I

HIERONU IZ SIRAKUZ, ZMAGOVALCU S KONJEM [izvirnik]

 

Αʹ Najboljša je voda, zlato pa kot plameneč ogenj

ponoči blešči bolj kakor veličajoče bogastvo.

A če o bojih želiš

znániti, ljubo srce,

5 se poleg sonca ne oziraj

k zvezdi nobeni, ki podnevi topleje raz-

       svetljevala bi pusto nebo,

o tekmah, bolj veličastnih od onih v Olimpiji, ne pojmo.

Od tod misli modrih zasega

sloveča vseokrog hvalnica, da pojejo slavo

10 Kronosa sinu, ko k ognjišču,

ki obilno je blagoslovljeno, pridejo Hieróna,

ki pravično žezlo vihti na ovc bogati

Siciliji, vrhove vseh vrlin žanje

in z vrhom tudi

15 muzične umetnosti se naslaja,

kot se zabavamo često

možje okrog prijateljske mize. A snemi

       s klina dorsko

liro, če ti milina Pize in Fereníka

z uvidom je podložila najbolj sladke skrbi,

20 ko je žrebec zdrvel pri Alfeju,

brez ostrog pognal se v dirko

in z močjo spojil gospodarja,

sirakuškega kralja, ki veselje

       ima nad konji. Njega slava sveti  

v dobrih mož koloniji, ki jo je Lidijec Pelops ustanovíl:

25 njega je silni Zemljetresnik Pozejdon

požêlel, potem ko ga je iz čistega kotla

       dvignila Kloto,

oskrbljenega z ramo, bleščečo se v slonovini.

Mnogo je čudovitega, a smrtne ljudi v tem, kar govore,

28b pač tudi onkraj resničnega govora

zapeljujejo zgodbe,

       ki pisane krase jih laži.

 

Bʹ Milina pa je, ki smrtnikom naredi vse prijazno,

31 čast podeli in poskrbi često,

da neverjetno postane verjetno.

A preostali so dnevi

najmódrejše priče.

35 Prav je, da človek lepo govori

       o božanstvih; manjša je krivda.

Sin Tantalov, o tebi pa bom nasprotno od prednikov govoríl:

ko je tvoj oče vabil na dobro urejeno

gostijo v ljubi svoj Sípil,

da za obede povrne, ki pri bogovih jih bil je deležen,

40 tedaj te je zgrabil bog s sijajnim trizobom,

ki prevzelo srce mu je hrepenenje, in te z zlatimi konji

odpeljal v vrhnjo palačo širom okrog čaščenega Zevsa;

tja je pozneje

prišel tudi Ganímed,

45 Zevsu za isto na uslugo.

A ko postal si neviden in te k materi,

       čeprav še tako so te iskali, niso mogli možje pripeljati,

je skrivaj iznenada nekdo od zavistnih sosedov dejal,  

da so ti v vodo, ki je nad ognjem kipela,

z nožem zrezali ud za udom,

50 si pri mizi kot zadnje

razdelili med sabo tvoje meso in jedli.

Jaz pa sem v zadregi, da koga

od blaženih imenoval bi požrešneža. Držim se ob strani:

pogosto klevetniki so na izgubi.

Če kakega smrtnika so počastili kdaj

55 varuhi na Olimpu, bil je to Tantal. A

       presnoviti ni mogel

velikega blagra, zasičen izbral je

prevzetno slepóst, nadenj je Oče

57b mogočen kamen obesil,

in ves čas trudeč se, da ga znad glave odsune,

       blodi daleč od veselósti.

 

Γʹ Nebogljeno je njega življenje v večni bolesti,

60 z muko četrto za tremi, ker je okradel bogove

in dal nektar in

ambrozijo, ki so ga nepropadljivega z njima storili,

svojim sopivcem. Če upa kak človek,

       da v tem, kar počne, skrije se bogu, se moti.

65 Zato so nesmrtniki sina poslali

nazaj spet h kratko živečemu človeškemu ljudstvu.

A ko proti cvetu let

mu je temen puh prekril brado,

obrnil je misli na to, da bi, od očeta

70 ponujeno v zamož, dobil slavno Hipodamejo

iz Pize. Ponoči je sam šel k sivemu morju  

in zaklical globoko grmečemu

Gospodarju trizoba; skoraj ob nogi

se mu ta je prikazal.

75 Rekel je bogu: »Če sploh, Pozejdon,

       zmorejo Kípride ljubi darovi zbuditi

hvaležnost, ustavi Ojnómaja bronasto kopje,

na najhitrejšem od voz me ponesi

v Elído in moči približaj.

S tem ko je trinjast snubcev ubil,

80 odlaga hčere

poroko. Velika nevarnost

       ne pripusti šibkeža.

Komur umreti je treba, čemu bi brezimno

zaman starost gojil, sede v temí,

ne da bil bi deležen česar koli od lepega? Zame

       ta boj

85 se pripravlja, ti pa nakloni želeno dejanje.«

Tako je govoril. In besede, katere je rabil,

86b so se izpolníle. Bog čast mu je izkazal

in dal zlat voz in krilate

       konje neutrudne.

 

Δʹ Ojnómaja zmogel je silo in dekle dobil za soprogo:

spočel šest je sinov, po vrlinah koprnečih voditeljev ljudstva.

90 Zdaj pa se s sijajnimi

krvavimi žrtvami spaja,

počiva ob Alfeja pregazu,

često njegov oblegani grob mnogi tujci

       obiščejo poleg oltarja. A vidi

na Pelopsa dirkališčih v Olimpiji

95 od daleč se slava, hitrost nog tam se kosa

in cvetje moči, drzno v naporu.

Kdor zmaga, spokojnost omédeno ima

preostanek življenja

zaradi bojev; vselejšnja, iz dneva v dan sreča

100 kot najvišje prihaja za vsakogar izmed smrtnih ljudi. Náloga moja pa je

ovenčati njega

s konjeniškim napevom

v ajolskem načinu. Gotov sem tegà, da

gostitelja, ki se na lépo spozna

       in več oblasti hkrati premore

105 od zdaj živečih ljudi, ne bom mogel okrásiti s sijajnimi gubami hvalnic.

Bog je zavetnik, na tvoje on

– to njegova je skrb, Hiêron –

gleda stremljenje. Če ne zapusti te nahitro,

upam, da še sladkejšo zmago z urnim vozom

110 slavil bom

       in spevu v pomoč našel pot,

ko prišel bom na daleč viden Kronosov grič. Zame

Muza v bran najmočnejšo puščico hrani.

Za druge veliki so drugi; poslednje

       vršiči se

kraljem. Ne glej še dlje naprej.

115 Naj ti greš skoz ta čas visoko

in toliko časa naj družim se jaz

z zmagovalci, daleč sloveč po modrosti

       med vsemi Grki.  

 

 

II

TERONU IZ AKRAGANTA, ZMAGOVALCU Z VOZOM [izvirnik]

 

Αʹ Hvalnice, ki vladate liram,

kdo bog, kdo junak je, kdo mož, ki naj ga opevamo?

Piza res Zevsu pripada, olimpijske igre

       pa Herakles ustanovil

kot prvenke je vojne.

5 A treba razglašati je Teróna zastran zmagovite

četverovprege, ker je pravičen v spoštovanju do tujcev,

       opora Akráganta,

očetov dobrega imena najodličnejši steber mesta.

Ti v srcu so mnogo prestali,

imeli svet dom so ob reki in Sicilije bili so

10 oko, prišel pa je usojeni čas

       in rodnim vrlinam

bogastvo pridal in milino.

Toda, Kronid, sin Reje, ki dom na Olimpu,

bojev vrhove in tok Alfeja imaš v oblasti,

       naj tebe ogrejejo spevi,

naklonjen ohrani zemljo očetno

15 tudi prihodnjemu rodu. Izida del,

po pravici izvršenih in proti pravici, niti

Kronos, oče vsegà,

       nestorjenega ne more storiti.

Nastópiti utegne pozaba ob srečni usodi.

Kajti, ukročena s plemenitimi radostmi, kljubovalna

20 brídkost zamre,

 

Bʹ ko kvišku božja Mojra

pošlje vzvišeni blagor. O dobro uprestoljenih

Kadmovih hčerah teče beseda, ki njih trpljenje bilo je veliko.

       Težka pobitost se zruši

pred silnejšim dobrim.

25 Živi na Olimpu dolgolasa Semela,

ki v tresku strele je umrla, ljubi

       Palada jo večno

27a [ljubijo Muze]

in oče Zevs, ljubi sin jo zelo, bršljanonosec.

Pravijo tudi, da v morju

je Ino odrejeno za ves čas nepropadljivo življenje

30 med Nereja hčerámi.

       Pri umrljivih ljudeh res ni moč

meje smrti razbrati,

niti ne, kdaj bomo miren dan, sinú sonca,

v neskaljivem dobrem končali.

       Vsak čas drugi tokovi

radósti in muk prihajajo nad ljudi.

35 Tako Mojra, ki jim hrani

naklonjeno očetno usodo, bogoizvirnemu blagru

še nekaj bridkosti pridene,

       ki spet obrne o drugem se času –

odkar Laja je umóril usojeni sin,

ko z njim se je srečal, in v Pito

40 davno izrečeno izpolnil prerokbo.

 

Γʹ Ko to ostro je Erinija uzrla,

mu z medsebojnim pobojem je udarila rod bojeviti,

za padlim Polinejkom pa ostal je Tersander,

       ki v novih

proslavil se je bojih in vojnih

45 bitkah, pomagljivi potomec Adrastove hiše.

Prav je, da Ajnezídema sin, ki mu korenina pognala

       je iz tega semena,

petje slavilno dobi in igranje na liro.

V Olimpiji sam namreč

prejel je nagrado, na Istmu in v Pito

50 pa so rodne Harite za dvanajst krogov s četverovprego

       cvetne vence prinesle bratu,

ki enak je imel delež. Uspeh,

izkušen na tekmi, rešuje nadlog.

Zares, bogastvo, ki krase ga vrline,

       za to in za ono prinaša

pravi trenutek, globoko in mogočno stremljenje spodbuja,

55 kot silno svetla zvezda, resnična

luč za človeka. Če kdo ga ima, ve za prihodnje,

da teh nepostavni duhovi,

       ki tukaj umrejo, nemudoma

plačajo kazen – da o zločinih, tukaj storjenih, pod Zevsa

gospostvom, nekdo sodi pod zemljo

60 in sodbo izreče v nuji sovražni.

 

Δʹ V enakih nočeh,

v enakih dneh vselej sonca deležni

so plemeniti in prejemajo manj mučno življenje, zemlje

       z močjo rok ne vznemirjajo

ne morske vode

65 za nično prebitje, temveč, potem ko jim v veselje

bile so prisege, pri teh, ki so med bogovi čaščeni,

       brez solz preživljajo

čas, vtem ko drugi prestajajo muke, ki ob njih pogled ne strpi.

Tisti pa, ki so si drznili trikrat

na obeh krajih vzdržati in dušo vsega krivičnega prosto

70 ohrániti, grejo po Zevsovi poti

       h Kronosa stolpu. Tu otok

blaženih oceanske obpihavajo sape

in sije cvetje iz zlata,

eno s kopnine, od sijajnih dreves,

       drugo voda napaja,

zapestnice spletajo iz njega in vence

75 po Radamantisa svétih pravičnih,

ki ga je poleg sebe voljno posádil véliki oče,

soprog Reje,

       kateri pripada najvišji od vseh prestol.

Pelej in Kadmos spadata mednje,

Ahila pa tja je ponesla, potem ko je Zevsa srce

80 z molitvami pridobila, mati.

 

Eʹ Ta zrušil je Hektorja, Troje

nepremagljivi, neuklonljivi stebèr, in Kiknu in sinu

Eos, Etiopcu, zadal smrt. V tulcu

       pod roko imam

mnogo urnih strelic,

85 ki govore bistroumnim; a za celoto je treba

tolmačev. Moder je, kdor mnogo ve po naravi,

       učeni pa, neugnani

v žlobudranju, kakor vrane nehasno vrešče

proti Zevsa ptici božanski.

Daj, naperi zdaj lok proti tarči, srce! Koga bomo zadeli,

90 ko iz blage čudi spet izstrelimo

       slovite puščíce? Proti

Akrágantu bom nameril

in z resničnim umetjem izrekel prisego:

nikdar v sto letih ni mesto rodilo

       moža, ki bil bi

prijateljem bolj dobrotljiv v mislih in roke bolj darežljive

95 kakor Teron. A hvalo napade zasičenost,

katere ne spremlja pravica, temvèč od pohlepnih izhaja,

blebet, ki zaobláčiti

       hoče lepa dela mož

plemenitih. Pesek se izmika številu,

in vse radósti, ki jih ta mož pripravil je drugim,

100 le kdo bi jih mogel izreči?

 

Opombe

PRVA OLIMPIJSKA

 

O. 1 slavi zmago Hierona, sirakuškega vladarja, na konjski dirki leta 476 pr. Kr. Hieron je med letoma 482 in 468 pr. Kr. zmagal trikrat na olimpijskih in trikrat na pitijskih igrah. Eni izmed njegovih pitijskih zmag je namenjena P. 1.

Tako kot P. 2., ki je nastala istega leta, se tudi O. 1 začenja z veličastnim priamelom, vrsto primerov, ki rabijo kot kontrastno ozadje za osrednjo témo pesmi. Izraza »priamel« antična retorika ne pozna; iz latinskega izraza praeambulum ga je izpeljal šele pindaroslovec Franz Dornseiff v knjigi Pindars Stil (1921). Kot je pokazal Martin L. West v delu Indo-European Poetry and Myth (2007), oblika sama ne obstaja le v grškem in latinskem, ampak tudi v pesništvu, ki je nastajalo v indoevropskih jezikih, in to od sanskrta na vzhodu do stare irščine na zahodu. Priamel O. 1 doseže vrh z mitom o Tantalu, ki rabi kot svarilo Hieronu, naj ne prestopi meje, zarisane smrtnikom.

Na ta mit se navezuje mit o Tantalovem sinu Pelopsu. V nasprotju s Tantalom se Pelops, prednik dirk s konjskimi vpregami, ki so bile na olimpijskih igrah prvič izpeljane leta 680 pr. Kr., kaže kot mitski zgled: Hierona, ki je zmagoval na dirkah konj posamič, opominja na to, kar naj bi še dosegel – zmago na olimpijskih dirkah konjskih vpreg –, ne da bi pri tem hibrično prešel smrtniško mejo.

 

7 v Olimpiji: kraju na Peloponezu, ki je bil najverjetneje od leta 776 pr. Kr. prizorišče najstarejših in najbolj uglednih panhelenskih iger.

9 modrih: s sophoí, »modrimi«, so tu mišljeni pesniki; za Hierona so pesnili tudi Ajshil, Simonid in Bakhilid. Čeprav ima sophía v Pindarjevi rabi izrazit pomen pesniške spretnosti, je več od veščine. Ker je pesništvo deležno božanskega navdiha, je od boga izhajajoča modrost, v kateri še ni ločitve med pesnjenjem in mišljenjem

10 Kronosa sinu: olimpijske igre so Grki uprizarjali v čast najvišjemu bogu Zevsu. Verjeli so, da od njega izvira tudi oblast vladarjev.

17 dorsko: Dorci so ustanavljali najzgodnejše grške kolonije na zahodu. V P. 1, 62–66 Pindar pravi, da je Hieron ustanovil Etno, mesto ob vznožju istoimenskega ognjenika (današnja Catania), in ji dal dorsko ustavo.

18 Pize: okrožja, v katero je spadala Olimpija. Ime tega okrožja se v pesništvu pogosto rabi za Olimpijo samo.

18 Fereníka: Hieronovega zmagovalnega konja. Njegovo ime pomeni »Prinašalec zmage«.

20 pri Alfeju: reka, ob kateri se razprostira olimpijska ravnica.

24 v dobrih mož koloniji: na Peloponezu ali »Pelopsovemu otoku«.

24 Lidijec Pelops: Pelops je na Peloponez prišel iz Lidije, dežele v Mali Aziji ob Egejskem morju. V Olimpiji je imel slovit grob (92–93). Dirka konjskih vpreg, s katero je za ženo dobil Hipodamejo (70 isl.), hčer kralja Ojnomaja, je bila upodobljena na tamkajšnjem Zevsovem templju. Po izročenem mitu je v tej dirki zmagal tako, da je podkupil voznika Ojnomajove konjske vprege, ki je svojega gospodarja zapeljal v smrt.

25 njega: Pelopsa.

26 iz čistega kotla dvignila Kloto: ena izmed treh Mojr, ki so smrtnikom snovale usodo. Pindar tu namiguje na zgodbo, ki jo pove nekaj pozneje (36–51). Po mitskem izročilu je Tantal hotel preizkusiti bogove in jim je za obed pripravil Pelopsa. Demetra je pojedla meso z njegovega ramena, bogovi pa so ga obudili v življenje in pojedeno meso zamenjali s slonovino. V svoji predelavi mita Pindar omenja Pelopsovo s slonovino izpolnjeno ramo, vendar izpusti Demetro, ki naj bi pojedla meso z nje. Zgodbo nadaljuje s tem, da se je v Pelopsa zaljubil in ga ugrabil Pozejdon, ter Pozejdonovo ugrabitev Pelopsa poveže z Zevsovo ugrabitvijo Ganimeda. »Iz čistega kotla« je Pindarjev namig na to, da ne sprejema izročenega mita o Pelopsu, kolikor ta pripoveduje, da so bogovi jedli človeško meso.

38 Sípil: gora oziroma območje okrog nje v Lidiji, kjer je vladal Tantal.

40 bog s sijajnim trizobom: Pozejdon.

44 Ganímed: sin trojanskega kralja Trosa (ali Laomeda), ki ga je ugrabil Zevs in ga naredil za svojega točaja.

55 varuhi na Olimpu: olimpski bogovi.

55 Tantal: skupaj z Iksionom in Sizifom eden izmed treh zločincev, ki so bili deležni večne kazni v Tartarju. Pindar vnovič namiguje na njegovo kazen, nad glavo obešen kamen, v I. 8, 10. Po bolj uveljavljeni Homerjevi različici (Od. 11, 582–592) pa je bila Tantalova kazen v tem, da je trpel večno lakoto in žejo. Stal je sredi vode, ki mu je segala do brade, toda kadar se je sklonil, da bi pil, je usahnila, kadar pa je segel po sadežih, ki so mu visele z vej nad glavo, je te odnesel veter.

64 se moti: glagol hamartánein ne pomeni »grešiti«, se pravi prekršiti razodeto postavo, kakor pozneje v helenističnem judovstvu in potem v krščanstvu. Hamartía v zgodnjem grštvu ni greh, zavestna prekršitev Božje zapovedi, ampak nehotena napaka, pogrešek, zgrešitev. Tudi pri Pindarju je lahko zgrešitev cilja pri kakem opravilu, lahko pa sploh meje med človeškim in božjim. V drugem primeru že izhaja iz nravno spornega človeškega stremljenja. Vendar takšne temeljne zgrešitve ni zmožen vsakdo, ampak samo veliki ljudje v razmerju do bogov in njihove paradigme, mitski junaki.

65 sina: Pelopsa.

70 Hipodamejo: »Krotilko konj«.

73 Gospodarju trizoba: Pozejdonu, db. »Dobrotrizobu«.

75 Kípride: pridevek boginje Afrodite pri Homerju. V Grčijo je verjetno v mikenskem obdobju prišla s Cipra.

78 v Elído: deželo na severozahoda Peloponeza. Obsegala je tudi ravnico z Olimpijo in slovela po reji konj.

90–91 Zdaj pa se s sijajnimi / krvavimi žrtvami spaja: Pelops je bil v Olimpiji čaščen kot junak. Darovali so mu črnega ovna. Ovnova kri je odtekla v zemljo, Pelops pa naj bi jo vskral, se z njo poživil in tako ohranil svojo moč.

103 v ajolskem načinu: Ajolci so prvotno naselili dele severne Grčije, tudi Pindarjevo domačo deželo Bojotijo (Tukidid 7, 57, 5). Pindarjeve besede se lahko nanašajo na neki določen glasbeni način ali pa kratko malo pomenijo »v mojem glasbenem slogu«.

111 Kronosov grič: grič nad Olimpijo.

 

 

 

DRUGA OLIMPIJSKA

 

O. 2 je bila tako kot O. 3 napisana za Terona, vladarja Akraganta na Siciliji, ki je leta 476 pr. Kr. zmagal na dirki četverovpreg v Olimpiji. Vprege ni vodil sam, ampak je najel voznika, nekega Nikomaha, ki je omenjen tudi v I. 2, 22–24. Teron je bil Hieronov tekmec za gospostvo nad Sicilijo, zato so bili njuni odnosi spremenljivi, čeprav je njegova nečakinja postala Hieronova tretja žena.

Znaten del pesmi govori o smrti in posmrtnem življenju. Ti témi sta bili še zlasti vznemirljivi za Teronove podanike, saj je bil Akragant središče pitagorejcev, ki so verovali v preseljevanje duš. O njem je pisal tudi pesnik mislec Empedokles, ki je bil prav tako iz Akraganta in Teronov sodobnik. V njegovem pesništvu in na orfejsko-pitagorejskih zlatih lističih, ki so jih v 19. stoletju našli v južni Italiji, pozneje pa tudi na Kreti, v Tesaliji in Makedoniji, ter vsebujejo napotila umrlemu v zvezi s posmrtnim življenjem, naletimo na podobno eshatologijo kot v tej Pindarjevi pesmi.

 

3–4 olimpijske igre pa Herakles ustanovil / kot prvenke je vojne: ali kot prve sadove, plen, darovan v zahvalo bogovom. Heraklova ustanovitev olimpijskih iger je daritev bogovom oziroma najvišjemu bogu, Zevsu.

8 Ti v srcu so mnogo prestali: namig na trud, ki so ga Teronovi predniki, prišleki z Rodosa, vložili v ustanovitev Akraganta (prim. Pindar, fr. 119, Tukidid 6, 4, 3).

12 Kronid, sin Reje: Zevs.

23 Kadmovih hčerah: Semeli in Ino. Semela je bila Zevsova ljubica in Dionizova mati. Potem ko si je zaželela, da bi Zevsa videla v njegovi božanskosti, jo je ob njegovem obiskanju sežgala strela. Zevs je vzel plod, ki ga je nosila, in Dioniza donosil v svojem stegnu. Ino, druga Kadmova hči, pa je, da bi ubežala svojemu možu, tebanskemu kralju Atamantu, skočila v morje in postala morska nimfa, Nereida. Usoda obeh, Ino in Semele, ki jo je Dioniz pozneje prišel iskat v Had in jo odpeljal k bogovom, napoveduje Pindarjevo premišljanje o posmrtnem življenju. – Kadmos je bil ustanovitelj Teb. Kot opozarja antični komentator (Sch O. 2, 39), zato Pindar v neki svoji drugi pesmi, namenjeni Teronu, pravi, da je Kadmos Teronov prednik (fr. 118).

30 Nereja: morskega božanstva. Njegove hčere se imenujejo Nereide.

30–31: Pri umrljivih ljudeh res ni moč / meje smrti razbrati: umrljiv človek ne more ugotoviti, kdaj natanko bo izkusil svojo smrt. V tem oziru se mu izkušnja smrti nedoločno izmika v prihodnost.

38 usojeni sin: Ojdip, Kadmov potomec. Njegova sinova, Eteokles in Polinejk, sta ubila drug drugega v dvoboju, kot pripoveduje Ajshil v Sedmerici proti Tebam. Rod je nadaljeval Tersander, sin Polinejka in Adrastove hčere.

46 Ajnezídema sin: Teron.

51 bratu: Ksenokratu, ki je zmagal s konjsko vprego na pitijskih in istmijskih igrah (prim. P. 5 in I. 2).

61–62 V enakih nočeh, / v enakih dneh: v trajnem enakonočju.

70–71 otok blaženih: kraj, na katerem po smrti bivajo nekateri junaki.

75 Radamantisa: sodnika v Hadu, ki ga je postavil Kronos, Rejin soprog.

82 Kiknu: Pozejdonovemu sinu.

82–83 sinu / Eos, Etiopcu: Memnonu, ki ga je Eos (Zarja) imela s Titonom. Bil je etiopski kralj.

88 proti Zevsa ptici božanski: orlu.  

 

---

ΟΛΥΜΠΙΟΝΙΚΑΙΣ

 

I

ΙΕΡΩΝΙ ΣΥΡΑΚΟΣΙΩΙ ΚΕΛΗΤΙ

 

Αʹ Ἄριστον μὲν ὕδωρ, ὁ δὲ χρυσὸς αἰθόμενον πῦρ

ἅτε διαπρέπει νυκτὶ μεγάνορος ἔξοχα πλούτου·

εἰ δ’ ἄεθλα γαρύεν

ἔλδεαι, φίλον ἦτορ,

5 μηκέτ’λίου σκόπει

ἄλλο θαλπνότερον ἐν ἁμέρᾳ φαεν-

       νὸν ἄστρον ἐρήμας δι’ αἰθέρος,

μηδ’ Ὀλυμπίας ἀγῶνα φέρτερον αὐδάσομεν·

ὅθεν ὁ πολύφατος ὕμνος ἀμφιβάλλεται

σοφῶν μητίεσσι, κελαδεῖν

10 Κρόνου παῖδ’ ἐς ἀφνεὰν ἱκομένους

μάκαιραν Ἱέρωνος ἑστίαν,

θεμιστεῖον ὃς ἀμφέπει σκᾶπτον ἐν πολυμήλῳ

Σικελίᾳ δρέπων μὲν κορυφὰς ἀρετᾶν ἄπο πασᾶν,

ἀγλαΐζεται δὲ καί

15 μουσικᾶς ἐν ἀώτῳ,

οἷα παίζομεν φίλαν

ἄνδρες ἀμφὶ θαμὰ τράπεζαν. ἀλλὰ Δω-

       ρίαν ἀπὸ φόρμιγγα πασσάλου

λάμβαν’, εἴ τί τοι Πίσας τε καὶ Φερενίκου χάρις

νόον ὑπὸ γλυκυτάταις ἔθηκε φροντίσιν,

20 ὅτε παρ’ Ἀλφεῷ σύτο δέμας

ἀκέντητον ἐν δρόμοισι παρέχων,

κράτει δὲ προσέμειξε δεσπόταν,

Συρακόσιον ἱπποχάρ-

       μαν βασιλῆα· λάμπει δέ οἱ κλέος  

ἐν εὐάνορι Λυδοῦ Πέλοπος ἀποικίᾳ·

25 τοῦ μεγασθενὴς ἐράσσατο Γαιάοχος

Ποσειδάν, ἐπεί νιν καθαροῦ λέβη-

       τος ἔξελε Κλωθώ,

ἐλέφαντι φαίδιμον ὦμον κεκαδμένον.

ἦ θαύματα πολλά, καί πού τι καὶ βροτῶν

28b φάτις ὑπὲρ τὸν ἀλαθῆ λόγον

δεδαιδαλμένοι ψεύδεσι ποικίλοις

       ἐξαπατῶντι μῦθοι.

 

Bʹ Χάρις δ’, ἅπερ ἅπαντα τεύχει τὰ μείλιχα θνατοῖς,

31 ἐπιφέροισα τιμὰν καὶ ἄπιστον ἐμήσατο πιστόν

ἔμμεναι τὸ πολλάκις·

ἁμέραι δ’ ἐπίλοιποι

μάρτυρες σοφώτατοι.

35 ἔστι δ’ ἀνδρὶ φάμεν ἐοικὸς ἀμφὶ δαι-

       μόνων καλά· μείων γὰρ αἰτία.

υἱὲ Ταντάλου, σὲ δ’ ἀντία προτέρων φθέγξομαι,

ὁπότ’ ἐκάλεσε πατὴρ τὸν εὐνομώτατον

ἐς ἔρανον φίλαν τε Σίπυλον,

ἀμοιβαῖα θσι δεῖπνα παρέχων,

40 τότ’ Ἀγλαοτρίαιναν ἁρπάσαι,

δαμέντα φρένας ἱμέρῳ, χρυσέαισί τ’ ἀν’ ἵπποις

ὕπατον εὐρυτίμου ποτὶ δῶμα Διὸς μεταβᾶσαι·

ἔνθα δευτέρῳ χρόνῳ

ἦλθε καὶ Γανυμήδης

45 Ζηνὶ τωὔτ’ ἐπὶ χρέος.

ὡς δ’ ἄφαντος ἔπελες, οὐδὲ ματρὶ πολ-

       λὰ μαιόμενοι φῶτες ἄγαγον,

ἔννεπε κρυφᾷ τις αὐτίκα φθονερῶν γειτόνων,  

ὕδατος ὅτι τε πυρὶ ζέοισαν εἰς ἀκμάν

μαχαίρᾳ τάμον κατὰ μέλη,

50 τραπέζαισί τ’ ἀμφὶ δεύτατα κρεῶν

σέθεν διεδάσαντο καὶ φάγον.

ἐμοὶ δ’ ἄπορα γαστρίμαρ-

       γον μακάρων τιν’ εἰπεῖν· ἀφίσταμαι·

ἀκέρδεια λέλογχεν θαμινὰ κακαγόρους.

εἰ δὲ δή τιν’ ἄνδρα θνατὸν Ὀλύμπου σκοποί

55 ἐτίμασαν, ἦν Τάνταλος οὗτος· ἀλ-

       λὰ γὰρ καταπέψαι

μέγαν ὄλβον οὐκ ἐδυνάσθη, κόρῳ δ’ ἕλεν

ἄταν ὑπέροπλον, ἅν τοι πατὴρ ὕπερ

57b κρέμασε καρτερὸν αὐτῷ λίθον,

τὸν αἰεὶ μενοινῶν κεφαλᾶς βαλεῖν

       εὐφροσύνας ἀλᾶται.

 

Γʹ ἔχει δ’ ἀπάλαμον βίον τοῦτον ἐμπεδόμοχθον

60 μετὰ τριῶν τέταρτον πόνον, ἀθανάτους ὅτι κλέψαις

ἁλίκεσσι συμπόταις

νέκταρ ἀμβροσίαν τε

δῶκεν, οἷσιν ἄφθιτον

θέν νιν. εἰ δὲ θεὸν ἀνήρ τις ἔλπεταί

       <τι> λαθέμεν ἔρδων, ἁμαρτάνει.

65 τοὔνεκα {οἱ} π’ροῆκαν υἱὸν ἀθάνατοί πάλιν

μετὰ τὸ ταχύποτμον αὖτις ἀνέρων ἔθνος.

πρὸς εὐάνθεμον δ’ ὅτε φυάν

λάχναι νιν μέλαν γένειον ἔρεφον,

ἑτοῖμον ἀνεφρόντισεν γάμον

70 Πισάτα παρὰ πατρὸς εὔδοξον Ἱπποδάμειαν

σχεθέμεν. ἐγγὺς {δ’} ἐλθὼν πολιᾶς ἁλὸς οἶος ἐν ὄρφνᾳ  

ἄπυεν βαρύκτυπον

Εὐτρίαιναν· ὁ δ’αὐτῷ

πὰρ ποδὶ σχεδὸν φάνη.

75 τῷ μὲν εἶπε· ‘Φίλια δῶρα Κυπρίας

       ἄγ’ εἴ τι, Ποσείδαον, ἐς χάριν

τέλλεται, πέδασον ἔγχος Οἰνομάου χάλκεον,

ἐμὲ δ’ ἐπὶ ταχυτάτων πόρευσον ἁρμάτων

ἐς Ἆλιν, κράτει δὲ πέλασον.

ἐπεὶ τρεῖς τε καὶ δέκ’ ἄνδρας ὀλέσαις

80 μναστῆρας ἀναβάλλεται γάμον

θυγατρός. ὁ μέγας δὲ κίν-

       δυνος ἄναλκιν οὐ φῶτα λαμβάνει.

θανεῖν δ’ οἷσιν ἀνάγκα, τά κέ τις ἀνώνυμον

γῆρας ἐν σκότῳ καθήμενος ἕψοι μάταν,

ἁπάντων καλῶν ἄμμορος; ἀλλ’ ἐμοὶ

       μὲν οὗτος ἄεθλος

85 ὑποκείσεται· τὺ δὲ πρᾶξιν φίλαν δίδοι.’

ὣς ἔννεπεν· οὐδ’ ἀκράντοις ἐφάψατο

86b ἔπεσι. τὸν μὲν ἀγάλλων θεός

ἔδωκεν δίφρον τε χρύσεον πτεροῖ-

       σίν τ’ ἀκάμαντας ἵππους.

 

Δʹ ἕλεν δ’ Οἰνομάου βίαν παρθένον τε σύνευνον·

ἔτεκε λαγέτας ἓξ ἀρεταῖσι μεμαότας υἱούς.

90 νῦν δ’ ἐν αἱμακουρίαις

ἀγλααῖσι μέμικται,

Ἀλφεοῦ πόρῳ κλιθείς,

τύμβον ἀμφίπολον ἔχων πολυξενω-

       τάτῳ παρὰ βωμῷ· τὸ δὲ κλέος  

τηλόθεν δέδορκε τᾶν Ὀλυμπιάδων ἐν δρόμοις

95 Πέλοπος, ἵνα ταχυτὰς ποδῶν ἐρίζεται

ἀκμαί τ’ ἰσχύος θρασύπονοι·

ὁ νικῶν δὲ λοιπὸν ἀμφὶ βίοτον

ἔχει μελιτόεσσαν εὐδίαν

ἀέθλων γ’ ἕνεκεν· τὸ δ’ αἰεὶ παράμερον ἐσλόν

100 ὕπατον ἔρχεται παντὶ βροτῶν. ἐμὲ δὲ στεφανῶσαι

κεῖνον ἱππίῳ νόμῳ

Αἰοληΐδι μολπᾷ

χρή· πέποιθα δὲ ξένον

μή τιν’ ἀμφότερα καλῶν τε ἴδριν †ἅ-

       μα καὶ δύναμιν κυριώτερον

105 τῶν γε νῦν κλυταῖσι δαιδαλωσέμεν ὕμνων πτυχαῖς.

θεὸς ἐπίτροπος ἐὼν τεαῖσι μήδεται

ἔχων τοῦτο κᾶδος, Ἱέρων,

μερίμναισιν· εἰ δὲ μὴ ταχὺ λίποι,

ἔτι γλυκυτέραν κεν ἔλπομαι

110 σὺν ἅρματι θοῷ κλεΐ-

       ξειν ἐπίκουρον εὑρὼν ὁδὸν λόγων

παρ’ εὐδείελον ἐλθὼν Κρόνιον. ἐμοὶ μὲν ὦν

Μοῖσα καρτερώτατον βέλος ἀλκᾷ τρέφει·

†ἄλλοισι δ’ ἄλλοι μεγάλοι· τὸ δ’ ἔ-

       σχατον κορυφοῦται

βασιλεῦσι. μηκέτι πάπταινε πόρσιον.

115 εἴη σέ τε τοῦτον ὑψοῦ χρόνον πατεῖν,

ἐμέ τε τοσσάδε νικαφόροις

ὁμιλεῖν πρόφαντον σοφίᾳ καθ’ Ἕλ-

       λανας ἐόντα παντᾷ.  

 

II

ΘΗΡΩΝΙ ΑΚΡΑΓΑΝΤΙΝΩΙ ΑΡΜΑΤΙ

 

Αʹ Ἀναξιφόρμιγγες ὕμνοι,

τίνα θεόν, τίν’ ἥρωα, τίνα δ’ ἄνδρα κελαδήσομεν;

ἤτοι Πίσα μὲν Διός· Ὀλυμπιάδα

       δ’ ἔστασεν Ἡρακλέης

ἀκρόθινα πολέμου·

5 Θήρωνα δὲ τετρρίας ἕνεκα νικαφόρου

γεγωνητέον, ὄπι δίκαιον ξένων,

       ἔρεισμ’ Ἀκράγαντος,

εὐωνύμων τε πατέρων ἄωτον ὀρθόπολιν·

καμόντες οἳ πολλὰ θυμῷ

ἱερὸν ἔσχον οἴκημα ποταμοῦ, Σικελίας τ’ ἔσαν

10 ὀφθαλμός, αἰὼν δ’ ἔφεπε μόρσιμος,

       πλοῦτόν τε καὶ χάριν ἄγων

γνησίαις ἐπ’ ἀρεταῖς.

ἀλλ’ ὦ Κρόνιε παῖ Ῥέας, ἕδος Ὀλύμπου νέμων

ἀέθλων τε κορυφὰν πόρον τ’ Ἀλφεοῦ,

       ἰανθεὶς ἀοιδαῖς

εὔφρων ἄρουραν ἔτι πατρίαν σφίσιν κόμισον

15 λοιπῷ γένει. τῶν δὲ πεπραγμένων

ἐν δίκᾳ τε καὶ παρὰ δίκαν ἀποίητον οὐδ’ ἄν

Χρόνος ὁ πάντων πατὴρ

       δύναιτο θέμεν ἔργων τέλος·

λάθα δὲ πότμῳ σὺν εὐδαίμονι γένοιτ’ ἄν.

ἐῶν γὰρ ὑπὸ χαρμάτων πῆμα θνᾴσκει

20 παλίγκοτον δαμασθέν,

 

Bʹ ὅταν θεοῦ Μοῖρα πέμπῃ

ἀνεκὰς ὄλβον ὑψηλόν. ἕπεται δὲ λόγος εὐθρόνοις  

Κάδμοιο κούραις, ἔπαθον αἳ μεγάλα·

       πένθος δὲ πίτνει βαρύ

κρεσσόνων πρὸς ἀγαθῶν.

25 ζώει μὲν ἐν Ὀλυμπίοις ἀποθανοῖσα βρόμῳ

κεραυνοῦ τανυέθειρα Σεμέλα, φιλεῖ

       δέ νιν Παλλὰς αἰεί

27a {φιλέοντι δὲ Μοῖσαι}

καὶ Ζεὺς πατήρ, μάλα φιλεῖ δὲ παῖς ὁ κισσοφόρος·

λέγοντι δ’ ἐν καὶ θαλάσσᾳ

μετὰ κόραισι Νηρῆος ἁλίαις βίοτον ἄφθιτον

30 Ἰνοῖ τετάχθαι τὸν ὅλον ἀμφὶ χρόνον.

       ἤτοι βροτῶν γε κέκριται

πεῖρας οὔ τι θανάτου,

οὐδ’ ἡσύχιμον ἁμέραν ὁπότε παῖδ’λίου

ἀτειρεῖ σὺν ἀγαθῷ τελευτάσομεν·

       ῥοαὶ δ’ ἄλλοτ’ ἄλλαι

εὐθυμιᾶν τε μέτα καὶ πόνων ἐς ἄνδρας ἔβαν.

35 οὕτω δὲ Μοῖρ’, ἅ τε πατρώϊον

τῶνδ’ ἔχει τὸν εὔφρονα πότμον, θεόρτῳ σὺν ὄλβῳ

ἐπί τι καὶ πῆμ’ ἄγει,

       παλιντράπελον ἄλλῳ χρόνῳ·

ἐξ οὗπερ ἔκτεινε Λᾷον μόριμος υἱός

συναντόμενος, ἐν δὲ Πυθῶνι χρησθέν

40 παλαίφατον τέλεσσεν.

 

Γʹ ἰδοῖσα δ’ ὀξεῖ’ Ἐρινύς

ἔπεφνέ οἱ σὺν ἀλλαλοφονίᾳ γένος ἀρήϊον·

λείφθη δὲ Θέρσανδρος ἐριπέντι Πολυ-

       νείκει, νέοις ἐν ἀέθλοις

ἐν μάχαις τε πολέμου  

45 τιμώμενος, Ἀδραστιδᾶν θάλος ἀρωγὸν δόμοις·

ὅθεν σπέρματος ἔχοντα ῥίζαν πρέπει

       τὸν Αἰνησιδάμου

ἐγκωμίων τε μελέων λυρᾶν τε τυγχανέμεν.

Ὀλυμπίᾳ μὲν γὰρ αὐτός

γέρας ἔδεκτο, Πυθῶνι δ’ ὁμόκλαρον ἐς ἀδελφεόν

50 Ἰσθμοῖ τε κοιναὶ Χάριτες ἄνθεα τε-

       θρίππων δυωδεκαδρόμων

ἄγαγον· τὸ δὲ τυχεῖν

πειρώμενον ἀγωνίας δυσφρονᾶν παραλύει.

ὁ μὰν πλοῦτος ἀρεταῖς δεδαιδαλμένος

       φέρει τῶν τε καὶ τῶν

καιρὸν βαθεῖαν ὑπέχων μέριμναν †ἀγροτέραν,

55 ἀστὴρ ἀρίζηλος, ἐτυμώτατον

ἀνδρὶ φέγγος· εἰ δέ νιν ἔχων τις οἶδεν τὸ μέλλον,

ὅτι θανόντων μὲν ἐν-

       θάδ’ αὐτίκ’ ἀπάλαμνοι φρένες

ποινὰς ἔτεισαν – τὰ δ’ ἐν τᾷδε Διὸς ἀρχᾷ

ἀλιτρὰ κατὰ γᾶς δικάζει τις ἐχθρᾷ

60 λόγον φράσαις ἀνάγκᾳ·

 

Δʹ ἴσαις δὲ νύκτεσσιν αἰεί,

ἴσαις δ’ ἁμέραις ἅλιον ἔχοντες, ἀπονέστερον

ἐσλοὶ δέκονται βίοτον, οὐ χθόνα τα-

       ράσσοντες ἐν χερὸς ἀκμᾷ

οὐδὲ πόντιον ὕδωρ

65 κεινὰν παρὰ δίαιταν, ἀλλὰ παρὰ μὲν τιμίοις  

θεῶν οἵτινες ἔχαιρον εὐορκίαις

       ἄδακρυν νέμονται

αἰῶνα, τοὶ δ’ ἀπροσόρατον ὀκχέοντι πόνον.

ὅσοι δ’ ἐτόλμασαν ἐστρίς

ἑκατέρωθι μείναντες ἀπὸ πάμπαν ἀδίκων ἔχειν

70 ψυχάν, ἔτειλαν Διὸς ὁδὸν παρὰ Κρό-

       νου τύρσιν· ἔνθα μακάρων

νᾶσον ὠκεανίδες

αὖραι περιπνέοισιν· ἄνθεμα δὲ χρυσοῦ φλέγει,

τὰ μὲν χερσόθεν ἀπ’ ἀγλαῶν δενδρέων,

       ὕδωρ δ’ ἄλλα φέρβει,

ὅρμοισι τῶν χέρας ἀναπλέκοντι καὶ στεφάνους

75 βουλαῖς ἐν ὀρθαῖσι Ῥαδαμάνθυος,

ὃν πατὴρ ἔχει μέγας ἑτοῖμον αὐτῷ πάρεδρον,

πόσις ὁ πάντων Ῥέας

       ὑπέρτατον ἐχοίσας θρόνον.

Πηλεύς τε καὶ Κάδμος ἐν τοῖσιν ἀλέγονται·

Ἀχιλλέα τ’ ἔνεικ’, ἐπεὶ Ζηνὸς ἦτορ

80 λιταῖς ἔπεισε, μάτηρ·

 

Εʹ ὃς Ἕκτορα σφᾶλε, Τροίας

ἄμαχον ἀστραβῆ κίονα, Κύκνον τε θανάτῳ πόρεν,

Ἀοῦς τε παῖδ’ Αἰθίοπα. πολλά μὑπ’

       ἀγκῶνος ὠκέα βέλη

ἔνδον ἐντὶ φαρέτρας

85 φωνντα συνετοῖσιν· ἐς δὲ τὸ πὰν ἑρμανέων  

χατίζει. σοφὸς ὁ πολλὰ εἰδὼς φυᾷ·

       μαθόντες δὲ λάβροι

παγγλωσσίᾳ κόρακες ὣς ἄκραντα γαρυέτων

Διὸς πρὸς ὄρνιχα θεῖον·

ἔπεχε νῦν σκοπῷ τόξον, ἄγε θυμέ· τίνα βάλλομεν

90 ἐκ μαλθακᾶς αὖτε φρενὸς εὐκλέας ὀ-

       ϊστοὺς ἱέντες; ἐπί τοι

Ἀκράγαντι τανύσαις

αὐδάσομἐνόρκιον λόγον ἀλαθεῖ νόῳ,

τεκεῖν μή τιν’ ἑκατόν γε ἐτέων πόλιν

       φίλοις ἄνδρα μᾶλλον

εὐεργέταν πραπίσιν ἀφθονέστερόν τε χέρα

95 Θήρωνος. ἀλλ’ αἶνον ἐπέβα κόρος

οὐ δίκᾳ συναντόμενος, ἀλλὰ μάργων ὑπ’ ἀνδρῶν,

τὸ λαλαγῆσαι θέλον

       κρυφὸν τιθέμεν ἐσλῶν καλοῖς

ἔργοις, ἐπεὶ ψάμμος ἀριθμὸν περιπέφευγεν,

καὶ κεῖνος ὅσα χάρματ’ ἄλλοις ἔθηκεν,

100 τίς ἂν φράσαι δύναιτο;