Tadeusz Różewicz, eden najbolj znanih, cenjenih in prevajanih poljskih pesnikov 20. stoletja, sicer pa tudi prozaist, dramatik in scenarist, se je rodil leta 1921 v Radomskem, umrl pa aprila 2014 v Vroclavu. Njegovo pesnjenje je v veliki meri zaznamovala vojna izkušnja, ki ga je z razveljavljenjem vseh humanističnih vrednot vodila preko »smrti [stare] poezije« v iskanje povsem novega izraza; premore veliko etičnega čuta, pa tudi humorja. V dolgoletnem ustvarjanju je Różewicz prehodil pot od avantgarde do postmodernizma, njegove pesmi pa se zlagajo v svojevrstno pesniško avtobiografijo, ki individualnemu in epizodnemu podeljuje občo, trajno vrednost in pomen. Med njegove zadnje pesniške zbirke sodijo Vedno fragment – Recycling (1998), Mati odhaja (1999), Profesorjev nožek (2001), Siva cona (2002), Izhod (2004), Učenje hoje (2007) in Kupi mačka v žaklju (2008). Zaslovel je tudi kot dramatik, med drugim s Kartoteko (1960). Prejel je številne pomembne literarne nagrade, mdr. Nike (2000), bosanski stećak (2002), evropsko nagrado za literaturo (2008), Silesius (2008) in kanadsko Griffinovo pesniško nagrado (2012). 

Čarovnikov vajenec

Čemu sem odprl oči
zaliva me svet oblik in barv
val za valom
oblika za obliko
barva za barvo
na milost in nemilost prepuščen
strupenim zelenilom
hladnim modrinam
intenzivnim rumenim soncem
kričečim rdečim ustnicam
sem nepotešen.

Čemu sem odprl ušesa
napolnili so me živi glasovi
odmevi umrlih glasov
celo solza škripaje reže obraz
kakor diamant steklo
in tišina napeta kot koža
na vojaških bobnih grmi
nesrečen slišim kako rase trava.

Čemu sem razvezal jezik
izgubil zgovorni molk
blebetač ne bom povedal nič novega
pod soncem.

Na stežaj odprt
ne poznam uroka
ne bom se zaprl
sam vase.

 

Dve obsodbi

Vidim nasmeh
snet z njegovega belega obraza
pred steno.

Znanilec smrti Neznanec
je nižje sklonil
glavo.

Vidim
smešni kip bolesti
v pošvedranih copatah
za štedilnikom
malo pokvečeno
postavico
okamnele matere.

 

Gomila

Nad njim so nasuli gomilo
iz prihodov in odhodov
iz časa in prostora
iz ljudi predmetov dogodkov
masla kave časopisov
iz zelenih plišastih albumov
broma rož
in umetnega smeha

Skoraj vsi so se zgrnili
na mizi leži bakren list
sem sipajo pepel

Mati razkopava gomilo
in spravlja ven mlado glavo
iz svetlega žarka
z dišečim tobakom
širokimi usti

to je On
po kogar ne tečeš
pred hišo
ki ni zadremal v malinovju
ki ne bo prišel jutri

Mati živa pokopana
v zraku pri mizi
mrtvo pregiba
prste.

 

Ravnina I

Samo v grobem objemu
resničnosti
bije srce
in curek krvi
kakor sonce
teče skozi zeleno drevo
mojega življenja
Tesno je v lastnih prsih
odprl se bom
kakor ravnina
naklonjena gibanju in spremenljivosti
naj me napolni

Ocean življenja

Predolgo sem se pasel na pašnikih
Vaših pokopališč Mrtvi
obrnite se stran od mene
to je zadeva med živimi
beloruni jagenjčki
drhteči kakor vejica iz svetlobe iz sanj
naj vas pogoltne črna reka
mavčni jagenjčki
z blago zaprtimi gobčki

Ocean življenja

Torej je treba hoditi
z vsemi leti
s slikami ki sem jih videl
pokrajinami ki sem jih zapustil
Z gestapovčevo roko na bratovem obrazu
z vsemi obrazi mrtvih
z obrazi živih
»katerih očesne dupline so bile kot prstani
ki se črnijo z nevidnim okovom
ker so iz njih izluščili drage kamne«

Ocean življenja

Znanstveniki pravijo da so se vse
izrečene besede
ohranile v oceanu zraka
s svojo toploto barvo okusom
za vedno

Toda v meni so se nabrale besede
neizgovorjene
ki niso dobile oblike

oh kako kali kako rase v meni
molčeče zrno
umrlih sadežev
žene k svetlobi
predira slepo ilo
mojega telesa
prelamlja otrpli jezik

V njem so besede
deseterice mladih pesnikov
ki so padli v Varšavi
ne bodo videli
kako se zraščajo rebra
katedrale svetega Jana
kako rase najmlajša katedrala
v Evropi
še vlažen
gotski cvet
pod oblačnim nebom
domovine

V njem je šepet
mladih deklet
ki ne bodo plesala
na majsko noč
pod drevesnimi krošnjami
deklet
katerih drobne kosti
in male lobanje molčijo v zemlji.

 

Pokopan v smehu

pokopan v smehu
v smehu tihem
kot sneg

ohlajajoč se v pogašenem
smehu

škrtajoč z zobmi
nasmejan do gole kosti

se smejem
pokam

umiram od smeha
kažem zobe

razgaljen

pokvarjen od malomarnih
mimoidočih

v mehaničnem smehu
pokopan
avtomat

moja senca
gre
brez nasmeha
mojemu telesu
za petami

 

Pesem

Hotel sem opisati
odpadanje listov
v opoldanskem parku

pet belih labodov
stoji na orošenem zrcalu
vode

hotel sem naslikati
črne krizanteme
oksidirane od sreža

svetlobo na ustnicah
mimoidočega
dekleta

mislil sem na pesnike
dežele sredine
osvojili so znanje
pisanja dognanih del
ugasnili so
toda luč njihovih pesmi
me dosega
po tisočih let 

list se je dotaknil zemlje

doumel sem
jokajoče slike
molk glasbe
skrivnost pohabljene poezije

ko sem se vrnil domov
je moja roka začela pisati
pesem
gluhonemi
je hotel zaživeti
uzreti svetlobo
toda jaz ga nočem pisati
slišim kako mu počasi
zamira dih

november 1982

 

Pogovor

pesem
se piše
vse do molka
toda to boš izvedel
na koncu

pisanje poezije
neusmiljeno početje
past za najbližje
za vabo ljubezni
lepota
slava

če nisi zaslepljen
če nisi prostodušen norček
se obrneš stran od sebe
vstopiš
v kabinet čudes
med krivimi ogledali
dvoumne oblike
spremenjeni proporci
sumljive sorodnosti

tvoja opica dvojnik
v lažnivem ogledalu
za kanec globlji
plemenitejši

bruhneš v smeh
ko gledaš
prozorno karikaturo
prvih zanosov odkritij

ko poslušaš komentarje
se utopiš sredi besed
trušča literarne bede
s papirnato kapo na glavi

***

Pesnik slabi
podobe izgubljajo moč
barve bledijo
se razlivajo
se belijo ob ustju
odtekajo raztopljene

20. oktobra 1850
je prišel na svet
Artur Rimbaud
Sezona v peklu
kot lepa doba
je bil pekel nebo

živa metafora
je cvetela v
metafiziki

barvale so se črke in besede
A noir E blanc I rouge
O bleu U vert
Od takrat je poezija začela
dobivati vročino blesti

med obema vojnama
so se pobelile podobe
so se pobelile metafore

A blanc E blanc I blanc
O blanc U blanc

v blisku
atomske bombe
so se pobelile oči usta
pobelila se je podoba sveta

***

poezija ne privzame
vedno oblike
pesmi

po petdesetih letih
pisanja
se lahko poezija
pesniku
razodene
v obliki drevesa
ptice
ki odletava
svetlobe

privzame obliko
ust
se ugnezdi v molku

ali živi v pesniku
brez oblike in vsebine

(13. oktobra 1988)

 

 

Še en poskus

ali se bo pesem posrečila?

v poeziji se je kot v beli vrtnici
ugnezdil
goli dolgčas 

hotel sem ustvariti
pesem visoko
privzdignjeno
v nebo vzeto
kakor slonokoščeni stolp 

(na podu ležijo kocke)

mogoče ni treba
graditi v nebo?
mogoče je bolje
pri tleh
v tla

hotel sem ustvariti
pesem
črno strelo
mistično rožo

ali se bo pesem posrečila?
v poeziji se je kot v roži
ugnezdil
beli dolgčas

 

zdaj

včasih
sem bil na preži
vsak hip
bi me lahko napadla poezija
tekel sem do izgube diha
za podobo ki se je zganila

zdaj
dovolim pesmim
da bežijo stran
se izgubljajo tonejo v pozabo
zamirajo

nobenega giba
proti realizaciji

marec 1989

 

 

vedno fragment

zares
nimam časa
da bi dokončal
to pesem

kdo ima zdaj čas
pisati pesmi

čez pol ure
moram ven
mogoče pa bi jo končal
na tem mestu

pesem vendar nima konca
podobno kot
steklena krogla
ne izmikaj se
»obveznosti« da končaš
to pesem
Končaj jo (končaj z njo)
lahko vendar pišeš hitreje
poezije ni mogoče pisati hitreje
lahko se jo bere hitreje
toda čemu
O čem
pa bo ta tvoja pesem?
o Ameriki

Kaj si videl v stekleni krogli?
Nič … se pravi … menda
Kip svobode
ta kip
od tega kipa sem šel
proti … izgubil sem se
čeprav sem hotel videti kaj ima notri
kaj ima v glavi (ta kip svobode)
šele čez 20 let
četrtega julija zvečer sem izvedel
da je v notranjosti kipa dvigalo
s katerim se lahko pelješ
do polovice kipa (torej do …)
v glavi so oči
je dvoje oči
vsako oko pa ima premer velikosti
sedemdesetih centimetrov
in skozi to oko se da
videti New York
slišal sem tudi od reporterja (Glasu Amerike)
da ima vsak človek pravico do svobode
in sreče
vse to pa se je začelo
s čajno vojno
s čajno zabavo
z bostonskim čajčkom
reporter se je v Kipu pogovarjal
z dekliči
toda ena ni vedela
kateri praznik je to
druga pa se je brezveze smejala
samo reporter je vedel
da so kolonisti
4. julija pred 219 leti
vrgli ves tovor čaja
v vodo
in tako se je to začelo
smrkljice so goltale ognjemete
in se dušile »od smeha«

nekaj me žuli nekaj me muči
med pisanjem te pesmi
to je Elias Canetti
kaj je že rekel?
Seit sie mehr wissen müssen,
sind die Dichter böse geworden

o čem pa bo ta tvoja pesem
o Ameriki
o Ameriki? Boga se boj!
to je tema ocean
ja tako je oceanska
jaz pa moram ravno ven
in nimam časa
da bi jo izčrpal
s tem pesniškim
(in realističnim) sitom

pred dvajsetimi leti
sem bil na vrhu
World Trade Centra
uzrl sem brez konca
rastoči New York
skušnjava … skoči
angeli Te bodo nosili
na rokah …
skoči … imaš malo kamnitno
domišljijo … skoči
mogoče se boš naučil leteti …
na krilih poezije
se boš povzpel k »sreči
človeštva« objemi me
skoči je prepevala Amerika
šele v kleti
tega Nebotičnika
sem prišel k sebi
potem ko sem pojedel veliko rožnato
belo porcijo zamrznjene kreme
– kakor za britje –
pojedel sem sendvič
– iz kartona in vate –
vse to sem zalil z vodeno kavo
– z okusom čaja –
in se nasmehnil – sladko –
Kazimierzu in
kislo sam sebi

Zahvaljujoč Krystyni in Ryszardu
se nisem spremenil
v deklico z vžigalicami
pred vhodom Metropolitana
bil je december pihal je leden veter
muzej je bil zaprt
jaz odrezan od umetnosti bifeja in WC-ja
brez jezika (notri je kričala Guernica)
sem čakal na pojavitev (!)
Eda
in včeraj sem zavrnil – lahkomiselnež –
mamljivo povabilo v Kalifornijo
(oranž sijaj zlatí zeleno drevje)
počasi sem se spreminjal v ledeno svečo
Eda sem pozdravil kot prišleka
iz vesolja
srečen (da sem bil najden)
sem se peljal domov
»On gleda v svoje čevlje«
– je ugotovil Ed z obupom v glasu –
»Tadzio! Jebela cesta … glej!«
zaprl sem oči
za mano je neizrekljivo lep
sanjal o sebi Manhattan
z malo cerkvico na sredi
– Saint Patrick’s Cathedral –
kot s piščetom v gnezdu
iz nebotičnikov in neba

P. S.
ni minilo veliko let
pred očmi se mi je spet spremenil
svet (ta rima me žuli kot otiščanec)
no končaj že končaj
prosi pesem
no minilo je torej 17 let
in neki »fundamentalist«
vzet pod okrilje Amerike
izrabljajoč »pravico do svobode
in sreče« je hotel vreči v zrak
World Trade Centre
mogoče mu ni teknila kava
zato (si) je mislil
v imenu boga pravičnega
bom vrgel ta nebotičnik
pod oblake
skupaj s tisoč ljudmi
to je (gotovo) nekdo
»globoko veren«
in ne kakšen skeptik
racionalist ateist
tu sem opazil
da od prevelike vneme
uničujem rahlo prejo poezije
in konstrukcijo pesmi
zato bom končal in postavil piko
(Quandoque bonus …)

december 1975–julij 1995

 

Ženska na oknu

megla megla
v megli drevesa
to niso drevesa ljudje so
premikajo se grejo
odhajajo
izginjajo v megli

v megli grmi grmiči
suha stebla babje leto
po beli nitki v klobko
po črni k materi
v zemljo
k ženski ki stoji pri oknu
in čaka

po rdeči nitki v srce
noter v toplino
v notranjost pajčevine

po žarku boš prišel
k nasmehu k ustom k očem
k obrazu neznanke
spremenjene
v Arahno