Najnovejši prispevki
Kategorije
Arhiv
Izbrane pesmi
Dove al mondo m’ha messo | Sonet |
Dove al mondo m’ha messo, e ben non fece (ma son trent’anni e piú) la madre mia, che ci vò a far nella città natia? Vestito da soldato italiano, Son là, in un sogno sanguinoso e strano, Forse nulla che amai vivo è laggiú. entro, e il toscano a scegliermi, in Cantina. |
Trideset let in več je od tedaj, kar mati me je tu rodila (žal), v mestu, kjer sem, vojak, sedaj pristal, oblečen v italijanski kroj. Kaj naj? Vse je kot sen, prečuden in krvav. Mogoče ne živi več, kar sem ljubil minuli svet in kupit smotko. Tam |
In riva al mare | Na morski obali |
Eran le sei del pomeriggio, un giorno chiaro festivo. Dietro al faro, in quelle parti ove s’ode beatamente il suono d’una squilla, la voce d’un fanciullo che gioca in pace intorno alle carcasse di vecchie navi, presso all’ampio mare solo seduto; io giunsi, se non erro, a un culmine del mio dolore umano. Tra i sassi che prendevo per lanciare Passò una barca con la vela gialla, |
Bilo je šest popoldne, jasen dan, na praznik. Za svetilnikom, kjer zvon od daleč klenka v blaženo tišino in kjer se sliši glas otroka, ki se v miru igra med trupi starih ladij, tam, na bregu širnega morjà sedeč, dosegel sem, če se ne motim, svoje človeške bolečine skrajni vrh. Ko kamne sem v valove lahne lučal Mimo je plula barka z žoltim jadrom, |
Avevo | Imel sem |
Da una burrasca ignobile’ approdato a questa casa ospitale, m’affaccio — liberamente alfine’ — alla finestra. Guardo nel cielo nuvole passare, biancheggiare lo spicchio della luna, Palazzo Pitti” di fronte. E mi volgo Avevo il mondo per me; avevo luoghi
Avevo una famiglia, una compagna; Avevo una bambina, oggi una donna. Avevo una città bella tra i monti Avevo un cimitero ove mia madre |
Prostaška vihra me na breg je vrgla v tej hiši gostoljubni, kjer ob oknu slonim – končno v svobodi. Kvišku gledam, v oblake, ki bežijo čez nebo, prekrivajoč z belino lunin krajec. Palača Pitti pred menoj. Zastavljam Imel sem svet le zase: kraje v njem, Imel družino sem, tovarišico, Imel sem deklico – danes je ženska. Med hribi skalnimi in lesketavim Pokopališče sem imel, kjer moja |
L’ornitologo pietoso | Usmiljeni ptičeslovec |
Raccolse un ornitologo pietoso un espulso dal nido. Come l’ebbe in mano vide ch’era un rosignolo. In salvo lo portò con il timore gli mancasse per via. Gli fece, a un fondo di fiasco, un nido; ritrovò quel gramo l’imbeccata e il calore. Fu allevarlo cura non lieve, ed il dispendio certo di molte uova di formiche. E ai giorni sereni, ai primi gorgheggi, l’esperto in un boschetto libertà gli dava. “Più – diceva al perduto, e lo guardava a terra e in ramo cercarsi – il tuo grazie udrò sommesso”. E si sentì più solo. |
Usmiljen ptičeslovec je goliča, iz gnezda pahnjenega rešil s tal. Vzel ga je v dlan in videl, da je slavec. V strahu, da mu po poti ne pogine, |
Il piccolo Berto | Berto |
Timidamente mi si fece accanto, con infantile goffaggine, in una delle mie ore più beate e meste. Calze portava di color celeste; quasi un muto rimprovero gli errava negli occhi. Una dolcezza al cor m’inferse, grande, che poco più, credo, sarei morto od un grido avrei gettato. «Dammi – pregai – la tua manina.» Obbediente egli la mise nelle mie. Ed a lungo ci guardammo in silenzio; oh, così a lungo che il tempo, come in una fiaba, a noi non esisteva. Senza voce: «Berto – gli dissi al fine – non sai quanto t’amo. Io che me stesso oggi non amo, privo del tuo pensiero vivere non posso.» Ma non pareva quanto me commosso; anzi tolse alle mie mani la sua, ai miei occhi i suoi occhi. «Ho tante cose, bambino che vorrei chiedere a te.» Quasi atterrito si ritrasse, e in se stesso di rientrar desideroso. «Berto – gli dissi – non aver paura. Io ti parlo così, sai, ma non oso, o appena, interrogarti. Non sei tu, tornato all’improvviso, il mio tesoro nascosto? Ed io non porto oggi il tuo nome?» «Non hai – rispose -; ed un sorriso come disincantato gli corse sul volto – non hai lì al petto la catena d’oro, con l’orologio che mi fu promesso un giorno?» – «Più non usa, bimbo, adesso. Ed il solo orologio che mi piace ha colonnine d’alabastro, in cima genietti che giocan con l’alloro; è fermo a un’ora per sempre.» Egli volse a quello la gentil testina, e rise; poi la sua mano nella mia rimise, mi guardò in volto. «Ed io ricordo – disse – uno ancor più antico.» – «Ed io ricordo l’amor che in collo ti tenne, e i tuoi passi guidava ai verdi giardini, l’amore che ti fece – e lo sai quanto – beato.» «Ed in guerra – rispose – ci sei stato? Hai ucciso un nemico?» – «E sei tu Berto, tu che mi fai queste domande? Or come non parli invece a me della tua mamma, che nel giorno che a noi fu così atroce, per solo averti lei sola, all’amore di cui tre anni vivevi, ti tolse?» «La mamma che alla mia Peppa mi tolse è morta?» – «Sì. Morì fra le mie braccia, e di morir fu lieta. Ma prima del tuo volto rivide ella una traccia nella mia figliolina. Invece vive, vive sì la tua balia, e quanto bene ti vuole ancora! Se un bambino vede che a te un poco assomigli, ecco che in collo lo prende, al seno se lo stringe, dice quelle parole che diceva a te, tanti e tanti anni or sono. È viva ancora, io te lo giuro; ma mutata è molto, molto mutata d’allora… Perché, Berto, in volto t’oscuri? Parla.» – «Io sono – rispose – un morto. Non toccarmi più.» |
Bila je ena srečnejših otožnih ur, ko je pristopil k meni. Plah, otroško neroden je stopical na nožicah, ki so tičale v sinjih nogavicah, in bloden sij mu je v očeh migljal kot nem očitek. V srcu sem začutil tako neznansko nežnost, da bi skoraj umrl ali kriknil. Prosil sem: »Daj rokico!« in ubogljiv položil Jo v moje je dlani. Potem sva dolgo tiho v oči si zrla, tako dolgo, da kakor v pravljici za naju čas ni več obstajal. Nemo sem mu rekel: »Ne veš, kako te ljubim, Berto. Jaz, ki sebe nimam rad, brez misli nate živeti ne bi mogel.« Ni kazalo da bi bil ganjen tudi on. Le malo se je odmaknil in oči povesil. »Mnogo stvari bi mi lahko pojasnil, deček.« Odstopil je še bolj in dlan odtegnil plašno, kot bi hotel stran, kot da se v strahu vase spet pogreza. »Berto – sem rekel – naj te ne prestraši, veš, govoričim pač, a vate drezal ne bi nikdar in spraševal. Morda le tu in tam. Vendar, mar nisi sam prišel do mene iznenada, skriti zaklad moj? Mar ne kličeš se kot jaz?« »Kje sta,« – je odgovoril – in obraz mu je kot v razočaranju prelètel nasmeh, »zlata verižica in ura? Obljubljeni sta mi bili, zakaj ju nimaš tu?« »Odveč sta mi sedaj, otrok. Le eno uro bi še imel, tisto s krilatci zgoraj, ki se igrajo, s stebrički iz alabastra, a je obstala nekega dne, za zmeraj.« Nagnil je glavico ljubko in se posmejal. Drobno ročico mi je spet zaupal, se mi zazrl v obraz in rekel: »vedi, da se spominjam še od prej stvari.« »In jaz ljubezni, ki te je v naročju nosila in vodila tvoj korak v zelene gaje; blaženost!« »Si bil – je vprašal – v vojni? Si celo ubil sovražnika?« »Kaj me sprašuješ, Berto, si to res ti? Zakaj ne govoriš o svoji mami, o tistem dnevu, za naju tako strahotnem, ko te je v hotenju, da bi pripadal samo njej, ljubezni, ki od nje tri leta si živel, odvzela.« »Je mrtva mama, ki me je odvzela Pepi, ko njen sem bil?« »Da, in na mojih rokàh je umrla, veseleč se smrti, pred tem pa še sledi potez je tvojih ugledala na licu moje male. Rejnica tvoja pa živi še vedno, živi in kako rada te ima! Če vidi dečka, da od daleč, malo ti je podoben, ga v naročje vzame prižema k prsim in mu govori besede, ki jih mnogo let nazaj je tebi govorila. Še je živa, prisežem, vendar se je spremenila, zelo; ni taka kot nekoč … Zakaj si mračen, Berto?« In je odgovóril: Mrtev sem. Ne dotikaj se me več. |
Goal | Gol |
Il portiere caduto alla difesa ultima vana, contro terra cela la faccia, a non veder l’amara luce. Il compagno in ginocchio che l’induce, con parole e con mano, a rilevarsi, scopre pieni di lacrime i suoi occhi. La folla – unita ebbrezza – par trabocchi Presso la rete inviolata il portiere |
V obrambo zadnjo se vratar požene – zaman – in pade. Zdaj ob tla prižema obraz, ker noče zreti grenke lúči. Tovariš, ki kleče se nadenj sključi, vabeč ga kvišku z roko in z besedo, da polne solz ima oči, odkrije. Grozi, da na igrišče se izlije Ob mreži neoskrunjeni na straži |
Cucina economica | Ljudska kuhinja |
Immensa gratitudine alla vita che ha conservate queste care cose; oceano di delizie, anima mia! Oh come tutto al suo posto si trova! al popolo in cui muoio, onde sono nato. |
Življenju neizmerno sem hvaležen ker ljube te reči je ohranilo; užitkov ocean, o, moja duša! Poglej, kako je vse na svojem mestu! umirat tam, kjer je moj rojstni kraj. |
Il violento | Nasilnež |
Dov’e un cuore del mio piu alto e umano Nel mondo che il mio amore tutto abbraccia? Morti e rovine segnan la mia traccia, sempre, fin dove l’occhio va lontano. S’alza per benedire la mia mano, Chi andando teme quanto me che un’erba solo una cosa a una vita mi serba |
Le kje je čud bolj vzvišena, človečna od moje na tem svetu, ki ga veže v objem ljubezen moja? Kamor seže pogled, so mrtvi in razdejanje večna za mano sled. V blagoslov kvišku všečna blazna sumničavost odvrne. Trave vsem. Eno le me varuje blodnjave |
Pesnik Umberto Saba je že leta 1938 zapustil Trst. Zaradi Mussolinijevih rasnih zakonov je moral prepustiti svoj antikvariat s starimi knjigami nameščencu Carlu Cernetu, ki je postal njegov dober prijatelj in je podjetje ohranil do konca vojne. Po propadu fašistične Italije in nemški zasedbi je bilo Sabovo življenje zaradi judovskega rodu neposredno ogroženo. Skrival se je v Rimu in Firencah po hišah prijateljev. Osvoboditev je dočakal septembra 1944 kot ilegalec, v stanovanju, ki resnično gleda na palačo Pitti, kot je omenjeno v pesmi. V pesmi Avevo, Imel sem, obuja spomin na vse, kar mu je vzelo preganjanje: hčerka Linuccia se mu je odtujila, izgubil je stik z oboževanim mladim prijateljem Federicom Almansijem, trdo življenje v skrivališčih je izmučilo njegovo ženo Lino, izgubil je ljubljeno mesto, ki ga je s svojo poezijo za vedno umestil na Parnas svoje domovine. Refren pesmi … vse sta mi vzela fašist nizkotni in pogoltni Nemec stopnjuje sporočilo pesmi v brezčasno obtožbo preganjalcev.
Izbrane pesmi
Dove al mondo m’ha messo | Sonet |
Dove al mondo m’ha messo, e ben non fece (ma son trent’anni e piú) la madre mia, che ci vò a far nella città natia? Vestito da soldato italiano, Son là, in un sogno sanguinoso e strano, Forse nulla che amai vivo è laggiú. entro, e il toscano a scegliermi, in Cantina. |
Trideset let in več je od tedaj, kar mati me je tu rodila (žal), v mestu, kjer sem, vojak, sedaj pristal, oblečen v italijanski kroj. Kaj naj? Vse je kot sen, prečuden in krvav. Mogoče ne živi več, kar sem ljubil minuli svet in kupit smotko. Tam |
In riva al mare | Na morski obali |
Eran le sei del pomeriggio, un giorno chiaro festivo. Dietro al faro, in quelle parti ove s’ode beatamente il suono d’una squilla, la voce d’un fanciullo che gioca in pace intorno alle carcasse di vecchie navi, presso all’ampio mare solo seduto; io giunsi, se non erro, a un culmine del mio dolore umano. Tra i sassi che prendevo per lanciare Passò una barca con la vela gialla, |
Bilo je šest popoldne, jasen dan, na praznik. Za svetilnikom, kjer zvon od daleč klenka v blaženo tišino in kjer se sliši glas otroka, ki se v miru igra med trupi starih ladij, tam, na bregu širnega morjà sedeč, dosegel sem, če se ne motim, svoje človeške bolečine skrajni vrh. Ko kamne sem v valove lahne lučal Mimo je plula barka z žoltim jadrom, |
Avevo | Imel sem |
Da una burrasca ignobile’ approdato a questa casa ospitale, m’affaccio — liberamente alfine’ — alla finestra. Guardo nel cielo nuvole passare, biancheggiare lo spicchio della luna, Palazzo Pitti” di fronte. E mi volgo Avevo il mondo per me; avevo luoghi
Avevo una famiglia, una compagna; Avevo una bambina, oggi una donna. Avevo una città bella tra i monti Avevo un cimitero ove mia madre |
Prostaška vihra me na breg je vrgla v tej hiši gostoljubni, kjer ob oknu slonim – končno v svobodi. Kvišku gledam, v oblake, ki bežijo čez nebo, prekrivajoč z belino lunin krajec. Palača Pitti pred menoj. Zastavljam Imel sem svet le zase: kraje v njem, Imel družino sem, tovarišico, Imel sem deklico – danes je ženska. Med hribi skalnimi in lesketavim Pokopališče sem imel, kjer moja |
L’ornitologo pietoso | Usmiljeni ptičeslovec |
Raccolse un ornitologo pietoso un espulso dal nido. Come l’ebbe in mano vide ch’era un rosignolo. In salvo lo portò con il timore gli mancasse per via. Gli fece, a un fondo di fiasco, un nido; ritrovò quel gramo l’imbeccata e il calore. Fu allevarlo cura non lieve, ed il dispendio certo di molte uova di formiche. E ai giorni sereni, ai primi gorgheggi, l’esperto in un boschetto libertà gli dava. “Più – diceva al perduto, e lo guardava a terra e in ramo cercarsi – il tuo grazie udrò sommesso”. E si sentì più solo. |
Usmiljen ptičeslovec je goliča, iz gnezda pahnjenega rešil s tal. Vzel ga je v dlan in videl, da je slavec. V strahu, da mu po poti ne pogine, |
Il piccolo Berto | Berto |
Timidamente mi si fece accanto, con infantile goffaggine, in una delle mie ore più beate e meste. Calze portava di color celeste; quasi un muto rimprovero gli errava negli occhi. Una dolcezza al cor m’inferse, grande, che poco più, credo, sarei morto od un grido avrei gettato. «Dammi – pregai – la tua manina.» Obbediente egli la mise nelle mie. Ed a lungo ci guardammo in silenzio; oh, così a lungo che il tempo, come in una fiaba, a noi non esisteva. Senza voce: «Berto – gli dissi al fine – non sai quanto t’amo. Io che me stesso oggi non amo, privo del tuo pensiero vivere non posso.» Ma non pareva quanto me commosso; anzi tolse alle mie mani la sua, ai miei occhi i suoi occhi. «Ho tante cose, bambino che vorrei chiedere a te.» Quasi atterrito si ritrasse, e in se stesso di rientrar desideroso. «Berto – gli dissi – non aver paura. Io ti parlo così, sai, ma non oso, o appena, interrogarti. Non sei tu, tornato all’improvviso, il mio tesoro nascosto? Ed io non porto oggi il tuo nome?» «Non hai – rispose -; ed un sorriso come disincantato gli corse sul volto – non hai lì al petto la catena d’oro, con l’orologio che mi fu promesso un giorno?» – «Più non usa, bimbo, adesso. Ed il solo orologio che mi piace ha colonnine d’alabastro, in cima genietti che giocan con l’alloro; è fermo a un’ora per sempre.» Egli volse a quello la gentil testina, e rise; poi la sua mano nella mia rimise, mi guardò in volto. «Ed io ricordo – disse – uno ancor più antico.» – «Ed io ricordo l’amor che in collo ti tenne, e i tuoi passi guidava ai verdi giardini, l’amore che ti fece – e lo sai quanto – beato.» «Ed in guerra – rispose – ci sei stato? Hai ucciso un nemico?» – «E sei tu Berto, tu che mi fai queste domande? Or come non parli invece a me della tua mamma, che nel giorno che a noi fu così atroce, per solo averti lei sola, all’amore di cui tre anni vivevi, ti tolse?» «La mamma che alla mia Peppa mi tolse è morta?» – «Sì. Morì fra le mie braccia, e di morir fu lieta. Ma prima del tuo volto rivide ella una traccia nella mia figliolina. Invece vive, vive sì la tua balia, e quanto bene ti vuole ancora! Se un bambino vede che a te un poco assomigli, ecco che in collo lo prende, al seno se lo stringe, dice quelle parole che diceva a te, tanti e tanti anni or sono. È viva ancora, io te lo giuro; ma mutata è molto, molto mutata d’allora… Perché, Berto, in volto t’oscuri? Parla.» – «Io sono – rispose – un morto. Non toccarmi più.» |
Bila je ena srečnejših otožnih ur, ko je pristopil k meni. Plah, otroško neroden je stopical na nožicah, ki so tičale v sinjih nogavicah, in bloden sij mu je v očeh migljal kot nem očitek. V srcu sem začutil tako neznansko nežnost, da bi skoraj umrl ali kriknil. Prosil sem: »Daj rokico!« in ubogljiv položil Jo v moje je dlani. Potem sva dolgo tiho v oči si zrla, tako dolgo, da kakor v pravljici za naju čas ni več obstajal. Nemo sem mu rekel: »Ne veš, kako te ljubim, Berto. Jaz, ki sebe nimam rad, brez misli nate živeti ne bi mogel.« Ni kazalo da bi bil ganjen tudi on. Le malo se je odmaknil in oči povesil. »Mnogo stvari bi mi lahko pojasnil, deček.« Odstopil je še bolj in dlan odtegnil plašno, kot bi hotel stran, kot da se v strahu vase spet pogreza. »Berto – sem rekel – naj te ne prestraši, veš, govoričim pač, a vate drezal ne bi nikdar in spraševal. Morda le tu in tam. Vendar, mar nisi sam prišel do mene iznenada, skriti zaklad moj? Mar ne kličeš se kot jaz?« »Kje sta,« – je odgovoril – in obraz mu je kot v razočaranju prelètel nasmeh, »zlata verižica in ura? Obljubljeni sta mi bili, zakaj ju nimaš tu?« »Odveč sta mi sedaj, otrok. Le eno uro bi še imel, tisto s krilatci zgoraj, ki se igrajo, s stebrički iz alabastra, a je obstala nekega dne, za zmeraj.« Nagnil je glavico ljubko in se posmejal. Drobno ročico mi je spet zaupal, se mi zazrl v obraz in rekel: »vedi, da se spominjam še od prej stvari.« »In jaz ljubezni, ki te je v naročju nosila in vodila tvoj korak v zelene gaje; blaženost!« »Si bil – je vprašal – v vojni? Si celo ubil sovražnika?« »Kaj me sprašuješ, Berto, si to res ti? Zakaj ne govoriš o svoji mami, o tistem dnevu, za naju tako strahotnem, ko te je v hotenju, da bi pripadal samo njej, ljubezni, ki od nje tri leta si živel, odvzela.« »Je mrtva mama, ki me je odvzela Pepi, ko njen sem bil?« »Da, in na mojih rokàh je umrla, veseleč se smrti, pred tem pa še sledi potez je tvojih ugledala na licu moje male. Rejnica tvoja pa živi še vedno, živi in kako rada te ima! Če vidi dečka, da od daleč, malo ti je podoben, ga v naročje vzame prižema k prsim in mu govori besede, ki jih mnogo let nazaj je tebi govorila. Še je živa, prisežem, vendar se je spremenila, zelo; ni taka kot nekoč … Zakaj si mračen, Berto?« In je odgovóril: Mrtev sem. Ne dotikaj se me več. |
Goal | Gol |
Il portiere caduto alla difesa ultima vana, contro terra cela la faccia, a non veder l’amara luce. Il compagno in ginocchio che l’induce, con parole e con mano, a rilevarsi, scopre pieni di lacrime i suoi occhi. La folla – unita ebbrezza – par trabocchi Presso la rete inviolata il portiere |
V obrambo zadnjo se vratar požene – zaman – in pade. Zdaj ob tla prižema obraz, ker noče zreti grenke lúči. Tovariš, ki kleče se nadenj sključi, vabeč ga kvišku z roko in z besedo, da polne solz ima oči, odkrije. Grozi, da na igrišče se izlije Ob mreži neoskrunjeni na straži |
Cucina economica | Ljudska kuhinja |
Immensa gratitudine alla vita che ha conservate queste care cose; oceano di delizie, anima mia! Oh come tutto al suo posto si trova! al popolo in cui muoio, onde sono nato. |
Življenju neizmerno sem hvaležen ker ljube te reči je ohranilo; užitkov ocean, o, moja duša! Poglej, kako je vse na svojem mestu! umirat tam, kjer je moj rojstni kraj. |
Il violento | Nasilnež |
Dov’e un cuore del mio piu alto e umano Nel mondo che il mio amore tutto abbraccia? Morti e rovine segnan la mia traccia, sempre, fin dove l’occhio va lontano. S’alza per benedire la mia mano, Chi andando teme quanto me che un’erba solo una cosa a una vita mi serba |
Le kje je čud bolj vzvišena, človečna od moje na tem svetu, ki ga veže v objem ljubezen moja? Kamor seže pogled, so mrtvi in razdejanje večna za mano sled. V blagoslov kvišku všečna blazna sumničavost odvrne. Trave vsem. Eno le me varuje blodnjave |
Pesnik Umberto Saba je že leta 1938 zapustil Trst. Zaradi Mussolinijevih rasnih zakonov je moral prepustiti svoj antikvariat s starimi knjigami nameščencu Carlu Cernetu, ki je postal njegov dober prijatelj in je podjetje ohranil do konca vojne. Po propadu fašistične Italije in nemški zasedbi je bilo Sabovo življenje zaradi judovskega rodu neposredno ogroženo. Skrival se je v Rimu in Firencah po hišah prijateljev. Osvoboditev je dočakal septembra 1944 kot ilegalec, v stanovanju, ki resnično gleda na palačo Pitti, kot je omenjeno v pesmi. V pesmi Avevo, Imel sem, obuja spomin na vse, kar mu je vzelo preganjanje: hčerka Linuccia se mu je odtujila, izgubil je stik z oboževanim mladim prijateljem Federicom Almansijem, trdo življenje v skrivališčih je izmučilo njegovo ženo Lino, izgubil je ljubljeno mesto, ki ga je s svojo poezijo za vedno umestil na Parnas svoje domovine. Refren pesmi … vse sta mi vzela fašist nizkotni in pogoltni Nemec stopnjuje sporočilo pesmi v brezčasno obtožbo preganjalcev.