ZRNCE PESKA

Kamen, ki sem te iz njega izrezoval,
ko je noč ugonabljala svoje gozdove:
izrezoval sem te kot drevo
in te v rjavino svojega najbolj tihega reka zagrinjal
kakor v skorjo –

neka ptica,
ki je zdrsnila iz najokroglejše solze,
se zgane kakor listje nad tabo:

lahko čakaš,
dokler ti med vsemi očesi peščeno zrno ne vzžari,
zrnce peska,
ki mi je pomagalo sanjati,
ko sem se potapljal, da bi te našel –

proti njemu poganjaš korenino,
ki te dela godno za let, ko tla žarijo od smrti,
iztezaš se kvišku
in jaz pred tabo lebdim kakor list,
ki ve, kje se odpirajo vrata.

 

BRETONSKA PEŠČINA

Zbrano je, kar sva zrla,
v slovo od tebe in od mene:
morje, ki nama je noči metalo na kopno,
pesek, ki je z nama letel skoznje,
rjasto rdeče resje tam zgoraj,
ki se nama je v njem zgodil svet.

 

V DVOJE

V dvoje plavajo mrtvi,
v dvoje, obliti z vinom.
V vinu, ki so ga zlili čezte,
plavajo mrtvi v dvoje.

Spletajo si lase v pletenice,
drug zraven drugega bivajo.
Vrzi še enkrat svojo kocko
in se potopi v dvojice oko.

 

GOST

Veliko pred večerom
zavije k tebi nekdo, ki si je izmenjal pozdrav s temino.
Veliko pred dnevom
se prebudi,
in preden gre, zaneti spanec,
spanec, prezvenjen od korakov:
slišiš ga premerjati dalje
in vržeš tja svojo dušo.

 

NAGROBNI NAPIS ZA FRANÇOISA

Oboja vrata sveta
so odprta:
odprta od tebe
v dvonoči.
Slišimo jih loputati in loputati
in nositi to negotovo,
nositi zelén v tvoj zmeraj.

Oktober 1953

 

CEPLJEN NA OKO

Cepljen na oko
ti je riž, ki je kazal pot gozdovom:
pobraten s pogledi
poganja brst,
črnega.

Nebesno širno se tej pomladi napenja veka.
Večnato širno se razprostira nebo,
tam spodaj, zaslonjen z brstom,
orje Večni,
Gospod.

Prisluhni lemežu, prisluhni.
Prisluhni: škrta
čez trde, svetle,
nepredmisljive solze.

 

KATEREGAKOLI IZMED KAMNOV DVIGNEŠ

Kateregakoli izmed kamnov dvigneš –
razgališ njih,
ki so potrebni varstva kamnov:
goli
zdaj obnavljajo preplet.

Katerokoli izmed dreves podreš –
stešeš
ležišče, kamor
se spet gnetejo duše,
kot da se ne bi stresal
tudi ta
eon.

Katerokoli izmed besed izgovoriš –
zahvališ se
pogubljenju.

 

IN MEMORIAM PAUL ÉLUARD

Položi mrtvemu besede v grob,
ki jih je govoril, da bi živel.
Položi mu glavo mednje,
naj čuti
jezike koprnenja,
klešče.

Položi mrtvemu na veke besedo,
katero je onemu odrekel,
ki mu je rekel ti,
besedo,
ki mu je ob njej mimobrizgnila srčna kri,
ko je neka roka, gola kakor njegova,
onega, ki mu je rekel ti,
povezála v drevesa prihodnosti.

Položi mu na veke to besedo:
morda
stopi v njegovo oko, ki je še modro,
neka druga, bolj tuja modrina
in oni, ki mu je rekel ti,
zasanja z njim: Midva.

Paul Celan (1920–1970) je bil nemški pesnik judovskega porekla, »skoraj gotovo največji evropski pesnik iz obdobja po letu 1945« (G. Steiner). Doma je bil iz Černovcev, prestolnice Bukovine (v današnji Ukrajini). Med drugo svetovno vojno se je izognil deportaciji v nemško delovno taborišče, v katerem je izgubil oba starša, in pozneje preživel romunsko delovno taborišče. Proti koncu vojne je najprej odšel v Bukarešto, leta 1947 na Dunaj in leto pozneje v Pariz, kjer je prebival do konca življenja. V Bukarešti je napisal nekaj pesmi v romunščini in se spopadal z dilemo, ali naj tam ostane, predvsem pa, ali naj še piše v maternem jeziku, ki je postal jezik morilcev njegove matere. Odločil se je za nemščino in selitev na Zahod. Celanovo pesnjenje je zaznamovano s šo’o, »katastrofo«, ki je Jude doletela pod nacistično oblastjo; o njej govori že Fuga smrti (Todesfuge), njegova sploh prva (v romunskem prevodu leta 1947) objavljena in bržkone najslavnejša pesem. Mrtvi so v Celanovem pesništvu pričujoči povsod, celo v njegovem ljubezenskem pesnjenju. To kažejo tudi pesmi iz zbirke Od praga do praga (Von Schwelle zu Schwelle, 1955), ki so zajete v ta izbor ob pesmi, posvečeni kmalu po porodu umrlemu sinu, in pesmi v spomin drugemu pesniku, Paulu Éluardu.

 

Prevedel in spremno besedilo napisal Vid Snoj