Molče

Bodi spokojen.
Prisluhni kamnom zidu.
Mólči, poskušajo
izreči tvoje

ime.
Prisluhni
živim zidovom.

Kdo si?
Kdo
si? Čigav
molk si?
Kdo (bodi tiho)
si (kot so tiho
ti kamni). Ne
misli na to, kar si,
še manj na to,
kar nekoč bi mogel biti.

Raje
bodi, kar si (toda kdo?),
bodi nezamisljivi,
ki ga ne poznaš.

O, bodi spokojen, dokler
si še živ
in okrog tebe živijo vse stvari,

govorijo (ne slišim)
tvoji lastni biti,
govorijo z neznanim,
ki je v tebi in v njih.

»Poskušal bom kakor one
biti svoj lastni molk:
in to je težko. Ves
svet je skrivaj v ognju. Kamni
gorijo, celo kamni, oni me žgejo.
Kako naj bo človek spokojen ali
prisluškuje vsem gorečim stvarem?
Kako naj si drzne z njimi sedeti,
ko je ves njihov molk v ognju?«

O sladko brezumno čaščenje

Veter in jerebica
in popoldansko sonce.

Ko sem nehal spraševati sonce,
sem postal svetloba,

ptica in veter.

Moje listje poje.

Sem zemlja, zemlja

vse te razsvetljene stvari
rastejo iz mojega srca.

Visok slok bor
stoji kot začetnica mojega
imena, ko sem ga imel.

Ko sem imel duha,
ko sem bil v ognju,
ko je bila ta dolina
ustvarjena iz svežega zraka,

Si izrekel moje ime,
ko si imenoval Svoj molk:
o sladko, brezumno čaščenje!

Sem zemlja, zemlja

ljubezen mojega srca
je prepolna sena in cvetja.
Sem jezero modrega zraka,
v katerem se zrcalijo meni dodeljeni

kraj, polje in dolina.

Sem zemlja, zemlja

iz mojega travnatega srca
se dvigne jerebica.

Iz mojega brezimnega plevela
njega noro čaščenje.

 

Spev za nikogar

Rumeni cvet
(luč in duh)
sam zase poje
za nikogar.

Zlati duh
(luč in praznina)
poje brez besed
sam zase.

Naj se nihče ne dotakne tega milega sonca, 
v katerega temnih očeh
nekdo je zbujen.

(Ni luč, ni zlato, ni ime, ni barva
in misel ni:
o, popolnoma buden!)

Zlata nebesa
sama zase pojejo
spev za nikogar.

 

Advent

Očarajte s svojo brezmadežnostjo te zimske noči,
nebesa, in bodite popolna!
Živahneje poletite v gorečo temino, vi tihi zvezdni utrinki,
in izginite.
Ti luna, bodi počasna, ko se spuščaš,
to je tvoja polnost!

Štiri bele ceste bežijo v molku
na štiri strani zvezdnega vesoljstva.
Čas pada kot mana po kotih zimske zemlje.
Postali smo ponižnejši kot skale,
budnejši kot potrpežljivi hribi.

Očarajte s svojo brezmadežnostjo te noči v adventu, sveta nebesa,
ko misli, krotke kot živali,
ostanejo doma zaprte v dišečih jaslih;
in so umni tišji kot trume, ki se pojijo ob zvezdni svetlobi.

O, izlijte svojo temino in sijaj čez vse naše slovesne doline,
nebesa: in potuj kot mila Devica
v veličastni zahod planetov,

O bela polna luna, tiha kot Betlehem!