih.
Tí, Véliki, hodijo po poti v mukah.
Prepevajo nam žalostinke,
a za goro razodevajo,
Gospodovo obličje.
Kruh
V globini srca,
spet nevihta igra.
Iz ust želijo privreti besede,
ki podarile bi tvoj kruh.
A počasi mesiš testo.
Vsaka vdolbina,
je nova stopinja,
v gmoti skorje življenja.
Le kdo bi poznal
vse neznane stezíce,
hrapave brázdice
in od moke bele ravníce?
Samo okus, o okus me prepriča,
da siješ čez brezno niča.
Pridi… čas je, da razlomiva ga.
V njegovih perutih bova čakala,
na eksplozijo srca,
ki poveže kozmos in naju oba.