Najnovejši prispevki
Kategorije
Arhiv
Pesmi
Pet Medejinih tožb
I
Kazen je bila strahotna, Medeja:
svoje ude podaljšuješ skozi tisočletja,
v opomin.
Danes
dolgi črni lasje
padajo z neba ob najhujšem neurju,
voljne obline
se dvigajo iz oceana,
na pozabljenih vzporednicah zemeljske površine
otoke tvoje žalosti obiskujejo izgubljene duše.
In poučeni, da izmerijo premer izgreda.
Tvoji ostri nohti
prasknejo napeto oblo neba,
da se ob pravem času izlije
porodna tekočina,
srčna bradavica zaliva zemljo
ob suši.
Potopljena vase, Medeja, ne zaspiš več,
v vsesplošnem mirovanju prisluškuješ:
kroženju zemlje in
nihanju ljubimcev.
Za tvojo dušo gre, za tvojo dušo
trgujejo mrhovinarji postave,
ki ne vedo,
da je kazen že bila,
strahotna,
ker ni bila spozaba,
da si zmogla pogled na otrokovo kri.
II
Zaprite okna, zapahnite vrata,
da pride rešitev, da pride v
biti tu,
sama s svojim dihom,
sama s svojim dihom.
Ugasnite zvezde, utišajte čebljanje stark
pred vrati, vešče so,
prikradejo se k zadnji lučki duše
in jo obletavajo do samomora.
Čigavega samomora?
Prinesite bombažnih krp, zelišč,
krvavijo tisti, ki jih ljubim!
Odpihnite prah,
naj ne bo spomina,
izmijte sajast strop,
naj ne dežuje noč!
Zakrpajte slepo lino,
naj ne prileze skozenj mravljica,
naj ne prepusti tolažb sveta.
Udušite ptico v kletki,
vsi, ki jih ljubim, molčijo,
vsi, ki jih mrzim, bobnajo
po prenapeti koži
strasti, naj ne poznam strasti!
Hitim, hitim,
krvavijo tisti, ki jih ljubim,
kam hitim, kam hitim?
Lasje čez obraz,
nohti do srca,
plenice si navesim po kosteh,
smešna kreatura, vrabci na vrtu
se posmehujejo zabuhlim očem.
Zaprite okna, zapahnite vrata!
Naj pride rešitev, naj pride v
biti tu,
sama s sabo,
sama s tabo.
III
Ko si se sklanjala nad reko,
kjer ženske perejo perilo otrok,
je bilo sonce
v votlini med trebuhom in prsmi,
zahajajoče.
Krog in krog
so te obletavali krokarji
poželenja in ti si se dvignila
iznad opravil
visoko,
kakor alabastrn kip v svetišču
si ponosno kljubovala naključnim pogledom.
Ena sama dlan se je mogla
dotakniti temena,
zgrabiti črno grivo in te stresti do spozabe.
Nikdar nisi prosila, nikdar nisi odrekla,
vsa si utripala obljubo zvestobe,
meni,
dokler ni reka nekega dne
zrasla čez svoje meje
in udušila sonce.
V votlino med trebuhom in prsmi
se je naselila noč in rekla si,
da je krivda v hiši mojega očeta.
IV
Preden si se, tretji dan, ovedla,
je mogočen bel kit
nasedel na krošnje dreves
na vrtu hiše tvojega otroštva
in zlagoma
spustil senco sramote na posest.
Vsi tvoji smo molili zate
pod vse gostejšo temo
vse do zadnjega, vse do
popolnega mrka.
V očesu ribe zdaj
iščemo tolažbe,
zlepljenih ust tipamo za ostanki
jeguljaste svetlobe.
Kazen je bila strahotna, Medeja,
omadeževala si hišo svoje matere.
V
Molčijo tisti, ki jih ljubi.
Rimska impresija
Noli me tangere
je napis pod sliko
v cerkvi, v kateri spomin
vrača se k začetkom.
Na pragu
izhodnih vrat
se sipka svetloba vsuje
na čelo
in se vendarle dotakne
hladne kože.
Zaprhuta
stotero golobov
iznad Piazze Navone
visoko, še više,
prebode nebo in
izlije se jutro.
Spran trg se zaobli
okoli vodnjaka
in vse je voda,
ki teče.
Neprizadeti pročelji
minulega,
vmes midva
v pričakovanju poldneva.
Luskast plašč
Zvečer si spiram luskast plašč:
in pada sluz kot roka k tlom
in pada kakor dan v noč
in pada kakor v sen. Zvečer.
Si oblačim luskast plašč:
in veže kakor zlat nakit
in reže kot srebrni ščit,
zato si slačim luskast plašč.
Kdaj dal si mi ta luskast plašč,
da legam predte, morja dar?
Kdaj končno slečeš luskast plašč,
da izplujem v svoj čas? Zvečer.
Pesmi
Pet Medejinih tožb
I
Kazen je bila strahotna, Medeja:
svoje ude podaljšuješ skozi tisočletja,
v opomin.
Danes
dolgi črni lasje
padajo z neba ob najhujšem neurju,
voljne obline
se dvigajo iz oceana,
na pozabljenih vzporednicah zemeljske površine
otoke tvoje žalosti obiskujejo izgubljene duše.
In poučeni, da izmerijo premer izgreda.
Tvoji ostri nohti
prasknejo napeto oblo neba,
da se ob pravem času izlije
porodna tekočina,
srčna bradavica zaliva zemljo
ob suši.
Potopljena vase, Medeja, ne zaspiš več,
v vsesplošnem mirovanju prisluškuješ:
kroženju zemlje in
nihanju ljubimcev.
Za tvojo dušo gre, za tvojo dušo
trgujejo mrhovinarji postave,
ki ne vedo,
da je kazen že bila,
strahotna,
ker ni bila spozaba,
da si zmogla pogled na otrokovo kri.
II
Zaprite okna, zapahnite vrata,
da pride rešitev, da pride v
biti tu,
sama s svojim dihom,
sama s svojim dihom.
Ugasnite zvezde, utišajte čebljanje stark
pred vrati, vešče so,
prikradejo se k zadnji lučki duše
in jo obletavajo do samomora.
Čigavega samomora?
Prinesite bombažnih krp, zelišč,
krvavijo tisti, ki jih ljubim!
Odpihnite prah,
naj ne bo spomina,
izmijte sajast strop,
naj ne dežuje noč!
Zakrpajte slepo lino,
naj ne prileze skozenj mravljica,
naj ne prepusti tolažb sveta.
Udušite ptico v kletki,
vsi, ki jih ljubim, molčijo,
vsi, ki jih mrzim, bobnajo
po prenapeti koži
strasti, naj ne poznam strasti!
Hitim, hitim,
krvavijo tisti, ki jih ljubim,
kam hitim, kam hitim?
Lasje čez obraz,
nohti do srca,
plenice si navesim po kosteh,
smešna kreatura, vrabci na vrtu
se posmehujejo zabuhlim očem.
Zaprite okna, zapahnite vrata!
Naj pride rešitev, naj pride v
biti tu,
sama s sabo,
sama s tabo.
III
Ko si se sklanjala nad reko,
kjer ženske perejo perilo otrok,
je bilo sonce
v votlini med trebuhom in prsmi,
zahajajoče.
Krog in krog
so te obletavali krokarji
poželenja in ti si se dvignila
iznad opravil
visoko,
kakor alabastrn kip v svetišču
si ponosno kljubovala naključnim pogledom.
Ena sama dlan se je mogla
dotakniti temena,
zgrabiti črno grivo in te stresti do spozabe.
Nikdar nisi prosila, nikdar nisi odrekla,
vsa si utripala obljubo zvestobe,
meni,
dokler ni reka nekega dne
zrasla čez svoje meje
in udušila sonce.
V votlino med trebuhom in prsmi
se je naselila noč in rekla si,
da je krivda v hiši mojega očeta.
IV
Preden si se, tretji dan, ovedla,
je mogočen bel kit
nasedel na krošnje dreves
na vrtu hiše tvojega otroštva
in zlagoma
spustil senco sramote na posest.
Vsi tvoji smo molili zate
pod vse gostejšo temo
vse do zadnjega, vse do
popolnega mrka.
V očesu ribe zdaj
iščemo tolažbe,
zlepljenih ust tipamo za ostanki
jeguljaste svetlobe.
Kazen je bila strahotna, Medeja,
omadeževala si hišo svoje matere.
V
Molčijo tisti, ki jih ljubi.
Rimska impresija
Noli me tangere
je napis pod sliko
v cerkvi, v kateri spomin
vrača se k začetkom.
Na pragu
izhodnih vrat
se sipka svetloba vsuje
na čelo
in se vendarle dotakne
hladne kože.
Zaprhuta
stotero golobov
iznad Piazze Navone
visoko, še više,
prebode nebo in
izlije se jutro.
Spran trg se zaobli
okoli vodnjaka
in vse je voda,
ki teče.
Neprizadeti pročelji
minulega,
vmes midva
v pričakovanju poldneva.
Luskast plašč
Zvečer si spiram luskast plašč:
in pada sluz kot roka k tlom
in pada kakor dan v noč
in pada kakor v sen. Zvečer.
Si oblačim luskast plašč:
in veže kakor zlat nakit
in reže kot srebrni ščit,
zato si slačim luskast plašč.
Kdaj dal si mi ta luskast plašč,
da legam predte, morja dar?
Kdaj končno slečeš luskast plašč,
da izplujem v svoj čas? Zvečer.