V 95. letu starosti nas je 3. novembra 2016 zapustila dr. Breda Cigoj-Leben, upokojena profesorica na oddelku za romanske jezike in književnosti, na katedri za francoski jezik in književnost ljubljanske Filozofske fakultete, ter prevajalka iz španščine, francoščine in italijanščine.

            Breda Cigoj-Leben je študirala na oddelku za romanistiko, kjer je leta 1958 doktorirala z doktorskim delom Literarna kritika in estetska ideologija Paula Bourgeta. Strokovno se je ukvarjala s francoskimi avtorji, med katerimi so bili predvsem Ernest Renan, Henry Becque in André Gide.

            Po upokojitvi se je posvetila izključno prevajanju. V slovenščino je prevedla temeljna dela najpomembnejših predstavnikov novoveškega krščanskega mističnega izročila. Najprej velja omeniti njen prevod celotnega opusa španskega mistika in duhovnega učitelja sv. Janeza od Križa: Vzpon na goro Karmel (1983); Temna noč in krajši spisi (1987; ponatis 2011); Duhovna pesem (1991; ponatis 2006); Živi plamen ljubezni (1991; ponatis 2006). Nato je njeno pozornost pritegnil francoski duhovni učitelj sv. Frančišek Saleški. Prevedla je dve njegovi deli: Teotim ali Razprava o ljubezni do Boga (1996; soprevajalka); Filoteja ali Uvajanje v bogoljubno življenje (2002). Poleg tega je sodelovala pri prevodih o dveh pomembnih uršulinkah, ustanoviteljici reda uršulink sv. Angeli Merici: Proti vetru. Duh veje, kjer hoče: Angela Merici (1991) ter mistikinji in misijonarki Quebeca Sv. Mariji od Učlovečenja: Duhovni lik Marije od Učlovečenja (1988). Pisala je tudi članke za tednik Družina in revijo Prijatelj.

            Sam sem imel Bredo Cigoj-Leben možnost spoznati pred desetimi leti in od takrat sva se – četudi včasih z daljšimi presledki – redno videvala. Rad sem jo obiskoval bodisi pri njej doma ali zadnjih nekaj let v domu za starejše na Poljanah.

            Večkrat sva se pogovarjala o teoloških temah in vprašanjih mistike. Nekoč, tega se dobro spomnim, mi je rekla, da je prebrala članek, v katerem je avtor govoril o kontemplaciji, češ da kontemplira. To jo je malo vznejevolilo, kajti tisti, ki je bral španske mistike, bo vedel, da človek v kontemplaciji ne more delovati s svojimi zmožnostmi, ker mu jih je Bog “odvzel” oz. “ukinil”. Zdaj Bog deluje v njem s svojo ljubeznijo, on pa je v stanju trpnega sprejemanja. Zato je razumljivo, zakaj se je Breda na pisanje tistega avtorja tako odzvala. Rekla je: “ne moreš ti kontemplirati, saj nimaš nič pri tem”. Kontemplacija je čisti Božji dar, ki si ga ne moremo pridobiti s svojim trudom in prizadevanjem, kakor pravita sv. Terezija Avilska in sv. Janez od Križa.

            Breda je vedela, kaj je kontemplacija, saj je dneve in včasih tudi noči preživela v tihi molitvi, ki je, o tem sem prepričan, po Božji volji prehajala v kontemplacijo – globoko in živo spoznanje, da je Bog darujoča se Ljubezen. To se je odražalo tudi v njenem življenju, saj se je kot prevajalka, profesorica in učiteljica tujih jezikov nesebično razdajala za druge.

Objavljeno v božični številki tednika Družina 2016

Foto: Tone Planinšek