Bral sem mnogo spisov poganskih učiteljev in prerokov Stare in Nove zaveze ter z resnobo in vso gorečnostjo iskal, katera je najvišja in najboljša krepost, s katero bi se lahko človek naj­bolj in najtesneje uskladil [gevüegen müge] z Bogom ter po milosti postal to, kar je Bog po naravi, in s katero bi bil v največji skladnosti s podobo, katera je bil v Bogu, v kateri med njim in Bogom ni bilo nobene razlike, preden je Bog ustvaril bitja. In ko bi premlel [durchgründe] vse spise, kolikor bi zmogel moj um in kolikor bi bil zmožen spoznati, ne bi ugotovil nič drugega, kot da čista odmaknjenost[1] prekaša vse, kajti vse kreposti se še ozirajo na ustvarjena bitja [hânt etwaz ûfse­hennes], odmaknjenost pa je prosta vseh bitij. Zato je naš Gospod Marti[2] govoril: “Unum est necessarium” (Lk 10,42), kar pomeni toliko kot: Marta, kdor hoče biti neužaloščen in čist, mora imeti eno, to je odmaknjenost.

Učitelji na veliko hvalijo ljubezen, kot to dela sveti Pavel, ki pravi: “Karkoli že bi delal, ljubezni pa ne bi imel, nisem nič” (1 Kor 13,1sl.). Nasprotno jaz hvalim odmaknjenost pred vsako ljubeznijo. Najprej zato, ker je najboljše pri ljubezni to, da me prisiljuje, naj ljubim Boga, odmaknjenost pa pri­siljuje Boga, naj ljubi mene. Vendar je zaradi marsičesa bolje, da Boga prisiljujem k sebi, kot da bi sebe prisiljeval k Bogu. In to zato, ker se Bog lahko skladneje uskladi [kan sich învüeclîcher vüegen ze mir) in zedini z mano, kot bi se jaz lahko zedinil z Bogom. Da odmaknjenost prisiljuje Boga k meni, dokazujem s tem, da je sleherna stvar rada na svojem naravnem lastnem mestu.[3] Torej sta naravno lastno mesto Boga enost [einicheit] in čistost, kar prihaja od odmaknjenosti. Zato mora Bog samega sebe nujno dati odmaknjenemu srcu. Nadalje hvalim odmaknjenost pred ljubeznijo, ker me ljubezen prisiljuje, da vse stvari prenašam zavoljo Boga, odmaknjenost pa me napeljuje k temu, da nisem prejemljiv za nič drugega kot za Boga. Vendar je veliko vredneje, da nisi prejemljiv za nič drugega kot za Boga, kot da vse stvari prenašaš zavoljo Boga, kajti v trpljenju se človek še ozira na ustvarjeno bitje, od katerega mu prihaja trpljenje, odmaknjenost pa je povsem prosta vsakega ustvarjenega bitja. Da odmaknjenost ni prejemljiva za nič drugega kot za Boga, dokazujem s tem: Karkoli že naj se prejme, se mora v nekaj prejeti. Je pa odmaknjenost tako blizu niču, da ni nič tako pretanjeno skladnega [kleinvüege], da bi se lahko zadrževalo v odmaknjenosti, samo Bog. (Le) ta je tako preprost in tako pretanjeno skladen, da se lahko zadržuje v odmaknjenem srcu. Zatorej odmaknjenost ni prejemljiva za nič drugega kot za Boga.

Učitelji pred mnogimi drugimi krepostmi hvalijo tudi ponižnost.[4] Toda jaz hvalim odmaknjenost pred vsako ponižnostjo, in sicer zato, ker ponižnost lahko obstaja brez odmaknjenosti, popolna odmaknjenost pa ne more obstajati brez popolne ponižnosti, kajti popolna ponižnost se izpolni v izničenju last­nega samstva [sîn selbes]. Vendar je odmaknjenost tako blizu niču, da med popolno odmaknjenostjo in ničem ne more biti ničesar. Zatorej popolna odmaknjenost ne more biti brez ponižnosti. Toda dve kreposti sta zmeraj boljši kot (zgolj) ena. Drugi razlog [sache], zaradi katerega hvalim odmaknjenost pred ponižnostjo, je, da popolna ponižnost nagiblje samo sebe pod vsa ustvarjena bitja, in v tem nagibu gre človek iz samega sebe k ustvarjenim bitjem, odmaknjenost pa ostaja v sami sebi. Noben izhod [ûzgang] ne more nikoli biti tako plemenit, da ostajanje v samem sebi [inneblîben] ne bi bilo mnogo plemenitejše. Zato je prerok David govoril: “Omnis gloria eius filiae regis ab intus,” se pravi: “Kraljeva hči ima vso svojo slavo od svoje naznotrajšnosti [inwendicheit]” (Ps 44,14). Popolna odmaknjenost se ne ozira na nikakršen nagib pod katerokoli ustvarjeno bitje niti nad katerokoli ustvarjeno bitje; noče biti ne zgoraj ne spodaj, temveč hoče stati tu iz same sebe, nikomur na ljubo niti v gorje, in noče ne enakosti [glîcheit] ne neenakosti s katerim­koli ustvarjenim bitjem, ne tega ne onega: nič drugega noče kot biti. Da bi hotela biti to ali ono, tega noče. Kajti kdor hoče biti to ali ono, hoče biti nekaj, odmaknjenost pa noče biti nič. Zatorej vse stvari ostajajo neobremenjene z njo. Toda kdo bi lahko rekel: Saj so bile vse kreposti na popoln način v naši Gospe in zato je v njej morala biti tudi popolna odmaknje­nost. A če je odmaknjenost višja kot ponižnost, zakaj se je tedaj naša Gospa pohvalila s svojo ponižnostjo in ne s svojo odmaknjenostjo, ko je govorila: “Quia respexit dominus humilita­tem ancillae suae,” se pravi: “Ozrl se je na ponižnost svoje dekle” (Lk 1,48) – zakaj potemtakem ni govorila: “Ozrl se je na odmaknjenost svoje dekle?” Na to takole odgovarjam in pravim, da sta odmaknjenost in ponižnost v Bogu, kolikor lahko izrekamo Božje kreposti [tugende von gote]. Vedeti pa moraš, da je ljubez­ni polna [minnebaere] ponižnost Boga napeljala k temu, da se je sklonil v človeško naravo, in je (njegova) odmaknjenost nevz­gibljivo [unbewegelich] vztrajala v sami sebi, ko je postal človek, kakor je to delala, ko je ustvaril nebo in zemljo, kakor ti bom povedal potem. In ker je naš Gospod, ko je hotel postati človek, nevzgibljivo vztrajal v svoji odmaknjenosti, je naša Gospa dobro vedela, da si to želi [begerte] tudi od nje in da se v tej stvari ozira na njeno ponižnost in ne na njeno odmaknjenost. Zatorej je nevzgibljivo stala v svoji odmaknjenosti in se pohvalila s svojo ponižnostjo, ne s svojo odmaknjenostjo. Ko bi se tudi z eno samo besedo spomnila svoje odmaknjenosti, da bi rekla: “Ozrl se je na mojo odmaknjenost,” bi bila od­maknjenost s tem užaloščena in ne bi bila polna [ganz] niti popolna, ker bi se pri tem zgodil izhod. Noben izhod pa ne more biti tako neznaten, da bi odmaknjenost pri tem lahko ostala brez madeža. In tako imaš razlog, zakaj se je Naša Gospa pohvalila s svojo ponižnostjo in ne s svojo odmaknjenostjo. Zatorej je prerok govoril: “Audiam quid loquatur in me dominus deus” (Ps 84,9), se pravi: “Jaz” bom molčal in “poslušal, kaj v meni govori moj Bog in moj Gospod,” kot da bi govoril: “Če mi Bog hoče govoriti, pride vame, jaz nočem ven.”

Odmaknjenost hvalim tudi pred usmiljenjem, kajti usmiljenje ni nič drugega kot to, da gre človek iz sebe k slabosti svojega bližnjega in se zato njegovo srce užalosti. Odmaknjenost ostaja tega prosta in vztraja v sami sebi ter ne pusti, da bi jo kaj užalostilo; kajti dokler lahko človeka karkoli užalosti, ni z njim, kot mora biti. Skratka: Ko se ozrem na vse kreposti, ne najdem nobene, ki bi bila tako brez slabosti in tako usklajujoča z Bogom kot odmaknjenost.

Neki učitelj se imenuje Avicenna, ki govori:[5] Plemenitost duha, ki je odmaknjen, je tako velika, da je, karkoli motri, resnično [wâr] in mu je, karkoli poželi, naklonjeno [gewert] ter mu je v vsem, kar zapove, treba biti poslušen. Zares moraš vedeti tole: Kadar prosti duh stoji v pravi odmaknjenosti, prisiljuje Boga k svoji biti/bitnosti; in ko bi mogel obstajati brez vsake oblike in brez vseh pripadkov [zuovelle], bi vzel nase Božjo svojost. Tega pa Bog ne more dati nikomur razen samemu sebi; zatorej Bog za odmaknjenega duha ne more storiti ničesar več, kot da mu da samega sebe. In človek, ki tako stoji v polni odmaknjenosti, se izmika [wirt gezücket] v večnost, da ga nič minljivega ne more (več) vzgibati, da ne občuti (več) nič, kar je telesnega, in se imenuje mrtev za svet, kajti ne diši mu nič, kar je zemeljskega. To je mislil sveti Pavel, ko je govoril: “Živim, pa vendar ne živim; Kristus živi v meni” (Gal 2,20).

Vprašati želiš, kaj je odmaknjenost, saj je tako plemenita v sami sebi. V zvezi s tem moraš vedeti, da prava odmaknjenost ni nič drugega, kot da duh tako nevzgiban stoji nasproti vsaki prijetnosti in bolesti, častem, skrunjenju in sramotenju, ki se primerijo, kakor je svinčena gora nepremična nasproti šibkemu vetru. Ta nevzgibljiva odmaknjenost privede človeka v največjo enakost z Bogom. Kajti to, da je Bog Bog, ima od svoje nevzgibl­jive odmaknjenosti, in od odmaknjenosti ima svojo čistost in svojo preprostost in svojo nespremenljivost. In zatorej, da bi človek postal enak Bogu, kolikor je ustvarjeno bitje lahko v enakosti z Bogom, se mora to zgoditi z odmaknjenostjo. Ta tedaj potegne človeka v čistost in iz čistosti v preprostost in iz preprostosti v nespremenljivost, in te prinesejo enakost med Bogom in človekom; in ta enakost mora nastati v milosti, kajti milost potegne človeka stran od vseh časnih stvari in ga očisti vseh minljivih stvari. Vedeti moraš: Biti prazen vsakega ust­varjenega bitja je biti poln Boga, biti poln vsakega ustvarjenega bitja pa je biti prazen Boga.

Toda vedeti moraš, da je Bog od vekomaj stal v tej nevzgibljivi odmaknjenosti in še stoji, in vedeti moraš, da ko je Bog ustva­ril nebo in zemljo, je to tako malo zadevalo njegovo nevzgiblji­vo odmaknjenost, kot da nikoli ne bi ustvaril nobenega bitja. Pravim tudi še: Vse molitve in dobra dela, ki jih človek lahko udejanja v času, tako malo vzgibavajo Božjo odmaknjenost, kot da niti molitev niti dobro delo nikdar ne bi bila opravljena v času, in Bog zato nikoli ne postane milostnejši niti naklonjenejši nas­proti človeku, kot če nikdar ne bi opravljal molitve ali dobrih del. Pravim tudi še: Ko je Sin v Božanstvu hotel postati človek in je postal in pretrpel mučeništvo, je to tako malo zadevalo nevzgibljivo Božjo odmaknjenost, kot če nikoli ne bi postal človek. Lahko pa bi rekel: Slišim pač, da so vsa molitev in vsa dobra dela izgubljeni, ker jih Bog ne vzame k sebi (tako), da bi Ga kdo lahko s tem vzgibal, pa vendar rečemo: Bog hoče, da se moli za vse. Tu me moraš dobro poslušati in prav razumeti, če moreš, da je Bog v svojem prvem večnem pogledu – če naj tu domne­vamo prvi pogled – zagledal vse stvari, kakor naj bi se zgodile, in v taistem pogledu videl, kdaj in kako bo ustvaril bitja in kdaj bo Sin postal človek in kdaj naj bi trpel; videl je tudi najneznatnejšo molitev in dobro delo, ki naj bi ju kdo opravil, in zagledal, katero molitev in (katero) pobožnost bo ali naj bi uslišal; videl je, da Ga boš jutri z resnobo klical in prosil, in tega klicanja in molitve Bog ne bo uslišal (šele) jutri, kajti uslišal ju je (že) v svoji večnosti, preden si sploh postal človek. Če pa tvoja molitev ni iskrena in je brez resnobe, te Bog ne bo zavrnil (šele) zdaj. In tako je Bog v svojem prvem večnem pogledu zagledal vse, ne naredi pa nič novega, kajti vse je bilo vnaprej narejeno. In tako venomer stoji v svoji nevzgibljivi odmaknjenosti, pa vendar molitev in dobra dela ljudi zato niso izgubljena; kajti kdor dela dobro, bo tudi dobro poplačan, in kdor dela zlo, bo tudi poplačan glede na to. To misel izreka tudi sveti Avguštin v zadnjem poglavju pete knjige O Trojici in pravi takole: “Deus autem”[6] itn., kar naj bi pomenilo: “Bog obva­ruj, da bi kdo govoril, da Bog koga časno ljubi, kajti pri Njem ni nič minulo in tudi nič prihodnje in je ljubil vse svete, preden je bil ustvarjen svet, kakor ga je predvidel. In ko pride čas, da v času naredi vidno [öuget], kar je (že) motril v večnosti, tedaj, domnevajo ljudje, jim bo naklonil novo ljubezen; in tako se, če se jezi ali naredi kaj dobrega, spreme­nimo, medtem ko On ostaja nespremenljiv, kot sončni žarek bolne­mu očesu prizadene bolečino in zdravemu dene dobro, pa vendar ostaja (pri tem) v samem sebi nespremenljiv.” Taiste misli se Avguštin dotakne v četrtem poglavju dvanajste knjige O Trojici in pravi takole: “Nam deus non ad tempus videt, nec aliquid fit novi in eius visione”[7] – “Bog ne gleda na časen način in v Njem tudi ne nastaja nikakršno novo gledanje”. O tej misli govori tudi Izidor v knjigi O najvišjem dobrem in pravi takole: “Mnogo ljudi vprašuje: Kaj je Bog delal, preden je ustvaril nebo in zemljo, ali od kod je prišla nova volja v Boga, da je ustvaril bitja?” in odgovarja takole: “Nobena nova volja ni nikoli nastala v Bogu, kajti čeprav je tako, da ustvarjeno bitje (kot tako) v samem sebi (še) ni obstajalo,” tako kot zdaj, “je vendar od veko­maj bilo v Bogu in v njegovem umu.”[8] Bog ni ustvaril neba in zemlje, kot minljivo govorimo: “To (ali ono) bodi,” kajti vsa ustvarje­na bitja so (že) govorjena v večni Besedi. Poleg tega lahko tudi upoštevamo, kar je naš Gospod govoril Mojzesu, ko je Mojzes našega Gospoda vprašal: “Gospod, če me faraon povpraša, kdo si, kako naj mu odgovorim?” in je naš Gospod govoril: “Takole reci: “Ta, ki je, me je poslal” (2 Mz 3,13sl.). To pomeni toliko kot: Ta, ki je sam na sebi nespremenljiv, me je poslal.

Kdo pa bi lahko rekel: Je tudi Kristus imel nevzgibljivo odmaknjenost, ko je govoril: “Moja duša je žalostna do smrti” (Mt 26,38; Mr 14,34), in jo je imela Marija, ko je stala pod križem, a se vendarle mnogo govori o njeni tožbi – kako more vse to obstajati z nevzgibljivo odmaknjenostjo? Ob tem moraš vedeti, da učitelji pravijo, da sta v slehernem človeku dva človeka:[9] eden se ime­nuje zunanji človek, to je čutnost; temu človeku služi pet čutov, pa vendar zunanji človek deluje zaradi duše. Drugi človek se imenuje notranji človek, to je človekova notranjost [innerkeit]. Toda vedeti moraš, da duhoven človek, ki ljubi Boga, ne terja več dušnih moči v zunanjem človeku, kot jih nujno potrebuje pet čutov; in naznotrajšnost [inwendicheit] se k petim čutom obrača le toliko, kolikor je voditelj in vodnik petih čutov ter jih varuje, da se živalsko ne predajo svojemu predmetu [niht gebrûchent irs gegenwurfes nâch], kakor delajo nekateri ljudje, ki živijo glede na svoje telesno ugodje [wollust], kakor delajo živali, ki so brez uma; in takšni ljudje se prej imenujejo živina kot ljudje. Kar ima duša več moči, kot jih daje petim čutom, jih vse daje notranjemu človeku, in če ima ta človek kak višji in plemenitejši predmet, duša potegne k sebi vse moči, ki jih je posodila petim čutom, in za tega človek (tedaj) velja, da ničesar ne občuti [heizet der mensche sinnelôs] in da je zamakn­jen; kajti njegov predmet je umska podoba ali nekaj umskega brez podobe.[10] Vendar vedi, da Bog od slehernega duhovnega človeka pričakuje, da ga bo ljubil z vsemi dušnimi močmi. Zato je govo­ril: “Ljubi svojega Boga iz vsega srca” (Mr 12,30; Lk 10,27). A je nekaj ljudi, ki dušne moči porabljajo popolnoma v zunanjem človeku. To so tisti ljudje, ki vse svoje čute in um obračajo k minljivemu dobremu; ti ne vedo ničesar o notranjem človeku. Toda vedeti moraš, da je zunanji človek zaposlen, pa vendar notranji človek ostaja tega povsem prost in nevzgibljiv. Tudi v Kristusu je bil zunanji in notranji človek ter prav tako v naši Gospe; in kar sta Kristus in naša Gospa kdaj govorila o zunanjih stvareh, sta to počela po svojem zunanjem človeku in (pri tem) je notranji človek stal v nevzgibljivi odmaknjenosti. Tako je rekel Kristus, ko je govoril: “Moja duša je žalostna do smrti” (Mt 26,38; Mr 14,34); in ob vsem, nad čimer je naša Gospa kdaj tožila ali kar je sicer govorila, je njena naznotrajšnost venomer stala v nevzgibljivi odmaknjenosti. Vzemi primero [ebenbilde]: Vrata na tečajih se odpirajo in zapirajo. Zunanjo desko vrat primerjam z zunanjim človekom, tečaj pa enačim z notranjim.  Če se vrata odpirajo in zapirajo, se zunanja deska giblje sem in tja, pa vendar ostaja tečaj nepremično na svojem mestu in se zato nikdar ne spremeni. Enako je tudi tu, če to prav razumeš.

In tu zdaj vprašujem, kaj je predmet [gegenwurf] čiste odmaknjenosti. Na to odgovarjam takole in pravim, da predmet čiste odmaknjenosti ni ne to ne ono. Stoji na golem niču in povem ti, zakaj je tako: Čista odmaknjenost stoji na najvišjem. Torej na najvišjem stoji ta, v katerem lahko Bog deluje čisto po svoji volji. Vendar Bog ne more delovati v vseh srcih čisto po svoji volji, kajti čeprav je tako, da je Bog vsemogočen, vendarle ne more delovati, če ne naleti na pripravljenost ali je ne naredi. Pravim “ali je ne naredi” zaradi svetega Pavla, kajti pri njem ni naletel na nikakršno pripravljenost, a ga je pripravil z vlitjem milosti. Zato pravim: Bog deluje glede na to, na kakšno pripravljenost naleti. Njegovo delovanje je drugačno v človeku kot v kamnu. Za to najdemo prispodobo v naravi: Če zakurimo krušno peč ter vanjo damo ovseno in ječmenovo in rženo in pšenično testo, je v peči ena sama vročina, pa vendar v testu ne deluje enako; kajti prvo bo postalo lep kruh, drugo bo bolj zapečeno, tretje še bolj zapečeno. Za to ni kriva vročina, temveč snov [ist der materien schult], ki tu ni enaka. Prav tako Bog ne deluje enako v vseh srcih; deluje glede na to, na kakšno pripravljenost in prejemljivost naleti. V srcu torej, kjer je to ali ono, je “to ali ono” lahko nekaj, zaradi česar Bog ne more delovati na najvišje. Da bi srce bilo pri­pravljeno za vsevišnje, mora stati na golem niču, in v tem je tudi največja možnost, kar jih je lahko. Ker odmaknjeno srce stoji na najvišjem, mora to biti na niču, kajti v njem je največja prejemljivost. Za to vzemi prispodobo v naravi: Če hočem pisati na voščeno tablico, ne more nič, kar je zapisano na tablici, biti tako plemenito, da me ne bi oviralo, tako da nanjo ne morem pisati; in če vendarle hočem pisati, moram izbrisati in pokončati vse tisto, kar je na tablici, in tablica mi ni nikoli tako zelo prikladna za pisanje kot takrat, kadar na njej ni ničesar. Prav tako: da bi Bog v mojem srcu pisal na vsevišnje, mora iz srca priti vse, kar se more imenovati to ali ono, in tako je tudi z odmaknjenim srcem. Zato lahko Bog v njem deluje na vsevišnje in po svoji najvrhovnejši volji. Zato predmet odmaknjenega srca ni ne to ne ono.

Zdaj vprašujem znova: Kaj je molitev odmaknjenega srca? Na to odgovarjam takole in pravim: Odmaknjena čistost ne more moliti, kajti kdor moli, nekaj želi od Boga, česar naj bi bil deležen, ali želi, da bi mu Bog kaj vzel. Odmaknjeno srce pa ne želi prav ničesar in tudi prav ničesar nima, česar bi bilo rado prosto. Zato stoji prosto vsake molitve in njegova molitev ni nič drugega, kot da bi bilo enooblično [einförmic] z Bogom. To je vsa njegova molitev. V tem smislu lahko vzamemo besede, ki jih govori sveti Dionizij[11] o besedah svetega Pavla, ko ta pravi: “Mnogo vas je, ki tečete za krono, pa vendar je bo deležen le eden” (prim. 1 Kor 9,24), vse dušne moči tečejo za krono, pa vendar je bo deležna le bitnost – tu Dionizij govori: Ta tek ni nič drugega kot odvračanje od vseh ustvarjenih bitij in sebeze­dinjevanje [sich vereinigen] v neustvarjenost. Če duša pride do tega, izgubi svoje ime in jo Bog potegne vase, tako da se sama na sebi izniči, kakor sonce potegne jutranjo zarjo k sebi, da se izniči. Človeka k temu ne privede nič drugega kot čista odmaknjenost. Tako lahko vzamemo tudi besede, ki jih govori Avguštin: “Duša ima skriven vhod [inganc] v Božjo naravo, kjer se ji izničijo vse stvari.”[12] Na zemlji ta vhod ni nič drugega kot čista odmaknjenost. Če odmaknjenost dospe do najvišjega, od spoznanega ostane brez spoznanja [wirt sie von bekennenne kennelôs] in od ljubezni brez ljubezni in od luči temna. O tem lahko tudi navedemo, kar govori neki učitelj: duhovno ubogi so tisti, ki so Bogu prepustili vse stvari, kot jih je imel, ko nas (še) ni bilo. To lahko stori le čisto, odmaknjeno srce. Da je Bog raje v odmaknjenem srcu kot v vseh (drugih) srcih, spoznavamo po tem: Če me vprašaš: “Kaj Bog išče v vseh stvareh?” ti odgovorim iz Knjige modrosti; tam (Bog) govori: “V vseh stvareh iščem mir” (Prd 24,11). Nikjer pa ni popolnega miru, le v odmaknjenem srcu. Zato je Bog tam raje kot v drugih krepostih ali v katerihkoli (drugih) stvareh. Tudi moraš vedeti: Kolikor bolj si človek prizadeva, da bi bil prejemljiv za Božji vpliv, toliko bolj blažen je; in kdor se lahko pri tem prestavi v najvišjo pripravljenost, stoji tudi v najvišji blaženosti. Noben človek pa se ne more narediti prejemljivega za Božji vpliv drugače kot prek enoobličnosti z Bogom, kajti kolikor bolj je sleherni človek enoobličen z Bogom, toliko bolj je prejemljiv za Božji vpliv. Torej prihaja enoobličnost od tod, da se človek podvrže [wirfet under] Bogu; in kolikor bolj se človek podvrže ustvarjenemu bitju, toliko manj enoobličen je z Bogom. Čisto, odmaknjeno srce pa stoji prosto vseh ustvarjenih bitij. Zato je popolnoma podvrženo Bogu in po tem stoji v najvišji enoobličnosti z Bogom ter je tudi najprejemljivejše za Božji vpliv. To je mislil sveti Pavel, ko je govoril: “Naložite si Jezusa Kristusa!” in mislil: prek enoobličnosti s Kristusom; to je namreč lahko le prek enoobličnosti s Kristusom. In vedi: Ko je Kristus postal človek, ni vzel nase človeka,[13] temveč je nase vzel človeško naravo. Če si se zato odpovedal vsem stvarem, ostaja samo to, kar je nase vzel Kristus, in potemtakem si si naložil Kristusa.

Kdor torej hoče spoznati plemenitost in korist popolne od­maknjenosti, naj premisli besede, ki jih je Kristus govoril o svoji človeškosti [menscheit], ko je svojim apostolom rekel: “V prid vam bo, da grem od vas, kajti če ne grem od vas, ne boste mogli biti deležni Svetega Duha” (Jn 16,7), kot da bi govoril: Preveč slasti ste našli v moji pričujoči podobi, zato ne morete biti deležni popolne slasti Svetega Duha. Zato se ločite od podobe in zedinite z brezoblično bitnostjo [wesene], kajti duhovna Božja tolažba je nežna; zato se ne bo ponujal nikomur drugemu kot tistemu, ki zavrne telesno tolažbo.

Pazite torej, vsi razumni ljudje! Nihče ni vedrejši [baz gemeit] kot tisti, ki stoji v največji odmaknjenosti. Nobene mesene in telesne tolažbe ne more biti brez duhovne škode, “kajti meso želi zoper duha in duh zoper meso” (Gal 5,17). Zato, kdor v mesu poseje razuzdano ljubezen, požanje večno smrt; in kdor v duhu poseje pravo ljubezen, od duha požanje večno živl­jenje. Zatorej, kolikor hitreje človek beži od stvarstva, toliko hitreje mu Stvarnik teče naproti. Pazite tu, vsi umni ljudje! Ker nas (že) slast, ki bi jo mogli občutiti ob Kristusovi telesni podobi, ovira v prejemljivosti za Svetega Duha, koliko bolj nas torej nasproti Bogu omejuje razuzdana sla, ki jo občutimo po minljivi tolažbi! Zato je odmaknjenost najboljša, kajti čisti [reiniget] dušo in očiščuje [liutert] vest in vnema srce in budi duha in spodbuja koprnenje in omogoča spoznati Boga in se ločuje od ustvarjenih bitij in zedinja z Bogom.

Prisluhnite torej, vsi umni ljudje! Najhitrejša žival, ki vas ponese k tej popolnosti, je trpljenje; kajti nihče ne uživa več večne sladkosti kot tisti, ki s Kristusom stojijo v največji grenkobi. Nič ni bolj žolčnega kot trpljenje in nič bolj medeno sladkega kot pretrpetost [geliten-hân]; nič bolj ne zmaliči telesa pred ljudmi kot trpljenje, nasprotno pa nič bolj ne krasi duše pred Bogom kot pretrpetost. Najtrdnejši temelj, na katerem lahko stoji ta popolnost, je ponižnost; duh tistega, čigar narava se tu plazi v najglobljo nizkost, leti kvišku v tisto najvišje Božanstva, kajti ljubezen prinaša bolest in bolest prinaša ljubezen. In zatorej, kdor si želi priti do popolne odmaknjenosti, naj si prizadeva za popolno ponižnost, pa bo prišel v bližino Božanstva.

Da bi se to dogodilo nam vsem, naj nam pomaga najvišja odmaknjenost, to je Bog sam. Amen.

 

[1] Ta beseda je Eckhartova skovanka, katere latinska ustreznica je separatio (prim. In Ioh. n. 83, n. 318; In Gen. II n. 211), včasih pa tudi abstractio.

[2] Prim. 28. pridigo (“Intravit Jesus in quoddam castellum”).

[3] Mojster Eckhart se tu sklicuje na nauk iz četrte knjige Aristote­love Fizike.

[4] V zvezi s ponižnostjo se Mojster Eckhart navadno sklicuje na Bernarda iz Clairvauxa in na Avguština.

[5] Avicenna, De anima (O duši) IV c. 4. Tu je govor o plemeniti duši (anima nobilis).

[6] Sv. Avguštin, De trinitate (O Trojici) V c. 16 n. 17.

[7] Ibidem XII c.7 n. 10. Navedek ni natančen.

[8] Sv. Izidor Seviljski, Sententiae (Izreki) I c. 8 n. 4. Mojster Eckhart namiguje na incipit knjige: “Summum bonum Deus est.”

[9] Prim. o tem traktat O plemenitem človeku.

[10] Mojster Eckhart se tu opira na izročilo, ki sega k Avguštinu. Ta je razlikoval med zamaknjenjem, ki vodi od telesnosti k mo­trenju dušnih podob, in zamaknjenjem, ki vodi od takšnega mo­trenja k povsem umskemu motrenju. Prim. sv. Avguštin, De Genesi ad litteram (O Genezi po črki), c. 26.

[11] Prim. sv. Dionizij Areopagit, O Božjih imenih, c. 4 in c. 13.

[12] Ni jasno, iz katerega Avguštinovega dela to navaja Mojster Eckhart.

[13] Tj. ni vzel nase človekove individualnosti.