1 Egipčanka

Kjer izginjaš, ni več globine.
Zadostovalo je, da sem s seboj v trsu odnesel tvoj dih,
in zrno v puščavi je vzklilo pod mojo peto.

Vse je prišlo naenkrat in ničesar več ni.
Ničesar, razen znamenja na mojih vratih,
ki so ga pustile ožgane roke balzamerja.

 

2 Premirje

Čas bo izravnal sled najinih bojev,
dal smisel, streho mojim izbruhom vročice.

Prepodil sem ga, premaganega korak za korakom,
zadavljenega v vsakem vozlu,
rojenega na vsakem prelomu.

Danes greva skupaj na pot,
kot reka in zavesa iz topolov.

Psi, ki mi spijo v glasu,
so vedno razkačeni psi.

 

3 Samopozaba

Veke, podrejene nerazumljivi modrini prostranosti,
omrtvičena krila v srcu zračnega vrtinca,
od zdaj naprej se dvignete samo še za pogled,
ki bo zabodel moje tisočletne ljubezni,
in to bo kot na prvi dan mojega življenja.
Zimski ptiči bodo sami uživali v izboljšanju vremena
in odšel bom spat pod sesedanje
neuporabnega krila … Ampak bo kaka zvezda

namesto mene izginila in pomirila morje?

 

4

Tvoj tilnik nižji od kamna,
tvoje telo bolj golo
od te mize iz granita …

Bi brez groma ene same trepalnice
postala ista,
gladka in nedosegljiva sovražnica
v prahu ceste
in spominu ledenika?

Vrnite se, vijugaste ljubezni,
raztrgajte jasnovidno telo.

 

5

Sprijemam se s to gorečo, brezčutno
ploščo žarišča …
Tvojega otroka vračam valu.
Morju obračam hrbet.

Spet osvojena v hrupu in v tišini,
v obeh enako sovražnih,

slabo otesana, a napadajoča beseda
se naglo vzdigne
in preluknja zrak, potemnjen od strnjenega leta
sanj.

Zanka skritosti pesmi
spet vzpostavi zabrisano pot.

 

6

Ker je negibnost postala
čisto in ostro potovanje,

čakaš obglavljenje
s sekiro senc
tega enoličnega in norega neba.

Ah, naj tvoja kiklopska kri
privre in spet pade
na preutrujeno zemljo
in najine mrtve ustnice!

 

7

Moje telo, ne boš počivalo v jami,
ki jo kopljem, ki jo vsako noč poglabljam.

Kot merjasec, ujet v nizke veje,
cepetaš, se otepaš.

Se slak v ograji spominja nekega drugega telesa,
onemoglega na klaviaturi brezna?

Odvrzi oblačila in živež,
bajalec običajnega bliska.

Drsenje hriba
bo zapolnilo zvijačno globino,
skrivno poglobitev pod korakom.

Mir se z nočnim zrakom tihotapi
skozi nespojeno kamenje in prerešetano srce

v trenutku, ko si kot trščica
izginilo v morju.

 

8

Razpokana beseda,

za en sam požirek vode,
ki ga zadržuje skala,

razpokana beseda,
govno neprestanega ognja,

bliski kamnitih miz.

 

9 Mineralna vladavina

V tej deželi od strele zacveti kamen.

Na klinih, ki zapovedujejo grlom,
se dvigajo porušeni stolpi
kakor prav toliko gorečih duševnih bakel,
ki znova oživljajo noči močnega vetra,
smrtni nagon v kamnosekovi krvi.

Vse žile granita
se mu bodo razvozlale v očeh.

Ogenj nas ne bo nikoli ozdravljen,
ogenj, ki govori naš jezik.

 

10 Začetnica

Prah v vetru, nežen in suh,
kličem te, pripadam ti.
Prah, poteza za potezo,
naj bo tvoj obraz moj,
v vetru nedoumljiv.