Najnovejši prispevki

Kategorije

Arhiv

IN MEMORIAM – PAVEL BRAČKO

»Sem podoba Tvoje neizrekljive slave, čeprav nosim tudi rane pregreh. Obogati me, ki sem Tvoja ustvarjenina, Gospod, očisti me s svojo milostjo, ter mi daj želeno očetnjavo: naredi iz mene prebivalca raja« (iz bogoslužja posvečenega umrlim).

Tako sedaj moli Boga Pavel Bračko. Njegova podoba. Podoba, polna ran, seveda. A podoba Božja, ki nas je, svoje prijatelje, tukaj zbrala. Če smem reči: učinkovita podoba.

Ko molimo za nekoga, ki ga ni več med nami, ne smemo pričakovati, da bo zaradi naših molitev dobil neko nezasluženo protekcijo. Božja država ni korupcijska združba, kot je to marsikatera človeška. Ne, z našo molitvijo dosegamo »le« to, da se med ljudmi plete nevidna, a silna, učinkovita mreža dobrih misli, upal se bom reči: ljubezni. In to nas bo, prej ali slej, rešilo-odrešilo, to nas bo pripeljalo v Nebeško Kraljestvo.

Kaj je bilo Pavlovo poslanstvo med nami, kako se je on sam razumel?

Najprej, kot bojevnika proti zlu, ki razžira osebnost, proti alkoholizmu. To poslanstvo je bilo utemeljeno na lastni izkušnji, verjetno nekoliko hipertrofirani. A pristni.

Ob tem nas je, svoje prijatelje, ves čas opominjal, naj Kristusa sprejmemo kot osrednjo os svojega življenja. Grajal je, rotil, spodbujal nas je…

Njegov način življenja je za marsikaterega med nami bil nekaj pretiranega, znal nam je biti celo v pohujšanje. Pa vendar, tudi ta način ima smisel: je zrcalna slika katastrofalnih pretiravanj v nasprotno smer in je korektiv, opomin.

Vedno je mislil, da njegov opomin ni bil slišan. A vendar je bil, saj smo se ravno zato zbrali. Vsi vemo zakaj.

Hvala ti Pavel, pogrešali te bomo!

Gospod, daj pokoj njegovi utrujeni duši in sprejmi ga, kot si sprejel Lazarja, v Nebeško Kraljestvo, v objem Abrahamov!

 

IN MEMORIAM – PAVEL BRAČKO

»Sem podoba Tvoje neizrekljive slave, čeprav nosim tudi rane pregreh. Obogati me, ki sem Tvoja ustvarjenina, Gospod, očisti me s svojo milostjo, ter mi daj želeno očetnjavo: naredi iz mene prebivalca raja« (iz bogoslužja posvečenega umrlim).

Tako sedaj moli Boga Pavel Bračko. Njegova podoba. Podoba, polna ran, seveda. A podoba Božja, ki nas je, svoje prijatelje, tukaj zbrala. Če smem reči: učinkovita podoba.

Ko molimo za nekoga, ki ga ni več med nami, ne smemo pričakovati, da bo zaradi naših molitev dobil neko nezasluženo protekcijo. Božja država ni korupcijska združba, kot je to marsikatera človeška. Ne, z našo molitvijo dosegamo »le« to, da se med ljudmi plete nevidna, a silna, učinkovita mreža dobrih misli, upal se bom reči: ljubezni. In to nas bo, prej ali slej, rešilo-odrešilo, to nas bo pripeljalo v Nebeško Kraljestvo.

Kaj je bilo Pavlovo poslanstvo med nami, kako se je on sam razumel?

Najprej, kot bojevnika proti zlu, ki razžira osebnost, proti alkoholizmu. To poslanstvo je bilo utemeljeno na lastni izkušnji, verjetno nekoliko hipertrofirani. A pristni.

Ob tem nas je, svoje prijatelje, ves čas opominjal, naj Kristusa sprejmemo kot osrednjo os svojega življenja. Grajal je, rotil, spodbujal nas je…

Njegov način življenja je za marsikaterega med nami bil nekaj pretiranega, znal nam je biti celo v pohujšanje. Pa vendar, tudi ta način ima smisel: je zrcalna slika katastrofalnih pretiravanj v nasprotno smer in je korektiv, opomin.

Vedno je mislil, da njegov opomin ni bil slišan. A vendar je bil, saj smo se ravno zato zbrali. Vsi vemo zakaj.

Hvala ti Pavel, pogrešali te bomo!

Gospod, daj pokoj njegovi utrujeni duši in sprejmi ga, kot si sprejel Lazarja, v Nebeško Kraljestvo, v objem Abrahamov!

 

Najnovejši prispevki

Kategorije

Arhiv