Osmrtnica

Hodil sem in zagledal svojo osmrtnico,
pritrjeno na drog.
Papir je bil scefran, kot moje življenje.
“Svojega ljubega sovražnika
in tekmeca, črva,
pokopavamo danes.
Umrl je, star nič let,
ob neznani uri,
nekje med polnočjo in zoro,
sredi spanja in sanj,
nesrečnik.
Njegovi užaloščeni, preljubi sovražniki.”
Nadel sem si kožo in odšel na kraj.
Našel sem veliko železno ograjo
in notri množico ljudi okrog groba.
Moj obraz so imeli na ramenih.
“Izgini,” so zavpili v en glas,
ko sem odpiral s ključi svojega doma.
Tu za tujce ni prostora.

Kletka brez ptice

Hiša narejena iz slame
lesena
majhna kanglica na vogalu
z umazano vodo
polno perja krvi in nesnage
in v kotu ti ranjena ptica
na prsi pada vrat
od kljuna polzijo raztopljene
sanje
na tla kapljajo in kapljajo
se mešajo s solzami
nastane blato.

Nekoč se odprejo vrata
iz kvadrataste svetlobe
sploh nisi pričakovala
vznemiriš se
vstaneš streseš krila
odideš skozi vrata
smehljaš se
požre te mačka.

Pišem za te

Pišem za te,
ki hodijo le ponoči,
da se ne vidijo rane na njihovih nogah,
pišem za te,
ki v drugih potnikih vzbujajo vprašanje,
le zakaj brez razloga jočejo v mestnem avtobusu,
pišem za te,
ki so si, namesto da jih po hrbtu boža druga roka,
izbrali, da jim vrv odrgne vrat,
pišem za te,
ki so jim rekli nori,
ker so si razbili glavo v oblakih,
ker so zobe zarili v veter,
ker tulijo, zaprti v dvigalo šestega nadstropja
v neki stolpnici iz šestdesetih let, z mavcem pobeljeni.
Pišem za te,
ki so hlepeli po lepoti, ne da bi jo kdaj užili.

Digamija

Včasih se smejem in se počutim bedno,
kot da delam nasilje lastnemu obstoju.
Peče me vest za kako pozabljeno žalost,
za prelito solzo, ki se izgublja.
Včasih ne spoznam moža v ogledalu,
sem nek tujec, ki se je slučajno znašel
v tem telesu
in trpim zaradi tega mene,
ki sem ga pustil samega,
ki sem ga pustil, da leži pod razbitinami.
Včasih živim in se počutim bedno,
kot da prešuštvujem in varam poezijo.

Hristos Armando Gezos je po rodu Grk, rojen l. 1988 v mestu Himara, ki leži ob albanski meji z Grčijo. Z družino se je kmalu preselil v Lakonijo na Peloponezu, kjer je tudi odrasel. Agronomsko topografijo je doštudiral je na univerzi v Metsovem.

Za prvo pesniško zbirko »Neizpolnjeni strahovi« (2012) je prejel Državno nagrado za prvenec, za roman »Blato« (2014) pa je bil med kandidati za Atensko nagrado za književnost za leto 2015. Pred tremi leti je izdal tudi zbirko desetih kratkih zgodb z naslovom »Gugalnica«. Vsa tri njegova dela preveva agonija sodobnega človeka, ki išče svoje mesto v času in prostoru. Osrednje teme, kot so smrt, strah in samota, ki so po sebi mračne, Gezos s posebnim, zanj značilnim sarkazmom in včasih celo humorjem, postavi tako, da se izpod eksistencialne teže pokaže resnična vrednost bivanja. Hristos Armando Gezos velja za enega najobetavnejših grških piscev mlajše generacije.