Kaj je s poezijo v ubogih časih? Ubogih? Seveda ubogih, ne glede na to, da slovenski, celo podeželski, poštni in bančni uradi, kolikor vem, po bogastvu opreme, marmorju, medenini in kromiranem jeklu, daleč prekašajo vse, kar lahko vidimo v Evropi, še bolj pa na Otoku; da se pred slovenskimi lahko “skrije” večina zasebnih hiš v vseh sosednjih pokrajinah; da so pred nekaj leti Slovenci (v absolutnih številkah) kupili več avtomobilov višjega razreda kakor Francozi … itd. itn. Ne gre za to uboštvo ali bogastvo. Ali pa gre ravno za to uboštvo ali bogastvo. Neko bogastvo je uboštvo, kakor je neko uboštvo – bogastvo. Je Bog bog-at ali je u-bog? In poezija, spada k bogastvu ali k uboštvu? So časi, bogati s poezijo, bogati časi?

Nekoč sem slišal starca Sofronija Saharova govoriti svojim menihom: “Kako rad bi videl, da bi bili vsi vi poeti.” Seveda, saj je Bog prvi poet (poietes), ustvarjalec, mi pa smo poklicani biti sopoeti, soustvarjalci sveta, predvsem pa lastnih duš. Vse, prav vse na svetu je stvaritev, poema, pesem: lepa, jasna, sebe zavedajoča se; ali pa pesem, zatrta, zmaličena, ugonobljena, sprevržena. Je pesem ubogih časov – bogata kuhinjska oprema, s katero se nekdo ponaša? A le ne gre povsem za to. Vsaka stvaritev je pesnitev samo v grškem jeziku. Ampak tudi grščina, seveda, pozna pesnike in pesmi kot nekaj posebnega, visokega, smiselnega. In Sofronij je meril na to. Želel je, da bi bili njegovi menihi – v soustvarjanju lastne duše – dovzetni za smisel in lepoto. Z vso svojo ustvarjalno vnemo usmerjeni v onstransko. V tisto, česar sicer ne znamo, ali ne znamo do konca razložiti, česar ne obvladamo, ali ne obvladamo do konca, kar nas zavezuje in osvobaja. Ubogi časi, ki pozabljajo na to vnemo in to dovzetnost, na to zavezanost. Ubogi časi, v katerih prevladuje proza, nevezana beseda. V kateri se poklicani Božji soustvarjalci ne samo ne zavedajo, kot Molierov buržuj, da govorijo prozo, ampak, pišoč prozo, mislijo, da pišejo poezijo.

Poezija v ubogih časih? Pa vendar, navzlic vsemu, saj drugače ne more biti, dokler so še zaljubljenci v besedo (Besedo), za katere je ni druge bolj pomembne postranske zadeve na tem svetu.