Slovaška pesnica, rojena 1942, tudi v slovenščini počasi zaseda prostor, ki ji pripada. Če smo do sedaj lahko brali zgolj knjižico Alfa, manjši izbor iz njenih petih pesniških zbirk, ki ga je leta 2003 opravila Stanislava Repar in prevedla Alenka Šalej, smo lani dobili obsežnejšega, poimenovanega po eni izmed njenih triindvajsetih pesniških zbirk: Dama in samorog, v sestavi in prevodu Andreja Pleterskega. Mila Haugová, ki je leta 2020 prejela veliko nagrado festivala Vilenica, je bila v utemeljitvi nagrade označena kot pesnica, ki »prehaja med refleksivno, imaginativno, intelektualno, intimno liriko in filozofskim premislekom«. Njena poezija je poezija erosa, ki ga pesnica priklicuje s pretanjeno, a vendar brezkompromisno in neposredno senzibilnostjo. Ljubezen v njeni liriki govori iz tolmuna absolutnega, ne da bi avtorica pri tem zapadala v podobe ljubezni kot romantiziranega in do nerazpoznavnosti prežvečenega ideala. Eros zanjo pomeni predvsem tisto silo, tisto utež, ki zmore povleči v globino, na ravni katere spregovorijo smrt, duša, angeli ter moški in ženska v svoji arhetipski podobi. Navkljub tem univerzalnim temam ali pa ravno zaradi njih je njena poezija globoko osebna, pesnica pa tako podobna nekakšni sodobni mistikinji, pri kateri je presežno hkrati subjektivno, svetloba hkrati tema, beseda hkrati telo. V slovenskem izboru Dama in samorog so poleg pesmi iz pesničine istoimenske zbirke (1995) zajete tudi pesmi iz zbirk Nostalgija (1993), Izginjanje angelov (2008), Cetonia aurata (2013) in ciklov Levitacije ter Plant Room.

Pesničin jezik je že v zbirki Nostalgija prepreden z likom Alfe, nekakšne pra-ženske, ki funkcionira tudi kot najbolj izstopajoč in prepoznaven motiv njene poezije. Gre za upesnitev arhetipa ženske, ki ga zaznamuje predvsem iskanje njenega moškega protipola, s katerim si Alfa deli dušo-telo. Takšno upesnjevanje arhetipa, kjer spolna razlika funkcionira kot prva razlika, razpira kompleksen odnos med spoloma, pri čemer se meje med osebami enkrat brišejo, drugič pa zastavljajo s svojo največjo možno ostrino. Perspektiva v pesničini poeziji spontano skače od nje do njega, priča smo nekakšnemu govoru-dvogovoru, predvsem pa priklicevanju. V pesmi Recordare, ki že s svojim naslovom ponazarja ravno slednje, je motiv Alfe razgrnjen v več svojih razsežnostih:

6 RECORDARE

Alfa ima globoko v sebi moškega. Alfa je spomin njegovega telesa.
Duša je skupna. Vrzi senco, mu pravi, zdaj me išči,
ozri se, od koder si, pokaži se v množici, to je ona,
ki hoče vse, to je ona, ki je vzela vse, to
je ona, ki je dala vse …
vrelec, smeh, zdaj jo je izdal, odšel,
njegovo telo, senca brez sence. Osule so se zvezde, popolne
besede, na ogledalih pajčolani, pričajo zoper lepoto, barvno slepi
tavajo po oktobrski megli. Vsaka njegova poteza, popolno
dejanje. Doma v naročju. Razsipni sin.
Ljubljenje. Vrnitev v življenje pred rojstvom.

(Haugová 23)
Pesem vsaj na prvi vtis funkcionira kot pot od iskanja do najdenja. Spominjanje, ki asociira na Platonovo anámnesis, igra bistveno vlogo. Moški je na neki način vsebovan v Alfi in ženska prav tako v njem, kot »spomin njegovega telesa«. Védenje (o njej, njeni prisotnosti, obstoju) je neizbrisno vtisnjeno v telo moškega. »Duša je skupna,« pravi pesnica, pretresljiva misel, ki ne nakazuje samo tesne povezanosti med moškim in Alfo, ampak razpira tudi temeljno vprašanje, ki si ga je vredno zastaviti: kako je možno, da si moški in ženska delita dušo?
Omembe telesa se v pesmi Recordare pojavljajo v navezavi na motiv sence: Alfa je spomin telesa moškega, ki mora vreči »senco«, se ozreti proti kraju svojega izvora in se pokazati, stavek, kjer se lirska perspektiva že menjuje. Trditev, da je ženska nekakšen spomin, se navezuje na zadnji stavek pesmi, kjer je pojasnjeno, za kakšne vrste spomin gre: predrojstveni spomin izven linearnega časa, nesmrten, večen, hkrati pa tudi spomin, ki pripada telesu, ne intelektu. Kateremu telesu? Pesnica zapiše tudi »njegovo telo, senca brez sence«, podoba, v kateri se moški v njeni pesmi na neki način odzove prejšnji zahtevi, prošnji, a Alfo hkrati s tem izda. Njegovo telo sámo je senca, ki jo morda lahko razumemo kot prispodobo duše, a pozicija zveni dvojno tragično; moško telo-duša, ki se samo po sebi kaže kot posnetek, ni »vrglo« svoje sence, ki bi Alfi služila kot sled. Nadaljevanje pesmi, s svojimi zvezdami, besedami in pajčolani vsaj navidezno izzvanja kot sanjarija. Ali je torej najdenje zgolj iluzija?

Kot je razvidno iz pesmi Genotekst III, skupna duša moškega in Alfe funkcionira obenem kot blagoslov in prekletstvo. Njuno stanje je stanje oddvojenosti, v srži katerega pa leži skupni vzrok. Prelitje krvi, ki je »lastna« in »neznana« hkrati, je neizogibno, vse, kar si moški in Alfa delita, se giblje po robu nasilja. »Vesoljna žival poziva k spravi«, odnos med moškim in žensko pa tako dobi poteze neke usodnosti, ki ji sama nista nujno kos.

Genotekst III

… midva raz-trgana od istega medsebojnega
sna. Blood on the blade. Vesoljna žival
ki poziva k spravi; sprejeti lastno ne-
znano kri.

(Haugová 34)

V Recordare je motiv duše-telesa nakazan v svojem razvoju, pojma sta še vedno do neke mera ločena, to razlikovanje pa je v pesmi Krog R. povsem odpravljeno. V njej pesnica zarisuje brezkompromisen proces izmenjevanja, zbliževanja med spoloma, ki odpira rane in prisiljuje v odvrženje vseh mask. Tokrat je vzdušje tudi v primerjavi z Genotekstom III optimistično, proces vendarle obljublja srečno prihodnost, gibanje naproti »dihanju čistih zlogov«, predvsem pa naproti ključnemu spoznanju:

Krog R.

/…/ ljubljenje s sprejetjem ranljivosti … izmenjava mask, z rahlim
potegom raziti spreminjasto površino … naproti dihanju
čistih zlogov … in osuplosti, da je duša telesna.

(Haugová 55)

V tem spoznanju, zajetem v zadnjem stavku, odmevata Tertulijanova in stoiška misel o telesnosti duše, s katero Haugová zarisuje zanimivo in drzno ontologijo, v kateri je drama med spoloma prisotna kot tisto nevidno, a vendar povsem konkretno. Dušni telesi si delita isto trpljenje. In transcendenca je stvar perspektive. Kot zapiše pesnica:

3
… opazovano od zgoraj;
Dve telesi, en križ.

(Haugová 44, Iz zmrzali)

V pesmi Anima participation mystique, ki v svojem naslovu asociira na Junga in nekakšno deljenje identitete, ko posameznik meje med sabo in drugim ne dojema več kot absolutno trdne, se na koncu oglaša skupna duša moškega in ženske. Oglaša se z molkom vpričo njune istosti, čudne skladnosti in trpke prošnje, ki ji ni mogoče ugotoviti razlogov:

Anima participation mystique

/…/ … je molk. Tvoje moje ime, skrivnostno sozvočje,
odpuščanje. Kdo, komu in zakaj? Se ponavljam – v sebi.

(Haugova 86)

Mest, ki so v poeziji Mile Haugové vredna citiranja, je nešteto. Da gre v svoji osnovi za mistično poezijo, ni razvidno samo iz tem in motivov, ki jo okupirajo, temveč tudi iz samega pesniškega postopka, v srži katerega je nekakšna evokacija transcendentno-imanentnega. Avtorica oziroma lirski subjekt izpostavlja svoj panoramski vid, intuitivno zrenje, na podlagi katerega zapisuje te in tudi vse druge besede:

/…/ brazgotinjenje
… vse vidim navzven ̶ navznoter …
naenkrat /…/

(Haugová 15, iz pesmi Proxima centauri)

V pesmih Haugové je eros tisti, ki je trdno vraščen v hrbtenico, vodnik v globine, k spravi, »nežen kot nož«. Vodnik duše k njenemu izviru, ki se tukaj kaže kot ponovna vzpostavitev nekega simbola, sestavljenega iz moškega na eni strani in ženskega na drugi. In čeprav iz njene poezije veje nekakšna krutost vpričo neusmiljene resničnosti, je to še vedno poezija ljubezni. Pesnica nekje zapiše: »ljubezen je spoštovanje lastne globine,« stavek, ki ga Mila Haugová v svojih pesmih potrjuje z vsako posamezno besedo.

VIRI:

Haugová, Mila. Dama in samorog. Izbrane zbirke. Ljubljana: Cankarjeva založba, 2021.