1 Skrite stezice na hrib

Pet let mineva, odkar sem se prvič pričela vzpenjati na hrib, skrit med grapami in gozdovi, malokomu poznan, a nenavadno lep in očarljiv v svoji neobljudenosti, ki kar kliče po tipanju, vohanju in okušanju, gledanju in poslušanju – in do danes se nisem prenehala vzpenjati, pa čeprav se cilj z vsakim dnem jasneje izrisuje v svoji oddaljujoči se nedosegljivosti v duhu Einsteinove metafore kroga, ki s tem, ko se širi, širi tudi obseg teme okrog sebe.

Slovenska katoliška lirika,¹ ki v našem prostoru doslej z izjemo dveh antologij, Slovenske religiozne lirike Franceta Vodnika (1928) in Slovenske duhovne pesmi Franceta Pibernika (2001), še ni bila deležna kakšne pretirane pozornosti, vsaj ne v smislu, da bi se ustvaril kakršen koli sistematičen pregled, se tako kaže kot nepričakovano globok vodnjak, iz katerega sem v petih letih uspela zajeti celo vrsto zelo raznolikih in kompleksnih pesmi, pogosto izpod peres avtorjev, ki (še) niso doživeli kanonizacije, a so avtorji obsežnih in po moji oceni kvalitetnih opusov, ki med drugim obsegajo tudi celo vrsto pesmi, ki bi jih lahko uvrščali v kategorijo slovenske katoliške lirike. Gre za pesmi, v katerih lirski subjekti svoje doživljanje ubesedujejo na sebi lastne in pogosto presenetljivo izvirne načine, ki so me v svoji raznolikosti in svežini pogosto resnično presenetili.

Vendar pa se je na samem začetku mojega ukvarjanja s tem področjem pojavilo precej kompleksno vprašanje – kaj sploh je duhovna (oz. v tem primeru bolj specifično katoliška) lirika. Gre za precej neoprijemljivo področje in resnica je, da je na vprašanje še vedno nisem uspela najti nobenega objektivnega odgovora. Kriterij, ki sem ga za potrebe svojega dela postavila sama, pa je, da se mora v pesmi, da jo lahko imamo za duhovno oz. v našem primeru še bolj specifično katoliško, odražati osebna vera lirskega subjekta v Boga. Te vrste kriterij bo sicer vedno vsaj do neke mere subjektiven, a mi je omogočil, da sem na koncu oblikovala relativno dober in trden izbor pesmi za obravnavo.

S precej nehvaležno nalogo ustvarjanja izbora sem se tako prvič spopadla že pri pripravljanju vzorca za diplomsko nalogo, kjer sem bila soočena z 31 pesniškimi knjigami, ki so, kot v Zgodovini slovenskega slovstva 4 (1970) navaja Jože Pogačnik, izšle med letoma 1854 in 1900 (temu sem sicer dodala še pesmi Urbana Jarnika, čigar pesmi niso doživele samostojne knjižne objave), iz katerih je bilo treba poiskati tisto, kar bi lahko imenovali slovenska religiozna poezija. Kasneje je bilo treba zaradi enormne količine pesmi uvesti še dva dodatna izločitvena kriterija, in sicer se je oznaka religiozna prelevila v katoliška, poezija pa v liriko. V diplomski nalogi sem vzorec tako črpala iz 19 pesniških knjig in iz opusa Urbana Jarnika, kar je na koncu pomenilo 14 avtorjev in 81 pesmi, v magistrski nalogi sem vzorec še nekoliko razširila, in sicer sem imela s tem, ko sem vzorec razširila še na 20. stoletje, opravka z 31 pesniškimi zbirkami 16 avtorjev, vzorec pa je na koncu obsegal 99 pesmi.

Vendar vse to za pričujoči prispevek niti ni tako zelo važno, saj bo njegov fokus zgolj na pesmih treh pesnikov iz druge polovice 19. stoletja, kjer sem imela opravka tako s kanoniziranimi avtorji (Jenko, Levstik, Gregorčič, Stritar itd.) kot tudi z avtorji, ki so bolj ali manj nepoznani. In izbrani trije avtorji, Filip Haderlap, Anton Umek in Anton Funtek, se bodo uvrščali ravno v to kategorijo.

Z liriko vseh treh navedenih avtorjev sem se doslej ukvarjala z več vidikov – v diplomski nalogi z vidika bibličnega vpliva, tako na ravni fabulativnih navezav, navezav prek citatov, metafor in simbolov kot tudi slogovnih navezav, v magistrski nalogi pa je bil večji poudarek na analizi apofatičnih in katafatičnih elementov, tj. iskanju različnih strategij upesnjevanja Neizrekljivega. Namen tega prispevka ni podajati natančne analize vsake posamezne pesmi, temveč zgolj povzeti tiste osnovne specifike vsakega izmed treh avtorjev, nato pa dati prostor njim samim, da spregovorijo – v svetu, kjer bi lahko s spoznavnim govorom zajeli to, kar v svoji večpomenskosti sporoča poezija, ta konec koncev ne bi bila potrebna. Moje dosedanje delo na področju slovenske katoliške lirike pa kaže ravno obratno.

2 Psalmodične tožbe in borbene molitve Filipa Haderlapa

Filip Haderlap je eden izmed tistih avtorjev, pri katerih se izrisuje izrazito kompleksna podoba Boga, ki ni nikakor prikazan kot izključno pozitiven, kompleksnost podobe pa temelji predvsem na dejstvu, da je usmiljeni Bog prikazan tudi kot tisti, ki človeka preizkuša in kaznuje – pride torej do navideznega trka principa pravičnosti in principa usmiljenja. Vendar je na tem mestu treba poudariti, da kljub temu, da je enoznačna podoba Boga, ki je zgolj milosten, porušena, lirski subjekt še vedno ohranja držo popolnega zaupanja v Božjo previdnost in modrost, ki usmerja njegovo življenje. V skrajnih legah je mogoče zaslediti celo podobo odsotnega Boga, ki je nekakšno stopnjevanje maščevalnega Boga.

Zanimiva specifika Haderlapovih pesmi je, da pri njem praktično ni mogoče najti prošnjih pesmi, v katerih bi se lirski subjekt obračal na Boga – namesto tega se v svojih prošnjih pesmih kot na priprošnjico obrača na Marijo. Nasplošno pa bi za Haderlapove pesmi težko rekli, da gre zgolj za prošnje, tožbene, spokorne, slavilne pesmi, temveč se elementi vsega naštetega v večini primerov prepletajo v nekakšen konglomerat, v katerem se izraža ne le kompleksna podoba Boga, temveč tudi kompleksen obojestranski odnos med lirskim subjektom in njim. Tak preplet različnih načinov nagovarjanja Boga rezultira v formi molitve in prav »molitev« je beseda, ki se v naslovih Haderlapovih pesmi najpogosteje pojavi.

Še ena specifika, po kateri se Haderlapova lirika razlikuje od lirike drugih obravnavanih avtorjev, je uporaba elementov iz grške mitologije na eni strani in občasna raba fragmentarnih (na ravni motivov, metafor in citatov) navezav na Biblijo – npr. globeli smrtne sence, ki je modificirana po principu Dantejeve Božanske komedije.

Kar pa Haderlapovo ustvarjanje najbolj loči od ustvarjanja drugih avtorjev, so štiri pesmi, naslovljene »Molitev«, v katerih sem zaznala slogovno podobnost z biblično liriko, nekakšno psalmodičnost, kakršno je mogoče najti v Jobovi knjigi, Psalmih, Pregovorih, Žalostinkah, Izaiji, Jeremiji itd. Vse štiri pesmi so zapisane v prostem verzu, ritem pa temelji na principu paralelizma členov, pri čemer sem zaznala tako sinonimnega, antitetičnega kot tudi klimaktičnega (Brachter). Vidna je tudi povezava s prevodnimi rešitvami, implementiranimi v Wolfovi Bibliji.

Z vidika načinov upesnjevanja Neizrekljivega se Haderlapove pesmi kljub čestokrat moderni formi kažejo kot relativno tradicionalne v smislu določnosti in dorečenosti na ravni tega, kar se kaže kot izrekljivo. Vse njegove pesmi sem v okviru obravnave uvrstila med pesmi, ki vsebujejo elemente katafatičnega, takšne, ki podajajo zgolj dokončne trditve o Bogu, ter takšne, ki se na naravo Boga niti ne osredotočajo – to sem na kratko imenovala neprisotnost zavesti o Neizrekljivem². Vse to se že na povsem zunanji ravni kaže tudi v tem, da praktično ne uporablja nedoločnih zaimkov, prav tako pa uporablja samo zaprta končna ločila³ (torej nobenih tropičij, enodelnih končnih pomišljajev …), še bolj pa se to kaže na notranji ravni, kar so razkrile tudi moje analize.

Vendar se na tem mestu tu ne bom več zaustavljala – v nadaljevanju tako preprosto navajam sedem Haderlapovih pesmi⁴, v katerih se kaže del tega, kar sem v tej kratki uvodni besedi zapisala o njegovi pisavi.

2.1 Filip Haderlap: Sonet (Pesmi na tujem)

Skoz gozd popotnik tava v temni noči,

Ob drevje buta, in čez kamna pada,

Zdaj vdari veja, zdaj ga trnje zbada,

Preklinja, omaguje v hoji vroči.

Pa ko v rumeni zarji svit napoči,

Pokaže dan mu pot iz gošče hlada

Med polja rože, kjer veselje vlada,

Ker solnce greje jih in rosa moči.

Tako človeka greh po temi žene,

Iz rev dotira strast ga v reve nove,

Obup, do vsega stud, se ga polasti.

Pa Božje milosti ga žar zadene,

Ko angelj stopi med svetá strahove,

In v dim se razkadê pred njim pošasti.

2.2 Filip Haderlap: Sonet (Pesmi na tujem)

Pové nam on, ki Stižo prekorači,

In z milostjo bogov nazaj se vrne

Na beli svet, kjer dan strahove črne

Odganja, čudne nam reči tolmači:

Ko sence plazijo se tam junaci

Brezbožni, v temi stopajo na trne,

Kosti jim nihče s plajščem ne ogrne,

Brez mesa in močí lovê se spaci.

Tud’ jaz sem videl jih, ko pod vodami

Me zdihovati moj Gospod je pustil,

Titanov videl sem pozeble ude;

In ko me vzdignil je iz ječe hude,

In spet s kervjó vtelesil, sem izustil:

O večni Bog, oj večno bodi z nami!

2.3 Filip Haderlap: Sonet (Pesmi na tujem)

Bolnik vso noč na trdi stelji čuje,

Zadremlje, – vstajajo pred njim strahovi,

Ki izplašê ga k bolečini novi,

Po belem dnevu celo noč zdihuje.

Nastopi svit, in noč se odmikuje,

Vrhè Aurore obrudê trakovi, –

Oddahne si bolnik, in nad svetovi

Molitev čista mu v nebó potuje.

Najhujšo noč, bolezen vseh boleznij,

Potrti up, že dolgo v sebi nosim,

Pogled temnijo mi oblaki črni.

O Bog mogočni, dolgo Te že prosim,

Obraz razvedri vendar Tvoj mi jezni,

Nebó mi jasno, solnce mi odgrni!

2.4 Filip Haderlap: Molitev (Razne poezije)

Kam si me zapeljal, Gospod, moj Bog!

Videz je lepota tega sveta, in laží je polna zemlja.

Bolezni je poln zrak, in človeško srce je dom hudobije.

Strah me je pred svojim bratom, in pred svojim prijatlom se zapiram.

Strasti si postavil med nas, trohljivost in smrt, bolezen in žalost, trpljenje in britkost.

V grehu in surovosti živimo, in strasti je polno naše srce.

Grd je Tvoj svet in studi, se mi do njega.

Iztrgaj obup iz mojega srca, in pokaži mi pravo pot življenja.

Kajti hodim, in ne vem kodi, grem naprej, pa ne vem, kam?

V temi hodim, po trnji in pečovji, podaj mi svojo roko, o Bog, in pelji iz tega nemilega me kraja!

Kje pa so tveja nebesa, Gospod?

Moje okó jih ne vidi, in neznane so mojemu srcu.

Vendar hrepeni po njih moja duša, in moje uhó je radovedno slišati o njih.

Pošlji svojega posla k meni, da mi kaj pové o Tebi in Tvojih nebesih.

Jaz in moji bratje Te prosimo, povej nam, kaj nam je storiti, da pridemo v tiste kraje, kjer ni joka ne solzá.

Pošlji nam učenika, kajti mi ne vemo nič.

Neznano nam je, čemu smo rojeni, in kaj bo iz nas.

Veselimo se, pa naše veselje je pusto in minljivo.

Trpimo in se trudimo, pa ne vemo, zakaj.

Grešimo in doprinašamo zločinstva, in huda vest nas preganja od kraja do kraja, pa ne vemo, kje bi si zadobili odpuščenje svojih grehov.

O Gospod, nikar nas ne pusti v nevednosti in surovosti, kajti mi smo nesrečni.

Bolni smo, pa ne poznamo zdravila.

Živimo v nadlogah in revah, pa si ne znamo pomagati.

Jetniki smo, in ne vemo, kako bi vbežali.

Bodi nam milostljiv, Gospod, in poduči nas!

2.5 Filip Haderlap: Molitev (Razne poezije)

Jaz Te iščem, o Gospod, moj Bog!

Obrni k meni Tvoj pogled, da Te zagledam v obraz; kajti jaz Te ne poznam.

Tema je v meni in tema je okoli mene. Solnce in zvezde je ne morejo razsvetiti.

Črna noč je svetla proti temi v mojem srcu.

Grešil sem pred Tabo, o Bog, in Ti si me vdaril s tem.

Vzdignil se je zoper Tebe moj duh; pa Ti si ga ponižal.

Iz nebeških višav si ga pahnil v kraj trepeta in groze.

Žareč ogenj si položil v moje prsi, ki se ne dá pogasiti; s sramoto si očrnil moje čelo.

Zdrobil si moje orožje in vrgel si ga mi pred noge.

Malike sem častil in Tebe pozabil; pa malik me je udaril po ustih in z mojo krvjó se oskrunil.

Gorjé se kliče moja kri, in sramota je moja obleka.

Črv sem jaz pred Tabo, pa strašna je Tvoja roka.

Nesreča je moja hiša in žalost je moja srajca.

Trudne so moje noge, pa ne najdem prostora, da bi si počil; težka je moja glava, pa ne vem, kam bi jo naslonil.

Vzdigni, o Gospod, svojo roko iznad mene, da si oddahnem, in razjasni svoje jezno čelo.

Pusti mi videti Tvoj svetli obraz, o Bog, in odvzemi mrežo iznad mojih oči; kajti Tebe videti želim.

Usmili se me, o Gospod, in umori črva, ki mi prejeda obisti.

Poglej na moje solze, ki spirajo moje lice.

Ozri se na plamen, ki mi čisti srce in prepeka po mojih jetrih.

Ali moji zdihljeji niso priplavali do nebes in ali moje vpitje ni predrló oblakov?

Poglej na mojo skesano glavo, o Gospod, in nikar me ne zavrzi.

Poglej, raztrgana je moja koža in kri se mi zastaja po bedrih.

Huda je Tvoja šiba, o Bog, in težka je Tvoja roka.

Tepi me, o Gospod, in jaz Te bom hvalil; usmili se me, o moj Bog, in nikar me ne zavrzi.

Hočem se pokoriti in Tvojo slavo peti vsem rodovom; usmili se me, Gospod, odpusti mi moje grehe, moj Bog!

2.6 Filip Haderlap: Molitev (Razne poezije)

Trpljenje je moja slava in obup je moja tolažba.

Pekél in nebesa sta postala prijatla, da skupno sovražita mene.

Nebesa mi nečejo odpustiti mojih grehov, in prokleti me dražijo s svojo častjó.

Rekel sem sam pri sebi: vzemi od mene, o Bog, človeško imé.

Ti me mučiš, o Gospod, pa jaz se ne razjočem, Ti me tepeš, in jaz se ne vklonem, ti me preganjaš, in jaz ne bežim.

Obupal sem nad tvojo milostjo.

Tvojim angeljem si zapovedal, naj me zaničujejo, in Tvojim prerokom si ukazal, naj me preklinjajo.

V strah si me dal hudobnim duhovom.

Huda je Tvoja vojska, in jaz se jej ne branim.

Vničite me, pa ne boste se hvalili z mojimi solzami.

Ne bo jih lizala Tvoja pusta zemlja, in ne bo jih pilo Tvoje smrdljivo morje.

Napolnil si mero mojega trpljenja in moja sramota se je spela na dno mojega srcá.

Ostrupena je moja kri in težek ko svinec je moj jezik.

Mreža je pokrila moj pogled in obup je potlačil mojo dušo na tla.

V železne verigo so vklenjene moje roke in brez brambe čakam svojega pogina.

Ne prosim Te milosti, mogočni Bog, kajti jaz sem Tvoj vjetnik.

Moj duh je premagan in ugonobljeno je moje telo. –

Tvojo milost diham in Tvoja jeza je moj gospod.

2.7 Filip Haderlap: Molitev (Razne poezije)

O silni Bóg,

Če nisi mi odméril

Nobene ure več vesele,

če v véčno

Trpljenje sem proklét,

Obsojen, v ur nekdajnih

Veselih, tudi zdaj mogočih

In vendar nemogočih,

Spomin grenák zamaknjen,

Živeti puste, dolge dni;

Pribit na skalo Kavkažko,

Kregulja, ko Prométej, gledati

Od jutra do večéra,

Od mraka pa do svita

Kljuvati moja jetra; –

Če to si mi odmeril,

Naj bo; –

Le to te prosim:

Utrdi moje srce,

Da voljno bo trpelo,

Mažato in junaško,

Da se ne polasti ga

Mehkužnost babja,

Da v solzah se ne bom

Sramotno zvijal,

Dečakom na veselje,

Možém v zaničevanje;

Ampak, da stal bom krepko

Osodi v bran,

Ko jeklo,

Ko skala kraj morjá,

Valovom burnim se ne vgane,

Ko kamen demant

V svitlobi žlahten,

Neuničljiv bogovom.

3 Katehetična slavilnost in onostranska vznesenost Antona Umka

Če bi pesmi Antona Umka primerjali s pesmimi Filipa Haderlapa, bi prvi vtis najbrž bil, da gre za bistveno bolj tradicionalnega pesnika tako v oblikovnem kot vsebinskem smislu. Njegove dolge, himnične in brezhibno metrično urejene pesmi s pogosto močno izpostavljenim sporočilom o onostranstvu, kamor se lirski subjekt nenehno ozira, nekakšno eshatološko usmerjenostjo, se s podobo Boga, ki je relativno preprosta in enoznačna, kažejo kot nasprotje temu, kar smo lahko opazovali pri Filipu Haderlapu. Bog tu nastopa v svoji stvariteljski vlogi, je mogočen, dober in usmiljen vladar, lirski subjekt pa se nanj obrača predvsem s slavljenjem.

Kar veliko število pesmi pa je tudi povsem katehetično usmerjenih in velja poudariti, da Umek pogosto posega tudi po zelo direktnih navezavah na Biblijo, pogosto povsem na zgodbeni ravni, pri čemer nisem zabeležila kakšnega pretiranega odmikanja od vira – kot zanimivost lahko omenim, da je edini izmed vseh obravnavanih avtorjev, ki ne posega le po novozaveznih, temveč tudi starozaveznih zgodbenih linijah – konkretno se denimo ukvarja z zgodbo o stvarjenju. V smislu siceršnjih motivov, ki jih uporablja, so pogosti motivi iz umetnosti, kar je zlasti vidno v pesmi »Godbin namen« – prihaja do tega, kar sem poimenovala posredno slavljenje⁵, torej tega, da lirski subjekt Boga ne slavi direktno, z besedami, ampak njegovo slavo implicitno poudarja prek nekih drugih motivov – če je pri marsikaterem avtorju iz tega obdobja ta vloga pripadla naravi (pri Umku je denimo takšna pesem »Bog in narava«), je pri Umku to gotovo (tudi) glasba.

Umek je prav tako eden izmed tistih avtorjev, ki imajo največ pesmi, posvečenih Mariji, mdr. ji posveti celo sonetni venec »Pozdrav zvezdi na morji«. Teh pesmi v nadaljevanju sicer ne bom navajala⁶, nekaj zaradi dolžine, nekaj pa tudi zaradi tega, ker sem se pri sami obravnavi bistveno bolj fokusirala na pesmi, kjer odnos med lirskim subjektom in Bogom nima posrednika. Marijine pesmi so brez dvoma pomemben del slovenske katoliške lirike, vendar sem jih že zaradi svojega sistema kategorizacije (kjer je za uvrstitev pesmi v območje duhovne oz. katoliške lirike ključen oseben odnos (tj. vera) lirskega subjekta do Boga), vseskozi uvrščala v posebno podkategorijo, podobno kot tudi angelske in svetniške pesmi⁷.

Z vidika načinov upesnjevanja Neizrekljivega je Umek podobno kot Haderlap precej tradicionalen – z izjemo nekaj primerov rabe odprtih končnih ločil (konkretno enodelnega končnega pomišljaja) kakšnih posebnih zunanjih znakov, da bi bila prisotna kakršna koli zavest o Neizrekljivem – lirski subjekt se nenazadnje povsem suvereno povzpenja v višave onostranstva, ga motri in opazuje. Po drugi strani je sicer res, da na neki točki prizna, da mu vse le še ni vidno – a se na to odzove z vero, da bo to mogoče po smrti, kar vseeno pomeni, da je človek na nek način in na neki točki zmožen motriti vse najgloblje razsežnosti skrivnostnega Boga.

V nadaljevanju navajam štiri Umkove pesmi, ki dobro zaobjemajo specifike njegove pisave: izrazito slavilnost, vzpenjanje navzgor in zrenje onostranstva.

3.1 Anton Umek: Jutranja molitev (Pesmi)

 

Tebi, večno Bitje, pojem slavo!

Dal v telesu zdravem dušo zdravo,

Dal si, da iz nova se radujem:

Aleluja, slava Bogu!

S hladnim mrakom udom spanje bega,

Glas vesel se krog in krog razlega,

Duh vedrí se, serce se mi širi:

Aleluja, slava Bogu!

Primite se roke pridno dela,

Da na večer duša bo vesela,

Da zapojem spet, ko jutro pride:

Aleluja, slava Bogu!

3.2 Anton Umek: Bog in narava (Pesmi)

Na višavah sveti Bog stanuje,

Modro po vesoljnosti kraljuje,

Mnoštvo ga obdaja svitlih trum.

In nad zemljo zlati strop se suče,

Do modrosti večne kaže ključe,

Gleda in stermí človeški um,

Kviško se po čistem zraku dviga,

Kamor nevgasljiv mu plamen miga.

Neštevilni se bliščé svetovi,

Po neskončnosti doné glasovi:

Preden vse je bilo, jaz sem bil,

Močna mi beseda vse osnuje,

Vse mogočna roka mi vzderžuje;

Da bi človek moj se veselil,

Sveto dal nalogo sem naravi,

Da pričuje o neskončni slavi. –

Al je glas vesoljne harmonije,

Ki mi na uho presladko bije,

In v sercé resnice lije moč?

Harmonija je vesoljna vbrana,

Vendar mi še lepša struna znana,

Razni ste obé ko dan in noč.

Glas resnice večne razjasnuje

Vse – od kod in kam se izpeljuje.

Svitli žarki ségajo v očesa,

Zemlja v njih se kaže in nebesa,

Vse se skrije, ako mine svít.

Srečen, komur zlato solnce sije,

Rajske mu odpira lepotije,

Svet, v celoti, v delih čudovit,

Ki v soglasji mičnem se spreminja,

V jásniše planjave pot odgrinja.

Kot pred solnčnim zlati zor izhodom

Naznanuje zémeljskim narodom,

Da prinese z žarki beli dan;

Kakor, če do neba plamen šviga,

Da se zemlji v dnu oserčje vžiga,

Priča, kedar se odpre vulkán:

Tako vsa narava oznanuje,

Da Neskončni milo gospoduje.

Al bi, ko na nebu ne bi stalo,

Solnce v sinjem morji se kazalo?

Al poganjal bi pomladnji cvet,

Ko bi gorka moč ga ne budila

In sreberna rosa ne pojila?

Mar bi sukal se vesoljni svet

Brez neskončno modrega vladarja,

Ki zastonj buči mu šum viharja?

Bistre ima duh človeški sile,

Mnogo del so častno doveršile,

Spremlja jih stoletja slave svit.

Nad vse vidno duh se više ceni,

Vendar vstavlja se ob terdi steni,

Kjer pogled mu dalje ni odkrit.

Torej povračuje se v nižave,

Gledat dela vekovite slave.

Močna vez edini vse gibanje,

V večnem teku je prečudno stanje,

Pot življenja je nemirni čas.

Po dobravah pa poganja cvetje,

Po širokem se razlega petje,

Čuje sladkih harmonij se glas.

V nebni luči se bliščé kristali,

Vse neskončnega soglasno hvali.

Harmoniji človek se pridruži,

Na visoki stopnji Njemu služi,

Ki mu dal nezmernosti je dar.

Svitla luč naravo razsvitljuje,

Ona pa mogočno razglasuje,

Da gorí neskončno lepši žar

V jasnih krogih zemlje vekovite:

To je Bog ljubezni silovite!

3.3 Anton Umek: Tolaž (Pesmi)

Potres široki svet zaziblje,

Nebó temní oblakov trop,

In grom verší, vihar vse giblje,

Pred strelo pade hrast ko snop.

Pa mine spet nevihte sila,

Pokaže se nebeški zor;

Posije solnčna luč premila,

Ki lepši še, ko pred, je skor.

Glej, dolga suša vse opali,

Da zvéne cvét, zelenja ni,

Studenci teči so nehali,

Pojemlje tožno, kar živi.

Pa dež in rosa z neba pade,

Poživlja spet gore in plan;

Že lepša novi cvet livade,

Peresa viha piš hladán.

Naliv je bistro reko skalil,

Razpel povodenj je čez breg,

Perstí in kamnja v njo navalil,

Zapodil plahe ribe v beg.

Pa sčisti se in v dnu pokaže

Globoko se nebeški žar:

Al solnčna luč, al zvezdne straže,

In brez strahú veslá čolnar.

Od kraja daleč preč mornarju

Valovje morsko berž zdivjá,

Ne vidi solnca, zvezd, – v viharju

Mu žuga smert, ga noč obdá:

Magnetna igla kaže čudna

Prezvesto mu polnočno stran.

Počije se mu roka trudna,

Ko pride miren, jasen dan.

O serce blago! ki zdihuješ,

Ki te britkóst, nemír teží,

Ki malokdaj sladkó miruješ,

“Vse to pri tebi se godí. –

Skelé te rane preboleče,

Al težkih zgub al pa krivic;

Te bije šiba zle nesreče,

Al glas lažnjivih govoric.

Odtegnjeno ti je veselje,

Le solze liti če okó;

Gojiš pravične svete želje,

Pa jih spolniti moč ne bo.

Kar ti najdražega je bilo,

Ti vzel je svet, al vzela smert;

Da radostno bi se počilo,

Ni veselic ti dom odpert!

Celo presvitlo solnce večno

Na hip je skrilo svojo luč;

Obupa misel prenesrečno

Ponuja ti peklenski ključ.

Oh kam, oh kam se bodeš djalo?

Al res pomoči ni za te?

Al solnce bo še posijalo,

In grenko zginilo gorjé?

Ne plaši se, o duša draga!

Le terdno stoj, da mine vse;

Odbila ura ti je blaga,

Pa kmali bo vernila se.

Ti si mornar, in igla čudna, –

Ki kaže ti nebeško stran,

Kjer se počije roka trudna, –

Je vera, ž njo se stavi v bran.

Ne straši se, naj svet razsaja,

Ko strela šviga divja strast;

Suhotnim tlam došlà iz raja

Nebeške mane bode slast.

Vihar zbeži, nebó se zjasni,

Gre suš požar, se zbistri vir;

So skušnje, boji le začasni,

Sijal ti tù in tam bo mir!

3.4 Anton Umek: Hrepenenje (Pesmi)

Oziram milo se v višave jasne,

Kjer svitlih zvezdic žarna luč gori;

Nad njimi kraj dežele je prekrasne,

Po kteri revno serce hrepení.

O zali kinč nebeške domovine!

Kak daleč, daleč še si ti od nas.

Neskončne so do tebe nam višine,

Od tam nas loči prostor še in čas.

Al vendar duh se kviško povzdiguje,

Visoko zre nad senco gostih tmin,

In svete vere luč mu razsvitljuje

Skrivnostne pote rajskih gor višin. –

Pa v zlato mesto iti še ne more,

Od daleč gleda čisti, jasni žar,

Kjer čudni blišč obdaja večne zore

Prestol, kjer vseh vladarjev je Vladar! –

Na Njega strani milostno kraljuje

Kraljica izmed vseh izvoljena.

Povelja svete Mu na hip spolnuje

Vsa brezštevilna družba angeljska.

In vsi, ki so se že od tod ločili,

Ki srečno so končali časa tek,

Ga bodo gori vekomaj slavili

In peli »trikrat sveti« Mu na vek! –

Ne vsahne nikdar tam nedolžnost bela,

Ne zvene mučeništva zali cvet;

Ljubezen čista večno bo gorela

V plačilo kratkih pred težavnih let.

Da stanovitnost zopet bi minila,

Nebéščanom pač tega ni strahú;

Spokornost več ne bode omahnila

V deželi večnega mirú!

Odkrita v čudnem blišču je resnica,

Ki tukaj mnogokrat je skrita bla,

Nikomur ni prikrajšana pravica,

Nikoli čednost ni preganjana. – –

Tak bodi duh zamaknjen po višini,

Kar zmoti ga viharjev jeznih hrum,

Se spomni, da je v solzni še dolini,

Kjer bije terdi boj sovražnih trum.

Zatorej milo zrem v višave jasne,

Kjer svitlih zvezdic žarna luč gorí,

Nad njimi kraj dežele je prekrasne,

Po kteri revno serce hrepení.

O zali kinč nebeške domovine,

Da pač ne bil tak daleč bi od nas!

Pa saj neskončne niso visočine,

Zagledam te, ko mi preteče čas.

4 Pritajena refleksivnost in posredna slavilnost Antona Funtka

Anton Funtek je, če govorimo o avtorjih iz druge polovice 19. stoletja, gotovo sui generis. Njegova pisava na ozadju večine preostalih iz tega obdobja izstopa predvsem v smislu nekakšne utišanosti, pritajenosti. Podobe iz narave, ki so v službi posredne slavilnosti, so drugačne kot pri ostalih pesnikih, niso glasne, bučne, veličastne, ampak se Božja slava razodeva v drobnih, tihih, nekako minimalističnih motivih, kot so gozdni križ, dih, ptiček, cvetje itd. Lirski subjekt tako pogosto ne nagovarja Boga neposredno, ampak te drobne elemente iz narave, ki so tesno povezani z religioznim doživljanjem lirskega subjekta. Iz te skrajne utišanosti elementov iz narave izhaja tudi zavest o tem, da sta za slišanje Boga potrebni tišina in samota.

Pri Funtku je precej pogosto tudi navezovanje na Biblijo, Bog pa nastopa kot Stvarnik, Odrešenik, pa tui Oče, ki je po eni strani usmiljen, po drugi strani pa tisti, ki kaznuje. Lirski subjekt do njega zavzema precej hibridno držo, tako da pesmi podobno dobijo obliko nekakšnih molitev, v katerih se mešajo elementi slavljenja in zahvaljevanja.

Specifičnost Funtkove lirike, ko pride do utišanih tonov, se neločljivo povezuje z dejstvom, da so pri njem v precejšnji meri že prisotni zametki zavesti o Neizrekljivem. Če bi to sicer primerjali s pesmimi iz prve polovice 20. stoletja (npr. Antona Vodnika), s katerimi se v pričujočem prispevku sicer ne ukvarjam, bi sicer ugotovili, da Funtek ne uporablja niti večje množice nedoločnih zaimkov niti kakršnih koli izrazov, ki bi kazali na neizrekljivost Boga, se pa relativno pogosto pojavlja členek »morda«, ki v posameznih verzih rahlja strukturo in povedanemu odvzema del teže, ga zabrisuje in mu odvzema popolno določnost in trdnost. V prid tezi, da je pri Funtku že mogoče najti obrise zavesti o Neizrekljivem, pa govori nenavadno pogosta raba tropičij in enodelnih pomišljajev kot končnih ločil. In ta odprtost verznih iztekov govori ravno o tem – o nezmožnosti podati dokončno sodbo, tezo, trditev, ki bi Boga zajela v pojem. To seveda ne velja za vse njegove pesmi – izmed petih obravnavanih sem dve, »Ob gozdnem križi« in »Gozdno svetišče« uvrstila v kategorijo pesmi z apofatičnimi elementi, ostale tri pa so v svoji naravi bolj katafatične in zavest o Neizrekljivem ni prisotna.

S takšno, v Funtkovem slogu minimalistično uvodno predstavitvijo dajem zdaj besedo pesniku samemu, saj v nadaljevanju navajam pet njegovih pesmi, na podlagi katerih sem prišla do zgoraj navedenih ugotovitev.

4. 1 Anton Funtek: Ob gozdnem križi (Izbrane pesmi)

I.

Vselej, ko stojim pred tabo,

Gozdni križ ob senčni poti,

Kakor tiha, mehka tožba

Diha mi naproti.

Poleg tebe rase grmič,

Oh, noseč bodeče trne,

Ali s trnjem tudi cvéte

Nosi grm srebrne!

In to cvetje v lahkem dihu

Dviga se in zopet niža

In cvetočo krono plete

V zrak okolo križa …

Sam stojiš v tihoti senčni,

Gozdni križ, in nihče zate

Skrbi nima – pómlad sama,

Ta še misli nate!

II.

Ptiček droben je priletel

In na vejo sédel lehko;

Tam zapel s kipečim glasom

Pesenco je mehko.

Molčal gozd je, ko se pesem

Kakor dih je razgubila,

Jaz le del sem, da je morda

To – molitev bila …

4. 2 Anton Funtek: Gozdno svetišče (Izbrane pesmi)

Rahlo po svetišči gozdnem

Mlado jutro je hodilo.

Na glavici zlatolasi

Krono zlato je nosilo.

»Vstani, vstani, gozd zeleni,

In odpri mi čuda lepa!

Prihod moj svetišče tvoje

Solnčnim žarom naj odklepa!« –

Glej, in hipno v čudih svojih

Vse svetišče se razgrne;

Hipno se užgó po drevji

Luči zlate in srebrne.

Droben spev v prečistih glasih

Dvigne se po senčnem sveti,

Vmes šumí vejevje tajno

In dehté pogozdili cveti …

Dan Gospodov! – V senčnem gozdu

Duša moja ga praznuje,

V gozda tajnem šepetanji

Ona dih Gospodov čuje! –

4. 3 Anton Funtek: Ob suši (Izbrane pesmi)

O čuj, prirodnih sil Gospod,

Kaj prosi naš ubogi rod!

Roseč na zemljo solze žgoče,

Ječimo k Tebi mi brez nad –

Ne daj, naš Bog, ne daj, naš Oče,

Da zvene cvet, umrje sad,

Okrêpi ga Tvoj rešni hlad …

Na polji vene setev mlada,

Ko pali jo ognjeni soj;

Ne daj, da zvene nam brez sada,

Da znoj samó in solz nebroj

Tej setvi bil bi žgoč napoj! …

Kakó zaupno drobna zrna

Trosili smo v rodilno prst:

»Pokojno krij vas zemlja črna,

Da obrodite sad nam čvrst!«

Kakó iz dnà pobožne duše

Prosili smo: »Neviht in suše

Obváruj nas, dobrotni Bog!« – –

Ti z migljajem presvetih rok

Odvrnil si nam srd viharja,

A suše ne, gorjé, gorjé!

Ko roka Tvoja nas udarja,

Tedaj nam pač tekó solzé,

A srca naša Te časté!

Oh, pošlji v ta pekoči zrak

Le en oblak, le en oblak!

Iz njega rosa blagodejna

Privrì na polja naša žejna,

Da krepko vzklije mlada rast

In v srcih naših up in slast!

Oh, če je Tvoja sveta volja,

Usliši prošenj naših glas;

Prostrì rokó čez naša polja,

Požívi zopet zlati klas;

Prostrì rokó čez drevje sadno,

Čez njive naše, vrt in log,

Ožívi zopet rast pomladno,

Usliši nas, osreči, Bog! –

4. 4 Anton Funtek: Bolnikova molitev (Izbrane pesmi)

Za goro tone solnce moje,

Ob meni plove mrak teman,

Imé zahvaljam, Stvarnik, Tvoje,

Mordà je bil poslednji dan!

Utrujeno okó ozira

Poslednjič se v Tvoj živi svet,

Mladost se davna mi odpira,

Pozabljen čas mi vstaja spet …

Brezkončni Bog, Ti meni piti

V življenji dal si mnogo slast,

Dal tudi mnogo bol užiti –

Za vse, za vse Ti bodi čast!

Kakó srcé trepeče moje,

Kakovo moč ima spomin:

Pomlajam se, veselo poje

Pred mano deček – jaz – s planin.

Pred mano zopet moji griči,

Ves svet jedino svetel raj,

Nad mano lahnokrili ptiči,

Vse živo, lépo kot nekdaj!

Zdaj stopam v svet, okó zavzeto

Z njegovim krasom se pojí,

Za vse, kar lépo, drago, sveto,

Srcé mladostno mi gorí.

A žàl, ta svet mi jemlje vero,

V srcé mi lije bridek strup,

Zatira čustvo mnogotero,

A Ti, Gospod, krepiš moj up!

Kakó odtod bi pač ločiti

Vesel se mogel in miran?

Ne, ne, takó ne morem iti,

Prebridek je slovesa dan!

Slovesa dan? Res, dan slovesa,

Ti kličeš me, to vem trpin,

S seboj ne bodem vzel ničesa,

S seboj naj vzamem vsaj spomin!

Spomin na zlate dneve svoje,

A ne spomina na bridkost,

Spomina ne na dušne boje,

Spomin na mirno le radost!

Kar meni svet je zlega storil,

Pozabljeno je v uri tej,

Kar jaz komú – Ti veš, pokoril,

Kesal sem se dovolj doslej!

Gospod, Ti kličeš, in Očeta

Poslušam Te in grem odtod,

V višave solnčne grem iz svéta,

Ves Tvoj, jedino Tvoj, Gospod! –

4. 5 Anton Funtek: Božji dih (Smrt)

Telo je mrtvo. Srepe te oči.

Ki živo zrle so nedavne dni,

Bliskále se v radosti, v boli mrle,

Za vselej so oči se te zaprle.

Iz ust, kaj je kipelo v prejšnjih dneh!

Vesela pesem, jok in z jokom smeh,

Navdušen govor in molitev mila –

Za vselej so ta usta se sklenila!

In te roké! Ljubeče so roké

Objemale, trosile so gorjé,

Storile dokaj, kar na vek ostane –

Zdaj roka se ob roki več ne gane!

In to srcé, ki bílo je tako,

Ki čustev je gojilo sto in sto,

Počiva zdaj po dolgi dolgi dobi

In skoro že strohni, razprhne v grobi!

Nikoli iz otrplih teh možgan

Ne šine jasna misel več na dan.

Visokih del je misel sto rodila,

A zlih rodila tudi brez števila!

Telo je mrtvo. Tisti božji dih,

Ki je oživljal ude, zdaj iz njih

Pobegnil je nazaj v nebo odprto …

Kje kdo, da truplo bi oživil strto?

Prešla telesu še oblika ni,

A žive ni v telesi več snovi,

In ž njo lepote ni in ne miline –

Ta splavala v nebeške je višine!

In kdo ve, kdaj in kam Bog modri spet

Milino božjo dahne v širi svet!

Mordà, jo zvezdi dá na jasnem svodu,

Mordà jo zemeljskemu vrne rodu!

Mordà iz groba, kjer telo strohní,

Cvetica, lepa kakor sen, vzkalí,

Mordà milino Bog pokloni logu,

Kjer drevje tajno se poklanja Bogu!

Mordà jo dahne v ptičev milih glas,

V planine solnčne, v reke jasni pas,

Mordà vzprejmè ravan jo morska tiha,

Mordà vztrepeče zrak od tega diha! …

Glej, dokler pólje božji dih na svet,

Pa stvarstvo se oživlja spet in spet,

Kot božji dih bi vel po širem vrti,

Kjer pade cvet, da vstane nov po smrti!

5 Zaključek

Slovenska katoliška lirika se, čeprav doslej relativno skrita in nepoznana, z vpogledom, ki ga imam v tem trenutku, kaže kot zakladnica zelo raznolikih in bogatih glasov, izmed katerih bi si gotovo marsikateri zaslužil biti slišan tudi širše.

Če je pričujoči prispevek z nekaj drobnimi utrinki slovenske katoliške lirike iz druge polovice 19. stoletja nekakšen poskus predstavitve kot prvega koraka v smeri kanonizacije avtorjev, ki so v senci svojih bolj poznanih sodobnikov danes potisnjeni v ozadje, upam, da odpre pot tudi nadaljnjemu raziskovanju in ukvarjanju s to plastjo slovenske literature in mogoče sproži celo kakšen plaz, ki nas bo povedel v smer oblikovanja sistematičnega antološkega pregleda. Slednji bi lahko še širše razkril široko paleto načinov, ki se jih avtorji v duhu bogoiskateljstva vsak na svoj način poslužujejo za upesnjevanje tega, kar na koncu kljub vsemu spoznavamo kot Neizrekljivo, ki ga v duhu 1 Kor 13,12 (še) ne vidimo »iz obličja v obličje«. Vseeno pa človeški duh vselej išče pot in tako v tem iskanju ostaja in vztraja vzklik Filipa Haderlapa: »Jaz te iščem, o Gospod, moj Bog!«

6 Viri in literatura

Bratcher, Dennis. »Parallelism in Hebrew Writing«. Splet. 8. 6. 2019. <http://www.crivoice.org/parallel.html>.

Funtek, Anton. Smrt: epsko-lirske slike. Ant. Knezova knjižnica: zbirka zabavnih in poučnih spisov. Zv. 3. Ljubljana: Slovenska Matica, 1896. 1–80.

Funtek, Anton. Izbrane pesmi. Gorica: Goriška tiskarna »A. Gabršček«, 1895.

Haderlap, Filip, in Ivan Hribar. Brstje. Maribor: samozaložba, 1872.

Haderlap, Filip. Pesmi na tujem. Ljubljana: L. Haderlap, 1876.

Haderlap, Filip. Razne poezije. Ljubljana: samozaložba, 1874

Mirkac, Lucija. Biblija in slovenska katoliška lirika med letoma 1854 in 1900. Diplomsko delo na Oddelku za slovenistiko in Oddelku za primerjalno književnost Filozofske fakultete v Ljubljani. Ljubljana: [L. Mirkac], 2019.

Mirkac, Lucija. Upesnjevanje Neizrekljivega v slovenski katoliški liriki iz druge polovice 19. stoletja in prve polovice 20. stoletja. Magistrsko delo na Oddelku za slovenistiko in Oddelku za primerjalno književnost Filozofske fakultete v Ljubljani. Ljubljana: [L. Mirkac], 2021.

Pogačnik, Jože, in Franc Zadravec. Zgodovina slovenskega slovstva. 4, Realizem. Maribor: Obzorja, 1970.

Sveto pismo, Slovenski Standardni prevod. Društvo Svetopisemska družba Slovenije, 2006. Biblija.net. Splet.

Umek, Anton. Pesmi. Celovec: vredništvo slovenskega Glasnika, 1865.

Wojtyła, Karol. Poezje, dramaty, szkice. Kraków: Wydawnictwo Znak, 2004. 27–176. Splet. 13. 7. 2021. <https://lorawa.pl/dokumenty/wyb_poezji.pdf>.

Wolfova Biblija, 1856–1859. Društvo Svetopisemska družba Slovenije, 2004. Biblija.net. Splet.