Prava znanca sva postala šele maja 1989. Naključna srečanja konec 70. let, še pred njeno emigracijo, ne štejejo. Pred olimpijskimi igrami 1980 so ustrezni organi mnogim osebam, ki so vznemirjale tedanji režim, predlagali, naj se čim prej poberejo: če ne na Zahod, pa na Vzhod … Kaj je bilo to: pregon ali izgnanstvo?

Bilo je v muzeju Dostojevskega v Peterburgu, v Pitru (najbrž ne po naključju), v pritličju, večerna sončna svetloba je vdirala skozi napol kletna okna in tam je bil njen nenavadno vesel obraz – pameten, poduhovljen, plemenit in obenem sijoč, odprt za vse: bila je tako srečna, ker se je vrnila v Piter, in se je bila pripravljena srečevati z vsemi, med drugim tudi v Sajgnonu (svojčas je obstajala takšna čudna kavarna na vogalu Nevskega in Vladimirskega prospekta), kjer je napajala pesnike, marginalce in njej tako ljube napol blazne ljudi – »jurodive«, svete norčke. Takrat je resnično razumela naš klavrni človeški svet – čutil si, da je srečna (čeprav to ni bila ravno njena beseda). Lepa, visoka, vitka intelektualka, ki se je uspešno vrnila iz Evrope – drugih takšnih v Pitru ni bilo.

Takoj smo organizirali nekaj srečanj in seminarjev v mojem stanovanju – prvi je bil o Berdjajevu (objavili smo ga v osmi številki njene revije Beseda). Takrat sem začutil Tatjanin kaliber: bila je pravoslavna kristjanka, ki je poznala ne samo Zahod kot tak, ampak tudi skorajda vso sodobno evropsko filozofijo in kulturo, njeno širino in raznolikost. Znala je jezike (nemško in francosko, angleško malo slabše), poznala je filozofijo, sodobno teologijo (česar nihče od nas ni poznal), umetnost, literaturo, dobre filme. A ona vsega tega ni le poznala, ampak je vse to doživela. Tega sicer niso vsi začutili: bila je skromna, ni se ponašala s svojo erudicijo. Pravoslavni neofiti – takrat se je spet odvijalo pokristjanjevanje Rusije – so dajali vtis agresivnih nevrotikov, nesrečnih, bolnih bitij (bile so tudi izjeme), nezaupljivih do katolikov, protestantov in nasploh do vsega »tujega«. V Tatjani ni bilo ničesar od tega – študirala je tako pri jezuitih v Nemčiji kot tudi na Inštitutu Svetega Sergija v Parizu, a je notranje ostala svobodna, neverjetno svobodna.

Bil sem deset let mlajši od nje in se zelo dobro spomnim svojih prvih občutkov – tako veselja kot rahle zbeganosti …

Filozofi so takrat predavali o še pred kratkim prepovedani ruski filozofiji, in nekoč smo se iz mojega stanovanja ob reki Mojki odpravili v predavalnico društva Znamja na Litejnem prospektu. Prepovedani sadež je sladek, na predavanjih se je zbiralo od sto do sto petdeset ljudi. Jaz sem predaval o Čaadajevu. Tja smo se odpravili z avtom, ki sem ga dobil od očeta. Tatjana, ki se je po naključju znašla pri nas, je hotela z nami. Za sabo še nismo imeli niti vrste, ko je motor nenadoma odpovedal, avto se je ustavil. Zaman sem ga poskušal vžgati. »To je zaradi mene,« je v smehu rekla Tatjana, »ne maram avtov, oni pa mene sovražijo.« O Čaadajevu je pozneje izrekla svoj najljubši citat: »Če ne bi bili tako veliki, nas nihče niti opazil ne bi.«

Nikoli ni marala tehnike in tehnologije, oni pa sta ji to vračali. Do konca svojega življenja ni znala uporabljati najpreprostejšega pametnega telefona ali – vsaj do neke mere – računalnika, čeprav je pred študijem filozofije tako rekoč z odliko končala neko tehnično šolo. To je bilo zelo pomembno: njen ontološki konflikt s sodobno tehnogeno civilizacijo. Upravičeno je menila, da je v sodobnih napravah nekaj temnega, skritega – nihče namreč ni razumel, kako deluje ta ali ona naprava, a so jih še vedno vsi uporabljali. O temnem »magizmu« sodobne tehnike je pisal že Berdjajev (ruski mislec, ki ga je zelo cenila, prav tako romantik), nato še mnogi drugi. Tu bi lahko navedli Blokovo misel, da »vsak nov izum množi svetovno drhal«, s katero bi se Tatjana notranje lahko strinjala, čeprav besede »drhal« ni bilo v njenem besednjaku – zanjo namreč med magnatom in norčkom ni bilo bistvene razlike.

Tatjana ni bila samo romantik, ampak besen romantik, samodestruktiven, romantik, ki ne prenese nobene banalne vsakdanjosti, bede klavrnega človeškega obstoja, meščanskega komforta, vsakdana in sploh vsega, kar je povezano z njim. Pa tudi buržoaznega krščanstva ne. Od nekdaj je bila prepričana, da je človek poklican za nekaj neizmerno večjega, Višjega, tragičnega in transcendentnega. V tem se je izražala neverjetna globina njene osebnosti, ki je po vsem svetu iskala ljudi, ki bi ji bili blizu, a jih je žal srečevala čedalje redkeje.

To je prišlo še posebej do izraza po neverjetnem uspehu njenih prvih dveh knjig: Nevarno je govoriti o Bogu (preprosta in iskrena avtobiografija) ter Rešitev izgubljenih. Začela je potovati in predavati po Nemčiji, tam je tudi dlje časa živela in osebno spoznala Bürgertum, brezdanje prusko in bavarsko meščanstvo, ki jo je imelo rado (na predavanjih se je zbralo tudi do tisoč ljudi), a jo je obenem šokiralo. Nemci so čuden narod (tako kot Rusi, le da drugače): če jim bodo ukazali, naj se vojskujejo, se bodo postrojili in marširali na Zahod ali na Vzhod, če jim bodo zakonsko predpisali, da morajo služiti denar, bodo služili velikanske vsote, denar pa bodo iz slabe vesti delili s svojimi bližnjimi in poslušali predavanja o transcendentnem. V Nemčiji so jo imeli radi, včasih so jo dojemali kot Oznanjevalko, ki je prišla iz skrivnostne vzhodne dežele.

V Nemčiji je imela rada le tragične romantike; Goethe, Kant, Hegel, Adorno ali Sloterdijk pa tudi mnogi sodobni filozofi (ki jih je dobro poznala in pogosto citirala) se je niso dotaknili. Hölderlin je bil njen najljubši pesnik, za njim pa Nietzsche, Georg Trakl, Paul Celan in Rilke – zanjo glavni v 20. stoletju … Njena najljubša slikarja sta bila Caspar David Friedrich in Van Gogh.

Pokristjanjeni Nietzsche (v duhu ruskih religioznih mislecev), ki je v Torinu v napadu norosti objemal nesrečnega konja, je ostal njena ljubezen za vedno …

V Nemčiji je Tatjana seveda srečala izjemne mislece in teologe – od Wilhelma Nyssena (bila je edina ženska na njegovih seminarjih) do Hansa Ursa von Balthasarja; druženje z njim je bilo zelo naporno, intelektualci se takrat že skoraj niso več družili.

V Franciji, še v 80. letih, ni sodelovala v emigrantskih razprtijah, brala in poznala je Foucaulta, Deleuza, Derridaja, Nancyja, Girarda, Michela Serresa, ki ga je zelo cenila, Paula Ricoeurja in celo nedavno preminulega Bruna Latourja. Ter seveda pravoslavne in katoliške teologe. Zelo močno je čutila sodobnost. Kdo je takrat v Rusiji poznal te ljudi?

Pri Rusih pa je dajala prednost Lermontovu pred Puškinom, Dostojevskemu pred Tolstojem, Cvetajevi pred Ahmatovo (čeprav je tudi njo zelo cenila), Jeseninu pred Kljujevom.

Kot pravi romantik je ustvarila cel kup privlačnih mitov o skrivnostni, ubogi in nesrečni vzhodni deželi, kjer se v zatiralski atmosferi sovjetskosti in gulaga preraja pristno krščanstvo z neofiti, starci, samostani – in v tem je bila popolnoma iskrena. Še manj ljub od te atmosfere pa ji je bil buržoazni Zahod, ki ga je kritizirala tako po rusko kot tudi po nemško, in spet popolnoma iskreno. Mnogim to ni bilo všeč, očitali so ji dvoličnost – češ zakaj potem živi tam? (Bil sem zraven, ko je to rekel Sergej Averincev.)

A v resnici ni živela tam – večji del življenja je preživela v Pitru (to je posebna zgodba) in v Parizu, v Nemčji pa je delala, kar je bilo zanjo precej naporno. Enako velja za Čile, Ekvador, Južno Korejo, Indijo, da ne omenjam drugih evropskih držav, kjer je prav tako neštetokrat predavala.

Nekoč mi je priznala, da ko z vlakom prečka mejo Nemčije, jo takoj začnejo boleti srce, jetra in drugi vitalni organi. To je bila naporna misija v deželi, ki jo je ljubila in sovražila obenem, deželi, kjer ni bilo več ne Hölderlina, ne Nietzscheja, ne Rilkeja, ne Heideggerja, s katerim si je svojčas dopisovala.

Kar nekajkrat je bila v stiku s kardinalom Ratzingerjem, bodočim papežem Benediktom XVI., z njim je naredila celo intervju za revijo Beseda … Bil je tudi Ernst Jünger, a se nista srečala.

Njene oboževalke v Nemčiji, tri priletne dame, so konec osemdesetih let v Ludwigshafnu po lastni iniciativi ustanovile nekakšno gibanje, ki se mu je reklo Sekretariat Tatjane Goričeve. Ukvarjal se je z organizacijo njenih predavanj in zbiranjem humanitarne pomoči za nesrečno Rusijo.

Tu ne morem mimo njenega odnosa do »zlatega teleta«, o čemer je krožilo toliko govoric. Koliko najrazličnejše pomoči je bilo odpravljene v Rusijo, koliko sredstev namenjeno samostanom, cerkvam, religioznim založbam, težko bolnim, pozneje pa zavetiščem za živali! Tega denarja niti približno ne moremo prešteti. A pomagati ljudem je bilo zelo težko: k njej so prihajale neskončne množice prosilcev – tako religioznih kot posvetnih – po humanitarno in finančno pomoč. Ona pa se je denarja želela čim prej znebiti. Obremenjeval jo je. V metafizičnem smislu je denar sovražila. Zato se je bilo v tem kalejdoskopu oseb – od iskrenih menihov do sumljivih duhovnikov, nezanesljivih založnikov in psevdopatriotov – zelo težko znajti, tako da ta pomoč pogosto ni prišla v prave roke.

Nikoli še nisem srečal človeka, ki bi bil tako ravnodušen do svojega vsakdana, klavrnega vsakdanjega življenja, do komforta, kot je bila ona: v tem je bila že nekakšna patologija. Vse to je Tatjana sovražila in prezirala. Nisi je mogel prisiliti niti v to, da bi šla v trgovino in kupila nekaj zase – razen knjig, kruha in vina. Oblačila se je spodobno, a to so bila zvečine staromodna oblačila, ki jih je dobila od svojih častilk. Vanjo so se celo povsem iskreno zaljubljale nevrotične in še zdaleč ne revne Nemke, ki so jo rotile, naj pride k njim živet.

V stanovanje si se po njenem odhodu zelo težko vselil: potreboval si cel dan, da si ga pospravil. A ona tega sploh ni opazila. Duhovne smeti človeka so veliko bolj grozne od vsakdanjih odpadkov. Da ji ne bi bilo treba videti in prenašati banalnosti našega življenja, klavrnosti vsakdana, je potrebovala kozarec ali dva dobrega vina, ki je v njenem življenju odigralo pozitivno, a tudi dramatično vlogo. To je nasploh dramatična in posebna zgodba, ki se je začela razvijati po letu 2000. Globoko jo je razočarala ne le zahodna civilizacija, ampak tudi njej draga Rusija, ki je postajala tragikomičen dvojnik evropske buržoaznosti. Besede »bolečina«, »katastrofa«, »groza« so se čedalje pogosteje znašle v njenem dnevniku.

Tatjana ni hotela samo živeti, ampak je gorela in si želela, da bi ljudje okrog nje prav tako goreli, vzplamenevali, umirali in se ponovno rojevali. Njena zadnja obsežna knjiga je že po svojem naslovu O krščanski norosti popolnoma ustrezala njenemu življenju.

Ko je predavala na nemškem religioznem radiu, so jo prosili, naj ne govori o »tragičnem krščanstvu«, češ da to poslušalce travmira. Krščanstvo mora biti »komfortno«. To jo je kot globoko tragičnega človeka zelo razburilo.

Bila je »kozmična oseba« (o ruskem kozmizmu je tudi pisala) v kar najdobesednejšem pomenu tega izraza. Ni ustrezala nobeni strukturi, društvu, ideologiji, še zlasti ne politični, in celo kot pravoslavka je presegala konfesionalne okvire. V politiki je zato pogosto delala napake; ker ni »stavila na pravega konja«, jo je močno premetavalo iz enega ekstrema v drugega. Kritiki z vseh strani so ji očitali »heretičnost«, da ne omenjam kar najobičajnejše zavisti. V Evropi so jo zmerjali zaradi »antiekumenizma«, ruskega nacionalizma (!), »pravoslavne mitologije«, v Rusiji pa zaradi »ekumenizma«, »modernizma«, zaradi druženja s katoliki in protestanti, »mističnega anarhizma« in bogve zaradi česa še vse.

Tatjana se je na to navadila in vse skupaj precej mirno prenašala. Zaradi njenih knjig o naravi, živalih in pravoslavni ekologiji ji je pred kratkim neki ruski duhovnik očital »zoolatrijo«. To sem ji povedal. Blago se je nasmehnila in rekla: »To je dobro. To pomeni, da sem dosegla svoj cilj.«

In za konec zapis iz njenega dnevnika (10. 5. 2003):

»Iz Rusije je klicala Olga. Kako lepo, da je ruski glas prodrl v mojo neprijetno, hladno stanovanje. Do bivališča imam tak odpor, da sem šele danes zbrala moči in z mokro krpo pobrisala prah s polic. Z mano se nekaj dogaja. Ja, Gandhi je pojedel jabolko na dan, jaz pa že dolgo ne jem skorajda nič. Zelo razumem Gogolja, ki je umrl od lakote. Tudi na Kafko se večkrat spomnim: nobena hrana mi ne odgovarja. Nehala sem se sprehajati po Parizu, uživati ob njegovem šarmu. Odpor je čedalje močnejši. Nočem, nočem čutiti odpora. Samomorilskost mi je tuja in odvratna, nekrofilija ni zame. Sploh ker zavzema že 90% sodobne literature. O Bog, daj mi moč, želim si le večnosti, le ljubezni.«

 

Ko sem sklepal tale zapis, sem nepričakovano naletel na predsmrtni intervju katoliškega pisatelja Françoisa Mauriaca, Nobelovega nagrajenca (objavljen je bil v sovjetski reviji Ekspress, pozneje pa ponatisnjen v Vestniku RSHD, 1970, št. 3).

Zelo star, a duhovno neverjetno živ Mauriac govori o marsičem: o totalni krizi kulture, o koncu francoske literature, o razkroju katolištva in o tem, da v prihajajočem svetu ni prostora za pisatelje: »V mojem domu slavčki več ne pojejo.«

»Imate vsaj še kakšen razlog za upanje?«

»Ja, krščanstvo … Majcena pikica luči, ki sveti v meni, morda sveti iz Rusije. Po petdesetih letih agresivnega ateizma … komunizmu vseeno ni uspelo zatreti Kristusovih besed v tej ogromni deželi – to je neverjeten dogodek. In ne samo to: krščanska vera se spet pojavlja med inteligenco, sam v tem vidim znamenje. Zdi se mi, da se v tem zblojenem svetu, kjer je vse postavljeno na glavo, sam Bog temu upira in nam govori: Tu sem. Ne bojte se.«

S Tatjano je odšla cela epoha, a ona je verjela, da bo ta pikica ostala tudi v prihodnosti. Bo svetila?

Prevedla Urša Zabukovec.