Najnovejši prispevki
Kategorije
Arhiv
Koptsko meništvo
Vzpon in obseg meniškega gibanja v Egiptu v 4. stoletju
Kljub obsežnim zgodovinskim raziskavam o začetkih in razvoju egipčanskega meništva v zadnjih 150 letih, ostajajo začetki pred 4. stoletjem še vedno nekako zakriti.[1] Ena izmed težav je v tem, kakšne kriterije postaviti za določanje meniške prisotnosti. Zagotovo najdemo nekatere elemente, npr. celibat, še preden se v 4. stoletju razvije t. i. meništvo. Podobno velja za nekatere druge elemente, ki jih sodobni avtorji označujejo s pojmom asketicizem.
Sám grški pojem monachos najdemo prvič dokumentiran na papirusu iz 4. stoletja (324 po Kr.), nakar se začne pojavljati pogosto. Že sam kontekst, v katerem se je ta pojem prvič pojavil, nakazuje, da je bil v splošni rabi že nekaj desetletij prej in da so z njim označevali prepoznavne osebe v družbi.[2] Tudi z drugimi izrazi so že v 4. stoletju označevali menihe, npr. (apotaktikoi). Zaključimo lahko, da je meništvo vzniknilo v prvi polovici 4. stoletja kot pomemben dejavnik v Cerkvi in družbi v Egiptu. Na sredini stoletja, ko je Atanazij dal meništvu prvo literarno klasično delo, Vita Antonii, je število menihov strmo naraščalo in prevzemalo čedalje večjo vlogo v življenju Cerkve in družbe. Pogosto je bilo rečeno, da se je meništvo razvilo kot reformno gibanje znotraj Cerkve, ki se je s svojo širitvijo navzela posvetnosti. Ta trditev je v zadnjem času dobila nov odtenek z sociološkimi ugotovitvami, da obstajajo v vsaki družbi različne ravni zanimanja za religiozno. Meništvo je torej vzniknilo za tiste z globljim religioznim zanimanjem. Ko pa je Cerkev doživljala razcvet in širitev, to ni bilo več mogoče.[3]
Ob koncu 4. stoletja so obstajali egipčanski samostani vse od Delte do Aswana v Zgodnjem Egiptu. Po velikosti so se razlikovali od preprostih samotišč (eremos), puščavskih prebivališč za posamezne menihe, od skupin samotišč okrog cerkva, ki so sestavljali velike skupnosti na stotine menihov. Votline, starodavne grobnice na robu puščave in tudi stare faraonske templje so pogosto spremenili v meniška bivališča. Številna poznamo iz antičnih literarnih virov, nekatera pa so bila odkrita v nedavnih arheoloških raziskovanjih.[4] Prav tako so nastajali samostani za ženske, v mestih ali na robu vasi in mest.[5]
Med mnogimi samostani, ki so nekoč obstajali – in nekateri obstajajo še danes –, jih je nekaj bolj poznanih zaradi antičnih literarnih virov oz. sodobnih izkopavanj, med njimi tudi sledeči.
V območju okrog Aleksandrije, antične prestolnice grško-rimskega Egipta, je obstajalo nekaj samostanov že v 4. in 5. stoletju, med njimi Lithazomenon in Most sv. Petra, Pempton (ime pomeni peta milja od mesta) in Enaton (deveta milja od mesta). Ti so bili verjetno skupine laver in cenobijev. Na osemnajsti (Oktokaidekaton) in dvajseti milji so se prav tako nahajala meniška središča v 5. stoletju. Ti samostani so bili na področju med jezerom Mareotis (Mariout) in morjem. Naprej proti zahodu, v kraju Teposiris Magna, se je nahajal samostan na mestu ptolomajskega templja. Najbolj znan samostan vzhodno od Aleksandrije je bil Pahomijev samostan v Kanopusu, ustanovljen leta 391 na pobudo patriarha Teofila v svetišču posvečenem Isis, in sicer kot del njegove borbe proti poganstvu. Danes je ta samostan znan pod imenom Metanoia.
Nitrija na zahodnem robu delte, blizu današnje vasi al-Barnugi, je bila eno izmed najbolj slavnih meniških središč 4. stoletja, o katerem obstajajo pisna poročila iz 4. stoletja, ki kažejo, da so bili tam tudi zahodni obiskovalci. Njen sloves je privabil na obisk Melanijo Starejšo in Rufina, ki je tam preživel kar nekaj časa. Prav on opisuje, da je bilo tam petdeset različno velikih samostanov.[6]
Kellia (kelije, celice) so se nahajale do osemnajst kilometrov od Nitrije v puščavo. Apoftegme (Apophtegmata) pripovedujejo, da so bile ustanovljene leta 338, ko sta Amoun in Anton zaradi naraščajočega števila menihov v Nitriji, začela z življenjem v puščavi za tiste, ki so si želeli večje samote. Kraj je bil privlačen, saj je bila blizu na voljo pitna voda iz vodnjakov. Paladij pravi, da je tam ob koncu 4. stoletja, ko je bil sam na obisku, živelo šeststo menihov.[7] Izkopavanja, ki so se odvijala od leta 1964, so razkrila okrog 1500 samotišč, datiranih od 4. do 8. stoletja ter celo kasneje. Mnoga so imela dovršene dimenzije in stenske poslikave. Nemogoče je vedeti, koliko jih je bilo poseljenih simultano.[8]
Pherme so se prav tako nahajale nekje v veliki puščavi med samotiščema Kellia in Sketis. Paladij pravi, da je tam živelo petsto menihov, kar je sicer težko verjetno. Med najbolj znanimi prebivalci je bil Teodor, katerega izreki so ohranjeni v Apoftegmah. Točna lokacija ostaja predmet diskusije.
Med najbolj znanimi meniškimi kraji v Egiptu je Sketis, danes poznan kot Wadi al-Natrun. Tu naj bi z meniškim življenjem začel Makarij Veliki okrog leta 330. V antiki se je Sketis nahajal okrog 60 kilometrov stran od obdelovane zemlje in obsegal dolžino okrog 50 kilometrov. Življenje tam je omogočala voda, ki se je nahajala pod zemljo. Prisotnost natrona je pripomogla k razvoju trgovine kamel s kraji, kjer so obdelovali zemljo. Izvorno so bile meniške naselbine ohlapne skupine samotišč okrog določenega učitelja, npr. Makarija, kjer bila tudi cerkev. Proti koncu 4. stoletja najdemo zapis Kasijana,[9] ki govori o štirih skupnostih, ki je vsaka imela svojega duhovnika. Zaradi rušilnih vpadov nomadskih ljudstev so bila meniška naselja v 9. stoletju obdana z zidovi in stražo. Danes lahko najdemo štiri samostane: Abu Maqar (sv. Makarij), Dayr Anba Bishoi (sv. Pshoi), Dayr al-Suryan in Dayr al-Baramus, medtem ko jih je bilo v antiki gotovo več.
Qalamun, ki se nahaja v globoki depresiji južno od Fayouma na severnem koncu naselja Wadi al-Mawalih, je bil poseljen z menihi že v 4. stoletju, ko so tudi že zgradili cerkev. V 6. stoletju je Samuel (iz Qalamuna) tam ustanovil samostan, ki je najbolj cvetel v 12. stoletju, ko je tam prebivalo 130 menihov. Obstajal je vse do 15. stoletja.
V Sakkari, starodavni nekropoli Memfisa, je bil velik cenobitski samostan, ki je cvetel od sredine 6., pa vsaj do sredine 8. stoletja. Izkopavanja so razkrila obstoj manjše cenobitske skupnosti, locirane v severni Sakkari.
Sodobna izkopavanja so odkrila obstoj samostanske naselbine v Naqlunu, severozahodno od Fayouma, sestavljene iz vsaj devetdesetih samotišč v gorah in upravnega centra. Naselbina je bila na svojem vrhuncu v 7. in 8. stoletju.
Znano je, da je v Srednjem Egiptu, na območju od Oxyrynchosa pa do južnega dela Asyuta, obstajalo osupljivo število samostanov. Ti vključujejo: lavri Kom al-Ahmar in Dayr el-Qarabin ter obsežne ruševine samostana v Bawitu, 25 km od Hermopolisa, čigar povezava s samostanskim voditeljem Apolom iz Historiae monachorum ostaja negotova. V območje med mestoma Antinoë (Antinopolis) in Esna spadajo: Dayr al-Dik, ki obsega lavro v gorah ter cerkev in samostan v dolini blizu Nila (6. stol.), Dayr Abu Hennes, jugovzhodno od mesta Antinoë (7.–8. stol.) in Wadi Sarga (6.–8. stol.). Na tem območju najdemo tudi obsežne ruševine utrjenega cenobitskega samostana Dayr al-Balayza, ki je bil povezan z imenom Apa Apola. Samostan je imel nekoč pomembno knjižnico, iz katere se je ohranilo lepo število rokopisnih fragmentov.[10]
Dalje proti jugu, blizu Sohaga, so ohranjene cerkve Belega in Rdečega samostana, ki sta pripadala federaciji samostanov, ki jih je ustanovil Šenuda. Ženski samostan je bil v Athribisu. Naziv ‘Beli’ samostan se nanaša na veliko kamnito cerkev, zgrajeno za časa življenja Šenuda (+466); nedavna izkopavanja so razkrila obsežen kompleks zgradb poleg cerkve za veliko cenobitsko skupnost. Nekoliko proti severu se nahaja t. i. ‘Rdeči’ samostan, velika rdeča opečnata cerkev, zgrajena v drugi polovici 5. stol. in posvečena sv. Pshoi. Oba samostana s svojimi impresivnimi ostalinami in okrasjem pričata o cvetočih skupnostih s precejšnjimi gospodarskimi zmožnostmi v 5. stoletju. Še dalje proti jugu bi lahko omenili Dayr al-Gizaz in nenavadna podzemna samotišča v Esni iz obdobja med leti 550 in 630, ki prav tako nakazujejo na gospodarsko blaginjo.[11]
Izvorna pahomijanska samostana – Tabennese in Pbow – sta se nahajala v Zgornjem Egiptu, južno od antičnega Panopolisa (Shmun), na področju antične Diospolis Parva. Glede na mnoga poročila o življenju Pahomija, ki je umrl leta 347, sta bila ustanovljena kot posledica Božjih razodetij v opuščenih vaseh doline Nila. Prvi od teh naj bi izviral že iz leta 320. Zaradi Pahomijeve organizacijske genialnosti so ti cenobitski samostani hitro rasli in se tudi gospodarsko razvijali. Razvili pa so tudi značilno teološko orientacijo. Skupina samostanov je bila znana kot koinonia[12] in ‘pot apostolov’. Samostani, ki jih izvorno ni ustanovil Pahomij, so želeli biti vključeni v koinonijo. Pahomijanski menihi so začeli gledati nase kot na model za cenobitski ideal in kot branik Cerkve. Pahomijev naslednik Teodor naj bi izjavil, da so tri pomembne stvari v Egiptu “v naši generaciji”: veliki prvak pravovernosti, Atanazij; sveti Anton, zgled puščavniškega življenja; in “ta koinonia, ki je zgled za vse, ki želijo svoje duše zbrati v Bogu, da bi jim pomagal postati popoln.”[13] Zgodovina teh samostanov po arabski osvojitvi je nejasna.
Obširna pokopališča v Dolini kraljev in Dolini kraljic, zahodno od antične prestolnice Egipta Teb, so postala kraj številnih samostanov, med katerimi so tudi Dayr al-Bakhit, Dayr al-Bahari ali Veliki Phoibammon (ki se nahaja v templju Hačepsut), lavra v malem Phoibammonu, Epifanijeva lavra, Qurnat Mar’i in Dayr al-Rumi v Dolini kraljic. V Aswanu, še nekoliko proti jugu, je nekoč stal pomemben utrjen samostan sv. Simeona, čigar obsežne ruševine so vidne še danes.
Končno moramo omeniti še samostane iz notranjosti puščave, blizu Rdečega morja, samostana sv. Antona in sv. Pavla, ki imata dolgo zgodovino, vse od antike do danes. Janez Kasijan, ki je potoval in živel v Egiptu konec 4. stoletja, omenja velike samostane tudi v trikotniku med mesti Panephysis, Thennesus in Diolcos. Pravi, da je bil Apa Pinufij duhovnik “ogromnega cenobija” nedaleč od mesta Panephysis. Ti samostani so drugače nepoznani.[14]
To so zgolj nekatera od bolj poznanih samostanskih najdišč, ki jih je mogoče najti po Egiptu. Ni mogoče vedeti, koliko jih je obstajalo naenkrat ali kako veliki so bili ti samostani; števila, ki jih podajajo antični avtorji, pa so po mnenju sodobnih raziskovalcev pretirana.
Vloga Atanazija v zgodnjem meništvu
Skoraj deset let po Pahomijevi smrti je umrl tudi slavni Anton, ravno v tem času pa se je Atanazij zopet znašel v izgnanstvu, tokrat v puščavi z menihi. V naslednjem letu, tako se zdi, je Atanazij spisal svoje Življenje sv. Antona, ki je bilo hitro prevedeno v mnoge druge jezike, med njimi v latinščino, koptščino in sirščino. Čeprav je Atanazij spisal mnogo drugih del o asketskem življenju pred in po Življenju sv. Antona, pa se je ravno to delo izkazalo za najbolj izvirno, priljubljeno in učinkovito na tem področju. Ne pretiravamo, če rečemo, da je imelo to delo najdlje trajajoče učinke pri vzpostavljanju vloge meništva v egiptovski Cerkvi.
Življenje sv. Antona, prvi krščanski življenjepis svetnika ne-mučenca, je bilo zares izvirno delo, ki so ga hitro in pogosto posnemali. Vpliv tega dela na kasnejšo krščansko hagiografijo je neizmeren. Poleg svetopisemskih zgledov za svete može, vključno z Jezusom samim, Atanazij pozna tudi življenjepise mnogih filozofov od Platona naprej, ki prav tako vplivajo nanj. Življenje sv. Antona se je izkazalo za Atanazijevo najučinkovitejše orodje pri njegovem trudu za uveljavitev asketičnega gibanja znotraj Cerkve in njej v prid. To so spoznali tudi nekateri njegovi sodobniki. Leta 380, zgolj sedem let po Atanazijevi smrti, je Gregorij Nazianški že sestavil enkomij (hvalnico) njemu v čast, kjer poda sledeče opazke:
“Ko se je povezoval z njimi [menihi], je veliki Atanazij, tako kakor je bil posrednik in spravljivec vseh ljudi, posnemajoč Njega, ki je pomiril povsem različne elemente s svojo krvjo, spravil tudi samotarsko življenje s skupnim, ko je pokazal, da je duhovništvo filozofsko in filozofija potrebuje duhovništvo. Uskladil je oboje in ju združil v eno – tako tiho dejavnost in dejavno tihoto – na tak način, da jih je prepričal [menihe], da je stalnost ravnanja za meniha bolj značilna kot umik/osamitev telesa.” [15]
Koristno je pripomniti, da je izraz filozofsko življenje v krščanski rabi tistega časa že postal sinonim za asketsko ali meniško življenje.
Prav tako je vredno omeniti nekaj posebnih odlomkov iz Življenja sv. Antona, da bi pokazali, kako je Atanazij iskal načine za vključitev meništva v življenje Cerkve. V poglavjih 46 in 47 Atanazij pripoveduje, kako je Anton med Maksiminovim preganjanjem šel v Aleksandrijo, ker je želel pretrpeti mučeništvo ali vsaj pomagati pričevalcem v zaporih in rudnikih. Spodbujal je te, ki so bili poklicani k mučeništvu, in jim je stal ob strani do konca. Atanazij pravi, da se je tako “zdel kot tisti, ki žaluje, ker ni bil poklican k mučeništvu, ki pa ga je Gospod ohranjal pri življenju, da bi koristil nam in drugim, da bi lahko bil učitelj mnogim v disciplini, ki se jo je bil naučil iz Svetega pisma.” Ko se je preganjanje končalo in je bil mučen tudi aleksandrijski škof Peter, Atanazij izjavlja: “Anton se je poslovil in se zopet umaknil v svojo celico, kjer ga je dnevno mučila njegova vest in se je bojeval v bojih vere.”[16] S to preprosto potezo zgodovinske in duhovne povezave Antona z mučeništvom, je Atanazij uspel pokazati idejo, da je meniško življenje dejansko nadaljevanje herojske dobe in življenja mučencev. Tako je bilo meništvo povezano s krščanstvom velikih napetosti zgodnejše dobe.
Atanazij je našel tudi drugo vlogo za menihe, ko jih je pričel posvečevati v škofe; praksa, ki ji je bilo usojeno imeti dolgoročne posledice za egiptovsko Cerkev. Že okoli leta 339 je Atanazij začel potrjevati izbire lokalnih skupnosti, ki so za svojega škofa izbrale meniha.[17] Komaj petnajst let po tem, ko se je Pahomij ustalil v kraju Tabennese, že zasledimo enega od njegovih menihov, Filona, kot škofa v Tebah, sto kilometrov južneje. Drugi, Mouis, nasledi Ammoniusa kot škofa v Latopolisu, še dlje proti jugu. Atanazij l. 354 javno pohvali Mouisa in šest drugih menihov, ki so postali škofje, da bi prepričal meniha iz Nitrije, Drakontiusa, naj sprejme škofijo Hermopolis Parva. Med temi šestimi menihi je bil tudi Serapion iz Thmuisa, učenec sv. Antona in škof od leta 337. Sčasoma je ta praksa postajala vedno bolj pogosta. V svojem Prazničnem pismu iz l. 368 Atanazij opaža, da je enajst novih škofov, posvečenih v tem letu “aksetov, ki živijo meniško življenje.”[18]
Vztrajnost Atanazijevih Kanonov pri življenjskem slogu škofa prikazuje željo, da bi v to službo postavljali zares brezhibne može. Ne zgolj čistost, ampak celoten nabor kreposti, za katerega vzgaja asketsko življenje, je pripeljal do tega, da so začeli izbirati menihe za škofe. Predvsem in nad vsem njihova skrb za poznavanje Svetega pisma, kar se je Atanaziju zdelo še posebej pomembno pri izbiri menihov za škofe. Meniška kultura je bila v svojem bistvu svetopisemska; svetopisemska besedila so brali, jih pomnili, pripovedovali in razlagali. To drži tako za samotarske kot za cenobitske meniške kroge.[19]
Atanazij je spodbudil zapleten proces združevanja meniškega gibanja in ostalega dela Cerkve, kar je imelo posledice v novih in spremenjenih vlogah v Cerkvi. Čeprav na začetku četrtega stoletja menihi še niso spadali med klerike, se že do časa Antonove smrti razvije kler v samostanih in meniških naselbinah. Še pred tem, kot smo že povedali, pa so menihe izbirali za škofe. Z vedno večjim razširjanjem meništva po vsem Egiptu so menihi v Cerkvi privzemali lastno vlogo poleg klerikov in laikov. Mnoge so iskali kot duhovne voditelje. Samostani so postali kraj srečevanja krščanskega življenja par excellence; sveti kraji srečevanja med menihi, laiki, kleriki in Bogom.[20]
Menihi so dobili svoje mesto poleg mučencev v ljudski pobožnosti in postali literarno in dobesedno zgledi pobožnosti. Prav tako so našli svoje mesto tudi v evharistični molitvi koptske liturgije, za patriarhi. Med imeni, ki jih omenjajo v molitvi, so: Anton, Pavel, trije Makariji, Janez Kolob, Pshoi, Mojzes, Daniel, Izidor, Pahomij, Teodor, Šenuda, Besa in Pafnucij.
Meništvo in družba: vloga pri zdravstveni oskrbi
V zadnjem času je bila pozornost usmerjena tudi k vlogi, ki jo je meništvo odigralo pri preobrazbi zdravstvene oskrbe v poznem starem veku.[21] Tradicionalna zdravstvena oskrba je bila zagotovljena, poleg oskrbe glede ostalih osnovnih potreb, kot so obleka, zavetišče, hrana in čustvena podpora družine. Razen razširjene družine ni bilo ostalih družbenih struktur, ki bi zagotavljale te usluge, kakor tudi ni bilo socialne mreže, ki bi reševala tiste, ki niso bili vključeni v to družinsko strukturo. Pred razvojem meniškega sistema v 4. stoletju so bili bolni preganjani in obravnavni kot izobčenci, mnogo družin pa ni imelo sredstev, da bi zanje poskrbele. Judovska in krščanska družba sta zagotavljali neko pomoč v majhnem, a nestrukturiranem obsegu. Pred razvojem meništva Cerkev ni upravljala z ustanovami za zdravstveno oskrbo večjega obsega.
Ravno odpoved tradicionalnim družbenim vezem s strani menihov je vodila k razvoju zagotovljenih oskrbovalnih struktur. Meniški sistem zdravstvene oskrbe je bil močno nasprotje umanjkanju le-tega v takratni družbi, zagotavljal pa je oskrbo tako lastnim kot tudi zunanjim pacientom. Obstoj posebno večjih skupnosti je zahteval tudi razvoj družbenih struktur, kot so stavbe, kuhinje, izurjeni zdravniki in negovalci za bolne. Prav cenobitsko meništvo je odigralo ključno vlogo pri razvoju bolnišnic v poznem starem veku. Socialna oskrba znotraj samostanov je postala model za to, kar bo proti koncu 4. stoletja postala bolnišnica. Bolnišnica je lahko razumljena kot “institucionalna razširitev meniške zdravstvene oskrbe”[22], ko je nadzor nad meništvom prešel pod cerkveno hierarhijo v poznem 4. stoletju.
Posledica meniškega konteksta zdravstvene oskrbe je predvsem spremenjen odnos do bolnih in njihove vloge v družbi. Meniški voditelji spodbujajo svoje podrejene, naj skrbijo za bolne in naj jih ne krivijo za njihovo bolezen ali jim pripisujejo krivde za njihovo stanje. Bolezen je bila tako destigmatizirana, bolni pa so bili oskrbovani s sočutjem.
Crislip zaključuje: “Meništvo pozno antičnemu in srednjeveškemu svetu ni zapustilo le popolnoma nove družbene organizacije, ampak tudi popolnoma novo ustanovo za oskrbo bolnih in potrebnih v družbi. Organizacijski geniji med meniškimi voditelji, kot sta bila Pahomij in Bazilij, so preko samostanske organiziranosti učinkovito preobrazili antični sistem zdravstvene oskrbe, ne samo s spremembo dostopnosti in lokacije zdravstvene oskrbe, ampak tudi na širšem področju, z zagotavljanjem novih možnosti družbene interakcije med bolnim in zdravimi, s čimer so kot prvi vzpostavili ustanovo, v kateri so bolni dobili brezplačno, strokovno, sočutno oskrbo brez stigmatizacije.”[23]
Meništvo in literarna kultura
Omenili smo že osrednjo vlogo, ki jo ima Sveto pismo v zgodnji meniški duhovnosti, zlahka pa bi se jo dalo ponazoriti s stalno prisotnostjo navedkov in aluzij, ki prevevajo zgodnjo meniško literaturo. Navkljub občasnim izjavam, ki želijo minimalizirati pomembnost branja Svetega pisma, je bilo meništvo utemeljeno na bralni kulturi in jo je ustvarjalo, tako v zasebnem, kot tudi pri javnih liturgičnih srečanjih. To je torej vodilo k ustvarjanju in razširjanju knjig, ne le Svetega pisma, temveč vsega pisanja, ki bi lahko bilo uporabno pri razumevanju Svetega pisma. Zato so si večji samostani kmalu oskrbeli knjižnice.
Kultura grško-rimskega in zgodnjekrščanskega Egipta je bila dvojezična, čeprav je večina prebivalstva govorila le svoj, izvirni egipčanski jezik. Do 4. stoletja je bil Egipt že več kot petsto let pod grško, nato pa pod rimsko oblastjo, zato je bil glavni administrativni jezik grščina. To je pripomoglo k precejšnjemu številu dvojezičnih govorcev. Krščanstvo se je najprej širilo med grško govorečim prebivalstvom Aleksandrije in drugih večjih mest, nato pa tudi med koptsko govorečimi. Ko je število kristjanov v 4. stoletju med slednjimi naraščalo, posebej v samostanih, se je pokazala potreba in želja po prevodih mnogih krščanskih del, izvorno pisanih v grščini, v koptski jezik. Tako so pripravili prevode mnogih grških pisateljev, kot so Meliton Sardski, Atanazij, Bazilij Veliki in Gregorij Nazianški. Prevedli so tudi mnogo apokrifnih spisov, nekatere pa tudi na novo ustvarili v koptskem jeziku.
Večina koptske literature se je razvila v kontekstu meništva. V tem kontekstu so nastali življenjepisi uglednih meniških voditeljev, kot so Pahomij, Teodor, Horsiesius, Šenuda, pa tudi drugih meniških svetnikov, kakor tudi meniška pravila. Večina homiletične literature je ravno tako plod dela v samostanih. Do konca 6. stoletja, tj. tri stoletja po začetku meniškega gibanja, je obstajala nemajhna količina literature v sahidski koptščini, jeziku, ki je postal knjižni in ga je uporabljal ves krščanski Egipt. Kasneje, po arabski osvojitvi Egipta sredi 7. stoletja, je bolj prišlo v rabo bohairsko narečje; prav tako kot knjižni in kasneje tudi cerkveni jezik koptske Cerkve, z vlogo, podobno vlogi latinščine v zahodni Cerkvi. Na žalost je vsaj 90 % literature, ki je nekoč obstajala v koptskem jeziku, izginilo, ali pa jo poznamo zgolj po fragmentih; nekatera dela so se nam ohranila v arabskem prevodu. Glavni vzrok za to je bilo uničenje mnogih samostanov in njihovih knjižnic.
Vloga meništva po arabski osvojitvi Egipta
Po arabski osvojitvi Egipta in v posledični postopni islamizaciji družbe se je vloga meništva v koptski civilizaciji seveda znatno spremenila. Samostani so še naprej “zagotavljali” škofe, v časih preganjanj pa so bili tudi zatočišča za patriarhe in škofe. Mnogi so še naprej ostali središča ljudske pobožnosti, na primer Dayr al-Muharraq, ki se nahaja v kraju v Zgornjem Egiptu, kjer je našla zatočišče tudi sveta Družina. Prav tako so postali tudi središča, kjer se je ohranjal jezik in literatura ter so se prepisovale knjige. Velikokrat se zasluge za obstanek krščanstva v Egiptu pripisujejo ravno obstoju samostanov. Ko občudujemo velik prispevek samostanov k družbi, kulturi in Cerkvi v Egiptu, pa ne smemo pozabiti, da je prvotna motivacijska sila bila in je verskega značaja: iskanje Boga.
[1] Prevod poglavja »Monasticism«, str. 35–44, (del monografije: Gawdat Gabra, ur. Coptic Civilization. Two thousand years of Christianity in Egypt, Cairo; New York: The American University in Cairo Press) enega izmed največjih poznavalcev zgodovine in literature Koptov, benediktinca Marka Sheridana. Prevod je mišljen tudi kot uvod v zbornik o koptskem meništvu, urednik Jan Ciglenečki, ki naj bi izšel v letu 2018 s sodelovanjem založbe KUD Logos in Filozofske fakultete Univerze v Ljubljani.
[2] Judge 1997.
[3] Stark 2003, 17.
[4] Za obsežno raziskavo gl. Timm 1984, 92 in Wipszycka 2009. Prav tako gl. članke pod geslom »Monasticism«, Coptic Encyclopedia.
[5] Wipszycka 2009, 567–612.
[6] Wipszycka 2009, 125–126; White 1932, 17–24; Historia monachorum 21,1.
[7] Historia Lausiaca 7,2.
[8] Wipszycka 2009, 212.
[9] Collationes 10.
[10] Kahle 1954
[11] Wipszycka 2009, 168-71
[12] Novozavezni têrmin (prim. 1 Jn 1,3).
[13] Veilleux 1982b, 136
[14] Institutes 4, 30–33; Conferences 11, l: 18, 1.
[15] Gregor Nazianški, Or 21.31.1–4; Brakke 14
[16] Athanasius 1980, 66
[17] Martin 1996, 680
[18] Ibid., 682
[19] Sheridan 2002; Martin 1996, 690–99
[20] Giorda 2010, 143–45
[21] Glej Crislip 2005, pomemben prispevek k razumevanju družbene vloge in dolgoročnih učinkov meništva.
[22] Crislip 2005, 100
[23] Prav tam, 142
Koptsko meništvo
Vzpon in obseg meniškega gibanja v Egiptu v 4. stoletju
Kljub obsežnim zgodovinskim raziskavam o začetkih in razvoju egipčanskega meništva v zadnjih 150 letih, ostajajo začetki pred 4. stoletjem še vedno nekako zakriti.[1] Ena izmed težav je v tem, kakšne kriterije postaviti za določanje meniške prisotnosti. Zagotovo najdemo nekatere elemente, npr. celibat, še preden se v 4. stoletju razvije t. i. meništvo. Podobno velja za nekatere druge elemente, ki jih sodobni avtorji označujejo s pojmom asketicizem.
Sám grški pojem monachos najdemo prvič dokumentiran na papirusu iz 4. stoletja (324 po Kr.), nakar se začne pojavljati pogosto. Že sam kontekst, v katerem se je ta pojem prvič pojavil, nakazuje, da je bil v splošni rabi že nekaj desetletij prej in da so z njim označevali prepoznavne osebe v družbi.[2] Tudi z drugimi izrazi so že v 4. stoletju označevali menihe, npr. (apotaktikoi). Zaključimo lahko, da je meništvo vzniknilo v prvi polovici 4. stoletja kot pomemben dejavnik v Cerkvi in družbi v Egiptu. Na sredini stoletja, ko je Atanazij dal meništvu prvo literarno klasično delo, Vita Antonii, je število menihov strmo naraščalo in prevzemalo čedalje večjo vlogo v življenju Cerkve in družbe. Pogosto je bilo rečeno, da se je meništvo razvilo kot reformno gibanje znotraj Cerkve, ki se je s svojo širitvijo navzela posvetnosti. Ta trditev je v zadnjem času dobila nov odtenek z sociološkimi ugotovitvami, da obstajajo v vsaki družbi različne ravni zanimanja za religiozno. Meništvo je torej vzniknilo za tiste z globljim religioznim zanimanjem. Ko pa je Cerkev doživljala razcvet in širitev, to ni bilo več mogoče.[3]
Ob koncu 4. stoletja so obstajali egipčanski samostani vse od Delte do Aswana v Zgodnjem Egiptu. Po velikosti so se razlikovali od preprostih samotišč (eremos), puščavskih prebivališč za posamezne menihe, od skupin samotišč okrog cerkva, ki so sestavljali velike skupnosti na stotine menihov. Votline, starodavne grobnice na robu puščave in tudi stare faraonske templje so pogosto spremenili v meniška bivališča. Številna poznamo iz antičnih literarnih virov, nekatera pa so bila odkrita v nedavnih arheoloških raziskovanjih.[4] Prav tako so nastajali samostani za ženske, v mestih ali na robu vasi in mest.[5]
Med mnogimi samostani, ki so nekoč obstajali – in nekateri obstajajo še danes –, jih je nekaj bolj poznanih zaradi antičnih literarnih virov oz. sodobnih izkopavanj, med njimi tudi sledeči.
V območju okrog Aleksandrije, antične prestolnice grško-rimskega Egipta, je obstajalo nekaj samostanov že v 4. in 5. stoletju, med njimi Lithazomenon in Most sv. Petra, Pempton (ime pomeni peta milja od mesta) in Enaton (deveta milja od mesta). Ti so bili verjetno skupine laver in cenobijev. Na osemnajsti (Oktokaidekaton) in dvajseti milji so se prav tako nahajala meniška središča v 5. stoletju. Ti samostani so bili na področju med jezerom Mareotis (Mariout) in morjem. Naprej proti zahodu, v kraju Teposiris Magna, se je nahajal samostan na mestu ptolomajskega templja. Najbolj znan samostan vzhodno od Aleksandrije je bil Pahomijev samostan v Kanopusu, ustanovljen leta 391 na pobudo patriarha Teofila v svetišču posvečenem Isis, in sicer kot del njegove borbe proti poganstvu. Danes je ta samostan znan pod imenom Metanoia.
Nitrija na zahodnem robu delte, blizu današnje vasi al-Barnugi, je bila eno izmed najbolj slavnih meniških središč 4. stoletja, o katerem obstajajo pisna poročila iz 4. stoletja, ki kažejo, da so bili tam tudi zahodni obiskovalci. Njen sloves je privabil na obisk Melanijo Starejšo in Rufina, ki je tam preživel kar nekaj časa. Prav on opisuje, da je bilo tam petdeset različno velikih samostanov.[6]
Kellia (kelije, celice) so se nahajale do osemnajst kilometrov od Nitrije v puščavo. Apoftegme (Apophtegmata) pripovedujejo, da so bile ustanovljene leta 338, ko sta Amoun in Anton zaradi naraščajočega števila menihov v Nitriji, začela z življenjem v puščavi za tiste, ki so si želeli večje samote. Kraj je bil privlačen, saj je bila blizu na voljo pitna voda iz vodnjakov. Paladij pravi, da je tam ob koncu 4. stoletja, ko je bil sam na obisku, živelo šeststo menihov.[7] Izkopavanja, ki so se odvijala od leta 1964, so razkrila okrog 1500 samotišč, datiranih od 4. do 8. stoletja ter celo kasneje. Mnoga so imela dovršene dimenzije in stenske poslikave. Nemogoče je vedeti, koliko jih je bilo poseljenih simultano.[8]
Pherme so se prav tako nahajale nekje v veliki puščavi med samotiščema Kellia in Sketis. Paladij pravi, da je tam živelo petsto menihov, kar je sicer težko verjetno. Med najbolj znanimi prebivalci je bil Teodor, katerega izreki so ohranjeni v Apoftegmah. Točna lokacija ostaja predmet diskusije.
Med najbolj znanimi meniškimi kraji v Egiptu je Sketis, danes poznan kot Wadi al-Natrun. Tu naj bi z meniškim življenjem začel Makarij Veliki okrog leta 330. V antiki se je Sketis nahajal okrog 60 kilometrov stran od obdelovane zemlje in obsegal dolžino okrog 50 kilometrov. Življenje tam je omogočala voda, ki se je nahajala pod zemljo. Prisotnost natrona je pripomogla k razvoju trgovine kamel s kraji, kjer so obdelovali zemljo. Izvorno so bile meniške naselbine ohlapne skupine samotišč okrog določenega učitelja, npr. Makarija, kjer bila tudi cerkev. Proti koncu 4. stoletja najdemo zapis Kasijana,[9] ki govori o štirih skupnostih, ki je vsaka imela svojega duhovnika. Zaradi rušilnih vpadov nomadskih ljudstev so bila meniška naselja v 9. stoletju obdana z zidovi in stražo. Danes lahko najdemo štiri samostane: Abu Maqar (sv. Makarij), Dayr Anba Bishoi (sv. Pshoi), Dayr al-Suryan in Dayr al-Baramus, medtem ko jih je bilo v antiki gotovo več.
Qalamun, ki se nahaja v globoki depresiji južno od Fayouma na severnem koncu naselja Wadi al-Mawalih, je bil poseljen z menihi že v 4. stoletju, ko so tudi že zgradili cerkev. V 6. stoletju je Samuel (iz Qalamuna) tam ustanovil samostan, ki je najbolj cvetel v 12. stoletju, ko je tam prebivalo 130 menihov. Obstajal je vse do 15. stoletja.
V Sakkari, starodavni nekropoli Memfisa, je bil velik cenobitski samostan, ki je cvetel od sredine 6., pa vsaj do sredine 8. stoletja. Izkopavanja so razkrila obstoj manjše cenobitske skupnosti, locirane v severni Sakkari.
Sodobna izkopavanja so odkrila obstoj samostanske naselbine v Naqlunu, severozahodno od Fayouma, sestavljene iz vsaj devetdesetih samotišč v gorah in upravnega centra. Naselbina je bila na svojem vrhuncu v 7. in 8. stoletju.
Znano je, da je v Srednjem Egiptu, na območju od Oxyrynchosa pa do južnega dela Asyuta, obstajalo osupljivo število samostanov. Ti vključujejo: lavri Kom al-Ahmar in Dayr el-Qarabin ter obsežne ruševine samostana v Bawitu, 25 km od Hermopolisa, čigar povezava s samostanskim voditeljem Apolom iz Historiae monachorum ostaja negotova. V območje med mestoma Antinoë (Antinopolis) in Esna spadajo: Dayr al-Dik, ki obsega lavro v gorah ter cerkev in samostan v dolini blizu Nila (6. stol.), Dayr Abu Hennes, jugovzhodno od mesta Antinoë (7.–8. stol.) in Wadi Sarga (6.–8. stol.). Na tem območju najdemo tudi obsežne ruševine utrjenega cenobitskega samostana Dayr al-Balayza, ki je bil povezan z imenom Apa Apola. Samostan je imel nekoč pomembno knjižnico, iz katere se je ohranilo lepo število rokopisnih fragmentov.[10]
Dalje proti jugu, blizu Sohaga, so ohranjene cerkve Belega in Rdečega samostana, ki sta pripadala federaciji samostanov, ki jih je ustanovil Šenuda. Ženski samostan je bil v Athribisu. Naziv ‘Beli’ samostan se nanaša na veliko kamnito cerkev, zgrajeno za časa življenja Šenuda (+466); nedavna izkopavanja so razkrila obsežen kompleks zgradb poleg cerkve za veliko cenobitsko skupnost. Nekoliko proti severu se nahaja t. i. ‘Rdeči’ samostan, velika rdeča opečnata cerkev, zgrajena v drugi polovici 5. stol. in posvečena sv. Pshoi. Oba samostana s svojimi impresivnimi ostalinami in okrasjem pričata o cvetočih skupnostih s precejšnjimi gospodarskimi zmožnostmi v 5. stoletju. Še dalje proti jugu bi lahko omenili Dayr al-Gizaz in nenavadna podzemna samotišča v Esni iz obdobja med leti 550 in 630, ki prav tako nakazujejo na gospodarsko blaginjo.[11]
Izvorna pahomijanska samostana – Tabennese in Pbow – sta se nahajala v Zgornjem Egiptu, južno od antičnega Panopolisa (Shmun), na področju antične Diospolis Parva. Glede na mnoga poročila o življenju Pahomija, ki je umrl leta 347, sta bila ustanovljena kot posledica Božjih razodetij v opuščenih vaseh doline Nila. Prvi od teh naj bi izviral že iz leta 320. Zaradi Pahomijeve organizacijske genialnosti so ti cenobitski samostani hitro rasli in se tudi gospodarsko razvijali. Razvili pa so tudi značilno teološko orientacijo. Skupina samostanov je bila znana kot koinonia[12] in ‘pot apostolov’. Samostani, ki jih izvorno ni ustanovil Pahomij, so želeli biti vključeni v koinonijo. Pahomijanski menihi so začeli gledati nase kot na model za cenobitski ideal in kot branik Cerkve. Pahomijev naslednik Teodor naj bi izjavil, da so tri pomembne stvari v Egiptu “v naši generaciji”: veliki prvak pravovernosti, Atanazij; sveti Anton, zgled puščavniškega življenja; in “ta koinonia, ki je zgled za vse, ki želijo svoje duše zbrati v Bogu, da bi jim pomagal postati popoln.”[13] Zgodovina teh samostanov po arabski osvojitvi je nejasna.
Obširna pokopališča v Dolini kraljev in Dolini kraljic, zahodno od antične prestolnice Egipta Teb, so postala kraj številnih samostanov, med katerimi so tudi Dayr al-Bakhit, Dayr al-Bahari ali Veliki Phoibammon (ki se nahaja v templju Hačepsut), lavra v malem Phoibammonu, Epifanijeva lavra, Qurnat Mar’i in Dayr al-Rumi v Dolini kraljic. V Aswanu, še nekoliko proti jugu, je nekoč stal pomemben utrjen samostan sv. Simeona, čigar obsežne ruševine so vidne še danes.
Končno moramo omeniti še samostane iz notranjosti puščave, blizu Rdečega morja, samostana sv. Antona in sv. Pavla, ki imata dolgo zgodovino, vse od antike do danes. Janez Kasijan, ki je potoval in živel v Egiptu konec 4. stoletja, omenja velike samostane tudi v trikotniku med mesti Panephysis, Thennesus in Diolcos. Pravi, da je bil Apa Pinufij duhovnik “ogromnega cenobija” nedaleč od mesta Panephysis. Ti samostani so drugače nepoznani.[14]
To so zgolj nekatera od bolj poznanih samostanskih najdišč, ki jih je mogoče najti po Egiptu. Ni mogoče vedeti, koliko jih je obstajalo naenkrat ali kako veliki so bili ti samostani; števila, ki jih podajajo antični avtorji, pa so po mnenju sodobnih raziskovalcev pretirana.
Vloga Atanazija v zgodnjem meništvu
Skoraj deset let po Pahomijevi smrti je umrl tudi slavni Anton, ravno v tem času pa se je Atanazij zopet znašel v izgnanstvu, tokrat v puščavi z menihi. V naslednjem letu, tako se zdi, je Atanazij spisal svoje Življenje sv. Antona, ki je bilo hitro prevedeno v mnoge druge jezike, med njimi v latinščino, koptščino in sirščino. Čeprav je Atanazij spisal mnogo drugih del o asketskem življenju pred in po Življenju sv. Antona, pa se je ravno to delo izkazalo za najbolj izvirno, priljubljeno in učinkovito na tem področju. Ne pretiravamo, če rečemo, da je imelo to delo najdlje trajajoče učinke pri vzpostavljanju vloge meništva v egiptovski Cerkvi.
Življenje sv. Antona, prvi krščanski življenjepis svetnika ne-mučenca, je bilo zares izvirno delo, ki so ga hitro in pogosto posnemali. Vpliv tega dela na kasnejšo krščansko hagiografijo je neizmeren. Poleg svetopisemskih zgledov za svete može, vključno z Jezusom samim, Atanazij pozna tudi življenjepise mnogih filozofov od Platona naprej, ki prav tako vplivajo nanj. Življenje sv. Antona se je izkazalo za Atanazijevo najučinkovitejše orodje pri njegovem trudu za uveljavitev asketičnega gibanja znotraj Cerkve in njej v prid. To so spoznali tudi nekateri njegovi sodobniki. Leta 380, zgolj sedem let po Atanazijevi smrti, je Gregorij Nazianški že sestavil enkomij (hvalnico) njemu v čast, kjer poda sledeče opazke:
“Ko se je povezoval z njimi [menihi], je veliki Atanazij, tako kakor je bil posrednik in spravljivec vseh ljudi, posnemajoč Njega, ki je pomiril povsem različne elemente s svojo krvjo, spravil tudi samotarsko življenje s skupnim, ko je pokazal, da je duhovništvo filozofsko in filozofija potrebuje duhovništvo. Uskladil je oboje in ju združil v eno – tako tiho dejavnost in dejavno tihoto – na tak način, da jih je prepričal [menihe], da je stalnost ravnanja za meniha bolj značilna kot umik/osamitev telesa.” [15]
Koristno je pripomniti, da je izraz filozofsko življenje v krščanski rabi tistega časa že postal sinonim za asketsko ali meniško življenje.
Prav tako je vredno omeniti nekaj posebnih odlomkov iz Življenja sv. Antona, da bi pokazali, kako je Atanazij iskal načine za vključitev meništva v življenje Cerkve. V poglavjih 46 in 47 Atanazij pripoveduje, kako je Anton med Maksiminovim preganjanjem šel v Aleksandrijo, ker je želel pretrpeti mučeništvo ali vsaj pomagati pričevalcem v zaporih in rudnikih. Spodbujal je te, ki so bili poklicani k mučeništvu, in jim je stal ob strani do konca. Atanazij pravi, da se je tako “zdel kot tisti, ki žaluje, ker ni bil poklican k mučeništvu, ki pa ga je Gospod ohranjal pri življenju, da bi koristil nam in drugim, da bi lahko bil učitelj mnogim v disciplini, ki se jo je bil naučil iz Svetega pisma.” Ko se je preganjanje končalo in je bil mučen tudi aleksandrijski škof Peter, Atanazij izjavlja: “Anton se je poslovil in se zopet umaknil v svojo celico, kjer ga je dnevno mučila njegova vest in se je bojeval v bojih vere.”[16] S to preprosto potezo zgodovinske in duhovne povezave Antona z mučeništvom, je Atanazij uspel pokazati idejo, da je meniško življenje dejansko nadaljevanje herojske dobe in življenja mučencev. Tako je bilo meništvo povezano s krščanstvom velikih napetosti zgodnejše dobe.
Atanazij je našel tudi drugo vlogo za menihe, ko jih je pričel posvečevati v škofe; praksa, ki ji je bilo usojeno imeti dolgoročne posledice za egiptovsko Cerkev. Že okoli leta 339 je Atanazij začel potrjevati izbire lokalnih skupnosti, ki so za svojega škofa izbrale meniha.[17] Komaj petnajst let po tem, ko se je Pahomij ustalil v kraju Tabennese, že zasledimo enega od njegovih menihov, Filona, kot škofa v Tebah, sto kilometrov južneje. Drugi, Mouis, nasledi Ammoniusa kot škofa v Latopolisu, še dlje proti jugu. Atanazij l. 354 javno pohvali Mouisa in šest drugih menihov, ki so postali škofje, da bi prepričal meniha iz Nitrije, Drakontiusa, naj sprejme škofijo Hermopolis Parva. Med temi šestimi menihi je bil tudi Serapion iz Thmuisa, učenec sv. Antona in škof od leta 337. Sčasoma je ta praksa postajala vedno bolj pogosta. V svojem Prazničnem pismu iz l. 368 Atanazij opaža, da je enajst novih škofov, posvečenih v tem letu “aksetov, ki živijo meniško življenje.”[18]
Vztrajnost Atanazijevih Kanonov pri življenjskem slogu škofa prikazuje željo, da bi v to službo postavljali zares brezhibne može. Ne zgolj čistost, ampak celoten nabor kreposti, za katerega vzgaja asketsko življenje, je pripeljal do tega, da so začeli izbirati menihe za škofe. Predvsem in nad vsem njihova skrb za poznavanje Svetega pisma, kar se je Atanaziju zdelo še posebej pomembno pri izbiri menihov za škofe. Meniška kultura je bila v svojem bistvu svetopisemska; svetopisemska besedila so brali, jih pomnili, pripovedovali in razlagali. To drži tako za samotarske kot za cenobitske meniške kroge.[19]
Atanazij je spodbudil zapleten proces združevanja meniškega gibanja in ostalega dela Cerkve, kar je imelo posledice v novih in spremenjenih vlogah v Cerkvi. Čeprav na začetku četrtega stoletja menihi še niso spadali med klerike, se že do časa Antonove smrti razvije kler v samostanih in meniških naselbinah. Še pred tem, kot smo že povedali, pa so menihe izbirali za škofe. Z vedno večjim razširjanjem meništva po vsem Egiptu so menihi v Cerkvi privzemali lastno vlogo poleg klerikov in laikov. Mnoge so iskali kot duhovne voditelje. Samostani so postali kraj srečevanja krščanskega življenja par excellence; sveti kraji srečevanja med menihi, laiki, kleriki in Bogom.[20]
Menihi so dobili svoje mesto poleg mučencev v ljudski pobožnosti in postali literarno in dobesedno zgledi pobožnosti. Prav tako so našli svoje mesto tudi v evharistični molitvi koptske liturgije, za patriarhi. Med imeni, ki jih omenjajo v molitvi, so: Anton, Pavel, trije Makariji, Janez Kolob, Pshoi, Mojzes, Daniel, Izidor, Pahomij, Teodor, Šenuda, Besa in Pafnucij.
Meništvo in družba: vloga pri zdravstveni oskrbi
V zadnjem času je bila pozornost usmerjena tudi k vlogi, ki jo je meništvo odigralo pri preobrazbi zdravstvene oskrbe v poznem starem veku.[21] Tradicionalna zdravstvena oskrba je bila zagotovljena, poleg oskrbe glede ostalih osnovnih potreb, kot so obleka, zavetišče, hrana in čustvena podpora družine. Razen razširjene družine ni bilo ostalih družbenih struktur, ki bi zagotavljale te usluge, kakor tudi ni bilo socialne mreže, ki bi reševala tiste, ki niso bili vključeni v to družinsko strukturo. Pred razvojem meniškega sistema v 4. stoletju so bili bolni preganjani in obravnavni kot izobčenci, mnogo družin pa ni imelo sredstev, da bi zanje poskrbele. Judovska in krščanska družba sta zagotavljali neko pomoč v majhnem, a nestrukturiranem obsegu. Pred razvojem meništva Cerkev ni upravljala z ustanovami za zdravstveno oskrbo večjega obsega.
Ravno odpoved tradicionalnim družbenim vezem s strani menihov je vodila k razvoju zagotovljenih oskrbovalnih struktur. Meniški sistem zdravstvene oskrbe je bil močno nasprotje umanjkanju le-tega v takratni družbi, zagotavljal pa je oskrbo tako lastnim kot tudi zunanjim pacientom. Obstoj posebno večjih skupnosti je zahteval tudi razvoj družbenih struktur, kot so stavbe, kuhinje, izurjeni zdravniki in negovalci za bolne. Prav cenobitsko meništvo je odigralo ključno vlogo pri razvoju bolnišnic v poznem starem veku. Socialna oskrba znotraj samostanov je postala model za to, kar bo proti koncu 4. stoletja postala bolnišnica. Bolnišnica je lahko razumljena kot “institucionalna razširitev meniške zdravstvene oskrbe”[22], ko je nadzor nad meništvom prešel pod cerkveno hierarhijo v poznem 4. stoletju.
Posledica meniškega konteksta zdravstvene oskrbe je predvsem spremenjen odnos do bolnih in njihove vloge v družbi. Meniški voditelji spodbujajo svoje podrejene, naj skrbijo za bolne in naj jih ne krivijo za njihovo bolezen ali jim pripisujejo krivde za njihovo stanje. Bolezen je bila tako destigmatizirana, bolni pa so bili oskrbovani s sočutjem.
Crislip zaključuje: “Meništvo pozno antičnemu in srednjeveškemu svetu ni zapustilo le popolnoma nove družbene organizacije, ampak tudi popolnoma novo ustanovo za oskrbo bolnih in potrebnih v družbi. Organizacijski geniji med meniškimi voditelji, kot sta bila Pahomij in Bazilij, so preko samostanske organiziranosti učinkovito preobrazili antični sistem zdravstvene oskrbe, ne samo s spremembo dostopnosti in lokacije zdravstvene oskrbe, ampak tudi na širšem področju, z zagotavljanjem novih možnosti družbene interakcije med bolnim in zdravimi, s čimer so kot prvi vzpostavili ustanovo, v kateri so bolni dobili brezplačno, strokovno, sočutno oskrbo brez stigmatizacije.”[23]
Meništvo in literarna kultura
Omenili smo že osrednjo vlogo, ki jo ima Sveto pismo v zgodnji meniški duhovnosti, zlahka pa bi se jo dalo ponazoriti s stalno prisotnostjo navedkov in aluzij, ki prevevajo zgodnjo meniško literaturo. Navkljub občasnim izjavam, ki želijo minimalizirati pomembnost branja Svetega pisma, je bilo meništvo utemeljeno na bralni kulturi in jo je ustvarjalo, tako v zasebnem, kot tudi pri javnih liturgičnih srečanjih. To je torej vodilo k ustvarjanju in razširjanju knjig, ne le Svetega pisma, temveč vsega pisanja, ki bi lahko bilo uporabno pri razumevanju Svetega pisma. Zato so si večji samostani kmalu oskrbeli knjižnice.
Kultura grško-rimskega in zgodnjekrščanskega Egipta je bila dvojezična, čeprav je večina prebivalstva govorila le svoj, izvirni egipčanski jezik. Do 4. stoletja je bil Egipt že več kot petsto let pod grško, nato pa pod rimsko oblastjo, zato je bil glavni administrativni jezik grščina. To je pripomoglo k precejšnjemu številu dvojezičnih govorcev. Krščanstvo se je najprej širilo med grško govorečim prebivalstvom Aleksandrije in drugih večjih mest, nato pa tudi med koptsko govorečimi. Ko je število kristjanov v 4. stoletju med slednjimi naraščalo, posebej v samostanih, se je pokazala potreba in želja po prevodih mnogih krščanskih del, izvorno pisanih v grščini, v koptski jezik. Tako so pripravili prevode mnogih grških pisateljev, kot so Meliton Sardski, Atanazij, Bazilij Veliki in Gregorij Nazianški. Prevedli so tudi mnogo apokrifnih spisov, nekatere pa tudi na novo ustvarili v koptskem jeziku.
Večina koptske literature se je razvila v kontekstu meništva. V tem kontekstu so nastali življenjepisi uglednih meniških voditeljev, kot so Pahomij, Teodor, Horsiesius, Šenuda, pa tudi drugih meniških svetnikov, kakor tudi meniška pravila. Večina homiletične literature je ravno tako plod dela v samostanih. Do konca 6. stoletja, tj. tri stoletja po začetku meniškega gibanja, je obstajala nemajhna količina literature v sahidski koptščini, jeziku, ki je postal knjižni in ga je uporabljal ves krščanski Egipt. Kasneje, po arabski osvojitvi Egipta sredi 7. stoletja, je bolj prišlo v rabo bohairsko narečje; prav tako kot knjižni in kasneje tudi cerkveni jezik koptske Cerkve, z vlogo, podobno vlogi latinščine v zahodni Cerkvi. Na žalost je vsaj 90 % literature, ki je nekoč obstajala v koptskem jeziku, izginilo, ali pa jo poznamo zgolj po fragmentih; nekatera dela so se nam ohranila v arabskem prevodu. Glavni vzrok za to je bilo uničenje mnogih samostanov in njihovih knjižnic.
Vloga meništva po arabski osvojitvi Egipta
Po arabski osvojitvi Egipta in v posledični postopni islamizaciji družbe se je vloga meništva v koptski civilizaciji seveda znatno spremenila. Samostani so še naprej “zagotavljali” škofe, v časih preganjanj pa so bili tudi zatočišča za patriarhe in škofe. Mnogi so še naprej ostali središča ljudske pobožnosti, na primer Dayr al-Muharraq, ki se nahaja v kraju v Zgornjem Egiptu, kjer je našla zatočišče tudi sveta Družina. Prav tako so postali tudi središča, kjer se je ohranjal jezik in literatura ter so se prepisovale knjige. Velikokrat se zasluge za obstanek krščanstva v Egiptu pripisujejo ravno obstoju samostanov. Ko občudujemo velik prispevek samostanov k družbi, kulturi in Cerkvi v Egiptu, pa ne smemo pozabiti, da je prvotna motivacijska sila bila in je verskega značaja: iskanje Boga.
[1] Prevod poglavja »Monasticism«, str. 35–44, (del monografije: Gawdat Gabra, ur. Coptic Civilization. Two thousand years of Christianity in Egypt, Cairo; New York: The American University in Cairo Press) enega izmed največjih poznavalcev zgodovine in literature Koptov, benediktinca Marka Sheridana. Prevod je mišljen tudi kot uvod v zbornik o koptskem meništvu, urednik Jan Ciglenečki, ki naj bi izšel v letu 2018 s sodelovanjem založbe KUD Logos in Filozofske fakultete Univerze v Ljubljani.
[2] Judge 1997.
[3] Stark 2003, 17.
[4] Za obsežno raziskavo gl. Timm 1984, 92 in Wipszycka 2009. Prav tako gl. članke pod geslom »Monasticism«, Coptic Encyclopedia.
[5] Wipszycka 2009, 567–612.
[6] Wipszycka 2009, 125–126; White 1932, 17–24; Historia monachorum 21,1.
[7] Historia Lausiaca 7,2.
[8] Wipszycka 2009, 212.
[9] Collationes 10.
[10] Kahle 1954
[11] Wipszycka 2009, 168-71
[12] Novozavezni têrmin (prim. 1 Jn 1,3).
[13] Veilleux 1982b, 136
[14] Institutes 4, 30–33; Conferences 11, l: 18, 1.
[15] Gregor Nazianški, Or 21.31.1–4; Brakke 14
[16] Athanasius 1980, 66
[17] Martin 1996, 680
[18] Ibid., 682
[19] Sheridan 2002; Martin 1996, 690–99
[20] Giorda 2010, 143–45
[21] Glej Crislip 2005, pomemben prispevek k razumevanju družbene vloge in dolgoročnih učinkov meništva.
[22] Crislip 2005, 100
[23] Prav tam, 142