Najnovejši prispevki

Kategorije

Arhiv

Ne glasba, ne barva

Pesnik  

Če pišeš v tej abecedi, pomeni, da si marginaliziran.
Tvoja izbira ni ta.

V poskusu, da bi ušel,
bereš drug (močan) jezik.

Razmišljaš po babilonsko, prevajaš
iz enega sebe v drugega.

Nekega jesenskega popoldneva
utrujen vstopiš v polmračno spalnico
in z grozo uzreš svojo podobo, kako spi
in se svetlika pod temnim prosojnim materialom.

Tvoj krik, ki bi moral razklati snov na dvoje,
ne seže niti do sosednjega stanovanja
(sicer pa je znano, da med preobčutljivimi
ni bogve kakšne solidarnosti).

[Dih učiteljice klavirja v Solunu, ki
diši po turški kavi:]

Obstaja neka vrsta pesmi,
ki so roman s hrbtenico, pohabljeno
od spomina, muhastega kot vremenski pojav.

Ne glasba, ne barva: samo ritem, globoko v kamnu,
skrit v asfaltu,
med žetoni, na katere stavi tvoj soigralec,
ki tega ne ve, in moraš,
moraš mu ga iztrgati.

 

Peti spev  

(rapsodija Dimitre K.)

Sedanjost pa je iskrica, ki cvileč  
steče preko papirja ali rjuhe.
Gospod policaj, gospod ravnatelj,
zdaj se bomo malo ustavili
in bomo govorili o Pesniku in bomo govorili
o vsem, kar nam pade na pamet, in najprej bomo  
                 z brco
                          kakor otročki
                                    s tintnočešnjevim veseljem
                             zrušili
te prostozidarje, ker naš tilnik občuti potrebo
po svobodi ruševin.

Govorili bomo vsaj o Pesniku, kot  
je imel pravico Kornaros, da zapoje svojega Erotokrita,
ki je tudi sam prepeval po nočeh (da bi ga Aretusa slišala,
ne da bi ga videla) –

On pa, Pesnik, medtem ko vrvica gori,
krili z rokami in zbira zrak in iz ozračja
vleče oblike, nato pa  
spusti z verige prikazni
in včasih iskrico pripravi, da osupne ob njegovih besedah,
in potem v osuplosti napolni ozračje z novo vsebino,
prosto za vse dostope.

Toda s Pesnico ni čisto tako, samo približno,
saj po besedah Pisma
Pesnik v svojem rebru skriva Pesnico, vendar
obstaja še Druga
in včasih ti dve postaneta eno.

Gospod policaj, tudi o njej ti bom govorila
pa še o vsem drugem, kar mi pade na pamet, ja kje pa je,  
iščem jo, moja Aretusa ne poje,
samo v kletki ždi kakor gos in se redi 
in voham jo iz preže –

temna tenka črta v sivem plašču
na hrbtišču stepe,
zahomotana zunaj pred obzidjem in še lep čas
bo skrivala
obraz.

Toda mačka je sama po sebi strnjena oblika
in sedanjost je vsa ujeta v trenutek vsake mačke.

Enako tudi Pesnica, kadar naj bi govorila proti mački
zgolj  jemlje s svojim telesom
neki mačkin trenutek. In medtem ko naseljuje in zapušča kačo 
in zvezdo,
se svet postavi na glavo in se polije mleko
in se vname njen kožuh
in močan veter pomeče cvetlične lončke na verando, kjer častijo
Edinega,
Kralja Granatnega jabolka.

 

Šesti spev

(rapsodija pečenja kruha) 

Vzameš moko,
dodaš vodo.
             Počasi.
Moraš ga razvleči.
Lepi se ti med prste: račji občutek. 
              Najprej mora postati voljno,
                         z nežno in navlaženo povrhnjico. 
Pobožala boš površino z belim prahom.

                           Posipam. Po- si-
                                                         dotaknem se

Moraš ga razvleči:
                       (da bo voljno in rahlo zaobljeno)
iz ene roke v drugo                         (osmi mesec življenja)
iz ene roke v drugo                             in
          vrnitev.

(Na tvojih ramah razločim dve razpoki
ki se iztečeta v trikotni dekolte -) /Bum bum! puš-ka-
re-čeeee /za-jec
-pa-že-ste-čeeee/

Potem mora ustvarjati valjar            (Stvarnik?)
ali buteljka                                          (une bouteille?)  

GLOBOKE RAZPOKE MARSEILLE JESEN 93
LAŽÍ (PUSTI TI TO …)

Zajec, zaprt in mrtev.
Prepovedane besede.
Omejitve z ekrana.

Morala bi ga, morala razvleči.
Da postane tenko.
Kaj se ga bojiš?

… potem se bo razgrnil njegov prsteni vonj,
                (note, spremljava, čembalo, violina …) 
                                               nekakšno upadanje –

Celo kadar se razvoj ne spočne,
odôbri podaljšanje, kot sledi:

                             
             Klečiš pred časom 
             in se dotikaš (dotikaš?) čela.
             Dotikaš se poda s čelom.

                                                     (si se pobrigala, da si zagotoviš občinstvo?)

 

Globoko     

Ko se srečava
na zadnje jesensko popoldne
se oba zavedava
da bo že naslednjega dne
zima tu.
Zemljo bo
pometla
z zadnjimi zlatimi polmeseci
med suhim listjem.

In tako to veva.
In se nama sploh ne mudi
niti tebi
niti meni
kajti ti trenutki
ki se zlivajo na zemljo
so sinji
polni
vsega, kar se je zgodilo prej
in čeprav
letni časi pridejo naokrog
in raste drevje v Narodnem vrtu
nič več ne jamči
da nam bo grozdje v vinu še kdaj
dalo isti okus. 

Grška pesnica Maria Topali se je rodila leta 1964 v Solunu.  Po poklicu je pravnica. Objavila je več pesniških zbirk: Čajni servis (1999), London in druge pesmi (2006), Spust z Vermija (2010), gledališka muzikala Ples srednjega razreda (2012) ter Rekviem nekemu najstništvu (2017) in prozno knjigo Štiriročno skupaj s Konstandinosom Macuko. Piše tudi literarno kritiko za revijo Poetika in dnevnik Kathimerini. Njene pesmi se pojavljajo v grških pesniških antologijah, mdr. v Grškem pesništvu 20. stoletja (2008), sodelovala je tudi pri skupinskem pesniškem projektu Karaoke poetry bar (2007). Veliko prevaja v grščino, mdr. dela B. Brechta, Else Lasker- Schüler in R. M. Rilkeja. Njene pesmi so prevedene v nemščino, italijanščino, slovenščino in angleščino. Živi v Atenah. 

Ne glasba, ne barva

Pesnik  

Če pišeš v tej abecedi, pomeni, da si marginaliziran.
Tvoja izbira ni ta.

V poskusu, da bi ušel,
bereš drug (močan) jezik.

Razmišljaš po babilonsko, prevajaš
iz enega sebe v drugega.

Nekega jesenskega popoldneva
utrujen vstopiš v polmračno spalnico
in z grozo uzreš svojo podobo, kako spi
in se svetlika pod temnim prosojnim materialom.

Tvoj krik, ki bi moral razklati snov na dvoje,
ne seže niti do sosednjega stanovanja
(sicer pa je znano, da med preobčutljivimi
ni bogve kakšne solidarnosti).

[Dih učiteljice klavirja v Solunu, ki
diši po turški kavi:]

Obstaja neka vrsta pesmi,
ki so roman s hrbtenico, pohabljeno
od spomina, muhastega kot vremenski pojav.

Ne glasba, ne barva: samo ritem, globoko v kamnu,
skrit v asfaltu,
med žetoni, na katere stavi tvoj soigralec,
ki tega ne ve, in moraš,
moraš mu ga iztrgati.

 

Peti spev  

(rapsodija Dimitre K.)

Sedanjost pa je iskrica, ki cvileč  
steče preko papirja ali rjuhe.
Gospod policaj, gospod ravnatelj,
zdaj se bomo malo ustavili
in bomo govorili o Pesniku in bomo govorili
o vsem, kar nam pade na pamet, in najprej bomo  
                 z brco
                          kakor otročki
                                    s tintnočešnjevim veseljem
                             zrušili
te prostozidarje, ker naš tilnik občuti potrebo
po svobodi ruševin.

Govorili bomo vsaj o Pesniku, kot  
je imel pravico Kornaros, da zapoje svojega Erotokrita,
ki je tudi sam prepeval po nočeh (da bi ga Aretusa slišala,
ne da bi ga videla) –

On pa, Pesnik, medtem ko vrvica gori,
krili z rokami in zbira zrak in iz ozračja
vleče oblike, nato pa  
spusti z verige prikazni
in včasih iskrico pripravi, da osupne ob njegovih besedah,
in potem v osuplosti napolni ozračje z novo vsebino,
prosto za vse dostope.

Toda s Pesnico ni čisto tako, samo približno,
saj po besedah Pisma
Pesnik v svojem rebru skriva Pesnico, vendar
obstaja še Druga
in včasih ti dve postaneta eno.

Gospod policaj, tudi o njej ti bom govorila
pa še o vsem drugem, kar mi pade na pamet, ja kje pa je,  
iščem jo, moja Aretusa ne poje,
samo v kletki ždi kakor gos in se redi 
in voham jo iz preže –

temna tenka črta v sivem plašču
na hrbtišču stepe,
zahomotana zunaj pred obzidjem in še lep čas
bo skrivala
obraz.

Toda mačka je sama po sebi strnjena oblika
in sedanjost je vsa ujeta v trenutek vsake mačke.

Enako tudi Pesnica, kadar naj bi govorila proti mački
zgolj  jemlje s svojim telesom
neki mačkin trenutek. In medtem ko naseljuje in zapušča kačo 
in zvezdo,
se svet postavi na glavo in se polije mleko
in se vname njen kožuh
in močan veter pomeče cvetlične lončke na verando, kjer častijo
Edinega,
Kralja Granatnega jabolka.

 

Šesti spev

(rapsodija pečenja kruha) 

Vzameš moko,
dodaš vodo.
             Počasi.
Moraš ga razvleči.
Lepi se ti med prste: račji občutek. 
              Najprej mora postati voljno,
                         z nežno in navlaženo povrhnjico. 
Pobožala boš površino z belim prahom.

                           Posipam. Po- si-
                                                         dotaknem se

Moraš ga razvleči:
                       (da bo voljno in rahlo zaobljeno)
iz ene roke v drugo                         (osmi mesec življenja)
iz ene roke v drugo                             in
          vrnitev.

(Na tvojih ramah razločim dve razpoki
ki se iztečeta v trikotni dekolte -) /Bum bum! puš-ka-
re-čeeee /za-jec
-pa-že-ste-čeeee/

Potem mora ustvarjati valjar            (Stvarnik?)
ali buteljka                                          (une bouteille?)  

GLOBOKE RAZPOKE MARSEILLE JESEN 93
LAŽÍ (PUSTI TI TO …)

Zajec, zaprt in mrtev.
Prepovedane besede.
Omejitve z ekrana.

Morala bi ga, morala razvleči.
Da postane tenko.
Kaj se ga bojiš?

… potem se bo razgrnil njegov prsteni vonj,
                (note, spremljava, čembalo, violina …) 
                                               nekakšno upadanje –

Celo kadar se razvoj ne spočne,
odôbri podaljšanje, kot sledi:

                             
             Klečiš pred časom 
             in se dotikaš (dotikaš?) čela.
             Dotikaš se poda s čelom.

                                                     (si se pobrigala, da si zagotoviš občinstvo?)

 

Globoko     

Ko se srečava
na zadnje jesensko popoldne
se oba zavedava
da bo že naslednjega dne
zima tu.
Zemljo bo
pometla
z zadnjimi zlatimi polmeseci
med suhim listjem.

In tako to veva.
In se nama sploh ne mudi
niti tebi
niti meni
kajti ti trenutki
ki se zlivajo na zemljo
so sinji
polni
vsega, kar se je zgodilo prej
in čeprav
letni časi pridejo naokrog
in raste drevje v Narodnem vrtu
nič več ne jamči
da nam bo grozdje v vinu še kdaj
dalo isti okus. 

Grška pesnica Maria Topali se je rodila leta 1964 v Solunu.  Po poklicu je pravnica. Objavila je več pesniških zbirk: Čajni servis (1999), London in druge pesmi (2006), Spust z Vermija (2010), gledališka muzikala Ples srednjega razreda (2012) ter Rekviem nekemu najstništvu (2017) in prozno knjigo Štiriročno skupaj s Konstandinosom Macuko. Piše tudi literarno kritiko za revijo Poetika in dnevnik Kathimerini. Njene pesmi se pojavljajo v grških pesniških antologijah, mdr. v Grškem pesništvu 20. stoletja (2008), sodelovala je tudi pri skupinskem pesniškem projektu Karaoke poetry bar (2007). Veliko prevaja v grščino, mdr. dela B. Brechta, Else Lasker- Schüler in R. M. Rilkeja. Njene pesmi so prevedene v nemščino, italijanščino, slovenščino in angleščino. Živi v Atenah. 

Najnovejši prispevki

Kategorije

Arhiv