Nemški filozof in pisatelj Gunnar Kaiser je konec januarja objavil knjigo Kult. O viralnosti zla (Der Kult: Über die Viralität des Bösen), v kateri poglobljeno analizira družbeno dogajanje v t. i. pandemiji kot vznik novega nihilističnega kulta smrti. Knjiga je takoj prišla na vrh Spieglove liste uspešnic. V slovenskem prevodu objavljamo kratki poglavji o korona-nacistih (skrajšano »koronacijih«) in korona-lojalistih; gre za analizo dveh psiholoških tipov ljudi, ki sta nam grenila življenje zadnji dve leti, in se bosta najpozneje jeseni, bodite prepričani, vrnila z vso odpočito zagnanostjo.

KORONACI – ANALIZA KULTNEGA FENOMENA

     Analiza tveganjem nenaklonjene kulture nam daje jasno vedeti, da ideal svobodnega človeka, ki se ne pusti zavajati lažnim obljubam varnosti, v teh časih ni ravno najbolj popularen. Tako lahko, nasprotno, med ljudmi okoli sebe odkrivamo tip, za katerega bi si mislili, da – na srečo – pravzaprav spada v preteklost. Vendar se zdi, da se v časih zunanje ogroženosti nevarno pogosto znova pojavlja, in sicer kot »koronaci«.

     Koronaci je tip človeka, ki je lahko – če se pojavlja prepogosto ali če njegova miselnost in njegovo vedenje grozita, da bosta postala common sense – škodljiv za celotno družbo. Pri tem pa koronaci sploh ni slab človek, kajti, denimo, trpljenje drugih ga niti najmanj ne pusti hladnega, saj vendar ljubi vse, prav vse ljudi.

     Koronaci je celo zelo občutljiv in ima vselej v mislih dobro drugih. Samega sebe vidi kot dobrega človeka, saj ne nazadnje vendarle hoče le dobro. To je seveda tudi vzrok, da drastične podobe in pripovedi zelo hitro naredijo vtis na koronacija in ga navdajo s strahom. Ob strašljivih novicah, ob vsaki nevarnosti in tveganju občuti ogromen stres – in tega stresa bi se želel kakorkoli že znebiti.

     Vse to koronacija sili k poenostavljanju razmer, k pretvarjanju vsega večpomenskega v enopomensko in k sprejemanju hitrih, učinkovitih ukrepov. Spričo teh podob in grozeče nevarnosti je vse to vsekakor bolje kot to, da ne storimo sploh nič ali pa se odzivamo prepočasi in preveč obotavljivo. Če nismo storili ničesar ali pa smo naredili premalo, prepričuje koronaci samega sebe, si delamo samo očitke. Veliko pomaga veliko, in spričo vse resnosti položaja sploh ne moremo govoriti, da je česa preveč.

     Smo v vojni z virusom, pravi koronaci, in zato je pomembno še zlasti eno, in to sta vodenje od zgoraj in poslušnost od spodaj. Koronaci zato bolj ali manj eksplicitno zagovarja vse ukrepe, ki jih sprejema država in ki bi lahko zagotavljali več varnosti in zdravja v družbi, torej lociranje mobilnih telefonov, avtomatsko vgrajene sledilne aplikacije, skeniranje teles, nadziranje z brezpilotnimi letali in cepelini, vstopanje v stanovanja, obvezno testiranje, obvezno cepljenje, cenzuriranje zasebnih sporočil, ki razširjajo »lažne novice« o virusu, brisanje tovrstnih sporočil, blokiranje osebnih računov ali spletnih strani in tako dalje in tako dalje …

     Ugovori, pomisleki ali primerjave z nelepimi poglavji nemške zgodovine ali opozorila na distopije, kot je Orwellova 1984, vidi kot nekaj za lase privlečenega ali zganjanje pretirane panike. Strašenje je nepotrebno. Pozivov k sorazmernosti ne upošteva, saj je vendar jasno, da bodo ukrepi, ki se na prvi pogled zdijo totalitarni, le začasni.

     Koronaci je v sebi odkril notranjega ovaduha. Tega ni le odkril, temveč mu lahko zdaj tudi omogoča ponovno resnično izživljanje. Za skupno dobro, se razume, v dobre namene. In ne nazadnje služi vsako njegovo delovanje – čuječnost, oprezanje, vohunjenje, ovajanje skupin, ki štejejo več kot dvajset ljudi, prijavljanje sumljivega kašljanja – odkrivanju nevarnosti za skupnost in njihovemu prijavljanju. Njegova čuječnost, njegovo nenehno budno oko, njegova lojalnost oblastem, še več, njegovo bivanje na balkonu je zdaj končno dobilo svoj višji smisel.

     Koronaci vse tiste, ki dvomijo o nevarnosti virusa in pandemije ali samo postavljajo dodatna vprašanja, označuje za hujskače, ki sejejo razdor, za teoretike zarot in ideološke zanesenjake. Ljudje, ki v takšnih razmerah še razmišljajo drugače, kot to zapovedujejo najvišje oblasti – torej ljudje, ki sploh še razmišljajo –, so za koronacija družbeni škodljivci, sovražniki države in naroda. Filozofska skepsa, nezaupanje do uradnih institucij in strokovnjakov, prizadevanja za pridobitev drugega in tretjega mnenja in prošnje za znanstveno natančnost in zanesljivo podatkovno gradivo niso za koronacija nič drugega kot nesmiselno govorjenje in omalovaževanje. In tudi nekdaj sicer še cenjena vrlina, da se vzdržimo prehitrih sodb, je danes zanj le še razgrajevanje obrambne moči.

     Nestrinjanje, odprt diskurz, dopuščanje nasprotnih mnenj, pa naj se nam zdijo še tako neumna, v časih ogroženosti niso več vrlina, niso več vrednota na sebi in tudi ne vodijo več k ohranjanju stabilnosti in odpornosti tako kompleksnega sistema, kot je družba, namreč k ohranjanju njegove nezlomljivosti z rednimi rahlimi pretresi gotovosti in samoumevnosti, temveč le k razdoru, prepirom, navzkrižjem, razcepom in s tem ne nazadnje k šibkosti in ranljivosti – in le k ponovnim številnim mrtvim zaradi pandemije.

     Koronaci občuduje moč suverena in je ponosen na enotnost ljudstva, njegovo soglasnost in sprejemanje ukrepov. Včasih pa koronaci – v svojih najbolj divjih sanjah, vendar pa, žal, že vse prepogosto – razmišlja, kako lepo bi vendarle bilo, če bi bilo mogoče podobne razmere razširiti tudi na druge probleme – zdaj, ko država tiska in razdeljuje denar, nadzira ljudi, vdira v stanovanja, družine, zasebnost, cenzurira mnenja in deviantne osebe pošilja na psihiatrične klinike, duši gospodarstvo in mu nalaga nove in nove predpise in ko se vsesplošno vladanje z najvišjega vrha zdi tako smiselno in se uporablja v kar največji meri, medtem ko ga ljudje sprejemajo brez vsakršnega nasprotovanja – kako lepo bi vendarle bilo, če bi to odslej bila nova normalnost! Če kratko malo ne bi več bilo poti nazaj k status quo ante – saj bi ta Zemljo v nekaj letih spremenil v planet, na katerem ne bi več bilo mogoče živeti –, če bi oblast in moč države, omejevanje svoboščin in zamrzovanje temeljnih pravic kratko malo uporabili tudi za razreševanje drugih, nemara še pomembnejših problemov, kot sta podnebne spremembe in socialna nepravičnost? Totalna mobilizacija vseh sil dobrega in zdravega?

     In v svojih najbolj divjih sanjah se koronaci nasmiha svoji utopiji in si reče: Ej, le kaj bi lahko šlo narobe?

KORONACIJI IN LOJALISTI

Toda, so mar koronaciji vsi, ki imajo afirmativen odnos do politične plati razmer? Zagotovo ne. Ta izraz ostaja rezerviran za malo, a vendarle preveliko skupino tistih, ki se predajajo slastem nove miselnosti družbe nadzora in predpisov. In četudi je določena slepota do kultnih metod lastna vsem tistim, ki jim ne pride na pamet prav nobena kritika razmer, vendarle niso vsi na enak način vključeni v kult – ni vsakdo prepričan kultnež, in ta tudi ne prepriča vsakogar na enak način. Toda če si natančneje ogledamo socialno strukturo kulta, lahko ugotovimo predvsem dve skupini, ki sta odgovorni za ohranjanje ideologije kulta in s tem tudi za moč in nadaljnji obstoj vladajočega pandemičnega režima.

     Po eni stran so tu prepričani ideologi, propagandisti in privrženci kulta, ki jih zaradi poenostavitve in zaostritve polemike imenujem koronaciji. To skupino sestavljajo predvsem politiki, funkcionarji, lobisti, poslovneži, znanstveniki, novinarji, razumniki in ugledneži, vendar tudi čisto navadni državljani. Po drugi strani pa imamo zveste pristaše, skupino ljudi, ki sicer sprejemajo in prikimavajo vsemu, vendar sami niso prepričani kultneži. Zvesto služijo sistemu, ne da bi bili tudi sami dejavni aktivisti ali ideologi.

     Pomembno je, da razumemo razliko med koronaciji in lojalnimi kultneži, saj lahko to razlikovanje vnese pomembno prednost v boju proti sedanjim razmeram in iskanju njihovega konca. Pri tem gre še zlasti za psihološka in politična sredstva, ki jih je mogoče uporabiti za prepričevanje lojalnih kultnežev o zavedenosti njihove zvestobe, na kateri ne nazadnje sloni moč kulta. Samo če vemo, s kakšno vrsto človeka imamo opraviti in kako gleda na stvari, lahko razvijemo protiargumente, ki ga lahko privedejo do opustitve njegovega prepričanja in vrnitve iz njegove lažne resničnosti, s čimer lahko nemara preprečimo najslabše, nepopravljivi razkol družbe ali celo državljansko vojno.

     Lojalni del kulta, torej tisti, ki zvesto služijo pandemičnemu režimu, ne da bi sploh bili prepričani koronaciji, obsega okoli osemdeset odstotkov celotnega prebivalstva. Gre za ljudi, ki pridno upoštevajo vsak še tako blazen predpis, ne priznavajo druge avtoritete kot te, ki jo razglaša vodstvo kulta, in nimajo niti najmanjšega zadržka pred ovaduštvom in zahtevami po strogih sankcijah vse tja do patologizacije in psihiatrizacije »sovražnikov sistema«.

     Natančna zamejitev »lojalistov« ni mogoča in prav tako ni mogoče navesti določenih organizacij, razredov, območij ali starostnih skupin, v katere bi lahko umestili lojalne kultneže. Definiramo jih lahko zgolj kot psihološki tip, in ne kot organizacijsko enoto. Najdemo jih lahko pravzaprav povsod, v vsakem družbenem sloju, vsakem območju in na vsakem kulturnem področju.

     Pri tem je pomembno, da razumemo, da vedenje lojalističnega dela nikakor ni nekaj popolnoma novega, temveč ga moramo dojemati kot nadaljevanje miselnosti, ki je obstajala že dolgo, preden je kult prevzel oblast in preden je prišlo do velikega preobrata. Osnovna doktrina se je glasila: »Država smo mi vsi!«, kar pomeni, da so bili za »državo« in »družbo« pripravljeni žrtvovati velik del svojega življenja – v obliki časa, denarja in dela. V zameno so od države pričakovali protiuslugo v obliki svoje celovite oskrbe (ki pa seveda ni bila nikoli resnično realizirana) in politiko, ki bi jim zagotavljala določeno svobodo, manevrski prostor, v katerem bi lahko »preprosto bili ljudje«.

     Seveda pa se ti manevrski prostori s tem, ko kult prevzema oblast, čedalje bolj krčijo. Kult si niti najmanj ne prizadeva, da bi svojim žrtvam zagotavljal kakršnekoli prostore njihove zasebne svobode, temveč jim hladno in nevljudno veleva, naj mu bodo »totalno« na voljo.

     Lojalistični privrženci kulta tako v povsem spremenjenih pogojih poskušajo slepo in na silo vztrajati pri starih načelih, ki so »pred krizo« določala njihovo življenje, vendar s to razliko, da je reklo »Država smo mi vsi!« nadomestilo reklo »Vsi smo v istem čolnu!«. Ti ljudje še vedno verjamejo, da bo potrebnih le nekaj žrtev, zatem pa bodo lahko še naprej živeli svoje brezskrbno življenje v rezervatih svoje individualistične svobode. Skratka, lojalistični del privržencev kulta še vedno sestavljajo pripadniki tradicionalnih meščanskih, socialno liberalnih, pa vse tja do povsem nepolitičnih slojev, ki nočejo priznati, da je nastopila bistvena sprememba.

     Toda kljub svoji veliki številčnosti so vendarle najšibkejši in notranje najbolj trhel del prebivalstva. To so ljudje, ki živijo v neresničnem svetu, vneto ignorirajo osnovna dejstva svojega obstoja in se pod vplivom nenehne propagande oklepajo iluzij in laži.

     V čem je torej odločilna razlika med »lojalisti« in koronaciji? Če jim je skupno to, da zagotavljajo nadaljnji obstoj kulta, je njihova razlika tale: Koronaciji, torej vodilni politiki, funkcionarji, znanstveniki, publicisti, razumniki in ugledneži so srečni, ker jim gre sijajno; nasprotno pa se lojalni kultneži zavzemajo za nadaljnji obstoj pandemičnega režima, pa čeprav trpijo in stokajo in se počutijo nesrečne. Koronaciji so si v celoti prisvojili glavna načela in cilje pandemičnega režima in ga zato tudi podpirajo. Lojalni kultneži pa, kar zadeva ta načela, vlečejo sami sebe za nos in podpirajo pandemični režim na podlagi tega vsakodnevnega slepljenja samega sebe. Koronaciji razumejo odrekanje osebnemu, religiji, zasebnemu življenju in civilizaciji kot osvoboditev in odrešitev, medtem ko lojalni kultneži v tem vidijo veliko žrtev. Ker je to njihova »vojna proti virusu«, bi jo koronaciji želeli dobiti. Dobiti bi jo želeli tudi lojalisti, pa čeprav to ni njihova »vojna proti virusu«, saj menijo, da je prav in primerno, če so solidarni.

     Koronaciji so samozavestni, drzni, zadovoljni in mirni, medtem ko so lojalisti razklani, negotovi in jih preveva mučna dvomljivost. Koronaciji lažejo ljudem, a se med sabo izražajo na ciničen in nesramno odkrit način. Koronaciji vedo, kaj hočejo, medtem ko lojalisti ne vedo, kaj počnejo.

     Upoštevanje te razlike se mi, kot rečeno, zdi pomembno pri obravnavi obeh teh kategorij privržencev kulta. To je namreč razlika med nasprotnikom, ki je tog v svojem razmišljanju, in nasprotnikom, ki je v svojih prepričanjih kar najbolj nestanoviten.

     Vendar pa se moramo paziti, da ne naredimo usodne napake. Če se lojalisti ne strinjajo niti sami s sabo, če je torej njihovo duhovno stanje slabo in nestabilno, to še ne pomeni, da so nepristranski, razumni ljudje, ki jim moramo dati le pošteno ponudbo in jih prepričati o tem, kar je tako v njihovem interesu kakor tudi v interesu celotne družbe.

     To ni preprosto. Ti ljudje niso le nerazumni, temveč so tudi najbolj nerazumni ljudje na vsem svetu. Njihov način razmišljanja ni preprost in jasen, temveč je presenetljivo zmeden – je nekakšna mešanica idealizma in spokojnosti, nezaupanja in naivnosti, pohlepnosti in požrtvovalnosti, okrutnosti in sentimentalnosti, spodobnosti in brezobzirnosti, modrosti in neumnosti, trdovratnosti in nedoslednosti, občutljivosti in neolikanosti, neškodljivosti in zlobnosti, okretnosti in omejenosti – in vse to po možnosti razdeljeno po različnih, drug od drugega lepo ločenih predalčkih.

     Ne smemo se pritoževati nad naporom, ki ga od nas zahteva razvozlavanje vozlov in kit v glavah teh ljudi, ko hočemo ugotoviti, kako bi jih lahko prepričali. To je mamljiva naloga, enako kot rešitev težke uganke. Vendar se nagrada, ki jo je mogoče pri tem dobiti, vsekakor izplača. Kajti alternativa ni nič drugega kot veliko uničenje.

Iz nemščine prevedel Alfred Leskovec