Če mi ne bi dal poezije, Gospod

Če mi ne bi dal poezije, Gospod,
ne bi imel za kaj živeti.
Ta polja ne bila bi moja.
Zdaj pa sem srečen, da imam jablane,
da moje kamenje rodi poganjke,
da mi dlani napolni sonce,
da mojo puščavo napolnijo ljudje
in ptice moje travnike.
No, torej? Kako se ti zdijo?
Si videl moje kašče, Gospod? Si videl trto?
Si videl, kako lepo se usiplje luč
na mirne doline?
In še imam čas!
Vsega nisem še obdelal, Gospod.
Bolečina me razjeda in moj delež se veča.

Svoj smeh sipljem kot kruh, ki se deli.
Pa vendar:
ne trošim tvojega sonca nepremišljeno.
Od tega, kar mi daš, ne odvržem niti drobca,
ker mislim na samoto in ujme zime.
Zakaj prišel bo moj večer. Kjerkoli je,
Gospod, moj večer pride
in moram, preden grem, iz svoje hiše narediti
svetišče za varuhe ljubezni.

 

Če me nekoč pogrešaš

Če me pogrešaš neko noč, ne skrbi
vse do jutra, vse do noči, vse do nedelje.
Nekje tu zraven bom ob bolnem,
izvir bom iskal z grenko palico.
Od vrat do vrat bom hodil s hlebcem pod roko.
Imej na ognju vedno naloženo,
ker vedno bom prišel premočen –
greješ mi srajco na kolenih.
Na vrata pazi in na cesti naj se me ne sliši,
ker brez mlade lune in zvezd bom vsakokrat
prišel od tam, kjer se svet konča.

 

Sen

Na griču sem ti nasul borovih iglic
in položil nanje sončne žarke
in pogrnil čez nasmeh, da boš na mehkem.
Dejal sem času, naj te ne budi.
Še bolje, da te zbudi pozneje, čim pozneje,
saj se stvari pogosto le enkrat zgodijo,
čeprav so dnevi vsi enaki in sonce večno.

 

Otrok s trobento

Če bi te mogli slišati,
bi ti dal svojo dušo,
da jo poneseš na kraj sveta,
iz nje narediš blodečo zvezdo ali les,
ki tli za božič – na ognjišču črnca
ali Grka s podeželja. Da iz nje narediš jablano,
ki cvete na jetniških oknih. Mene
morda do jutri več ne bo.
Če bi te mogli slišati,
bi ti dal svojo dušo,
da iz nje narediš barvne note,
ki svetijo v nočeh
na nebu sveta.
Da iz nje narediš ljubezen.

 

Najčistejši sad stvarjenja

Ne vem, a izginila je vsa tema.
V meni se je skozi tisoč ran razlilo sonce.
In te beline, ki te z njo obdajam,
ne najdeš niti v Alpah, ker se ta veter
do višav vrtinči in sneg se umaže.
Še v beli vrtnici je sled prahu.
Najbolj popoln čudež najdeš le v človeku:
širjave, ki bele sevajo resnično
v vesolje in vse presegajo. Zato ni najčistejši sad
stvarjenja somrak in ne nebo, ki odseva v reki,
ne sonce na cvetovih jablane.
Ljubezen je.

 

Pismo sorojaku

… Ne izdaj me!
In predvsem, nikar mu ne povej, da me je zapustilo upanje!
Ko zreš na Tajget, si soteske označi, ki sem jih
prehodil. In vrhove, ki sem jih dosegel. In zvezde,
ki sem jih videl. Povej jim o meni, povej jim o mojih solzah,
kako še vedno vztrajam,
da je svet lep!

Nikifóros Vrettákos velja za enega najpomembnejših grških pesnikov preteklega stoletja. Poleg poezije je pisal tudi eseje in prevajal. Rojen je bil l. 1912 v vasici Krokeés blizu Šparte. Prvo pesniško zbirko Pod sencami in lučmi je objavil l. 1929, ko je bil star šele sedemnajst let. Istega leta je odšel študirat pravo v Atene. Zaradi bankrota družine je živel v veliki revščini in zato opustil študij in delal vse do vojne v različnih državnih službah. Med vojno se je aktivno vključil v boj, l. 1967, ko je vojaška hunta prevzela oblast, pa je protestno zapustil Grčijo in živel v več evropskih državah. Po padcu hunte l. 1974 se je vrnil v Atene, kjer se je ukvarjal s književnostjo, za katero je prejel številne najvišje državne nagrade, štirikrat pa je bil predlagan tudi za Nobelovo nagrado. Mnogo njegovih pesmi je uglasbenih.

Njegov pesniški opus, ki obsega 15 samostojnih zbirk, sega od zgodnje izrazito lirične poezije do poudarjene dramatične, celo tragične poezije, ki je nastajala v vojnem obdobju. Prvih šest pesniških zbirk je zbral in l. 1940 objavil v skupnem zvezku pod naslovom Človeške grimase, l. 1951 pa je nove zbirke, ki so medtem nastale, vključil pod naslovom Pesmi. Glavna tematika poezije naslednjih dveh desetletij je veličina narave in ljubezen kot temeljna esenca bivanja. V zadnjih zbirkah prevladuje optimizem, slavospev grštvu in na splošno plemenitejšemu in polnejšemu človeškemu življenju.

Pričujoče Vrettakosove pesmi, prevedene v slovenščino, so trdno zasidrane v grški pokrajini in obarvane z grško lučjo. Njegov vrt je le mikrokozmos celotnega sveta in človeštva. Poje o lepoti narave in ponuja vizijo raja, kakršen bi lahko bil na tem svetu, vendar je tudi prežeta z globoko in bolečo zavestjo o tem, da je dejanski svet pogosto mračen in poln brezen. Vloga pesnika je v tem, da je kot visoki duhovnik lepote zagovornik svetlobe in resnice. Njegova dolžnost je, da razglaša kozmično sporočilo ljubezni, ki utira pot po temi. Vendar pa Vrettakos še predobro ve, da je pesnikov glas, tako kot Božji, le redko upoštevan.