Najnovejši prispevki
Kategorije
Arhiv
Nikolaj Kuzanski – “soustanovitelj” ljubljanske škofije
Mitte michi virum eruditum qui noverit operari in auro et argento.[1]
Ime Nikolaja Kuzanskega je moč zadnja leta pogosteje zaslediti tudi v slovenskem kulturnem prostoru, saj je zanimanje za življenje in delo tega vélikega humanista, filozofa, teologa in cerkvenega reformatorja končno premagalo različne predsodke in zadržke, zaradi katerih je bil kardinal iz Kuesa do nedavnega znan le ozkemu krogu filozofov, teologov in cerkvenih zgodovinarjev. Prve prevode v slovenščino je pospremilo tudi nekaj izvirnih študij, ki odpirajo nove poglede na njegovo delo, s čimer se Slovenci pridružujemo raziskavam strokovnjakov, katerih odkritja vse jasneje razkrivajo izjemno pomembno vlogo, ki jo je v razvoju evropske kulture odigral Nikolaj Kuzanski. Prebujeni interes slovenske strokovne javnosti pa bi lahko razumeli tudi kot nekoliko zapoznel hommage “filozofu s kardinalskim klobukom”, ki je z našo zgodovino povezan tesneje, kot se zdi na prvi pogled.
Nikolaj Kuzanski ali Nicolaus tituli sancti Petri ad Vincula et Brixinensis, kot stoji zapisano v svečani cesarski listini, je namreč prva priča in častni podpisnik bule, s katero je cesar Friderik III. 6. decembra leta 1461 ustanovil ljubljansko škofijo.[2] Ljubljanski Nadškofijski arhiv, žal, hrani samo prepis ustanovne listine, ki jo je 16. aprila leta 1496 v Augsburgu izdal cesar Maksimilijan I. Insertum, ki je danes v Nadškofijskem arhivu, je Maksimilijan I. izstavil na prošnjo ljubljanske škofije, potem ko je original zgorel v požaru.[3]
Ustanovitev ljubljanske škofije je za zgodovino Slovencev izjemnega pomena in se nikakor ne omejuje na cerkvenopolitično in pastoralno vlogo Cerkve, temveč je v najširšem kulturnozgodovinskem smislu zaznamovala nadaljnji razvoj slovenskih dežel. S tega vidika je povezanost Nikolaja Kuzanskega z ustanovnim aktom prve škofije na Kranjskem zanimiv podatek, ki sproža cel niz vprašanj in ugibanj o različnih možnostih njegovega vpliva na sočasno zgodovinsko dogajanje na našem ozemlju. Okoliščine, ki so botrovale ustanovitvi ljubljanskega škofovskega sedeža, so seveda kompleksne in jih na tem mestu ni mogoče podrobneje predstaviti.[4] A to tudi ni naš namen, saj nas zanima predvsem vprašanje, kakšno vlogo je pri ustanavljanju ljubljanske škofije odigral Nikolaj Kuzanski. Zakaj seje med pričami znašel prav naslovni kardinal rimske bazilike sv. Petra v vezeh? Kako to, da mu je pripadlo odlično mesto prvega podpisnika? In predvsem: ali je Nikolaj Kuzanski samo podpisnik ustanovne listine ali je mogoče z ustanovitvijo ljubljanske škofije dejavneje povezan? To je samo nekaj neizogibnih vprašanj, ki se zastavljajo ob pogledu na podpis visokega cerkvenega kneza, kateremu je zgodovina priznala sloves enega največjih duhov evropske filozofske in teološke misli.
Raziskave zadnjih desetletij so pokazale, da sta delo in misel Nikolaja Kuzanskega pomembno zaznamovala zgodovino katoliške Cerkve. Njegov prispevek je razviden na različnih področjih, ki jih je nemogoče zmeraj ostro ločiti med seboj, vendar se bomo na kratko pomudili le ob orisu njegovega delovanja na cerkvenopolitičnem in reformatorskem področju, na katerega je treba opozoriti, če hočemo poiskati odgovore na zgoraj postavljena vprašanja.
Nikolaj Kuzanski je stopil na prizorišče cerkvene zgodovine razmeroma mlad, saj je imel komaj enaintrideset let, ko je leta 1432 na baselskem koncilu kot “orator in prokurator” zastopal trierskega nadškofa Ulricha von Manderschieda. Z jasno mislijo, prepričljivo argumentacijo in pretehtano elokvenco je pritegnil pozornost številnih kardinalov in bil še istega leta imenovan v posebno komisijo za verska vprašanja.[5] K temu je nemalo pripomogla tudi izrazita strpnost v prizadevanju za spravo znotraj razcepljene katoliške Cerkve. Sprva kot zagovornik konciliarizma, kasneje kot papežev pristaš je Kuzanski nenehno iskal možnosti za poravnavo med sprtima stranema. Svoje (takrat še konciliarno) stališče je predstavil v programskem spisu De concordantia catholica (1432), v katerem se zavzema za temeljito reformo Cerkve in cesarstva. Hkrati je aktivno posredoval v različnih sporih med cerkvenimi in posvetnimi oblastmi. Lahko bi rekli, da je dejavno zavzemanje za dosego sporazumnih rešitev tako znotraj Cerkve kot v odnosu med Cerkvijo in cesarstvom vse od začetka nezgrešljiva stalnica njegovega javnega delovanja. Iskrena zavzetost in predanost, velik govorniški in diplomatski dar, predvsem pa ugled, ki si ga je pridobil s svojim delom, so bili zgodaj opaženi in nagrajeni. Tako ga je leta 1437 papež Evgen IV. poslal v Carigrad, kjer naj bi bizantinskega cesarja in vodstvo pravoslavne Cerkve prepričal, da v vprašanju baselskega razkola prizna papeško avtoriteto ter se pod predsedovanjem Evgena IV. udeleži pogajanj o združitvi vzhodne in zahodne Cerkve. Kuzanski je svojo nalogo uspešno opravil in na koncil, ki ga je papež po prelomu s konciliaristi iz Basla preselil v Ferraro, pripeljal bizantinskega cesarja z najvišjimi cerkvenimi dostojanstveniki Vzhoda.
Po uradni združitvi vzhodne iz zahodne Cerkve, ki je bila leta 1439 potrjena na koncilu v Ferrari in Firencah, je papež Kuzancu zaupal nalogo, ki je bila v danih zgodovinskih razmerah bistveno težja od carigrajskega poslanstva. S svojo diplomatsko sposobnostjo naj bi nemške volilne kneze in cesarja prepričal, da podprejo Evgena IV., ga priznajo kot edinega legitimnega poglavarja katoliške Cerkve in tako končajo cerkveno shizmo, do katere je prišlo z izvolitvijo protipapeža Feliksa V.[6] Skoraj deset let si je Kuzanski kot papeški poverjenec na različnih forumih prizadeval doseči podporo cesarstva v boju za enotnost Cerkve. V letih nenehnih potovanj, pridiganja, pogajanj in prepričevanj si je celo pri svojih nasprotnikih pridobil nemajhen ugled.[7] Veliki italijanski humanist Enej Silvij Piccolomini, ki je bil takrat še v službi Friderika III., mu je celo vzdel spoštljivi vzdevek “Herkul evgenijancev”. Nadčloveški napori moža, ki ob cerkveno-političnem delu ni pozabljal na svoje pastoralne obveznosti in se je ves čas intenzivno ukvarjal tudi s filozofskimi vprašanji (leta 1440 izide njegovo najpomembnejše filozofsko delo De docta ignorantia, štiri leta pozneje obsežna razprava De coniecturis in cela vrsta manjših spisov),[8] niso ostali brez uspeha. Leta 1446 je papež Kuzanca imenoval za apostolskega legata in ga povzdignil v kardinala “in petto”. Se istega leta je Friderik III. odstopil od stališča nevtralnosti in podprl papeško stran. Evgenov naslednik, vplivni humanistični izobraženec Tomaž Parentucelli, ki je leta 1447 kot Nikolaj V. zasedel papeški prestol, je nadvse cenil Kuzančevo delo, še zlasti pomembni diplomatski uspeh pridobitve cesarske podpore in podpis dunajskega konkordata leta 1448. Kuzanca je konec istega leta dokončno povzdignil v kardinala in mu dodelil naslovno rimsko baziliko sv. Petra v vezeh. Slabo leto in pol pozneje, spomladi leta 1450, je Kuzancu zaupal še skrb za briksenško škofijo. Diplomatsko in reformatorsko delo Nikolaja Kuzanskega pa s tem ni bilo končano. Na božični večer jubilejnega leta ga je papež Nikolaj V. imenoval za posebnega papeškega legata in vrhovnega vizitatorja za Nemčijo, Češko in sosednje (tudi slovenske!) dežele, mu podelil vsa pooblastila ter mu zaupal prenovo Cerkve na tem področju.
Že v prvih dneh januarja 1451 je Kuzanski odrinil na pot, svoje delo pa je opravljal tako vestno, da so mu nekaj desetletij pozneje izrekli priznanje celo nemški protestanti. Luteranski teolog Johannes Kymeus je leta 1538 v navdušenju zapisal: “Tudi Kuzanec je luteranec”.[9] Kuzanskemu so na njegovem potovanju po cesarskih deželah marsikje priredili knežji sprejem; cerkveni in posvetni veljaki so ga vabili v goste in ga prosili za nasvet, ljudje pa so drli na njegove pridige.[10] Cesar Friderik, ki je bil že dolgo pozoren na delo Nikolaja Kuzanskega, je v okviru svojih deželnoknežjih posesti izrecno podprl njegova reformna prizadevanja in izdal ustrezna navodila najvišjim cerkvenim dostojanstvenikom.[11] (Friderik III. in Kuzanski sta bila tudi osebno v zelo dobrih odnosih. Tako, denimo, cesar Kuzanca ob investituri v briksenškega škofa imenuje “amicus noster carissimus” in posreduje v Kuzančevem sporu z vojvodo Sigmundom Tirolskim, Kuzanski pa cesarju leta 1457 posveti matematični spis De caesarea circuli quadrata.) Ko je leta 1458 Enej Silvij Piccolomini, dobri prijatelj Nikolaja Kuzanskega, kot Pij II. sedel na prestol sv. Petra, se je Kuzančeva usoda približala zenitu: papež ga je leta 1459 imenoval za generalnega vikarja in svojega polnomočnega namestnika (legatus urbis) v Rimu. Žal so zapleti v briksenški škofiji in nepomirljivi spori znotraj rimske kurije vrgli temno senco na zadnja leta Kuzančevih prizadevanj za prenovoCerkve.[12] Kljub vsemu je, kot dokazujejo ohranjeni arhivski viri, Kuzanski veljal za najvišjo avtoriteto na področju cerkvene reforme in za najboljšega poznavalca razmer v deželah nemškega cesarstva.[13] Nič čudnega torej ni, da se je cesar Friderik III. pri ustanavljanju ljubljanske škofije obrnil na visokega cerkvenega kneza, ki je bil obenem najtesnejši papežev sodelavec in prijatelj.
Čeprav je res, da pobude za ustanovitev ljubljanske škofije še zmeraj niso v celoti zadostno osvetljene, pa nedvomno drži, da je bila ustanovitev novega škofijskega sedeža na Kranjskem tako v cesarjevem kot v papeževem interesu. Že Valvasor je bil prepričan, da je bila odločilnega pomena spodbuda Eneja Silvija Piccolominija, ki naj bi bil cesarja nagovarjal k ustanovitvi škofije, celo še preden je postal papež.[14] Nikolaja Kuzanskega Valvasor sicer ne omenja, z našega vidika pa ni zanemarljivo opozorilo na Piccolominijevo zavzetost za ustanovitev ljubljanske škofije. Upoštevajoč vlogo, ki jo je Piccolomini ob nastopu papeževanja dodelil kardinalu iz Kuesa, se zdi več kot verjetno, da je papež dogovarjanje za ustanovitev nove škofije prepustil svojemu pooblaščencu za nemške dežele. Po drugi strani cesar Friderik v svoji želji po ustanovitvi škofije ne bi mogel izbrati boljšega sogovornika, saj je bil Kuzanski, “vir incredibili prudentia eruditioneque doctrina”,[15] tako zaradi uveljavljenega slovesa kakor tudi po uradni dolžnosti najbolj poklican k sodelovanju.
Ne zgolj po naključju torej, temveč zaradi odličnega poznanja cerkvenopolitičnih razmer v nemškem cesarstvu in zaradi položaja polnomočnega papeškega legata, se je Nikolaj Kuzanski, kardinal rimske bazilike sv. Petra v vezeh in briksenški škof, znašel med pričami, ki so s svojim podpisom potrdile ustanovitev ljubljanske škofije. S precejšnjo gotovostjo lahko zapišemo, da odlično mesto, ki med ustanovnimi pričami pripada Kuzancu, do neke mere zrcali tudi njegovo vlogo v dogajanju, ki je tako pomembno zaznamovalo nadaljnji razvoj Cerkve na Slovenskem. Pri vprašanju Kuzančeve povezanosti z ustanavljanjem ljubljanske škofije in poznanja lokalnih razmer na Kranjskem namreč ne kaže prezreti dejstva, da je bil Nikolaj Kuzanski tudi kot briksenški škof v neposrednem stiku s slovenskimi deželami, saj so bili briksenški škofje zemljiški gospodje na Bledu in v Bohinju, to ozemlje pa je večji del pripadlo cerkveni jurisdikciji novoustanovljenega škofijskega sedeža v Ljubljani! Kuzanski se je spomladi leta 1458 nekaj tednov celo osebno mudil na Bledu,[16] kjer je v mašno knjigo zapisal, da je prispel na Bled zadnjega aprila leta 1458 in da je 4. maja obiskal tudi bohinjsko dolino. Kuzanski je v svojem zapisu posebej izpostavil dejstvo, da je v Bohinju bral mašo in sklical svoje podložnike ter jih znova spomnil na zgodovinske okoliščine dodelitve blejsko-bohinjskih posesti briksenškim škofom. V nagovoru je natančno opisal obseg posesti in poudaril, da so skladno z darovnico cesarja Henrika II. iz leta 1004 briksenški škofje zemljiški gospodje nad vsemi gradovi in cerkvami na tem ozemlju.[17] Kuzanski je hkrati odločno zavrnil sklicevanje oglejskih patriarhov do pravice cerkvene jurisdikcije nad cerkvijo Matere Božje na blejskem otoku. S tem se je znova razplamtel stari spor med Oglejem in Briksnom, ki ga je Kuzanski pripeljal celo pred papeško razsodišče in dosegel, da je papež leta 1459 Marijino cerkev na otoku in blejsko proštijo dokončno in brezprizivno izvzel iz cerkvene nadoblasti Ogleja ter jo tako in temporalibus kot in spiritualibus podredil škofiji v Briksnu.[18]
Omenimo še, da se je Kuzanski nedvomno zelo dobro zavedal tako pastoralnega kot cerkvenopolitičnega pomena novoustanovljene škofije. Iz dolgoletnih izkušenj mu je bilo znano, da je upravljanje mlajših (in manjših) škofij lažje in opravljanje dušebrižništva v njih praviloma skrbnejše. Njegovo reformatorsko delo je v mlajših cerkvenih upravnih enotah naletelo na bistveno manj odpora kot na ozemlju velikih privilegiranih škofij. Upravičeno je smel tudi računati, da bi bili škofje novoustanovljenih episkopatov tesneje vezani na oblast v Rimu in zatorej zanesljivejša opora papeške stolice v napetih razmerah, ki so pogosto vladale v nemškem cesarstvu. Kardinalu je bil dobro znan tudi pereči problem oglejskega patriarhata, ki je po beneški zasedbi Furlanije leta 1420 postal prizorišče političnih trenj med Benečani in Habsburžani. V primeru avstrijskega dela oglejskega patriarhata je bila potreba po preoblikovanju še posebej očitna, saj je zaradi nasprotovanja Habsburžanov vplivnost oglejskega patriarha kot naj višjega cerkvenega oblastnika in metropolita v 15. stoletju tu opazno slabela in je bila zahteva po novem, učinkovitejšem cerkvenoupravnem središču v vseh pogledih legitimna. Seveda je treba dodati, da ustanovitev nove škofije ni bila samo v interesu Rima. Z njo je pomembno pridobil tudi cesar, ki si je z ustanovnimi pravicami zagotovil boljši nadzor nad škofijskim ozemljem. Kot že tolikokrat poprej je torej Nikolaj Kuzanski tudi pri ustanavljanju ljubljanske škofije deloval v duhu zbližanja in sporazumne izpolnitve različnih interesov. Ob poznanju njegove skrbi za reformo Cerkve in prenovo njene primarne, to je pastoralne vloge, pa lahko z veliko zanesljivostjo trdimo, da pri tem ni imel pred očmi samo strateških ciljev Friderika III. in Pija II., temveč tudi dobrobit Cerkve in cerkvenega občestva na nekdanjem Kranjskem.
Ob zanimivem dejstvu, da je kardinal iz Kuesa s svojo udeležbo pri ustanovitvi ljubljanske škofije neposredno vključen v zgodovino slovenskih dežel, za katere je v letih vizitacijskega dela na ozemlju nemškega cesarstva in škofovanja v ne tako oddaljenem Briksnu pokazal precejšnje zanimanje, se seveda postavlja mikavno vprašanje o možnosti širšega, predvsem humanističnega in teološko-filozofskega vpliva v našem kulturnem prostoru. Zgodovinski dokazi za tovrstne vplive, kolikor mi je znano, še niso prišli na plano. Ob upoštevanju kulturno-zgodovinskih okoliščin, ki so sredi 15. stoletja vladale na Kranjskem (Piccolomini, ki se je vsaj dvakrat mudil v Ljubljani, je slovenske dežele v svojem pismu označil kot zakotne in barbarske),[19] je verjetnost plodnih odmevov Kuzančevih misli zelo majhna. Kljub temu pa je ne moremo v celoti izključiti in raziskovanje razvoja humanistične miselnosti na Slovenskem nedvomno ostaja eden od izzivov strokovnjakom zgodovinskih in drugih družboslovnih znanosti.
“Pošlji mi veščega moža, izurjenega za dela v zlatu in srebru” (2 Krn 2, 6), s temi biblijskimi besedami je Bernhard von Kraiburg, kancler salzburškega nadškofa, leta 1451 nagovoril Kuzanca, ki je kot papeški legat prispel v Salzburg. V svojem pozdravnem govoru, polnem spoštovanja do visokega gosta, je Bernhard von Kraiburg velikopotezno posegel po svetopisemskih prispodobah: Kuzanca primerja z mojstrom, izvedenim v umetnosti obdelovanja zlata in srebra, za katerega je kralj Salomon prosil kralja Hirama iz Tira. Ob navezavi na odlomke iz Pregovorov Bernhard prispodobo takole razloži: “moža, izurjenega v umetnosti oblikovanja zlata in srebra, to je v modrosti in razumevanju. ‘Zlato’ je namreč ‘dragocenost razumnih ustnic’ in ‘srebro’ je ‘izbrani jezik pravičnega’”. S tem je tajnik salzburškega nadškofa slikovito izpostavil ključne lastnosti, zaradi katerih si je Nikolaj Kuzanski med sodobniki pridobil sloves najzaslužnejšega cerkvenega diplomata, ki je odločilno pripomogel k izboljšanju odnosov med papeško stolico in nemškim cesarstvom. Bernhard Kuzanca nadalje primerja z mogočnim orlom, “aquila grandis, magnarum alarum, longo membrorum duetu, plena plumis”, iz alegorije o dveh orlih (Ez 17, 3-4) in zapiše: “Reverende pater! Ecce, ‘cum sitis ipse sapiens, suffertis’ tamen ‘libenter insipientes’, queso: Quis prohibebit me, quin vos sub tropo et metaphora ‘grandem’ hanc ‘aquilam’ Ezechielis appellem? Nichil enim aquile grandi proprium est, quod vestri reverendi paternitati deesse, sed omnia adesse videntur. Aquila enim secundum Plinium callida est, sicca est, animosa est et plumosa, alti volatus et fortissimi odoratus.” Avtor pozdravnega nagovora v svojem zanosu celo pravi, da je zmagoslavni uspeh Kuzančevega poslanstva simbolično nakazan že v njegovem imenu:“Iustissime ergo tamquam a divino fato ‘Nicolaus’ dicimini, quasi victoriosa laus a greco vocabulo ‘nicos’ quod est victoria, sumpto alteroque latino termino, videlicet ‘laus’ in nomine reservato”. Rokopis z lastnoročnimi korekturami Bernharda von Kraiburga hranijo v Univerzitetni knjižnici v Salzburgu (Hs. M I 398, f. 209r-212v).
[2] Ustanovitev ljubljanske škofije je 6. septembra 1462 s posebno papeško bulo (Romanus Pontifex, Nadškofijski arhiv Ljubljana, Zbirka listin, 1462, IX 6. Pienza) potrdil tudi Pij II., s čimer je bil novi škofovski sedež de iure dokončno vzpostavljen in je z imenovanjem prvega škofa Žige Lamberga leta 1463 tudi de facto zaživel.
[3] NŠAL, Zbirka listin, 1496 IV 16. Augsburg. Na listino me je prijazno opozorila dr. Lilijana Žnidaršič Golec, ki ji dolgujem iskreno zahvalo za pomoč pri pripravi pričujoče razprave.
[4] Za podrobnejšo analizo okoliščin ustanovitve ljubljanske škofije glej Josip Gruden, Cerkvene razmere med Slovenci v XV. stoletju in ustanovitev ljubljanske škofije, Ljubljana 1908, in zlasti najnovejšo študijo Lilijane Žnidaršič Golec, Ustanovitev in obseg ljubljanske škofije v: L. Žnidaršič Golec Duhovniki kranjskega dela ljubljanske škofije do tridentinskega koncila, Acta Ecclesiastica Sloveniae 22, Ljubljana 2000, str. 23-59.
[5] Za Kuzančevo uveljavitev na baselskem koncilu glej Acta Cusana,I,1, št. 102-144. Zbirka Acta Cusana, ki jo pod vodstvom Ericha Meuthena in Hermanna Hallauerja izdaja Akademija znanosti v Heidelbergu, predstavlja temeljni vir za proučevanje življenja, delovanja in zgodovinske vloge Nikolaja Kuzanskega. Do sedaj je izšel prvi zvezek v štirih delih z dodanim registrom. (Acta Cusana: Quellen zur Lebensgeschichte des Nikolaus von Kues. Im Auftrag der Heidelberger Akademie der Wissenschaften hg. von E. Meuthen und H. Hallauer [ured.] I, Lfg. 1, 2, 3a, 3b, 4, Hamburg 1977/2000.)
[6] Potem ko je leta 1439 Evgen IV. razpustil koncil v Baslu, so ga konciliaristi odstavili in 5. novembra istega leta izvolili protipapeža Feliksa V.
[7] Omenimo samo sloviti govor, s katerim je na kongresu v Mainzu leta 1441 nastopil v podporo papežu Evgenu IV., in znameniti predlog za priznanje papeža “in foro conscientiae” leta 1444 v Nürnbergu. Glej Acta Cusana, I, 2, št. 449, 453, 473, 475-482 in 598-601.
[8] Leta 1445 izideta spisa De deo absconditoin De filiatione dei, leta 1446 De dato patris luminum in prvi matematični spisi, leta 1447 spis De genesiin leta 1449 znamenitaApologia doctae ignorantiae.
[9] Glej O. Menzel:Johannes Kymeus, Des Babsts Hercules wider die Deudschen,CSt VI/6, Heidelberg 1941.
[10] Slikovito podobo o Kuzančevem ugledu ponuja že omenjeni pozdravni nagovor kanclerja Bernharda von Kraiburga, ki je 31. januarja leta 1451 sprejel Kuzanca v Salzburgu. (Glej op. št. 1.) V njem ne skopari s hvalo in poveličevanjem, posebno pomembno pa je, da Kuzanca izpostavi kot najbolj učenega in razgledanega moža, izvedenega v vseh cerkvenih zadevah, moža, ki odlično pozna nemške razmere in ima ves čas pred očmi dobrobit matere Cerkve in svoje nemške domovine. S podobnim spoštovanjem so Kuzanca sprejemali tudi drugod po Nemčiji.
[11] Glej za primer pismo salzburškemu nadškofu. Acta Cusana, I, 33, št. 1444.
[12] Gre predvsem za neuspešen poskus reformiranja rimske kurije, h kateremu je Kuzanski pristopil bolj načelno in vestno, kot je pričakoval sam papež, ki ga je prijateljsko pokaral, da je visoke cilje cerkvene reforme treba prilagoditi dejanskim razmeram v Rimu. Še veliko slabše se je zasukalo Kuzančevo škofovanje v Briksnu, kjer je zaradi svoje načelnosti kmalu zašel v oster spor z deželnim gospodom vojvodo Sigmundom Tirolskim. Spor, ki se je razplamtel v odkrit spopad, v katerem je tirolski vojvoda proti osovraženemu škofu uporabil celo vojaško silo, je po številnih zapletih dosegel vrhunec s Kuzančevim odpoklicem v Rim in papeškim interdiktom nad Tirolsko.
[13] Ustrezno predstavo o Kuzančevem ugledu si lahko ustvarimo zlasti na osnovi bogate korespondence, ki je deloma že objavljena v zbirki Acta Cusana.
[14] Glej Valvasor, Die Ehre dess Herzogtums Krain, VIII. knjiga, 653. Valvasorjevo mnenje sprejemajo tudi pisci najnovejših raziskav. Prim. mdr. L. Žnidaršič Golec, Duhovniki kranjskega dela ljubljanske škofije do tridentinskega koncila, AES 22, Ljubljana 2000, str. 34-36.
[15] Tako ga označi nemški kronist Johannes Legatius v svojem delu Chronicon coenobii S. Godehardi. (Glej Acta Cusana, I, 3a, št. 1515.)
[16] Koliko časa natančno je Kuzanski prebil na Bledu, ni znano, Franz Sinnacher pa poroča, da je kardinal stolni kapitelj v Briksnu je obvestil o predvideni šesttedenski odsotnosti in predhodno (še pred 15. aprilom 1458) poslal na Bled Gebharda de Bulacha, generalnega vikarja in blejskega prošta, z nalogo, da pripravi vse potrebno za njegovo (očitno nekoliko daljše) bivanje. Glej F. Sinnacher, Beyträge zur Geschichte der bischoflichen Kirche Siben und Brixen in Tyrol, Band VI., 1828 Briksen, str. 461. France Pokorn, sklicujoč se na Sinnacherja, piše, da je bil Gebhard de Bulach na Bledu, “kjer je pripravil prostor za škofovo bivanje, ki ima priti tja”, v aprilu leta 1451. Najverjetneje gre pri Pokornu za pomoto, saj je bil Kuzanski spomladi leta 1451 na vizitacijskem potovanju po Nemčiji. Res je sicer, da je januarja leta 1451 iz Trevisa prek Spitala in Beljaka na Koroškem potoval v Salzburg in ga je torej pot vodila nedaleč od njegovih blejskih posesti, vendar tega leta zanesljivo ni prišel na Bled. Glej NAŠL, Zgodovinski zapiski, F. Pokorn: Zapiski za župnijo Bled, in Acta Cusana, I, 3a, št. 989, 992, 993.
[17]Zaradi zgodovinske vrednosti in razmeroma težke dostopnosti vira navajamo Kuzančev blejski zapis v celoti: “Im Namen des Herren Amen. Zum künftigen Andenken. Alle sollen wissen, dass wir Nikolaus aus Göttlicher Erbarmung der hochheiligen römischen Kirche Kardinal-Priester unter dem Titel S. Petri ad vincula, Bischof zu Brixen am lezten Tag des Aprils im J. 1458 zum Schlosse Vels (Veldes) gekommen sind, und am 4. May das Thal Wochin (Wochiener-Thal) besuchet, und uns dort bis auf den fünften Sonntag nach Ostern (7. May) aufgehalten, und in der Kirche der heiligen Maria in dem Weiler Witt (Werth?) Mess gelesen haben. Wir beriefen alle Thalbewohner zusammen, und erneuerten die Geschichte der Schenkung der Herrschafi Vels: wie nämlich Herr Heinrich Römischer König, Sohn (vielmehr Nachfolger) des Kaisers Otto III. im Jahre des Herren 1004 auf die Fürbitte der Königinn Kunigunde seiner Gemählinn Albuin dem Bischojf zu Siben die Herrschafi und das Schloss Vels mit Leuten beyderley Geschlechtes, mit Kirchen, Schlössern,Äckern, Zehenten, Wässern und allen Zugehörden geschenket hat; und wie nach dem Tod sowohl dieser Heinrich, als auch seine Gemahlinn Kunegund und Albuin kanonisirt und heilig gesprochen worden sind. Wir haben auch gesagt, wie Heinrich III. des Kaisers Konrad Sohn vieles noch dazu gesezt hat; desgleichen auch Heinrich IV. Die Herrschaft Vels, sagten wir, fange an auf der Höhe des Berges Kronberg, und erstrecke sich der Länge nach gegen Morgen, und die zwey Wässer die grossere und kleinere Sau entspringen in dieser Herrschafi, und gehören zu derselben von ihrem Ursprung bis zu ihrem Zusammenfluss und noch weiter bis an die zwei Wässer Freustriz und Gutenbach. Dieses sind jene Bemarkungen und Forstbezircke von Vels, welche in dem Brief des Kaisers Heinrich IV. als dem Banne unterworfen erklärt werden.”Besedilo je objavljeno v: F. Sinnacher, Bytrige zur Geschichte der bischoflichen Kirche Siben und Brixen in Tyrol, VI. zv., 1828, Briksen, str. 463-464.
[18] Za razrešitev spora okrog cerkvene jurisdikcije nad Marijino cerkvijo na blejskem otoku glej: Franc Gornik, Zgodovina blejske župnije,Celje 1990.
[19] Piccolomini se je v Ljubljani izpričano mudil leta 1444 in 1449, mogoče pa tudi leta 1451. Glej mdr. J. Gruden,Cerkvene razmere, str. 37,inP. Simoniti,Humanizem na Slovenskem in slovenski humanisti do srede XVI. stoletja,Ljubljana 1979, str. 16.
Nikolaj Kuzanski – “soustanovitelj” ljubljanske škofije
Mitte michi virum eruditum qui noverit operari in auro et argento.[1]
Ime Nikolaja Kuzanskega je moč zadnja leta pogosteje zaslediti tudi v slovenskem kulturnem prostoru, saj je zanimanje za življenje in delo tega vélikega humanista, filozofa, teologa in cerkvenega reformatorja končno premagalo različne predsodke in zadržke, zaradi katerih je bil kardinal iz Kuesa do nedavnega znan le ozkemu krogu filozofov, teologov in cerkvenih zgodovinarjev. Prve prevode v slovenščino je pospremilo tudi nekaj izvirnih študij, ki odpirajo nove poglede na njegovo delo, s čimer se Slovenci pridružujemo raziskavam strokovnjakov, katerih odkritja vse jasneje razkrivajo izjemno pomembno vlogo, ki jo je v razvoju evropske kulture odigral Nikolaj Kuzanski. Prebujeni interes slovenske strokovne javnosti pa bi lahko razumeli tudi kot nekoliko zapoznel hommage “filozofu s kardinalskim klobukom”, ki je z našo zgodovino povezan tesneje, kot se zdi na prvi pogled.
Nikolaj Kuzanski ali Nicolaus tituli sancti Petri ad Vincula et Brixinensis, kot stoji zapisano v svečani cesarski listini, je namreč prva priča in častni podpisnik bule, s katero je cesar Friderik III. 6. decembra leta 1461 ustanovil ljubljansko škofijo.[2] Ljubljanski Nadškofijski arhiv, žal, hrani samo prepis ustanovne listine, ki jo je 16. aprila leta 1496 v Augsburgu izdal cesar Maksimilijan I. Insertum, ki je danes v Nadškofijskem arhivu, je Maksimilijan I. izstavil na prošnjo ljubljanske škofije, potem ko je original zgorel v požaru.[3]
Ustanovitev ljubljanske škofije je za zgodovino Slovencev izjemnega pomena in se nikakor ne omejuje na cerkvenopolitično in pastoralno vlogo Cerkve, temveč je v najširšem kulturnozgodovinskem smislu zaznamovala nadaljnji razvoj slovenskih dežel. S tega vidika je povezanost Nikolaja Kuzanskega z ustanovnim aktom prve škofije na Kranjskem zanimiv podatek, ki sproža cel niz vprašanj in ugibanj o različnih možnostih njegovega vpliva na sočasno zgodovinsko dogajanje na našem ozemlju. Okoliščine, ki so botrovale ustanovitvi ljubljanskega škofovskega sedeža, so seveda kompleksne in jih na tem mestu ni mogoče podrobneje predstaviti.[4] A to tudi ni naš namen, saj nas zanima predvsem vprašanje, kakšno vlogo je pri ustanavljanju ljubljanske škofije odigral Nikolaj Kuzanski. Zakaj seje med pričami znašel prav naslovni kardinal rimske bazilike sv. Petra v vezeh? Kako to, da mu je pripadlo odlično mesto prvega podpisnika? In predvsem: ali je Nikolaj Kuzanski samo podpisnik ustanovne listine ali je mogoče z ustanovitvijo ljubljanske škofije dejavneje povezan? To je samo nekaj neizogibnih vprašanj, ki se zastavljajo ob pogledu na podpis visokega cerkvenega kneza, kateremu je zgodovina priznala sloves enega največjih duhov evropske filozofske in teološke misli.
Raziskave zadnjih desetletij so pokazale, da sta delo in misel Nikolaja Kuzanskega pomembno zaznamovala zgodovino katoliške Cerkve. Njegov prispevek je razviden na različnih področjih, ki jih je nemogoče zmeraj ostro ločiti med seboj, vendar se bomo na kratko pomudili le ob orisu njegovega delovanja na cerkvenopolitičnem in reformatorskem področju, na katerega je treba opozoriti, če hočemo poiskati odgovore na zgoraj postavljena vprašanja.
Nikolaj Kuzanski je stopil na prizorišče cerkvene zgodovine razmeroma mlad, saj je imel komaj enaintrideset let, ko je leta 1432 na baselskem koncilu kot “orator in prokurator” zastopal trierskega nadškofa Ulricha von Manderschieda. Z jasno mislijo, prepričljivo argumentacijo in pretehtano elokvenco je pritegnil pozornost številnih kardinalov in bil še istega leta imenovan v posebno komisijo za verska vprašanja.[5] K temu je nemalo pripomogla tudi izrazita strpnost v prizadevanju za spravo znotraj razcepljene katoliške Cerkve. Sprva kot zagovornik konciliarizma, kasneje kot papežev pristaš je Kuzanski nenehno iskal možnosti za poravnavo med sprtima stranema. Svoje (takrat še konciliarno) stališče je predstavil v programskem spisu De concordantia catholica (1432), v katerem se zavzema za temeljito reformo Cerkve in cesarstva. Hkrati je aktivno posredoval v različnih sporih med cerkvenimi in posvetnimi oblastmi. Lahko bi rekli, da je dejavno zavzemanje za dosego sporazumnih rešitev tako znotraj Cerkve kot v odnosu med Cerkvijo in cesarstvom vse od začetka nezgrešljiva stalnica njegovega javnega delovanja. Iskrena zavzetost in predanost, velik govorniški in diplomatski dar, predvsem pa ugled, ki si ga je pridobil s svojim delom, so bili zgodaj opaženi in nagrajeni. Tako ga je leta 1437 papež Evgen IV. poslal v Carigrad, kjer naj bi bizantinskega cesarja in vodstvo pravoslavne Cerkve prepričal, da v vprašanju baselskega razkola prizna papeško avtoriteto ter se pod predsedovanjem Evgena IV. udeleži pogajanj o združitvi vzhodne in zahodne Cerkve. Kuzanski je svojo nalogo uspešno opravil in na koncil, ki ga je papež po prelomu s konciliaristi iz Basla preselil v Ferraro, pripeljal bizantinskega cesarja z najvišjimi cerkvenimi dostojanstveniki Vzhoda.
Po uradni združitvi vzhodne iz zahodne Cerkve, ki je bila leta 1439 potrjena na koncilu v Ferrari in Firencah, je papež Kuzancu zaupal nalogo, ki je bila v danih zgodovinskih razmerah bistveno težja od carigrajskega poslanstva. S svojo diplomatsko sposobnostjo naj bi nemške volilne kneze in cesarja prepričal, da podprejo Evgena IV., ga priznajo kot edinega legitimnega poglavarja katoliške Cerkve in tako končajo cerkveno shizmo, do katere je prišlo z izvolitvijo protipapeža Feliksa V.[6] Skoraj deset let si je Kuzanski kot papeški poverjenec na različnih forumih prizadeval doseči podporo cesarstva v boju za enotnost Cerkve. V letih nenehnih potovanj, pridiganja, pogajanj in prepričevanj si je celo pri svojih nasprotnikih pridobil nemajhen ugled.[7] Veliki italijanski humanist Enej Silvij Piccolomini, ki je bil takrat še v službi Friderika III., mu je celo vzdel spoštljivi vzdevek “Herkul evgenijancev”. Nadčloveški napori moža, ki ob cerkveno-političnem delu ni pozabljal na svoje pastoralne obveznosti in se je ves čas intenzivno ukvarjal tudi s filozofskimi vprašanji (leta 1440 izide njegovo najpomembnejše filozofsko delo De docta ignorantia, štiri leta pozneje obsežna razprava De coniecturis in cela vrsta manjših spisov),[8] niso ostali brez uspeha. Leta 1446 je papež Kuzanca imenoval za apostolskega legata in ga povzdignil v kardinala “in petto”. Se istega leta je Friderik III. odstopil od stališča nevtralnosti in podprl papeško stran. Evgenov naslednik, vplivni humanistični izobraženec Tomaž Parentucelli, ki je leta 1447 kot Nikolaj V. zasedel papeški prestol, je nadvse cenil Kuzančevo delo, še zlasti pomembni diplomatski uspeh pridobitve cesarske podpore in podpis dunajskega konkordata leta 1448. Kuzanca je konec istega leta dokončno povzdignil v kardinala in mu dodelil naslovno rimsko baziliko sv. Petra v vezeh. Slabo leto in pol pozneje, spomladi leta 1450, je Kuzancu zaupal še skrb za briksenško škofijo. Diplomatsko in reformatorsko delo Nikolaja Kuzanskega pa s tem ni bilo končano. Na božični večer jubilejnega leta ga je papež Nikolaj V. imenoval za posebnega papeškega legata in vrhovnega vizitatorja za Nemčijo, Češko in sosednje (tudi slovenske!) dežele, mu podelil vsa pooblastila ter mu zaupal prenovo Cerkve na tem področju.
Že v prvih dneh januarja 1451 je Kuzanski odrinil na pot, svoje delo pa je opravljal tako vestno, da so mu nekaj desetletij pozneje izrekli priznanje celo nemški protestanti. Luteranski teolog Johannes Kymeus je leta 1538 v navdušenju zapisal: “Tudi Kuzanec je luteranec”.[9] Kuzanskemu so na njegovem potovanju po cesarskih deželah marsikje priredili knežji sprejem; cerkveni in posvetni veljaki so ga vabili v goste in ga prosili za nasvet, ljudje pa so drli na njegove pridige.[10] Cesar Friderik, ki je bil že dolgo pozoren na delo Nikolaja Kuzanskega, je v okviru svojih deželnoknežjih posesti izrecno podprl njegova reformna prizadevanja in izdal ustrezna navodila najvišjim cerkvenim dostojanstvenikom.[11] (Friderik III. in Kuzanski sta bila tudi osebno v zelo dobrih odnosih. Tako, denimo, cesar Kuzanca ob investituri v briksenškega škofa imenuje “amicus noster carissimus” in posreduje v Kuzančevem sporu z vojvodo Sigmundom Tirolskim, Kuzanski pa cesarju leta 1457 posveti matematični spis De caesarea circuli quadrata.) Ko je leta 1458 Enej Silvij Piccolomini, dobri prijatelj Nikolaja Kuzanskega, kot Pij II. sedel na prestol sv. Petra, se je Kuzančeva usoda približala zenitu: papež ga je leta 1459 imenoval za generalnega vikarja in svojega polnomočnega namestnika (legatus urbis) v Rimu. Žal so zapleti v briksenški škofiji in nepomirljivi spori znotraj rimske kurije vrgli temno senco na zadnja leta Kuzančevih prizadevanj za prenovoCerkve.[12] Kljub vsemu je, kot dokazujejo ohranjeni arhivski viri, Kuzanski veljal za najvišjo avtoriteto na področju cerkvene reforme in za najboljšega poznavalca razmer v deželah nemškega cesarstva.[13] Nič čudnega torej ni, da se je cesar Friderik III. pri ustanavljanju ljubljanske škofije obrnil na visokega cerkvenega kneza, ki je bil obenem najtesnejši papežev sodelavec in prijatelj.
Čeprav je res, da pobude za ustanovitev ljubljanske škofije še zmeraj niso v celoti zadostno osvetljene, pa nedvomno drži, da je bila ustanovitev novega škofijskega sedeža na Kranjskem tako v cesarjevem kot v papeževem interesu. Že Valvasor je bil prepričan, da je bila odločilnega pomena spodbuda Eneja Silvija Piccolominija, ki naj bi bil cesarja nagovarjal k ustanovitvi škofije, celo še preden je postal papež.[14] Nikolaja Kuzanskega Valvasor sicer ne omenja, z našega vidika pa ni zanemarljivo opozorilo na Piccolominijevo zavzetost za ustanovitev ljubljanske škofije. Upoštevajoč vlogo, ki jo je Piccolomini ob nastopu papeževanja dodelil kardinalu iz Kuesa, se zdi več kot verjetno, da je papež dogovarjanje za ustanovitev nove škofije prepustil svojemu pooblaščencu za nemške dežele. Po drugi strani cesar Friderik v svoji želji po ustanovitvi škofije ne bi mogel izbrati boljšega sogovornika, saj je bil Kuzanski, “vir incredibili prudentia eruditioneque doctrina”,[15] tako zaradi uveljavljenega slovesa kakor tudi po uradni dolžnosti najbolj poklican k sodelovanju.
Ne zgolj po naključju torej, temveč zaradi odličnega poznanja cerkvenopolitičnih razmer v nemškem cesarstvu in zaradi položaja polnomočnega papeškega legata, se je Nikolaj Kuzanski, kardinal rimske bazilike sv. Petra v vezeh in briksenški škof, znašel med pričami, ki so s svojim podpisom potrdile ustanovitev ljubljanske škofije. S precejšnjo gotovostjo lahko zapišemo, da odlično mesto, ki med ustanovnimi pričami pripada Kuzancu, do neke mere zrcali tudi njegovo vlogo v dogajanju, ki je tako pomembno zaznamovalo nadaljnji razvoj Cerkve na Slovenskem. Pri vprašanju Kuzančeve povezanosti z ustanavljanjem ljubljanske škofije in poznanja lokalnih razmer na Kranjskem namreč ne kaže prezreti dejstva, da je bil Nikolaj Kuzanski tudi kot briksenški škof v neposrednem stiku s slovenskimi deželami, saj so bili briksenški škofje zemljiški gospodje na Bledu in v Bohinju, to ozemlje pa je večji del pripadlo cerkveni jurisdikciji novoustanovljenega škofijskega sedeža v Ljubljani! Kuzanski se je spomladi leta 1458 nekaj tednov celo osebno mudil na Bledu,[16] kjer je v mašno knjigo zapisal, da je prispel na Bled zadnjega aprila leta 1458 in da je 4. maja obiskal tudi bohinjsko dolino. Kuzanski je v svojem zapisu posebej izpostavil dejstvo, da je v Bohinju bral mašo in sklical svoje podložnike ter jih znova spomnil na zgodovinske okoliščine dodelitve blejsko-bohinjskih posesti briksenškim škofom. V nagovoru je natančno opisal obseg posesti in poudaril, da so skladno z darovnico cesarja Henrika II. iz leta 1004 briksenški škofje zemljiški gospodje nad vsemi gradovi in cerkvami na tem ozemlju.[17] Kuzanski je hkrati odločno zavrnil sklicevanje oglejskih patriarhov do pravice cerkvene jurisdikcije nad cerkvijo Matere Božje na blejskem otoku. S tem se je znova razplamtel stari spor med Oglejem in Briksnom, ki ga je Kuzanski pripeljal celo pred papeško razsodišče in dosegel, da je papež leta 1459 Marijino cerkev na otoku in blejsko proštijo dokončno in brezprizivno izvzel iz cerkvene nadoblasti Ogleja ter jo tako in temporalibus kot in spiritualibus podredil škofiji v Briksnu.[18]
Omenimo še, da se je Kuzanski nedvomno zelo dobro zavedal tako pastoralnega kot cerkvenopolitičnega pomena novoustanovljene škofije. Iz dolgoletnih izkušenj mu je bilo znano, da je upravljanje mlajših (in manjših) škofij lažje in opravljanje dušebrižništva v njih praviloma skrbnejše. Njegovo reformatorsko delo je v mlajših cerkvenih upravnih enotah naletelo na bistveno manj odpora kot na ozemlju velikih privilegiranih škofij. Upravičeno je smel tudi računati, da bi bili škofje novoustanovljenih episkopatov tesneje vezani na oblast v Rimu in zatorej zanesljivejša opora papeške stolice v napetih razmerah, ki so pogosto vladale v nemškem cesarstvu. Kardinalu je bil dobro znan tudi pereči problem oglejskega patriarhata, ki je po beneški zasedbi Furlanije leta 1420 postal prizorišče političnih trenj med Benečani in Habsburžani. V primeru avstrijskega dela oglejskega patriarhata je bila potreba po preoblikovanju še posebej očitna, saj je zaradi nasprotovanja Habsburžanov vplivnost oglejskega patriarha kot naj višjega cerkvenega oblastnika in metropolita v 15. stoletju tu opazno slabela in je bila zahteva po novem, učinkovitejšem cerkvenoupravnem središču v vseh pogledih legitimna. Seveda je treba dodati, da ustanovitev nove škofije ni bila samo v interesu Rima. Z njo je pomembno pridobil tudi cesar, ki si je z ustanovnimi pravicami zagotovil boljši nadzor nad škofijskim ozemljem. Kot že tolikokrat poprej je torej Nikolaj Kuzanski tudi pri ustanavljanju ljubljanske škofije deloval v duhu zbližanja in sporazumne izpolnitve različnih interesov. Ob poznanju njegove skrbi za reformo Cerkve in prenovo njene primarne, to je pastoralne vloge, pa lahko z veliko zanesljivostjo trdimo, da pri tem ni imel pred očmi samo strateških ciljev Friderika III. in Pija II., temveč tudi dobrobit Cerkve in cerkvenega občestva na nekdanjem Kranjskem.
Ob zanimivem dejstvu, da je kardinal iz Kuesa s svojo udeležbo pri ustanovitvi ljubljanske škofije neposredno vključen v zgodovino slovenskih dežel, za katere je v letih vizitacijskega dela na ozemlju nemškega cesarstva in škofovanja v ne tako oddaljenem Briksnu pokazal precejšnje zanimanje, se seveda postavlja mikavno vprašanje o možnosti širšega, predvsem humanističnega in teološko-filozofskega vpliva v našem kulturnem prostoru. Zgodovinski dokazi za tovrstne vplive, kolikor mi je znano, še niso prišli na plano. Ob upoštevanju kulturno-zgodovinskih okoliščin, ki so sredi 15. stoletja vladale na Kranjskem (Piccolomini, ki se je vsaj dvakrat mudil v Ljubljani, je slovenske dežele v svojem pismu označil kot zakotne in barbarske),[19] je verjetnost plodnih odmevov Kuzančevih misli zelo majhna. Kljub temu pa je ne moremo v celoti izključiti in raziskovanje razvoja humanistične miselnosti na Slovenskem nedvomno ostaja eden od izzivov strokovnjakom zgodovinskih in drugih družboslovnih znanosti.
“Pošlji mi veščega moža, izurjenega za dela v zlatu in srebru” (2 Krn 2, 6), s temi biblijskimi besedami je Bernhard von Kraiburg, kancler salzburškega nadškofa, leta 1451 nagovoril Kuzanca, ki je kot papeški legat prispel v Salzburg. V svojem pozdravnem govoru, polnem spoštovanja do visokega gosta, je Bernhard von Kraiburg velikopotezno posegel po svetopisemskih prispodobah: Kuzanca primerja z mojstrom, izvedenim v umetnosti obdelovanja zlata in srebra, za katerega je kralj Salomon prosil kralja Hirama iz Tira. Ob navezavi na odlomke iz Pregovorov Bernhard prispodobo takole razloži: “moža, izurjenega v umetnosti oblikovanja zlata in srebra, to je v modrosti in razumevanju. ‘Zlato’ je namreč ‘dragocenost razumnih ustnic’ in ‘srebro’ je ‘izbrani jezik pravičnega’”. S tem je tajnik salzburškega nadškofa slikovito izpostavil ključne lastnosti, zaradi katerih si je Nikolaj Kuzanski med sodobniki pridobil sloves najzaslužnejšega cerkvenega diplomata, ki je odločilno pripomogel k izboljšanju odnosov med papeško stolico in nemškim cesarstvom. Bernhard Kuzanca nadalje primerja z mogočnim orlom, “aquila grandis, magnarum alarum, longo membrorum duetu, plena plumis”, iz alegorije o dveh orlih (Ez 17, 3-4) in zapiše: “Reverende pater! Ecce, ‘cum sitis ipse sapiens, suffertis’ tamen ‘libenter insipientes’, queso: Quis prohibebit me, quin vos sub tropo et metaphora ‘grandem’ hanc ‘aquilam’ Ezechielis appellem? Nichil enim aquile grandi proprium est, quod vestri reverendi paternitati deesse, sed omnia adesse videntur. Aquila enim secundum Plinium callida est, sicca est, animosa est et plumosa, alti volatus et fortissimi odoratus.” Avtor pozdravnega nagovora v svojem zanosu celo pravi, da je zmagoslavni uspeh Kuzančevega poslanstva simbolično nakazan že v njegovem imenu:“Iustissime ergo tamquam a divino fato ‘Nicolaus’ dicimini, quasi victoriosa laus a greco vocabulo ‘nicos’ quod est victoria, sumpto alteroque latino termino, videlicet ‘laus’ in nomine reservato”. Rokopis z lastnoročnimi korekturami Bernharda von Kraiburga hranijo v Univerzitetni knjižnici v Salzburgu (Hs. M I 398, f. 209r-212v).
[2] Ustanovitev ljubljanske škofije je 6. septembra 1462 s posebno papeško bulo (Romanus Pontifex, Nadškofijski arhiv Ljubljana, Zbirka listin, 1462, IX 6. Pienza) potrdil tudi Pij II., s čimer je bil novi škofovski sedež de iure dokončno vzpostavljen in je z imenovanjem prvega škofa Žige Lamberga leta 1463 tudi de facto zaživel.
[3] NŠAL, Zbirka listin, 1496 IV 16. Augsburg. Na listino me je prijazno opozorila dr. Lilijana Žnidaršič Golec, ki ji dolgujem iskreno zahvalo za pomoč pri pripravi pričujoče razprave.
[4] Za podrobnejšo analizo okoliščin ustanovitve ljubljanske škofije glej Josip Gruden, Cerkvene razmere med Slovenci v XV. stoletju in ustanovitev ljubljanske škofije, Ljubljana 1908, in zlasti najnovejšo študijo Lilijane Žnidaršič Golec, Ustanovitev in obseg ljubljanske škofije v: L. Žnidaršič Golec Duhovniki kranjskega dela ljubljanske škofije do tridentinskega koncila, Acta Ecclesiastica Sloveniae 22, Ljubljana 2000, str. 23-59.
[5] Za Kuzančevo uveljavitev na baselskem koncilu glej Acta Cusana,I,1, št. 102-144. Zbirka Acta Cusana, ki jo pod vodstvom Ericha Meuthena in Hermanna Hallauerja izdaja Akademija znanosti v Heidelbergu, predstavlja temeljni vir za proučevanje življenja, delovanja in zgodovinske vloge Nikolaja Kuzanskega. Do sedaj je izšel prvi zvezek v štirih delih z dodanim registrom. (Acta Cusana: Quellen zur Lebensgeschichte des Nikolaus von Kues. Im Auftrag der Heidelberger Akademie der Wissenschaften hg. von E. Meuthen und H. Hallauer [ured.] I, Lfg. 1, 2, 3a, 3b, 4, Hamburg 1977/2000.)
[6] Potem ko je leta 1439 Evgen IV. razpustil koncil v Baslu, so ga konciliaristi odstavili in 5. novembra istega leta izvolili protipapeža Feliksa V.
[7] Omenimo samo sloviti govor, s katerim je na kongresu v Mainzu leta 1441 nastopil v podporo papežu Evgenu IV., in znameniti predlog za priznanje papeža “in foro conscientiae” leta 1444 v Nürnbergu. Glej Acta Cusana, I, 2, št. 449, 453, 473, 475-482 in 598-601.
[8] Leta 1445 izideta spisa De deo absconditoin De filiatione dei, leta 1446 De dato patris luminum in prvi matematični spisi, leta 1447 spis De genesiin leta 1449 znamenitaApologia doctae ignorantiae.
[9] Glej O. Menzel:Johannes Kymeus, Des Babsts Hercules wider die Deudschen,CSt VI/6, Heidelberg 1941.
[10] Slikovito podobo o Kuzančevem ugledu ponuja že omenjeni pozdravni nagovor kanclerja Bernharda von Kraiburga, ki je 31. januarja leta 1451 sprejel Kuzanca v Salzburgu. (Glej op. št. 1.) V njem ne skopari s hvalo in poveličevanjem, posebno pomembno pa je, da Kuzanca izpostavi kot najbolj učenega in razgledanega moža, izvedenega v vseh cerkvenih zadevah, moža, ki odlično pozna nemške razmere in ima ves čas pred očmi dobrobit matere Cerkve in svoje nemške domovine. S podobnim spoštovanjem so Kuzanca sprejemali tudi drugod po Nemčiji.
[11] Glej za primer pismo salzburškemu nadškofu. Acta Cusana, I, 33, št. 1444.
[12] Gre predvsem za neuspešen poskus reformiranja rimske kurije, h kateremu je Kuzanski pristopil bolj načelno in vestno, kot je pričakoval sam papež, ki ga je prijateljsko pokaral, da je visoke cilje cerkvene reforme treba prilagoditi dejanskim razmeram v Rimu. Še veliko slabše se je zasukalo Kuzančevo škofovanje v Briksnu, kjer je zaradi svoje načelnosti kmalu zašel v oster spor z deželnim gospodom vojvodo Sigmundom Tirolskim. Spor, ki se je razplamtel v odkrit spopad, v katerem je tirolski vojvoda proti osovraženemu škofu uporabil celo vojaško silo, je po številnih zapletih dosegel vrhunec s Kuzančevim odpoklicem v Rim in papeškim interdiktom nad Tirolsko.
[13] Ustrezno predstavo o Kuzančevem ugledu si lahko ustvarimo zlasti na osnovi bogate korespondence, ki je deloma že objavljena v zbirki Acta Cusana.
[14] Glej Valvasor, Die Ehre dess Herzogtums Krain, VIII. knjiga, 653. Valvasorjevo mnenje sprejemajo tudi pisci najnovejših raziskav. Prim. mdr. L. Žnidaršič Golec, Duhovniki kranjskega dela ljubljanske škofije do tridentinskega koncila, AES 22, Ljubljana 2000, str. 34-36.
[15] Tako ga označi nemški kronist Johannes Legatius v svojem delu Chronicon coenobii S. Godehardi. (Glej Acta Cusana, I, 3a, št. 1515.)
[16] Koliko časa natančno je Kuzanski prebil na Bledu, ni znano, Franz Sinnacher pa poroča, da je kardinal stolni kapitelj v Briksnu je obvestil o predvideni šesttedenski odsotnosti in predhodno (še pred 15. aprilom 1458) poslal na Bled Gebharda de Bulacha, generalnega vikarja in blejskega prošta, z nalogo, da pripravi vse potrebno za njegovo (očitno nekoliko daljše) bivanje. Glej F. Sinnacher, Beyträge zur Geschichte der bischoflichen Kirche Siben und Brixen in Tyrol, Band VI., 1828 Briksen, str. 461. France Pokorn, sklicujoč se na Sinnacherja, piše, da je bil Gebhard de Bulach na Bledu, “kjer je pripravil prostor za škofovo bivanje, ki ima priti tja”, v aprilu leta 1451. Najverjetneje gre pri Pokornu za pomoto, saj je bil Kuzanski spomladi leta 1451 na vizitacijskem potovanju po Nemčiji. Res je sicer, da je januarja leta 1451 iz Trevisa prek Spitala in Beljaka na Koroškem potoval v Salzburg in ga je torej pot vodila nedaleč od njegovih blejskih posesti, vendar tega leta zanesljivo ni prišel na Bled. Glej NAŠL, Zgodovinski zapiski, F. Pokorn: Zapiski za župnijo Bled, in Acta Cusana, I, 3a, št. 989, 992, 993.
[17]Zaradi zgodovinske vrednosti in razmeroma težke dostopnosti vira navajamo Kuzančev blejski zapis v celoti: “Im Namen des Herren Amen. Zum künftigen Andenken. Alle sollen wissen, dass wir Nikolaus aus Göttlicher Erbarmung der hochheiligen römischen Kirche Kardinal-Priester unter dem Titel S. Petri ad vincula, Bischof zu Brixen am lezten Tag des Aprils im J. 1458 zum Schlosse Vels (Veldes) gekommen sind, und am 4. May das Thal Wochin (Wochiener-Thal) besuchet, und uns dort bis auf den fünften Sonntag nach Ostern (7. May) aufgehalten, und in der Kirche der heiligen Maria in dem Weiler Witt (Werth?) Mess gelesen haben. Wir beriefen alle Thalbewohner zusammen, und erneuerten die Geschichte der Schenkung der Herrschafi Vels: wie nämlich Herr Heinrich Römischer König, Sohn (vielmehr Nachfolger) des Kaisers Otto III. im Jahre des Herren 1004 auf die Fürbitte der Königinn Kunigunde seiner Gemählinn Albuin dem Bischojf zu Siben die Herrschafi und das Schloss Vels mit Leuten beyderley Geschlechtes, mit Kirchen, Schlössern,Äckern, Zehenten, Wässern und allen Zugehörden geschenket hat; und wie nach dem Tod sowohl dieser Heinrich, als auch seine Gemahlinn Kunegund und Albuin kanonisirt und heilig gesprochen worden sind. Wir haben auch gesagt, wie Heinrich III. des Kaisers Konrad Sohn vieles noch dazu gesezt hat; desgleichen auch Heinrich IV. Die Herrschaft Vels, sagten wir, fange an auf der Höhe des Berges Kronberg, und erstrecke sich der Länge nach gegen Morgen, und die zwey Wässer die grossere und kleinere Sau entspringen in dieser Herrschafi, und gehören zu derselben von ihrem Ursprung bis zu ihrem Zusammenfluss und noch weiter bis an die zwei Wässer Freustriz und Gutenbach. Dieses sind jene Bemarkungen und Forstbezircke von Vels, welche in dem Brief des Kaisers Heinrich IV. als dem Banne unterworfen erklärt werden.”Besedilo je objavljeno v: F. Sinnacher, Bytrige zur Geschichte der bischoflichen Kirche Siben und Brixen in Tyrol, VI. zv., 1828, Briksen, str. 463-464.
[18] Za razrešitev spora okrog cerkvene jurisdikcije nad Marijino cerkvijo na blejskem otoku glej: Franc Gornik, Zgodovina blejske župnije,Celje 1990.
[19] Piccolomini se je v Ljubljani izpričano mudil leta 1444 in 1449, mogoče pa tudi leta 1451. Glej mdr. J. Gruden,Cerkvene razmere, str. 37,inP. Simoniti,Humanizem na Slovenskem in slovenski humanisti do srede XVI. stoletja,Ljubljana 1979, str. 16.