Najnovejši prispevki
Kategorije
Arhiv
Onstran resničnosti, a resnično
Vstajenjska meditacija – adoracija ob glasbi, gibu in sliki
Olivier Messiaen: POVELIČANA TELESA / Les Corps glorieux
orgelski koncert: Klaus Weber (Stuttgart)
diaprojekcija barvnih oken in razstava: Matej Metlikovič
izrazni ples: Bara Kolenc in Eva Stramšek
cerkev Marijinega oznanjenja, Ljubljana, 19. april 2001.
»Življenje vstalih je predvsem življenje kontemplacije in molitve«, pravi Messiaen in temu izhodišču sledi tudi celotni glasbeno-slikarsko-plesni dogodek, ki smo mu bili priča v frančiškanski cerkvi Marijinega oznanjenja v Ljubljani v tednu po veliki noči (19. aprila 2001). Sedem orgelskih stavkov, ki jih je Messiaen ustvarjal leta 1939 in veljajo za eno njemu najljubših skladb, v zvok zajame najprej angelom podobne lastnosti (pretanjenost, moč, sij) poveličanih teles, kot napoveduje že naslovna sintagma in ker »seje se duševno telo, vstaja duhovno telo« (1 Kor 15, 44), v nadaljevanju pa orgelski cikel – misterij življenja vstalih od mrtvih z usklajevanjem indijske glasbe ter gregorijanskega korala s svetlimi in polnimi toni v ritmični svobodi bodisi lahkotno arabeskno bodisi energično zgoščeno tematizira še milost, spopad smrti in življenja ter, v svojem zaključnem delu, skrivnost Svete Trojice.
Poveličana telesa (Les Corps glorieux) skladatelja Messiaena so monumentalno ter izjemno glasbeno delo, formalno zasnovano predvsem na gradaciji (tudi v kanonskem ponavljanju osnovne teme) in izmenjavanju enoglasja z večglasjem, monodije s harmonijo in polifonijo ter poliritmijo, v svojih vsebinsko-sporočilnih izhodiščih pa se oplaja z liturgijo, s tesno bližino božjega, in želi biti del cerkvene zakramentalnosti.
V gibu obeh plesalk lahko opazimo kontrast med drobnimi, minimalističnimi gestami ter dinamiko, ki jo sprožajo različni elementi: skok, rotacija in obrat telesa, širina in volumen, odpiranje v prostor. Cepetajoča nemoč, krčevitost le nakazanega (pol)koraka, prispodobno spominjajoča na prebujanje, prehajanje, porajanje novega, se izmenjuje z umirjenim, obvladano počasnim ter nežnim plesnim izrazom, ki je na nekaterih mestih izveden tudi v tišini, brez orgelske podlage. Izraznost telesa se pogosto približa paradigmi ptice, simbolni zamah kril evocira že zgoraj omenjeno angelsko naravo vstalega človeškega bitja, kontrast med zaprto ponazoritvijo zlepljenih kril in dostojanstvenim iztegom rok pa priča o procesu, ki vodi k osrednji, nosilni temi Poveličanih teles – vstajenju. Plesni del tako s spektrom svojih gibalnih fraz izrazi vse v Messiaenovi glasbeni kompoziciji zajete pozicije: agonijo, krč in samoto na eni ter blago veličino, spokojno in veličastno svobodo na drugi strani.
Pomembno je poudariti, da so Metlikovičeva slikarska dela v tehniki vitraja, predstavljena v diaprojekciji, ki je spremljala glasbeno izvedbo, nastajala ravno v slikarjevem osebnem doživljanju Messiaenove glasbe – ta ga je spremljala kot medij, ki je odpiral prostor ustvarjalne meditacije in vizije med nastajanjem predlog za barvna okna, katerih podobe, človeška figuralika, osredotočena na obraz in dlani, je mehka, značilno zaokrožena in v tem po svojih osnovnih linijah poetična ter poduhovljena »ikonska skica« z dovolj nazorno, a hkrati pretanjeno sporočilnostjo, pa tudi barvno simboliko. Vez med umetnostnima zvrstema v tej navezi drži tudi v obratno smer: Messiaen je – če le na kratko osvežimo ta del obsežnejšega zapisa o njem, objavljenega v velikonočni številki revije Tretji dan (št. 4, april 2000) – ob komponiranju dojemal glasbo tudi kot natančno barvno predstavo, kar je poimenoval z izrazom barvni zvoki, ki pa jih je najmočneje dojemal ravno preko barvnih oken, zato je tako porojeno glasbo avtorsko označil tudi kot vitrajno glasbo.
Zaradi pomembnega in obširnega teološko-duhovnega konteksta bi bil diskreten verbalni komentar, ki bi prisotne na nekaterih mestih uvajal, jim omogočil vpogled v celotno predvsem vsebinsko, a tudi formalno strukturo te večplastne zvočno-vizualne predstav(itv)e ter jih pripravljal na nadaljevanje tako kompleksne in s tako močno zvočno simboliko podprte meditacije, ki je tvoren dialog med različnimi umetnostmi, ki torej združuje glasbo (koncert) s slikarstvom (projekcijo diapozitivov) in t. i. izraznim plesom, več kot dobrodošel, morda celo nujen režijski prijem celostne umetnine, t. i. Gesamtkunstwerk, v katero vsekakor nagiba. Za poslušalca – gledalca so namreč Poveličana telesa perceptivno zahteven, zbranost in potrpežljivo pozornost predpostavljajoč dogodek, ki je, izraženo z Messiaenovimi besedami, »skrajno počasen, nežen, jasen, v obsijanem miru božanske Ljubezni«.
Onstran resničnosti, a resnično
Vstajenjska meditacija – adoracija ob glasbi, gibu in sliki
Olivier Messiaen: POVELIČANA TELESA / Les Corps glorieux
orgelski koncert: Klaus Weber (Stuttgart)
diaprojekcija barvnih oken in razstava: Matej Metlikovič
izrazni ples: Bara Kolenc in Eva Stramšek
cerkev Marijinega oznanjenja, Ljubljana, 19. april 2001.
»Življenje vstalih je predvsem življenje kontemplacije in molitve«, pravi Messiaen in temu izhodišču sledi tudi celotni glasbeno-slikarsko-plesni dogodek, ki smo mu bili priča v frančiškanski cerkvi Marijinega oznanjenja v Ljubljani v tednu po veliki noči (19. aprila 2001). Sedem orgelskih stavkov, ki jih je Messiaen ustvarjal leta 1939 in veljajo za eno njemu najljubših skladb, v zvok zajame najprej angelom podobne lastnosti (pretanjenost, moč, sij) poveličanih teles, kot napoveduje že naslovna sintagma in ker »seje se duševno telo, vstaja duhovno telo« (1 Kor 15, 44), v nadaljevanju pa orgelski cikel – misterij življenja vstalih od mrtvih z usklajevanjem indijske glasbe ter gregorijanskega korala s svetlimi in polnimi toni v ritmični svobodi bodisi lahkotno arabeskno bodisi energično zgoščeno tematizira še milost, spopad smrti in življenja ter, v svojem zaključnem delu, skrivnost Svete Trojice.
Poveličana telesa (Les Corps glorieux) skladatelja Messiaena so monumentalno ter izjemno glasbeno delo, formalno zasnovano predvsem na gradaciji (tudi v kanonskem ponavljanju osnovne teme) in izmenjavanju enoglasja z večglasjem, monodije s harmonijo in polifonijo ter poliritmijo, v svojih vsebinsko-sporočilnih izhodiščih pa se oplaja z liturgijo, s tesno bližino božjega, in želi biti del cerkvene zakramentalnosti.
V gibu obeh plesalk lahko opazimo kontrast med drobnimi, minimalističnimi gestami ter dinamiko, ki jo sprožajo različni elementi: skok, rotacija in obrat telesa, širina in volumen, odpiranje v prostor. Cepetajoča nemoč, krčevitost le nakazanega (pol)koraka, prispodobno spominjajoča na prebujanje, prehajanje, porajanje novega, se izmenjuje z umirjenim, obvladano počasnim ter nežnim plesnim izrazom, ki je na nekaterih mestih izveden tudi v tišini, brez orgelske podlage. Izraznost telesa se pogosto približa paradigmi ptice, simbolni zamah kril evocira že zgoraj omenjeno angelsko naravo vstalega človeškega bitja, kontrast med zaprto ponazoritvijo zlepljenih kril in dostojanstvenim iztegom rok pa priča o procesu, ki vodi k osrednji, nosilni temi Poveličanih teles – vstajenju. Plesni del tako s spektrom svojih gibalnih fraz izrazi vse v Messiaenovi glasbeni kompoziciji zajete pozicije: agonijo, krč in samoto na eni ter blago veličino, spokojno in veličastno svobodo na drugi strani.
Pomembno je poudariti, da so Metlikovičeva slikarska dela v tehniki vitraja, predstavljena v diaprojekciji, ki je spremljala glasbeno izvedbo, nastajala ravno v slikarjevem osebnem doživljanju Messiaenove glasbe – ta ga je spremljala kot medij, ki je odpiral prostor ustvarjalne meditacije in vizije med nastajanjem predlog za barvna okna, katerih podobe, človeška figuralika, osredotočena na obraz in dlani, je mehka, značilno zaokrožena in v tem po svojih osnovnih linijah poetična ter poduhovljena »ikonska skica« z dovolj nazorno, a hkrati pretanjeno sporočilnostjo, pa tudi barvno simboliko. Vez med umetnostnima zvrstema v tej navezi drži tudi v obratno smer: Messiaen je – če le na kratko osvežimo ta del obsežnejšega zapisa o njem, objavljenega v velikonočni številki revije Tretji dan (št. 4, april 2000) – ob komponiranju dojemal glasbo tudi kot natančno barvno predstavo, kar je poimenoval z izrazom barvni zvoki, ki pa jih je najmočneje dojemal ravno preko barvnih oken, zato je tako porojeno glasbo avtorsko označil tudi kot vitrajno glasbo.
Zaradi pomembnega in obširnega teološko-duhovnega konteksta bi bil diskreten verbalni komentar, ki bi prisotne na nekaterih mestih uvajal, jim omogočil vpogled v celotno predvsem vsebinsko, a tudi formalno strukturo te večplastne zvočno-vizualne predstav(itv)e ter jih pripravljal na nadaljevanje tako kompleksne in s tako močno zvočno simboliko podprte meditacije, ki je tvoren dialog med različnimi umetnostmi, ki torej združuje glasbo (koncert) s slikarstvom (projekcijo diapozitivov) in t. i. izraznim plesom, več kot dobrodošel, morda celo nujen režijski prijem celostne umetnine, t. i. Gesamtkunstwerk, v katero vsekakor nagiba. Za poslušalca – gledalca so namreč Poveličana telesa perceptivno zahteven, zbranost in potrpežljivo pozornost predpostavljajoč dogodek, ki je, izraženo z Messiaenovimi besedami, »skrajno počasen, nežen, jasen, v obsijanem miru božanske Ljubezni«.