Małgorzata Lebda (roj. 1985), poljska pesnica, fotografinja, maratonka, plezalka in doktorica literarnih ved, poučuje na fakulteti v Krakovu. Izdala je štiri pesniške zbirke, veliko pozornost je vzbudila z zadnjo, ki je izšla leta 2016 z naslovom Matičnik (to je beseda iz čebelarske terminologije, ker je bila preko očeta zelo povezana s tem področjem – v pesmih pa mu tudi dovoljuje, da spregovori z lastnim glasom). Predstavljamo 14 pesmi iz te zbirke, polne tenkočutnih vezi z naravo in družinskimi člani, živečimi na vasi.

 

jutro: delovanje v krvi

vlaga razjeda verandine macesnove stebriče
skozi okno mrzle sobe opazujem očeta

ponoči je orkan podrl v sadovnjaku stare hruške
z višine se vidi poškodbe cele vasi
odkrite strehe polomljeni
električni drogovi

oče me pokliče da mi žepni nož
in mi reče naj mu iztaknem iz zapestja črno trsko
moraš se naučiti delati v krvi pravi
rano zalijemo s čebeljo zadelavino raztopljeno v alkoholu
od nje imava trpke rumene dlani

 

čas pred pomladjo: prvi oblet

opazujeva živo srebro v termometru (sonce je očetu vrnilo
mahagonijevo barvo) v vedra nalijeva vodo položiva tja slamo
in greva k čebelnjaku pojit žuželke

oče odpre panj pokaže matičnik in ličinko čebele
so agresivne skozi plasti obleke naju dosegajo
moraš biti pazljiva in prisluškovati naraščanju premikanja

doma na otečena mesta pritiskam sivo milo
v laseh čutim počasno premikanje žuželke

 

rojenje: struktura premikanja

po očeta pride tisti izpod gozda (tisti ki utaplja
v rečnem blatu vse psice ki se rodijo v hlevu)
pravi da se je temna masa zgrnila na vrata v bajto

na mestu odkrijemo velikanski roj ki se vriva
v reže pod pragom

oče ga pokropi z mrzlo vodo roj utihne najdemo
kraljico in prenesemo njeno krhko telo v vrbov
koš moraš biti nežna premiki morajo biti počasni

matico obkrožajo preostale čebele prenesemo jih
v hladno klet oče pripravlja dadantov panj
zanje medtem grem večkrat dol
v temno notranjost in poslušam

 

velikonočni blagoslov polj: delitev

greva z očetom na njive v rokah držimo majhne križe
iz leskovine in svilnatega papirja in posvečeno vodo (v plastenkah
od radenske) spremljajo nas psi
zamaščeni z bleščečo dlako preganjajo iz brezja lisice

oče zasadi križ v kamnito zemljo prekleti fliš reče
meni pa pride na misel da bomo čez nekaj mescev v avgustovski
pripeki tu kosili pšenico (prav tu nama bo s sestro prvič
govoril o smrti nadel ji bo masko gozda)

spodaj v vasi se oglašajo zvonovi
stopamo z zadnje njive navzdol
vsaka od naju se trudi obrniti
očetovo pozornost nase

že ob domači hiši v svetlobi visokega ognja pomislim
na kak način si ga deliva med sabo: neenakomerno
nepravično

 

zadeve gozda: razpoznanje

na začetku sem govoril z vama
kot se govori z živalmi ampak odkar so me vajina
vprašanja začela vznemirjati
sem vaju pozorneje opazoval

pomislil sem da bom prvi od vaju
ki me bo vprašala o zadevah gozda pokazal vse
natančno do same krvi

 

mati božja: mavčno lepilo

prenesemo jo na verando tu imamo dobro svetlobo
glava se ji je prelomila v višini ust samo da nas ne bi za to
doletela kakšna božja kazen

lepimo mater božjo skupaj od spodaj iščem koščke s kačo
potem stopala povrhnjica dlani se strjuje skupaj s sušečim se lepilom
končno mati božja zgleda čisto spodobno manjka
ji samo srce in v hrbtu ima luknjo tja bom polagala
težke kovance ukradene iz očetovega nedeljskega plašča

 

maj: ogenj I

očetu se je vžgalo srce pravijo tete
živali so nemirne čebele se zbirajo na okenskih policah
ponoči se ne vračajo v panj zjutraj jih najdem mrtve
in jih pokopljem pod grmom aronije

očeta vidim nekaj dni pozneje v svetli bolniški sobi
nekaj mu je vzelo moči in mu zameglilo oči

v mislih delim medse in sestro in brata vse
njegove golobe enega od njih imam v laneni
torbi (v litrski stekleni posodi) mati je iz njega naredila
mastno juhco

 

maj: ogenj II

oče sprašuje o čebelnjaku daje mi stroga navodila satnik
položi notri rahločutno izberi tople dni da se gnezdo
ne bi prehladilo bodi pazljiva zadnjič me je prosil za škatlico
brez filtra kupila sem jo za denar potegnjen iz marije

 

maj: varoza

prikrival sem ti
bolezen čebel

nisem mogel drugače

z njimi
naj bi te vendar učil življenja
ne smrti

 

julij: točenje medu

prekuhavamo steklenice po vodki oče spet in spet prinaša v kuhinjo
kanistre polne medu čakamo da se poleže vročina in ponoči
nalivamo vanje temni med s strani starega mesta se bliža
nevihta ob njenih zvokih kuba udarja s tacami po vhodnih vratih

po grmenju v bližini se prepeličar premakne k šipam verande
na vzpetini pod gozdom gori senik dež razvnema plamene
vas že gre tja pes umirja sopenje ja ogenj
ga vedno pomirja

 

julij: odsev ognja na nebu

ogenj nas je vse pomirjal
lahko smo videli v njem to
kar nam je bilo ravno takrat
potrebno

bil je strast oči
napoved kazni

že pokolenja je puščal pri miru naše senike
torej je bil na naši strani

 

avgust: sveti dan I

gremo na polja na sveti dan avgust nam ni
naklonjen (vidim negotovost v očetovih očeh)

predno poženemo stroje molimo
pred noži mašine potegnemo iz zemlje mali križ
čez hip kosilnica preseka srnino telo ko pritečemo blizu
je že na strani gozda v brezje jo vlečejo psi poblazneli od krvi

po koncu dela razdelimo medse
slanino v enakih delih

 

zadnji zimski dnevi: čutenje

skrival sem svojo šibkost
po drugem naj bi ostal v spominu

vašo pozornost sem tako učinkovito obračal na zemeljske
zadeve da boste ob misli name
govorili z jezikom rastlin

 

prvi dnevi pomladi: berilo

urejanje papirjev pregledovanje zdravstvenih zapiskov
kot da bi obstajalo upanje za preobrat med lastninskimi listinami
papirji z občine zadnjimi številkami “čebelarstva”
knjiga

diši po tistih brez filtra opazujem v njej sramežljive sledove
očetovega branja pri maši župnik navaja iz nje del
pesmi ki naj bi pričala o ljubezni občutim sram
kajti ne priča

med povzdigovanjem popuščam stisk pesti pomiri me
šele misel na očetov najljubši žepni nož
ki sem mu ga položila v krsto tik pred