“Moje slike nagovorijo gledalca v imenu sublimnega”

V ljubljanski Mestni galeriji je bila pred nekaj meseci na ogled razstava slik akademske slikarke Jane Vizjak. Najprej so jo pokazali v Pokrajinskem muzeju v Celju, potem so s posnetki z razstave pripravili katalog kot vez med obema predstavitvama. Z umetnico smo se pogovarjali o njenem delu in aktualnih problemih likovnega življenja pri nas.

Vaša sedanja razstava poznavalce in spremljevalce vašega ustvarjanja prevzame s svojo subtilnostjo, zlasti z barvno rafiniranostjo, ki se za razliko od nekdanjega barvnega razkošja vedno bolj sublimira. Vtis je, kot da bi z barvnim minimalizmom gledalca radi speljali v svet notranjega doživljanja in iskanja simbolnega sveta?

Z razstavo v Umetnostni galeriji Maribor leta 1989 sem zaključila neko slikarsko-risarsko razmišljanje, ki me je sililo k iskanju novih poti v jeziku slikarstva. V procesu nastajanja slik je bil tedaj v meni neprestani spor med črto in barvo, med risbo in sliko. Barvo sem obravnavala izključno kot barvno ploskev-obliko, ki je bila izražena tudi reliefno-kvantitativno. Ta način razmišljanja me je puščal nezadovoljno in iščočo. Leta 1991 sem prejela nemško štipendijo in odšla na študij slikarstva v Düsseldorf na Umetniško akademijo k profesorju Gotthardu Graubnerju, svetovno znanemu mojstru barve in slikarstva nasploh. V njegovi šoli sem dojela, da barva z risbo nima veliko skupnega. Svoje dotedanje slikarsko-risarske izkušnje sem v Graubnerjevi šoli včasih občutila kot breme, vsekakor pa so mi znanje, pridobljeno na ljubljanski akademiji (zahvaljujoč prof. Janezu Berniku in Milanu Butini, likovna teorija), in kasnejše slikarsko risarske izkušnje omogočile zanesljiv odskok v iskanju odgovorov na zastavljena vprašanja. V času študija in bivanja v Düsseldorfu sem dojela bistveno razliko med sliko z veliko začetnico in mimetično pripovedno sliko.

Kaj je bistvo slike?

Ali je bistvo slike hitro in učinkovito sporočilo (surova ekspresija, efemernost, plakat) ali pa je namen umetnosti komunikacija v smislu trajanja in večnega dialoga? V svojem dvajsetletnem slikarskem opusu sem tisto sporočilno (efemerno) obdobje že davno zaključila. Tudi naplavine življenja so nadaljnji vzrok zastiranja hitrega sporočanja in naivne odprtosti, včasih morda nezrelosti.
Zavedam se, da je moja slika nova objektivna stvarnost, ki mora vsebovati vse plemenite prvine slikarstva in odtise videnega – resnične stvarnosti, ki so v sozvočju z mojo notranjostjo. Morda je prav ta stavek definicija mojega t. i. sublimnega slikarstva. Izraz sublimno je bil zame nov, ko je mag. Meta Gabršek Prosenc naslovila mojo razstavo 1997 z “Iskanje sublimnega”. V resnici pa je bil to odgovor na zastavljeno vprašanje: kaj barva v resnici je? Ob razmišljanju o zgodovini slikarstva sem se ustavila ob delih Antona Ažbeta in njegovem izjemno prefinjenem obravnavanju svetlobe v risbi in sliki. To je bil velik manko v mojem dotedanjem znanju, ki pa mi je dal odgovor: iz platna mora sijati luč- svetloba- barva! Morda je ravno to vzrok, da moje slike gledalca nagovorijo v imenu sublimnega.

Simboli so različni, najmočnejši povezani z religioznimi temami, zlasti Kristusom na križu. Tu pa spet lahko ugibamo, ali gre za moško ali celo žensko figuro, saj se zdi, kot da glave ni več oziroma je nerazpoznavna ali zabrisana?

Besedo simbol uporabljate za ‘figure’ na mojih slikah. Težko bi se odločila za to, da bi te svoje ‘figure’ imenovala simbole. S figurami, ki jih slikam, želim pojem simbola podrediti moči likovnega jezika. V prvi plan vedno postavim določeno slikarsko problematiko, ki rezultira v barvi, svetlobi, v odnosu med črto ali barvo ali v globini prostora (ploskve) – dinamiki gibanja.
Podoba Kristusa me v mojem delu spremlja od leta 1977. Nezavedno je vstopil na moje risbe ali na moja platna. Drža telesa, razpetega med vertikalo in horizontalo mi na celovit način omogoča podajanje notranjih občutij, ki so prevedena v slikarski jezik. Stvari so zelo preproste. Vsaka ploskev oziroma celotno bivanje človeka in narave temelji na horizontalnem, vertikalnem in diagonalnem gibanju. Če horizontalo in vertikalo zavrtimo z različno obremenjenimi sunki (svetlobe), se začenja dinamika gibanja. Vso to celovitost nosi podoba Križanega tudi v likovnem-slikarskem jeziku.
V liku Križanega vedno pomislim na moško podobo. Asociativnost z žensko podobo je povsem naključna. Z risbo sklonjene glave ali glave vznak se izogibam portretu glave Križanega, saj dopuščam s tem skrivnost Njegovega izraza.

V nekaterih slikah (Vertikala, Steber, Rdeče telo, Telo, Pogovor, Prostori) je razbrati sledove bičanja, mučenja, trpljenja Križanega oziroma se telo spreminja v lebdeče mrtvo truplo brez razpoznavnega križa, na katerem bi viselo, kot da bi želeli naslikati najteže dojemljivi prehod bivajočega v nebivajoče, večno skrivnostne Kristusove preobrazbe iz človeka v Boga?

Statika-dinamika, težnost-lebdenje. Odslikavanje objektivne stvarnosti. Ko portretiram človeka
ali ko opazujem in slikam konkretne stvari, me vedno navda občutek zavezanosti in težnosti. V procesu slikanja ‘moje’ slike pa poskušam scela ali skoraj fizično vstopiti v nov prostor slikarskega platna. Morda je to vzrok, da omenjene figure na platnih posredujejo občutek lebdenja.
Preobrazba v večnost je tema, ki se zagotovo dotakne vsakega človeka. V zgodovini slikarstva je Vnebovzetje tematsko bistveno manjkrat upodobljeno v primerjavi s podobo Križanega. Morda je problem v tem, da je abstraktno razmišljanje in mišljenje zahtevnejše od konkretnega. Prav tu pa se nahaja središče moje celotne slikarske problematke, ki jo navezujem na pojem svetlobe oziroma barve kot absolutne premise slikarstva.

Posebnost so vaši avtoportreti, kakih trideset jih je strnjenih v en kolaž, precej pa jih je velikih dimenzij. Tu se ne morem ubraniti vtisa, da gre za dvojni princip: iskanje lastne podobe na simbolni ravni in na filozofski. V bistvu bi lahko razmišljali o preprostem, a hkrati najbolj zapletenem vprašanju: kdo pravzaprav sem, ta, ki se slika?

Z avtoportretom se ukvarjam že od časov, ko sem pripravljala risbe za sprejemni izpit študija slikarstva na Akademiji za likovno umetnost v Ljubljani. Ker je vedno težko osvojiti potrpežljivost prijateljic in prijateljev, da ure in ure mirno posedajo pri meni, zato da jih smem opazovati in risati-slikati, sem se odločila za avtoportret – sama sebi sem skoraj vedno na razpolago. Ta ‘ritual’ je prišel že skoraj v navado in v času študija v Düsseldorfu sem se zavestno še bolj posvetila avtoportretu. Mislim, da je avtoportret ena najzahtevnejših slikarskih tem, saj zahteva osebno umetniško izpoved, hkrati pa je zavezujoč, saj ravno podoba obraza zahteva določena pravila, ki jih je zelo težko podrediti svobodi individualnega slikarskega izraza. Avtoportret je kot osebnostna identiteta, ki razkriva vse pomanjkljivosti in ranjenosti slikarke oziroma slikarja. Prav v tem je skrivnost umetniškega dela. Vse pomanjkljivosti in rane priznati in odslikati tako, da v neki estetski stvarnosti učinkujejo popolno in so nujen vzrok nastalega umetniškega dela.
Odslikana zrcalna podoba na mojih platnih ne želi biti fotografski zapis. Avtoportret obravnavam kot notranji dialog oz. kot celovitost vpetosti jezika slikarskega mišljenja z jezikom notranjega razmišljanja. Vprašanja: kdo sem, kaj sem in kam grem, pa so zagotovo človekova eksistencialna vprašanja, ki pogojujejo zavestno in odgovorno bivanje človeka v odnosu do samega sebe, s sočlovekom in z naravo.

Pomeni kolaž avtoportretov to, da enega človeka v enem pravzaprav ni?

S kolažem avtoportretov sem želela sistematično prikazati odtenke različnosti svojega slikarskega zapisovanja. Avtoportrete sem podredila dinamiki igre barvnih ploskev, ki jih tu in tam nadomesti tudi črta. To lahko primerjam z večplastnostjo človekove notranjosti, z večnim bojem med dobrim in zlim. Istočasno mislim na igro svetlobe in sence (teme).
Intenzivnost različnosti in pestrosti notranjih dialogov dopuščajo človeku možnosti reagiranja od surovega do sublimnega (prav tako je tudi v umetnosti). Ponovno se lahko vrnem k vertikalnemu in horizontalnemu gibanju, ki se vedno nekje sreča – se konča in začne na prizorišču, ki je tisti najgloblji človekov jaz, edini in vedno isti.

Podobno je s tihožitji; predmetni svet se umika barvnim plastem impresij (sadeži, lubenice, hruške, granatovci…)?

S tihožitji sem se osvobodila zavezanosti mimetičnemu. Tihožitje mi omogoča radikalnejšo odpoved zapisu opazovanega. Z odpovedovanjem, redukcijo in čiščenjem vsega pridobljenega znanja poskušam vstopiti v svet ‘moje slike in oblike’, ki mi dovoljuje, da na svoj način izrazim svojo vero in ljubezen do življenja in svojega poklica.

Naslov razstave je Transcendentalno logično, navezuje se na Fichtejevo misel: “Tako stoji jaz kot jaz izvorno v vzajemnem učinkovanju s samim seboj, in šele tako je mogoče vplivati na istega od zunaj.” S tem nakazujete temeljno vprašanje slehernega umetniškega delovanja: kdor nima notranjega ravnotežja (v vseh smislih), ne more ustvarjati?

Notranje ravnotežje pomeni ugoden dialog med zunanjim in notranjim svetom človeka, ki odzvanja v najrazličnejših harmonijah-sozvočjih. Mislim na melodije ali simfonije najrazličnejših struktur, ritmov in jakosti, ki pa nujno stremijo in hrepenijo po harmoniji in estetiki – sozvočju dobrega in lepega. S citatom filozofa Fichteja sem želela opozoriti na to, da je iskrenost in prodornost človeka oz. umetniškega dela odvisna od človeka samega oziroma od moči in globine vere, ki jo nosi v sebi. Mislim torej na človekovo notranjost, ki jo moramo, takšno kot je, na najbolj iskren in čist način priznati. Prav v tem je začetek ali konec ali pa trajanje moči umetniškega dela.

V osnutku Nacionalnega kulturnega programa je za področje likovne umetnosti še marsikaj nedorečenega. Vtis je, kot da ste likovniki precej neosveščeni, neaktivni, neinformirani, preveč zazrti le v svoje ateljeje, medtem ko se razmere na vseh ravneh slabšajo in v javnosti vašega intelektualnega potenciala ni čutiti. Kaj bi morali narediti, da bi se razmere izboljšale?

Res je, da smo zazrti v svoje delo (tisti, ki to srečo imamo). Neosveščenost, neinformiranost in neaktivnost so zagotovo posledice težkih razmer, v katerih se likovniki nahajamo. Najpomembnejši vzrok za to bi pripisala pomanjkanju finančnih sredstev in nezainteresiranosti ljudi za likovno umetnost. Trgovina z umetninami – predvsem živečih avtorjev – ni stimulirana za nakupe (mislim na davčne olajšave). Nedorečena in pomanjkljivo je izdelana strategija gradnje stanovanj in ateljejev za umetnike in umetniške družine. Umetniki z nizkimi dohodki nimamo nikakršnih možnosti za odplačevanje kreditov. Skladov in fundacij, ki bi bili namenjeni situacijam v stiski, tudi nimamo … Za dostojno predstavitev likovnika poskrbijo predvsem državne institucije (galerije in muzeji), ki pa s trženjem z umetninami nimajo ničesar skupnega. Trgovine s slikami in kipi pa zaradi prostorske stiske in drugih problemov tako rekoč ne morejo dostojno zastopati celovite promocije umetniških del posameznika. Pri tem mislim tudi na konkurenčno logiko privatnih in državnih ustanov, ki bi prostoru dala ustrezno dinamiko. Zelo veliko je še problemov, ki bi jih bilo potrebno sistematično reševati na ravni raziskav in statističnih študij in primerjav z drugimi deželami Evrope (Vzhod-Zahod) in bi zaobjele kulturno-zgodovinsko, sociološko, pravno in ekonomsko vedo. Zveza društev slovenskih likovnih umetnikov je zagotovo telo, ki nas združuje, in nekaj nas je, ki si volontersko prizadevamo, da bi priklicali kolegice in kolege k budnejšemu in aktivnejšemu sooblikovanju podobe in vloge likovnih ustvarjalk in ustvarjalcev (posledično likovne umetnosti) v naši slovenski državi. Vse to pa zahteva potrpežljivost, veliko časa in predvsem optimizem.