Najnovejši prispevki
Kategorije
Arhiv
Izbrane pesmi
Lažje od svetlobe
beležka se vrača v roke
in podlaga pod svinčnik.
vse je tiho,
kot da pišeš
že napisane črke.
roke se izmikajo soncu z okna
in v trenutku jim uspe zapisati pozabljeno.
podobe se ne ponavljajo
in besede samo enkrat ostanejo
lažje od svetlobe.
Ptice, orisane z valovi
tudi za nami
naša podoba v morju
ostane nedotaknjena
šele z vodnim zrcalom
dosežemo raztopljene oblake
in ptice, orisane z valovi
in naš odsev traja
šele v drhteči jasnini dneva
zahajajoče sonce
nas počasi razdeljuje
globinam
Skoraj večni
Z odprtega morja ni vrnitve.
Ladjo so nam razjedli črvi. Znamenja so nas
speljala naokrog.
Že se dotikamo teme, ki se nam
smehlja z obzorja. Odprto morje nam je posejalo
semena propada v vsak žep.
Zdaj smo le med njegovega ječanja,
skoraj večni.
Udomačeni čas
Mir vleče noge
iz zakotrljane resničnosti,
potem ko je ustvaril
misel o samem sebi
in jo razvejal v drevesa,
ki razmišljajo o njem
pred počitkom.
Točka je, do katere
ne pripelje niti najpogumnejša cesta.
On je pot.
Čeprav se ga kliče v vseh jezikih,
njegovega jasnega imena ne razumejo niti preroki,
in kadar pišejo o njem,
se stavek ves čas vrača na začetek.
Na mir naslanjamo glavo,
šele ko izgubimo vse blazine,
njegovo senco zagledamo,
ko se nam Zemlja odkotrlja izpod nog.
On nima odmeva,
a se ga sliši v vseh puščavah.
Sredi zmagovalnega nemira
udomačuje čas.
Vzdihi
dve svetišči
rdeče kaplje
in prozorna kri
molitev
za nastajanje jutra
in rešitev iz vode
nenasitni vzdihi
predrto platno
in groza neumevanja
dve svetišči
eno v soncu
drugo iz tišine
Nebeški lonec
Zasveti se na božič zvečer,
ulica je priložnost za radost.
Na njenem koncu se gre v nebesa,
tam, kjer skozi sneg razbiraš
svetega Frančiška.
Na asfaltu naletiš
na topel dih živali
in volnene rokavice angelov.
Morda je čas,
da prav tu zakuriš ogenj
in prekuhaš vse neusmiljene spomine.
Nebeška koža
Puščava se je posrebrila. Mana počasi
razneži tudi skremžena usta. In Sinaj bo krotko zrnce na podplatu.
Vesoljstvo pa nam preiskuje notranjo kletko.
V njej slavci podaljšujejo življenje čez Aheront.
Bog se nam je oznanil v pesku. Prevaral
Egipt in Izrael, zgladil človeku nebeško kožo.
Končno število zvezd
V pesku so se sprle vse besede.
Vendar le za trenutek.
Kajti Bog jih izničuje z vetrom
in vse se vrača na začetek.
Pesek pa je vztrajen
in ni človeka,
ki se ni razsul v njem.
Zdaj je noč.
V puščavo je vpisano
končno število zvezd
in v meni ni več
čolna, ki pluje skozi smrt.
Radostna tema
Sonce se je vpisalo v zemljo. Izvabilo drevje
in ga posušilo v puščavi.
V rekah se svita njegova vznemirjena podoba,
sončeve mene so se ukleščile med glagole v
sprtih jezikih.
Sonce piše drugačna besedila od naših,
svetu daje, da zrase do nerazumljivosti.
Prinaša luč, ki slepi, izmišlja si temo,
ki je radostnejša od vseh sončnic.
Davor Šalat (1968) je hrvaški pesnik, esejist, literarni kritik in urednik. Objavil je pesniške zbirke Notranji dotik (Unutarnji dodir, 1992), Sanjarije krhkega sonca (Sanjarije krhkog sunca, 1999), Srajca tišine (Košulja tišine, 2002), Uspavanka pod pepelom (2005), Šepet nad asfaltom (skupaj z Lano Derkač v španščini, 2008) in Tolmačenje zime (Tumačenje zime, 2009). Eseje in kritike je zbral v knjigah Odloženi molk (Odgođena šutnja, 200), Omahovanje za alibijem (Posrtanje za alibijem, 2011), V tigrovi hiši. Poskusi o poeziji Tomislava Marijana Bilosnića (U tigrovoj kući. Ogledi o pjesništvu Tomislava Marijana Bilosnića, 2012), Zrcalni poskus (Zrcalni ogled, 2014) in Skeniranje vetra (Skeniranje vjetra, 2016). Uredil je več knjig sodobne hrvaške poezije in je glavni urednik revije za mednarodno književno sodelovanje Most / The Bridge, ki jo izdaja Društvo hrvaških književnikov.
Izbrane pesmi so iz njegove pesniške zbirke Tolmačenje zime.
Izbrane pesmi
Lažje od svetlobe
beležka se vrača v roke
in podlaga pod svinčnik.
vse je tiho,
kot da pišeš
že napisane črke.
roke se izmikajo soncu z okna
in v trenutku jim uspe zapisati pozabljeno.
podobe se ne ponavljajo
in besede samo enkrat ostanejo
lažje od svetlobe.
Ptice, orisane z valovi
tudi za nami
naša podoba v morju
ostane nedotaknjena
šele z vodnim zrcalom
dosežemo raztopljene oblake
in ptice, orisane z valovi
in naš odsev traja
šele v drhteči jasnini dneva
zahajajoče sonce
nas počasi razdeljuje
globinam
Skoraj večni
Z odprtega morja ni vrnitve.
Ladjo so nam razjedli črvi. Znamenja so nas
speljala naokrog.
Že se dotikamo teme, ki se nam
smehlja z obzorja. Odprto morje nam je posejalo
semena propada v vsak žep.
Zdaj smo le med njegovega ječanja,
skoraj večni.
Udomačeni čas
Mir vleče noge
iz zakotrljane resničnosti,
potem ko je ustvaril
misel o samem sebi
in jo razvejal v drevesa,
ki razmišljajo o njem
pred počitkom.
Točka je, do katere
ne pripelje niti najpogumnejša cesta.
On je pot.
Čeprav se ga kliče v vseh jezikih,
njegovega jasnega imena ne razumejo niti preroki,
in kadar pišejo o njem,
se stavek ves čas vrača na začetek.
Na mir naslanjamo glavo,
šele ko izgubimo vse blazine,
njegovo senco zagledamo,
ko se nam Zemlja odkotrlja izpod nog.
On nima odmeva,
a se ga sliši v vseh puščavah.
Sredi zmagovalnega nemira
udomačuje čas.
Vzdihi
dve svetišči
rdeče kaplje
in prozorna kri
molitev
za nastajanje jutra
in rešitev iz vode
nenasitni vzdihi
predrto platno
in groza neumevanja
dve svetišči
eno v soncu
drugo iz tišine
Nebeški lonec
Zasveti se na božič zvečer,
ulica je priložnost za radost.
Na njenem koncu se gre v nebesa,
tam, kjer skozi sneg razbiraš
svetega Frančiška.
Na asfaltu naletiš
na topel dih živali
in volnene rokavice angelov.
Morda je čas,
da prav tu zakuriš ogenj
in prekuhaš vse neusmiljene spomine.
Nebeška koža
Puščava se je posrebrila. Mana počasi
razneži tudi skremžena usta. In Sinaj bo krotko zrnce na podplatu.
Vesoljstvo pa nam preiskuje notranjo kletko.
V njej slavci podaljšujejo življenje čez Aheront.
Bog se nam je oznanil v pesku. Prevaral
Egipt in Izrael, zgladil človeku nebeško kožo.
Končno število zvezd
V pesku so se sprle vse besede.
Vendar le za trenutek.
Kajti Bog jih izničuje z vetrom
in vse se vrača na začetek.
Pesek pa je vztrajen
in ni človeka,
ki se ni razsul v njem.
Zdaj je noč.
V puščavo je vpisano
končno število zvezd
in v meni ni več
čolna, ki pluje skozi smrt.
Radostna tema
Sonce se je vpisalo v zemljo. Izvabilo drevje
in ga posušilo v puščavi.
V rekah se svita njegova vznemirjena podoba,
sončeve mene so se ukleščile med glagole v
sprtih jezikih.
Sonce piše drugačna besedila od naših,
svetu daje, da zrase do nerazumljivosti.
Prinaša luč, ki slepi, izmišlja si temo,
ki je radostnejša od vseh sončnic.
Davor Šalat (1968) je hrvaški pesnik, esejist, literarni kritik in urednik. Objavil je pesniške zbirke Notranji dotik (Unutarnji dodir, 1992), Sanjarije krhkega sonca (Sanjarije krhkog sunca, 1999), Srajca tišine (Košulja tišine, 2002), Uspavanka pod pepelom (2005), Šepet nad asfaltom (skupaj z Lano Derkač v španščini, 2008) in Tolmačenje zime (Tumačenje zime, 2009). Eseje in kritike je zbral v knjigah Odloženi molk (Odgođena šutnja, 200), Omahovanje za alibijem (Posrtanje za alibijem, 2011), V tigrovi hiši. Poskusi o poeziji Tomislava Marijana Bilosnića (U tigrovoj kući. Ogledi o pjesništvu Tomislava Marijana Bilosnića, 2012), Zrcalni poskus (Zrcalni ogled, 2014) in Skeniranje vetra (Skeniranje vjetra, 2016). Uredil je več knjig sodobne hrvaške poezije in je glavni urednik revije za mednarodno književno sodelovanje Most / The Bridge, ki jo izdaja Društvo hrvaških književnikov.
Izbrane pesmi so iz njegove pesniške zbirke Tolmačenje zime.