Nekoč so cerkve proslavljale sveto, danes pa pridigajo posvetnost in pojejo v zboru pravičnikov. Tako postajajo vse bolj pogrešljive.

            Zakaj so kristjani tako medli in slabotni? Kje je ostala sijoča moč njihove vere? Pogoltnilo jo je boječe prilagajanje posvetnim vrednotam in ciljem. Tudi preostali verniki so že zdavnaj sklenili mir s sodobnostjo in se podredili dobi racionalizma. Pri tem bi se morali zavedati, da veselo oznanilo presega okvir preračunljivega razuma. »Ne oznanjamo«, piše apostol Pavel Korinčanom, »modrosti tega sveta, ampak to, česar nobeno oko ni videlo in nobeno uho ni slišalo in kar v človekovo srce ni prišlo, kar je Bog pripravil tistim, ki ga ljubijo« (1 Kor 2,6-9).

            Toda cerkve so postale humanitarne organizacije, ki stojijo ob strani socialni državi. Zato jih moramo hvaliti. Toda kot ustanove javnega varstva so zamenljive. Podobne so društvu, ki deluje v splošno korist in kateremu plačujemo prispevke. Iz takšnega društva lahko kadar koli izstopimo in to se seveda tudi dogaja v vedno večji in ogrožajoči meri.

            Caritas, dejavna ljubezen do bližnjega, je samo ena plat krščanskega oznanila, njena druga plat je skrivnost vere. O tem je težko govoriti. Prvič, ker o skrivnosti ni mogoče razpravljati, temveč jo moramo doživeti v vedno novi izkušnji. In drugič, ker se je govorica o tem izgubila. Le redki z milostjo obdarjeni med duhovniki ali pastorji jo še obvladajo. Številni med njimi so samo še uradniki, ki se pošteno trudijo, da bi to, kar je v razodetju presežno, prevedli v vsakdanje praktične smernice. Zamenjujejo namreč odrešenje duš vernikov z njihovim duševnim ali celo telesnim dobrim počutjem.

            Cerkve se rade pridružujejo tistim, ki se bojujejo za boljši svet, naj gre za varstvo podnebja ali boj proti rasizmu. Toda v zboru pravičnikov je glas kristjanov zgolj eden izmed mnogih, in sicer vse manj slišen. Oznanilo evangelija je povsem jasno, a kdor ga hoče črko za črko prevesti v sodobno racionalistično miselnost, ga zamegli. Kdor ga uporablja, da bi zagovarjal svoje stališče v političnih vprašanjih, ga zgreši. Kdor iz njega izpeljuje strategijo za pridobitev manevrskega prostora v sodobnih moralnih bojih, konec koncev ni razumel zapletenosti Jezusovih prerokb in dejanj. Evangelij ni moralni priročnik, ki bi imel na naša polemična vprašanja pripravljene izvrstne odgovore. Kdor jih išče, se naj obrne na komisijo za etična vprašanja.

            Prilagajanje cerkva agendi poročevalskega sveta se mi zdi napačna pot, po kateri stopajo goreči zagovorniki reform z občudovanja vrednim zanosom. Zato me tudi ni presenetilo, s kakšnim veseljem in ubogljivostjo so se cerkve podredile prepovedi zbiranja ob začetku korona krize. Nemški katoliški škofje so sporočili, da je »nedeljska dolžnost« ukinjena, kakor da bi se tisti, ki so se hoteli udeležiti svete maše, lahko veselili, da so osvobojeni tlake. S strani evangeličanov smo slišali, da je zdravje vernikov najvišja vrednota. Z vsem zadoščenjem je bilo tudi rečeno, da so bili po elektronski poti ponujeni dogodki dobro sprejeti. Domnevno je prek novih tehnologij predvajana evharistija povsem v redu.

            Opravljanje običajnih bogoslužij bi gotovo bilo kaznivo in graje vredno, toda namesto zgolj virološkega utemeljevanja bi lahko nastopili teološko in vztrajali pri tem, da praznovanje evharistije ali Gospodova večerja nista dogodka, ki se lahko zgodita ali pa tudi ne, temveč sestavljata bistvo verskega življenja.

            V čem je to bistvo? Sem katoličan in govorim o katoliškem bogoslužnem obredju, ki slavi Božjo navzočnost. Ta se kaže v spremenjenju kruha in vina v Kristusovo telo in kri. Po posvetilnih besedah duhovnik reče: »Skrivnost vere!«, in občestvo odgovori: »Tvojo smrt oznanjamo Gospod in tvoje vstajenje slavimo, dokler ne prideš v slavi.«

            V starih cerkvah imamo presenetljivo število stranskih oltarjev in ker je bil (in je) vsak duhovnik in posvečeni menih dolžan dnevno obhajati sveto mašo, je šlo za nenehno praznovanje Kristusovega ponavzočenja, ki se ni niti hotelo niti se ni moglo končati in je bilo povezano s hvalnico starega izročila. Besedila molitev so pogosto vzkliki, ki se nenhno ponavljajo, pa najsi gre za pritrjevalni »Amen!«, »Gospod usmili se! Kristus, usmili se! Gospod, usmili se!« ali za trikratni »Svet, svet, svet, si, ti, Gospod!«

            Nekoč sem imel srečo, da sem lahko bival en teden v benediktinskem samostanu in živel skupaj z menihi. Ob jutranjem svitu je zvon klical k hvalnicam (laudes), k jutranji molitvi, in molče smo se se zbrali v koru stare cerkve. Videl sem, kako je še mladi menih potegnil iz svojega oblačila glasbene vilice, neslišno udaril nanje in jih držal pri ušesu. Potem je s svojim lepim glasom intoniral psalm 66: »Vzklikajte Bogu, vsa zemlja, pojte slavo njegovega imena, dajte slavo njegovi hvalnici«. Drugi menihi, kljub vsemu jih je bilo še osem, in šest gostov se je pridružilo gregorijanskemu koralu. Pesem je na začetku zvenela nekoliko slabotno, a si je po zaslugi sijajnega kantorja kmalu utrla pravo pot. Kakšen čudež, sem pomislil, da to hvalnico pojemo neprenehoma že stoletja, kot pravi psalm 119: »Sedemkrat na dan te hvalim in opolnoči vstajam, da te slavim«.

            Italijanski filozof Giorgio Agamben v svoji velikopotezni knjigi Kraljestvo in veličastvo (2009) zapiše: »Veličastvo, hvalnica, ki ju živa bitja dolgujejo Bogu, izvirata iz Božjega veličastva, saj nista nič drugega kot neizogiben odgovor, tako rekoč odmev, ki ga Božje veličastvo vzbuja v njih«.

            Katoliška liturgija je po eni strani zapletena, po drugi pa prefinjena umetnina, ki je nastajala dolgo časa. V njej se dogaja »skrivnost vere«, pri čemer skrivnost ni nekaj skritega ali zagonetnega, temveč je čudovito dogajanje, ki ga ni mogoče razrešiti z logičnim razčlenjevanjem. Ni namreč odvisno od mojega razpoloženja ali zbranosti. V tem trenutku sem v prastarem obredu in vse vase usmerjene nergave misli ne igrajo več nobene vloge, saj sploh ne gre za mišljenje, temveč za objektivno občutenje.

            Vse to je dandanes svetu tuje. To lahko samo uresničujemo, ne pa razlagamo – kot tudi ne moremo razložiti simfonije. Nobena še tako mojstrska ponazoritev se ne more tako približati poslušanju in doživljanju glasbe, da bi se ji lahko odpovedali. To velja v še toliko večji meri za sveto opravilo, ki je izvor glasbenega zanosa in zatopljenosti. Liturgija izvira iz tradicije magičnih praks in jih presega. Ne postavlja se na mesto Boga, temveč se nadeja njegove navzočnosti.

            Problem, ki ga imajo cerkve v središču svojega verskega življenja, je stvar posredovanja. Živimo v posvetni kulturi, medtem ko je kultura svetega večinoma izginila. To, da je nekaj sveto in kaj to pomeni, je večini sodobnikov postalo nerazumljivo. Manjka jim nekaj, ne da bi to opazili. Zato radi navajajo znamenite besede Maxa Webra, da je versko nemuzikaličen. Toda Weber na to ni bil ponosen. V pismu, ki ga je napisal 19. februarja 1909, pravi: »Versko sem povsem ›nemuzikaličen‹ in nimam v sebi ne zmožnosti ne potrebe postavljati kakršnih koli duševnih ›zgradb‹ verskega značaja – to preprosto ne gre oziroma to zavračam. Vendar pa nisem ne antireligiozen niti nereligiozen. Tudi v tem pogledu se čutim kot pohabljen, izmaličen človek, čigar notranja usoda je, da si mora to iskreno priznati.«

            Takšnim »pohabljencem« lahko seveda ponujamo jazz koncerte, politične razprave ali vsakdanje praktične pogovore, kot to prerade počnejo katoliške akademije. Toda potem prezremo problem posredovanja in se gibljemo v začaranem krogu posvetnega. Delamo tako, kot da bi bila Cerkev zgolj del tega sveta. To sicer tudi je, vendar pa je njena posebnost v tem, kar je nasprotno tostranstvu.

            To bi morali proslavljati, o tem bi morali pričevati v častitljivem gregorjanskem govornem petju. Bogoslužja bi morala biti čudovita slavja, ne socialnovarstvene združbe, kjer se vsaki dobronamerni pobudi da priložnost za samopredstavitev. Evharistija je sveto opravilo, katerega smisel ni na dlani. Ne zadostuje, da zatrobimo »Čudoviti Bog, slavimo te!« in že se bomo dobro počutili. Prav tako ne zadostujejo pravičniške pridige, ki provokativnost oznanila omejujejo na racionalno vsakdanjo pamet, kajti sveto ima svoj izvor v strahu pred Božjo veličino in drug(ačn)ostjo.

            Religiozno je tisto presenetljivo, drugače dandanes v naših koncih ne more biti. Cerkve bi se morale nevarnosti, da bodo razumljene, bolj bati kot pa nevarnosti, da bodo nerazumljene. Če namreč govorijo samo še našo govorico, potem jih predobro razumemo in lahko ljubega Boga naredimo za prijaznega moža.       

Članek je bil objavljen 26. novembra 2020 v nemškem tedniku Die Zeit, št. 49, str. 62.

Ulrich Greiner je nemški novinar in literarni kritik. Leta 2015 je prejel nagrado »Tractatus-Preis«, ki jo podeljujejo za filozofsko esejistiko.