Najnovejši prispevki

Kategorije

Arhiv

Izbrane pesmi

Dove al mondo m’ha messo  Sonet
Dove al mondo m’ha messo, e ben non fece
(ma son trent’anni e piú) la madre mia,
che ci vò a far nella città natia?
Vestito da soldato italiano,

Son là, in un sogno sanguinoso e strano,
»Pare – dice la gente – che non sia
Dei nostri »; e ad uno fa cenni per via,
Vestito quasi come me, ma invece …

Forse nulla che amai vivo è laggiú.
Perduta anch’essa la città di Lina.
Cose a pensarvi di un mondo che fu

entro, e il toscano a scegliermi, in Cantina.
Solo un soldato v’è, del Sessantotto.
Mangia insalata e beve vino rosso.

Trideset let in več je od tedaj,
kar mati me je tu rodila (žal),
v mestu, kjer sem, vojak, sedaj pristal,
oblečen v italijanski kroj. Kaj naj?

Vse je kot sen, prečuden in krvav.
»Zdi se, da k nam ne spada,« so dejali
ljudje, ki so nekomu pot kazali;
skoraj kot jaz je bil odet, čeprav …

Mogoče ne živi več, kar sem ljubil
v Lininem mestu in sem že izgubil
domači kraj. Obujat grem v kantino

minuli svet in kupit smotko. Tam
sedi pešak iz Šestnajstega. Sam.
Solato jé in pije rdeče vino.

In riva al mare  Na morski obali
Eran le sei del pomeriggio, un giorno 
chiaro festivo. Dietro al faro, in quelle 
parti ove s’ode beatamente il suono 
d’una squilla, la voce d’un fanciullo 
che gioca in pace intorno alle carcasse 
di vecchie navi, presso all’ampio mare 
solo seduto; io giunsi, se non erro, 
a un culmine del mio dolore umano. 

Tra i sassi che prendevo per lanciare 
nell’onda (ed una galleggiante trave 
era il bersaglio), un coccio ho rinvenuto, 
un bel coccio marrone, un tempo gaia 
utile forma nella cucinetta, 
con le finestre aperte al sole e al verde 
della collina. E fino a questo un uomo 
può assomigliarsi, angosciosamente. 

Passò una barca con la vela gialla, 
che di giallo tingeva il mare sotto; 
e il silenzio era estremo. Io della morte 
non desiderio provai, ma vergogna 
di non averla ancora unica eletta, 
d’amare più di lei io qualche cosa 
che sulla superficie della terra 
si muove, e illude col soave viso.

Bilo je šest popoldne, jasen dan,
na praznik. Za svetilnikom, kjer zvon
od daleč klenka v blaženo tišino
in kjer se sliši glas otroka, ki se v miru
igra med trupi starih ladij, tam,
na bregu širnega morjà sedeč,
dosegel sem, če se ne motim, svoje
človeške bolečine skrajni vrh.

Ko kamne sem v valove lahne lučal
(ciljal sem tram, ki je lebdel na vodi),
mi je prišla črepinja v roke, lepa
rjava črepinja, ljubke, uporabne
posode kos, ki je nekdaj krasila
kuhinjo z okni, zročimi na sonce,
v zeleni grič. S takšno stvarjo nazadnje
tesnobno človek se lahko primerja.

Mimo je plula barka z žoltim jadrom,
ki je gladino pod seboj rumeno
obarvalo, v skrajni tihoti. Želje
po smrti nisem čutil, samo sram
pred njo, da nisem nje izbral edine,
da bolj kot njo sem ljubil neko stvar,
ki se po zemeljskem površju giblje
in vara svet z obrazom očarljivim.

Avevo Imel sem
Da una burrasca ignobile’ approdato
a questa casa ospitale, m’affaccio
— liberamente alfine’ — alla finestra.
Guardo nel cielo nuvole passare,
biancheggiare lo spicchio della luna,

Palazzo Pitti” di fronte. E mi volgo
vane antiche domande: Perché, madre,
m’hai messo al mondo? Che ci faccio adesso
che sono vecchio, che tutto s’innova’,
che il passato è macerie, che alla prova
impari’ mi trovai di spaventose
vicende? Viene meno anche la fede
nella morte, che tutto essa risolva.

Avevo il mondo per me; avevo luoghi
del mondo dove mi salvavo. Tanta
luce:,in quelli ho veduto che, a momenti,
ero una luce io stesso. Ricordi,
tu dei miei giovani amici il piú caro,
tu quasi un figlio per me, che non pure
so dove sei, né se piú sei, che a volte
prigioniero ti penso nella terra
squallida’, in mano al nemico? Vergogna
mi prende allora di quel poco cibo’,
dell’ospitale provvisorio tetto.
Tutto mi portò via il fascista abbietto
ed il tedesco lurco’.

 

Avevo una famiglia, una compagna;
la buona, la meravigliosa Lina.
È viva ancora, ma al riposo inclina
piú che i suoi anni impongano. Ed un’ansia
pietà mi prende di vederla ancora,
in non sue case ” affaccendata, il fuoco
alimentare a scarse legna. D’altri
tempi al ricordo doloroso il cuore
si stringe, come ad un rimorso, in petto.
Tutto mi portò via il fascista abbietto
ed il tedesco lurco.

Avevo una bambina, oggi una donna.
Di me vedevo in lei la miglior parte.
Tempo funesto anche trovava l’arte
di staccarla da me, che la radice “
vede in me dei suoi mali, né piú l’occhio
mi volge, azzurro, con l’usato affetto.
Tutto mi portò via il fascista abbietto
ed il tedesco lurco.

Avevo una città bella tra i monti
rocciosi e il mare luminoso. Mia
perché vi nacqui, piú che d’altri mia
che la scoprivo fanciullo, ed adulto
per sempre a Italia la sposai col canto
Vivere si doveva. Ed io per tanto
scelsi fra i mali il piú degno: fu il piccolo
d’antichi libri raro negozietto.
Tutto mi portò via il fascista inetto
ed il tedesco lurco.

Avevo un cimitero ove mia madre
riposa, e i vecchi di mia madre. Bello
come un giardino; e quante volte in quello
mi rifugiavo col pensiero! Oscuri
esigli e lunghi, atre’ vicende, dubbio’
quel giardino mi mostrano e quel letto.
Tutto mi portò via il fascista abbietto
— anche la tomba — ed il tedesco lurco.

Prostaška vihra me na breg je vrgla
v tej hiši gostoljubni, kjer ob oknu
slonim – končno v svobodi. Kvišku gledam,
v oblake, ki bežijo čez nebo,
prekrivajoč z belino lunin krajec.        

Palača Pitti pred menoj. Zastavljam
si davna in nesmiselna vprašanja.
Zakaj si me rodila, mati? Star sem,
kaj naj počnem, ko se prenavlja svet,
in je preteklost v ruševinah? Ujet
v strahotah mračnih, ki jim nisem kos,
ostajam. Tudi smrti ne verjamem,
da nas lahko odreši vseh tegob.

Imel sem svet le zase: kraje v njem,
kjer sem iskal rešitev, in videl v njih
sem toliko svetlobe, da sem včasih
še sam postal svetloba. Se mar še spominjaš,
med mladimi prijatelji najdražji,
ki si domala bil moj sin in zdaj
ne vem, kje si, če sploh še si? Pogosto
sprašujem se: si v domovini bede,
jetnik v sovražnikovih rokah? Streho,
ki mi začasno gostoljubje daje,
in pičlo hrano si tedaj očitam.
Kdo me je stisnil v ta precep sramotni?
Za vse sta kriva dva: fašist nizkotni
in nenasitni Nemec.

Imel družino sem, tovarišico,
milo, dobrotno Lino, ki živí
na srečo še, a večkrat obleži:
utrujenost prezgodnja jo načenja.
Tesnoba me obhaja, ko jo gledam,
kako po tujih hišah se ubija,
da s trskami bi ogenj nahranila.
Spomin na druge čase mi srce
teži kakor bolesti sadež zrel:
uničila sta vse, kar sem imel,
fašist nizkotni in pogoltni Nemec.

Imel sem deklico – danes je ženska.
Boljši del mene se zrcali v njej.
Pogubni čas mi jo je vzel še prej,
bolj vešče kot ostalo; da sem vzrok
njenih nesreč, si misli in ljubeče
z očesom plavim vame več ne zre,
kot je nekoč. Pokvarila sta vse
fašist nizkotni in pogoltni Nemec.

Med hribi skalnimi in lesketavim
morjem imel sem mesto. Lepo, moje,
saj v njem sem rojen, in res, bolj je moje
kot kogarkoli: fant sem ga spoznaval,
že mož sem ga z Italijo poročil
za vedno, s pesmijo. Za kruh odločil
sem se za zlo, dostojnejše od drugih: 
s starino knjižno trgovina mala,
izbrana, je bila, a sta mi vse pobrala
fašist nezmožni in pogoltni Nemec.

Pokopališče sem imel, kjer moja 
mati med svojimi počiva. Kakor vrt
je lépo. Kolikokrat sem potrt
pobegnil v mislih tja! Dolga pregnanstva
v temine in dogodki mračni, dvomi
so mi kazali pot v ta vrt samotni.
Še groba nimam več. Fašist nizkotni
mi je vse vzel – on in pogoltni Nemec.

L’ornitologo pietoso  Usmiljeni ptičeslovec
Raccolse un ornitologo pietoso
un espulso dal nido. Come l’ebbe
in mano vide ch’era un rosignolo.
  
In salvo lo portò con il timore
gli mancasse per via. Gli fece, a un fondo
di fiasco, un nido; ritrovò quel gramo
l’imbeccata e il calore. Fu allevarlo
cura non lieve, ed il dispendio certo
di molte uova di formiche. E ai giorni
sereni, ai primi gorgheggi, l’esperto
in un boschetto libertà gli dava.
“Più – diceva al perduto, e lo guardava
a terra e in ramo cercarsi – il tuo grazie
udrò sommesso”. E si sentì più solo.
Usmiljen ptičeslovec je goliča,
iz gnezda pahnjenega rešil s tal.
Vzel ga je v dlan in videl, da je slavec.

V strahu, da mu po poti ne pogine,
na varno ga je spravil in uredil
v peharju gnezdo zanj. Ogrel je revčka
in ga nahranil ter z obilo truda
tudi vzredil; porabil je nemalo
– za jajca mravelj – strokovnjak. Ob prvem
čivkanju, ko je na jasen dan kazalo
mu v bližnjem gaju je svobodo dal.
Ko vzletal je izgubljeni, je dejal:
»Ne bom več čul zahvale tvoje tihe.
In je začutil, da je še bolj sam.

Il piccolo Berto  Berto
Timidamente mi si fece accanto, 
con infantile goffaggine, in una 
delle mie ore più beate e meste. 
Calze portava di color celeste; 
quasi un muto rimprovero gli errava 
negli occhi. Una dolcezza al cor m’inferse, 
grande, che poco più, credo, sarei 
morto od un grido avrei gettato. «Dammi 
– pregai – la tua manina.» Obbediente 
egli la mise nelle mie. Ed a lungo 
ci guardammo in silenzio; oh, così a lungo 
che il tempo, come in una fiaba, a noi 
non esisteva. Senza voce: «Berto 
– gli dissi al fine – non sai quanto t’amo. 
Io che me stesso oggi non amo, privo 
del tuo pensiero vivere non posso.» 
Ma non pareva quanto me commosso; 
anzi tolse alle mie mani la sua, 
ai miei occhi i suoi occhi. «Ho tante cose, 
bambino che vorrei chiedere a te.» 
Quasi atterrito si ritrasse, e in se 
stesso di rientrar desideroso. 
«Berto – gli dissi – non aver paura. 
Io ti parlo così, sai, ma non oso, 
o appena, interrogarti. Non sei tu, 
tornato all’improvviso, il mio tesoro 
nascosto? Ed io non porto oggi il tuo nome?» 
«Non hai – rispose -; ed un sorriso come 
disincantato gli corse sul volto – 
non hai lì al petto la catena d’oro, 
con l’orologio che mi fu promesso 
un giorno?» – «Più non usa, bimbo, adesso. 
Ed il solo orologio che mi piace
ha colonnine d’alabastro, in cima 
genietti che giocan con l’alloro; 
è fermo a un’ora per sempre.» Egli volse 
a quello la gentil testina, e rise; 
poi la sua mano nella mia rimise, 
mi guardò in volto. «Ed io ricordo – disse – 
uno ancor più antico.» – «Ed io ricordo 
l’amor che in collo ti tenne, e i tuoi passi 
guidava ai verdi giardini, l’amore 
che ti fece – e lo sai quanto – beato.» 
«Ed in guerra – rispose – ci sei stato? 
Hai ucciso un nemico?» – «E sei tu Berto, 
tu che mi fai queste domande? Or come 
non parli invece a me della tua mamma, 
che nel giorno che a noi fu così atroce, 
per solo averti lei sola, all’amore 
di cui tre anni vivevi, ti tolse?» 
«La mamma che alla mia Peppa mi tolse 
è morta?» – «Sì. Morì fra le mie braccia, 
e di morir fu lieta. Ma prima 
del tuo volto rivide ella una traccia 
nella mia figliolina. Invece vive, 
vive sì la tua balia, e quanto bene 
ti vuole ancora! Se un bambino vede 
che a te un poco assomigli, ecco che in collo 
lo prende, al seno se lo stringe, dice 
quelle parole che diceva a te, 
tanti e tanti anni or sono. È viva ancora, 
io te lo giuro; ma mutata è molto, 
molto mutata d’allora… Perché, 
Berto, in volto t’oscuri? Parla.» – «Io sono 
– rispose – un morto. Non toccarmi più.»
Bila je ena srečnejših otožnih ur,
ko je pristopil k meni. Plah, otroško
neroden je stopical na nožicah,
ki so tičale v sinjih nogavicah,
in bloden sij mu je v očeh migljal
kot nem očitek. V srcu sem začutil
tako neznansko nežnost, da bi skoraj
umrl ali kriknil. Prosil sem:
»Daj rokico!« in ubogljiv položil
Jo v moje je dlani. Potem sva dolgo
tiho v oči si zrla, tako dolgo,
da kakor v pravljici za naju čas
ni več obstajal. Nemo sem mu rekel:
»Ne veš, kako te ljubim, Berto. Jaz,
ki sebe nimam rad, brez misli nate
živeti ne bi mogel.« Ni kazalo
da bi bil ganjen tudi on. Le malo
se je odmaknil in oči povesil.
»Mnogo stvari bi mi lahko pojasnil,
deček.« Odstopil je še bolj in dlan
odtegnil plašno, kot bi hotel stran,
kot da se v strahu vase spet pogreza.
»Berto – sem rekel – naj te ne prestraši,
veš, govoričim pač, a vate drezal
ne bi nikdar in spraševal. Morda
le tu in tam. Vendar, mar nisi sam
prišel do mene iznenada, skriti
zaklad moj? Mar ne kličeš se kot jaz?«
»Kje sta,« – je odgovoril – in obraz
mu je kot v razočaranju prelètel
nasmeh, »zlata verižica in ura?
Obljubljeni sta mi bili, zakaj
ju nimaš tu?« »Odveč sta mi sedaj,
otrok. Le eno uro bi še imel,
tisto s krilatci zgoraj, ki se igrajo,
s stebrički iz alabastra, a je obstala
nekega dne, za zmeraj.« Nagnil je
glavico ljubko in se posmejal.
Drobno ročico mi je spet zaupal,
se mi zazrl v obraz in rekel: »vedi,
da se spominjam še od prej stvari.«
»In jaz ljubezni, ki te je v naročju
nosila in vodila tvoj korak
v zelene gaje; blaženost!« »Si bil –
je vprašal – v vojni? Si celo ubil
sovražnika?« »Kaj me sprašuješ, Berto,
si to res ti? Zakaj ne govoriš
o svoji mami, o tistem dnevu, za naju
tako strahotnem, ko te je v hotenju,
da bi pripadal samo njej, ljubezni,
ki od nje tri leta si živel, odvzela.«
»Je mrtva mama, ki me je odvzela
Pepi, ko njen sem bil?« »Da, in na mojih
rokàh je umrla, veseleč se smrti,
pred tem pa še sledi potez je tvojih
ugledala na licu moje male.
Rejnica tvoja pa živi še vedno,
živi in kako rada te ima!
Če vidi dečka, da od daleč, malo
ti je podoben, ga v naročje vzame
prižema k prsim in mu govori
besede, ki jih mnogo let nazaj
je tebi govorila. Še je živa,
prisežem, vendar se je spremenila,
zelo; ni taka kot nekoč … Zakaj
si mračen, Berto?« In je odgovóril:
Mrtev sem. Ne dotikaj se me več.
Goal Gol
Il portiere caduto alla difesa
ultima vana, contro terra cela
la faccia, a non veder l’amara luce.
Il compagno in ginocchio che l’induce,
con parole e con mano, a rilevarsi,
scopre pieni di lacrime i suoi occhi.

La folla – unita ebbrezza – par trabocchi
nel campo. Intorno al vincitore stanno,
al suo collo si gettano i fratelli.
Pochi momenti come questo belli,
a quanti l’odio consuma e l’amore,
è dato, sotto il cielo, di vedere.

Presso la rete inviolata il portiere
– l’altro – è rimasto. Ma non la sua anima,
con la persona vi è rimasta sola.
La sua gioia si fa una capriola,
si fa baci che manda di lontano.
Della festa – egli dice – anch’io son parte.

V obrambo zadnjo se vratar požene
– zaman – in pade. Zdaj ob tla prižema
obraz, ker noče zreti grenke lúči.
Tovariš, ki kleče se nadenj sključi,
vabeč ga kvišku z roko in z besedo,
da polne solz ima oči, odkrije.

Grozi, da na igrišče se izlije
gledalcev truma, združena v zanosu.
Objemajo junaka bratje zbrani.
Trenutki tako lepi redko dani
so sleherniku, ki se mu življenje
použiva s tem, da ljubi in sovraži.

Ob mreži neoskrunjeni na straži
drugi vratar stoji. Njegova duša
pa ni ostala sama z njim: od sreče
poljube iz daljave z roko meče,
v preval se preobrne z drznim skokom.
Jaz tudi, pravi, sem del praznovanja.

Cucina economica Ljudska kuhinja
Immensa gratitudine alla vita 
che ha conservate queste care cose; 
oceano di delizie, anima mia! 

Oh come tutto al suo posto si trova! 
Oh come tutto al suo posto è restato! 
In grande povertà anche è salvezza. 
Della gialla polenta la bellezza 
mi commuove per gli occhi; il cuore sale 
per fascini più occulti, ad un estremo 
dell’umano possibile sentire. 
Io, se potessi, io qui vorrei morire, 
qui mi trasse un istinto. Indifferenti 
cenano accanto a me due muratori; 
e un vecchietto che il pasto senza vino 
ha consumato, in sé si è chiuso e al caldo 
dolce accogliente, come nascituro 
dentro il grembo materno. Egli assomiglia 
forse al mio povero padre ramingo, 
cui malediva mia madre; un bambino 
esterrefatto ascoltava. Vicino 
mi sento alle mie origini; mi sento 
se non erro, ad un mio luogo tornato; 

al popolo in cui muoio, onde sono nato. 

Življenju neizmerno sem hvaležen
ker ljube te reči je ohranilo;
užitkov ocean, o, moja duša!

Poglej, kako je vse na svojem mestu!
Kako na svojem mestu je ostalo!
Je tudi odrešitev v hudi bedi.
Oko obstane na rumeni jedi:
polenta, lepa, da se solza utrne
s skrivnostnim čarom mi srce povzdigne
k višku vsega, kar dajo doživeti
človeku čuti. Hotel bi umreti
prav tu: nagon me vabi. Ravnodušno
večerjata ob meni dva zidarja
in neki starček, ki je jed brez vina
použil, se je zabubil vase: vpija
toploto dobrodejno kakor dete
pod materinim srcem. Morebiti
je tak moj oče, revež. Zablodil je
in mati ga je klela; strah je grizel
v otroku, ko jo je poslušal. Blizu
izvora sem, če se ne motim. Vračam
med ljudstvo se, k svojim ljudem nazaj,

umirat tam, kjer je moj rojstni kraj.

Il violento Nasilnež
Dov’e un cuore del mio piu alto e umano
Nel mondo che il mio amore tutto abbraccia?
Morti e rovine segnan la mia traccia,
sempre, fin dove l’occhio va lontano.

S’alza per benedire la mia mano,
E tutto, quando scende, opprime e schiaccia.
Ritorno in me da un’amorosa caccia,
Sangue anelante, e per sospetto insano.

Chi andando teme quanto me che un’erba
Il suo piede non pesti, un fiorellino?
E sgozzo e violo e faccio altre sciagure

solo una cosa a una vita mi serba
Odiosa: l’odor vostro divino,
umili sante offese creature.

Le kje je čud bolj vzvišena, človečna
od moje na tem svetu, ki ga veže
v objem ljubezen moja? Kamor seže
pogled, so mrtvi in razdejanje večna

za mano sled. V blagoslov kvišku všečna
se dvigne moja dlan. Ko pade, reže,
zatira, tolče, biča. Še od sveže
ljubezni me v zasoplo kri nesrečna,

blazna sumničavost odvrne. Trave
ne poteptam, ne cvetke, a morim,
in skrunim, koljem; poguba, preteča

vsem. Eno le me varuje blodnjave
sle, da življenje mrzko zapustim:
vaš vonj, bitja sveta, krotka, trpeča.

 

Pesnik Umberto Saba je že leta 1938 zapustil Trst. Zaradi Mussolinijevih rasnih zakonov je moral prepustiti svoj antikvariat s starimi knjigami nameščencu Carlu Cernetu, ki je postal njegov dober prijatelj in je podjetje ohranil do konca vojne. Po propadu fašistične Italije in nemški zasedbi je bilo Sabovo življenje zaradi judovskega rodu neposredno ogroženo. Skrival se je v Rimu in Firencah po hišah prijateljev. Osvoboditev je dočakal septembra 1944 kot ilegalec, v stanovanju, ki resnično gleda na palačo Pitti, kot je omenjeno v pesmi. V pesmi Avevo, Imel sem, obuja spomin na vse, kar mu je vzelo preganjanje: hčerka Linuccia se mu je odtujila, izgubil je stik z oboževanim mladim prijateljem Federicom Almansijem, trdo življenje v skrivališčih je izmučilo njegovo ženo Lino, izgubil je ljubljeno mesto, ki ga je s svojo poezijo za vedno umestil na Parnas svoje domovine. Refren pesmi … vse sta mi vzela fašist nizkotni in pogoltni Nemec stopnjuje sporočilo pesmi v brezčasno obtožbo preganjalcev.

Izbrane pesmi

Dove al mondo m’ha messo  Sonet
Dove al mondo m’ha messo, e ben non fece
(ma son trent’anni e piú) la madre mia,
che ci vò a far nella città natia?
Vestito da soldato italiano,

Son là, in un sogno sanguinoso e strano,
»Pare – dice la gente – che non sia
Dei nostri »; e ad uno fa cenni per via,
Vestito quasi come me, ma invece …

Forse nulla che amai vivo è laggiú.
Perduta anch’essa la città di Lina.
Cose a pensarvi di un mondo che fu

entro, e il toscano a scegliermi, in Cantina.
Solo un soldato v’è, del Sessantotto.
Mangia insalata e beve vino rosso.

Trideset let in več je od tedaj,
kar mati me je tu rodila (žal),
v mestu, kjer sem, vojak, sedaj pristal,
oblečen v italijanski kroj. Kaj naj?

Vse je kot sen, prečuden in krvav.
»Zdi se, da k nam ne spada,« so dejali
ljudje, ki so nekomu pot kazali;
skoraj kot jaz je bil odet, čeprav …

Mogoče ne živi več, kar sem ljubil
v Lininem mestu in sem že izgubil
domači kraj. Obujat grem v kantino

minuli svet in kupit smotko. Tam
sedi pešak iz Šestnajstega. Sam.
Solato jé in pije rdeče vino.

In riva al mare  Na morski obali
Eran le sei del pomeriggio, un giorno 
chiaro festivo. Dietro al faro, in quelle 
parti ove s’ode beatamente il suono 
d’una squilla, la voce d’un fanciullo 
che gioca in pace intorno alle carcasse 
di vecchie navi, presso all’ampio mare 
solo seduto; io giunsi, se non erro, 
a un culmine del mio dolore umano. 

Tra i sassi che prendevo per lanciare 
nell’onda (ed una galleggiante trave 
era il bersaglio), un coccio ho rinvenuto, 
un bel coccio marrone, un tempo gaia 
utile forma nella cucinetta, 
con le finestre aperte al sole e al verde 
della collina. E fino a questo un uomo 
può assomigliarsi, angosciosamente. 

Passò una barca con la vela gialla, 
che di giallo tingeva il mare sotto; 
e il silenzio era estremo. Io della morte 
non desiderio provai, ma vergogna 
di non averla ancora unica eletta, 
d’amare più di lei io qualche cosa 
che sulla superficie della terra 
si muove, e illude col soave viso.

Bilo je šest popoldne, jasen dan,
na praznik. Za svetilnikom, kjer zvon
od daleč klenka v blaženo tišino
in kjer se sliši glas otroka, ki se v miru
igra med trupi starih ladij, tam,
na bregu širnega morjà sedeč,
dosegel sem, če se ne motim, svoje
človeške bolečine skrajni vrh.

Ko kamne sem v valove lahne lučal
(ciljal sem tram, ki je lebdel na vodi),
mi je prišla črepinja v roke, lepa
rjava črepinja, ljubke, uporabne
posode kos, ki je nekdaj krasila
kuhinjo z okni, zročimi na sonce,
v zeleni grič. S takšno stvarjo nazadnje
tesnobno človek se lahko primerja.

Mimo je plula barka z žoltim jadrom,
ki je gladino pod seboj rumeno
obarvalo, v skrajni tihoti. Želje
po smrti nisem čutil, samo sram
pred njo, da nisem nje izbral edine,
da bolj kot njo sem ljubil neko stvar,
ki se po zemeljskem površju giblje
in vara svet z obrazom očarljivim.

Avevo Imel sem
Da una burrasca ignobile’ approdato
a questa casa ospitale, m’affaccio
— liberamente alfine’ — alla finestra.
Guardo nel cielo nuvole passare,
biancheggiare lo spicchio della luna,

Palazzo Pitti” di fronte. E mi volgo
vane antiche domande: Perché, madre,
m’hai messo al mondo? Che ci faccio adesso
che sono vecchio, che tutto s’innova’,
che il passato è macerie, che alla prova
impari’ mi trovai di spaventose
vicende? Viene meno anche la fede
nella morte, che tutto essa risolva.

Avevo il mondo per me; avevo luoghi
del mondo dove mi salvavo. Tanta
luce:,in quelli ho veduto che, a momenti,
ero una luce io stesso. Ricordi,
tu dei miei giovani amici il piú caro,
tu quasi un figlio per me, che non pure
so dove sei, né se piú sei, che a volte
prigioniero ti penso nella terra
squallida’, in mano al nemico? Vergogna
mi prende allora di quel poco cibo’,
dell’ospitale provvisorio tetto.
Tutto mi portò via il fascista abbietto
ed il tedesco lurco’.

 

Avevo una famiglia, una compagna;
la buona, la meravigliosa Lina.
È viva ancora, ma al riposo inclina
piú che i suoi anni impongano. Ed un’ansia
pietà mi prende di vederla ancora,
in non sue case ” affaccendata, il fuoco
alimentare a scarse legna. D’altri
tempi al ricordo doloroso il cuore
si stringe, come ad un rimorso, in petto.
Tutto mi portò via il fascista abbietto
ed il tedesco lurco.

Avevo una bambina, oggi una donna.
Di me vedevo in lei la miglior parte.
Tempo funesto anche trovava l’arte
di staccarla da me, che la radice “
vede in me dei suoi mali, né piú l’occhio
mi volge, azzurro, con l’usato affetto.
Tutto mi portò via il fascista abbietto
ed il tedesco lurco.

Avevo una città bella tra i monti
rocciosi e il mare luminoso. Mia
perché vi nacqui, piú che d’altri mia
che la scoprivo fanciullo, ed adulto
per sempre a Italia la sposai col canto
Vivere si doveva. Ed io per tanto
scelsi fra i mali il piú degno: fu il piccolo
d’antichi libri raro negozietto.
Tutto mi portò via il fascista inetto
ed il tedesco lurco.

Avevo un cimitero ove mia madre
riposa, e i vecchi di mia madre. Bello
come un giardino; e quante volte in quello
mi rifugiavo col pensiero! Oscuri
esigli e lunghi, atre’ vicende, dubbio’
quel giardino mi mostrano e quel letto.
Tutto mi portò via il fascista abbietto
— anche la tomba — ed il tedesco lurco.

Prostaška vihra me na breg je vrgla
v tej hiši gostoljubni, kjer ob oknu
slonim – končno v svobodi. Kvišku gledam,
v oblake, ki bežijo čez nebo,
prekrivajoč z belino lunin krajec.        

Palača Pitti pred menoj. Zastavljam
si davna in nesmiselna vprašanja.
Zakaj si me rodila, mati? Star sem,
kaj naj počnem, ko se prenavlja svet,
in je preteklost v ruševinah? Ujet
v strahotah mračnih, ki jim nisem kos,
ostajam. Tudi smrti ne verjamem,
da nas lahko odreši vseh tegob.

Imel sem svet le zase: kraje v njem,
kjer sem iskal rešitev, in videl v njih
sem toliko svetlobe, da sem včasih
še sam postal svetloba. Se mar še spominjaš,
med mladimi prijatelji najdražji,
ki si domala bil moj sin in zdaj
ne vem, kje si, če sploh še si? Pogosto
sprašujem se: si v domovini bede,
jetnik v sovražnikovih rokah? Streho,
ki mi začasno gostoljubje daje,
in pičlo hrano si tedaj očitam.
Kdo me je stisnil v ta precep sramotni?
Za vse sta kriva dva: fašist nizkotni
in nenasitni Nemec.

Imel družino sem, tovarišico,
milo, dobrotno Lino, ki živí
na srečo še, a večkrat obleži:
utrujenost prezgodnja jo načenja.
Tesnoba me obhaja, ko jo gledam,
kako po tujih hišah se ubija,
da s trskami bi ogenj nahranila.
Spomin na druge čase mi srce
teži kakor bolesti sadež zrel:
uničila sta vse, kar sem imel,
fašist nizkotni in pogoltni Nemec.

Imel sem deklico – danes je ženska.
Boljši del mene se zrcali v njej.
Pogubni čas mi jo je vzel še prej,
bolj vešče kot ostalo; da sem vzrok
njenih nesreč, si misli in ljubeče
z očesom plavim vame več ne zre,
kot je nekoč. Pokvarila sta vse
fašist nizkotni in pogoltni Nemec.

Med hribi skalnimi in lesketavim
morjem imel sem mesto. Lepo, moje,
saj v njem sem rojen, in res, bolj je moje
kot kogarkoli: fant sem ga spoznaval,
že mož sem ga z Italijo poročil
za vedno, s pesmijo. Za kruh odločil
sem se za zlo, dostojnejše od drugih: 
s starino knjižno trgovina mala,
izbrana, je bila, a sta mi vse pobrala
fašist nezmožni in pogoltni Nemec.

Pokopališče sem imel, kjer moja 
mati med svojimi počiva. Kakor vrt
je lépo. Kolikokrat sem potrt
pobegnil v mislih tja! Dolga pregnanstva
v temine in dogodki mračni, dvomi
so mi kazali pot v ta vrt samotni.
Še groba nimam več. Fašist nizkotni
mi je vse vzel – on in pogoltni Nemec.

L’ornitologo pietoso  Usmiljeni ptičeslovec
Raccolse un ornitologo pietoso
un espulso dal nido. Come l’ebbe
in mano vide ch’era un rosignolo.
  
In salvo lo portò con il timore
gli mancasse per via. Gli fece, a un fondo
di fiasco, un nido; ritrovò quel gramo
l’imbeccata e il calore. Fu allevarlo
cura non lieve, ed il dispendio certo
di molte uova di formiche. E ai giorni
sereni, ai primi gorgheggi, l’esperto
in un boschetto libertà gli dava.
“Più – diceva al perduto, e lo guardava
a terra e in ramo cercarsi – il tuo grazie
udrò sommesso”. E si sentì più solo.
Usmiljen ptičeslovec je goliča,
iz gnezda pahnjenega rešil s tal.
Vzel ga je v dlan in videl, da je slavec.

V strahu, da mu po poti ne pogine,
na varno ga je spravil in uredil
v peharju gnezdo zanj. Ogrel je revčka
in ga nahranil ter z obilo truda
tudi vzredil; porabil je nemalo
– za jajca mravelj – strokovnjak. Ob prvem
čivkanju, ko je na jasen dan kazalo
mu v bližnjem gaju je svobodo dal.
Ko vzletal je izgubljeni, je dejal:
»Ne bom več čul zahvale tvoje tihe.
In je začutil, da je še bolj sam.

Il piccolo Berto  Berto
Timidamente mi si fece accanto, 
con infantile goffaggine, in una 
delle mie ore più beate e meste. 
Calze portava di color celeste; 
quasi un muto rimprovero gli errava 
negli occhi. Una dolcezza al cor m’inferse, 
grande, che poco più, credo, sarei 
morto od un grido avrei gettato. «Dammi 
– pregai – la tua manina.» Obbediente 
egli la mise nelle mie. Ed a lungo 
ci guardammo in silenzio; oh, così a lungo 
che il tempo, come in una fiaba, a noi 
non esisteva. Senza voce: «Berto 
– gli dissi al fine – non sai quanto t’amo. 
Io che me stesso oggi non amo, privo 
del tuo pensiero vivere non posso.» 
Ma non pareva quanto me commosso; 
anzi tolse alle mie mani la sua, 
ai miei occhi i suoi occhi. «Ho tante cose, 
bambino che vorrei chiedere a te.» 
Quasi atterrito si ritrasse, e in se 
stesso di rientrar desideroso. 
«Berto – gli dissi – non aver paura. 
Io ti parlo così, sai, ma non oso, 
o appena, interrogarti. Non sei tu, 
tornato all’improvviso, il mio tesoro 
nascosto? Ed io non porto oggi il tuo nome?» 
«Non hai – rispose -; ed un sorriso come 
disincantato gli corse sul volto – 
non hai lì al petto la catena d’oro, 
con l’orologio che mi fu promesso 
un giorno?» – «Più non usa, bimbo, adesso. 
Ed il solo orologio che mi piace
ha colonnine d’alabastro, in cima 
genietti che giocan con l’alloro; 
è fermo a un’ora per sempre.» Egli volse 
a quello la gentil testina, e rise; 
poi la sua mano nella mia rimise, 
mi guardò in volto. «Ed io ricordo – disse – 
uno ancor più antico.» – «Ed io ricordo 
l’amor che in collo ti tenne, e i tuoi passi 
guidava ai verdi giardini, l’amore 
che ti fece – e lo sai quanto – beato.» 
«Ed in guerra – rispose – ci sei stato? 
Hai ucciso un nemico?» – «E sei tu Berto, 
tu che mi fai queste domande? Or come 
non parli invece a me della tua mamma, 
che nel giorno che a noi fu così atroce, 
per solo averti lei sola, all’amore 
di cui tre anni vivevi, ti tolse?» 
«La mamma che alla mia Peppa mi tolse 
è morta?» – «Sì. Morì fra le mie braccia, 
e di morir fu lieta. Ma prima 
del tuo volto rivide ella una traccia 
nella mia figliolina. Invece vive, 
vive sì la tua balia, e quanto bene 
ti vuole ancora! Se un bambino vede 
che a te un poco assomigli, ecco che in collo 
lo prende, al seno se lo stringe, dice 
quelle parole che diceva a te, 
tanti e tanti anni or sono. È viva ancora, 
io te lo giuro; ma mutata è molto, 
molto mutata d’allora… Perché, 
Berto, in volto t’oscuri? Parla.» – «Io sono 
– rispose – un morto. Non toccarmi più.»
Bila je ena srečnejših otožnih ur,
ko je pristopil k meni. Plah, otroško
neroden je stopical na nožicah,
ki so tičale v sinjih nogavicah,
in bloden sij mu je v očeh migljal
kot nem očitek. V srcu sem začutil
tako neznansko nežnost, da bi skoraj
umrl ali kriknil. Prosil sem:
»Daj rokico!« in ubogljiv položil
Jo v moje je dlani. Potem sva dolgo
tiho v oči si zrla, tako dolgo,
da kakor v pravljici za naju čas
ni več obstajal. Nemo sem mu rekel:
»Ne veš, kako te ljubim, Berto. Jaz,
ki sebe nimam rad, brez misli nate
živeti ne bi mogel.« Ni kazalo
da bi bil ganjen tudi on. Le malo
se je odmaknil in oči povesil.
»Mnogo stvari bi mi lahko pojasnil,
deček.« Odstopil je še bolj in dlan
odtegnil plašno, kot bi hotel stran,
kot da se v strahu vase spet pogreza.
»Berto – sem rekel – naj te ne prestraši,
veš, govoričim pač, a vate drezal
ne bi nikdar in spraševal. Morda
le tu in tam. Vendar, mar nisi sam
prišel do mene iznenada, skriti
zaklad moj? Mar ne kličeš se kot jaz?«
»Kje sta,« – je odgovoril – in obraz
mu je kot v razočaranju prelètel
nasmeh, »zlata verižica in ura?
Obljubljeni sta mi bili, zakaj
ju nimaš tu?« »Odveč sta mi sedaj,
otrok. Le eno uro bi še imel,
tisto s krilatci zgoraj, ki se igrajo,
s stebrički iz alabastra, a je obstala
nekega dne, za zmeraj.« Nagnil je
glavico ljubko in se posmejal.
Drobno ročico mi je spet zaupal,
se mi zazrl v obraz in rekel: »vedi,
da se spominjam še od prej stvari.«
»In jaz ljubezni, ki te je v naročju
nosila in vodila tvoj korak
v zelene gaje; blaženost!« »Si bil –
je vprašal – v vojni? Si celo ubil
sovražnika?« »Kaj me sprašuješ, Berto,
si to res ti? Zakaj ne govoriš
o svoji mami, o tistem dnevu, za naju
tako strahotnem, ko te je v hotenju,
da bi pripadal samo njej, ljubezni,
ki od nje tri leta si živel, odvzela.«
»Je mrtva mama, ki me je odvzela
Pepi, ko njen sem bil?« »Da, in na mojih
rokàh je umrla, veseleč se smrti,
pred tem pa še sledi potez je tvojih
ugledala na licu moje male.
Rejnica tvoja pa živi še vedno,
živi in kako rada te ima!
Če vidi dečka, da od daleč, malo
ti je podoben, ga v naročje vzame
prižema k prsim in mu govori
besede, ki jih mnogo let nazaj
je tebi govorila. Še je živa,
prisežem, vendar se je spremenila,
zelo; ni taka kot nekoč … Zakaj
si mračen, Berto?« In je odgovóril:
Mrtev sem. Ne dotikaj se me več.
Goal Gol
Il portiere caduto alla difesa
ultima vana, contro terra cela
la faccia, a non veder l’amara luce.
Il compagno in ginocchio che l’induce,
con parole e con mano, a rilevarsi,
scopre pieni di lacrime i suoi occhi.

La folla – unita ebbrezza – par trabocchi
nel campo. Intorno al vincitore stanno,
al suo collo si gettano i fratelli.
Pochi momenti come questo belli,
a quanti l’odio consuma e l’amore,
è dato, sotto il cielo, di vedere.

Presso la rete inviolata il portiere
– l’altro – è rimasto. Ma non la sua anima,
con la persona vi è rimasta sola.
La sua gioia si fa una capriola,
si fa baci che manda di lontano.
Della festa – egli dice – anch’io son parte.

V obrambo zadnjo se vratar požene
– zaman – in pade. Zdaj ob tla prižema
obraz, ker noče zreti grenke lúči.
Tovariš, ki kleče se nadenj sključi,
vabeč ga kvišku z roko in z besedo,
da polne solz ima oči, odkrije.

Grozi, da na igrišče se izlije
gledalcev truma, združena v zanosu.
Objemajo junaka bratje zbrani.
Trenutki tako lepi redko dani
so sleherniku, ki se mu življenje
použiva s tem, da ljubi in sovraži.

Ob mreži neoskrunjeni na straži
drugi vratar stoji. Njegova duša
pa ni ostala sama z njim: od sreče
poljube iz daljave z roko meče,
v preval se preobrne z drznim skokom.
Jaz tudi, pravi, sem del praznovanja.

Cucina economica Ljudska kuhinja
Immensa gratitudine alla vita 
che ha conservate queste care cose; 
oceano di delizie, anima mia! 

Oh come tutto al suo posto si trova! 
Oh come tutto al suo posto è restato! 
In grande povertà anche è salvezza. 
Della gialla polenta la bellezza 
mi commuove per gli occhi; il cuore sale 
per fascini più occulti, ad un estremo 
dell’umano possibile sentire. 
Io, se potessi, io qui vorrei morire, 
qui mi trasse un istinto. Indifferenti 
cenano accanto a me due muratori; 
e un vecchietto che il pasto senza vino 
ha consumato, in sé si è chiuso e al caldo 
dolce accogliente, come nascituro 
dentro il grembo materno. Egli assomiglia 
forse al mio povero padre ramingo, 
cui malediva mia madre; un bambino 
esterrefatto ascoltava. Vicino 
mi sento alle mie origini; mi sento 
se non erro, ad un mio luogo tornato; 

al popolo in cui muoio, onde sono nato. 

Življenju neizmerno sem hvaležen
ker ljube te reči je ohranilo;
užitkov ocean, o, moja duša!

Poglej, kako je vse na svojem mestu!
Kako na svojem mestu je ostalo!
Je tudi odrešitev v hudi bedi.
Oko obstane na rumeni jedi:
polenta, lepa, da se solza utrne
s skrivnostnim čarom mi srce povzdigne
k višku vsega, kar dajo doživeti
človeku čuti. Hotel bi umreti
prav tu: nagon me vabi. Ravnodušno
večerjata ob meni dva zidarja
in neki starček, ki je jed brez vina
použil, se je zabubil vase: vpija
toploto dobrodejno kakor dete
pod materinim srcem. Morebiti
je tak moj oče, revež. Zablodil je
in mati ga je klela; strah je grizel
v otroku, ko jo je poslušal. Blizu
izvora sem, če se ne motim. Vračam
med ljudstvo se, k svojim ljudem nazaj,

umirat tam, kjer je moj rojstni kraj.

Il violento Nasilnež
Dov’e un cuore del mio piu alto e umano
Nel mondo che il mio amore tutto abbraccia?
Morti e rovine segnan la mia traccia,
sempre, fin dove l’occhio va lontano.

S’alza per benedire la mia mano,
E tutto, quando scende, opprime e schiaccia.
Ritorno in me da un’amorosa caccia,
Sangue anelante, e per sospetto insano.

Chi andando teme quanto me che un’erba
Il suo piede non pesti, un fiorellino?
E sgozzo e violo e faccio altre sciagure

solo una cosa a una vita mi serba
Odiosa: l’odor vostro divino,
umili sante offese creature.

Le kje je čud bolj vzvišena, človečna
od moje na tem svetu, ki ga veže
v objem ljubezen moja? Kamor seže
pogled, so mrtvi in razdejanje večna

za mano sled. V blagoslov kvišku všečna
se dvigne moja dlan. Ko pade, reže,
zatira, tolče, biča. Še od sveže
ljubezni me v zasoplo kri nesrečna,

blazna sumničavost odvrne. Trave
ne poteptam, ne cvetke, a morim,
in skrunim, koljem; poguba, preteča

vsem. Eno le me varuje blodnjave
sle, da življenje mrzko zapustim:
vaš vonj, bitja sveta, krotka, trpeča.

 

Pesnik Umberto Saba je že leta 1938 zapustil Trst. Zaradi Mussolinijevih rasnih zakonov je moral prepustiti svoj antikvariat s starimi knjigami nameščencu Carlu Cernetu, ki je postal njegov dober prijatelj in je podjetje ohranil do konca vojne. Po propadu fašistične Italije in nemški zasedbi je bilo Sabovo življenje zaradi judovskega rodu neposredno ogroženo. Skrival se je v Rimu in Firencah po hišah prijateljev. Osvoboditev je dočakal septembra 1944 kot ilegalec, v stanovanju, ki resnično gleda na palačo Pitti, kot je omenjeno v pesmi. V pesmi Avevo, Imel sem, obuja spomin na vse, kar mu je vzelo preganjanje: hčerka Linuccia se mu je odtujila, izgubil je stik z oboževanim mladim prijateljem Federicom Almansijem, trdo življenje v skrivališčih je izmučilo njegovo ženo Lino, izgubil je ljubljeno mesto, ki ga je s svojo poezijo za vedno umestil na Parnas svoje domovine. Refren pesmi … vse sta mi vzela fašist nizkotni in pogoltni Nemec stopnjuje sporočilo pesmi v brezčasno obtožbo preganjalcev.

Najnovejši prispevki

Kategorije

Arhiv