Kadar solza se utrne

Moja čud nemirna popotuje prek poljan življenja,
rada zre v Luč — nima lepšega hotenja.

Ravnanj pametnih, nespametnih za seboj sledove riše,
izogiba se prepadom, napreduje višje, višje.

Kadar solza se utrne in me stke z Gospodom,
sveto čutenje mi v spomin povrne:
v dar sem Njemu, vred z mojim ljubim rodom.

 

Pismo zdoma

Že dolgo je, odkar sva se zaljubila,
še dobro pomnim zven otroškega srca.

Hudo mi je, ko vidim zbegane oči,
po svoje zdaj živiš, misli odraslih si.

(Veš, niti dvajset let otrplega življenja ne more
izkopati te globine, ki sva v otroštvu jo delila.)

Ni kriva mi grobost, ali kadar raniš,
nemara strah te je — a moj dar zavrneš.

Še zdaj povesti tkem, dajem dih življenju —
v dnevni ples radosti, v čarnem nočnem svodu.

(Se še spomniš smaragdnih tolmunov, kjer v prsih
tekla je radost in mlade misli, ki dišale so po vlažnem
gozdu so izdale te, ko klical tvoje čisto sem srce?)

Vtkana kita zlata v objem te vodi moj,
nikoli ne prezrem, kadar jočeš za menoj.

Moram te ukrotiti, a se nikar ne boj —
podredi se nazaj, sem dober učitelj tvoj.

(Pomisliva takole: ko se upiraš, kot telesa
ponoreli ud zablodiš, ki osrednje volje ne
uboga in ne ve, da škodi si.)

Ko zate se borim, upor me tvoj boli,
a trpka misel žene me naprej: najdeš k meni ti?

Tiha solza v Srcu mojem tli globokem,
neučakana, da me spoznaš — da sem Ljubezen.

 

Pravljica iz nekih čudnih časov

V Mestnem logu mladi hrast,
neme ceste, krošnje ni;
tuje ptice, past na past,
— mnogo teh krivic boli.

V toplem duplu ždi fantast
in pomladi si želi,
tam globoko sončna plast
— zvest Prijatelj me živi.

Modra Sova, dragi gost,
mojstra, ki z menoj trpi;
Nemogoče, naša strast,
— je obljuba za nas tri.

 

Na jesen

Kadar v svilo se odeneš —
takšen v listju je takrat sijaj —
si v jeseni modra, so spokojne ti roke.

A spomin na dni življenja polne —
duša pomne tvoj obraz nekdaj —
tihi je šepet v vetru, kadar boža ti lase.

Še vedno ljubim Te, poje mi srce tako, zveni,
kadar popusti svoj stisk spon tegobnih stroj;
neomajno vztrajam zvest skozi hladne dni,
dokler v meni brez miru ne mine boj.

Ko pa spomladi prekrasna zopet vzcvetiš
in marljivo, trudno dušo mojo prenoviš,
z mehkimi dlanmi objameš mi obraz,
z globokimi očmi izprašaš mu izraz.

Z zanosom se nadejam tistih božjih dni,
nedolžnih, svetih …

 

Zimska molitev

Prečuden je urok,
da sem v trenutke stopal,
le bežno jih živel, da za mano ovené.

Čemu si ta spomin —
ko te čutim, sem ihtav —
nekdaj živel, zdaj obnemel?

V prsih je ivje iz solza —
kje je izvir, od kod sreča?

V sen veke pestujejo oči —
vodi me prosim, naj se zgodi.

 

Jutro

V zgodnjem jutru sem se odpravil, da bi žrtve štel,
po deželi moji v pogledih mrkih in nemiren sem hitel —

zaudarjala gnijoča trupla so navad ničvrednih,
ki ponoči srčne misli so jih v boju pogubile.

Goreč v srcu, sam, brez vojske v pustinji sem ihtel,
ko kopita moje duše po zelenih so livadah koprnela.

V dalji, na obzorju golega grebena, nenadno, glej
postava: medel obris, jezdec, odet v sinjo zarjo.

Vajen boja brez počitka, vedno brez utehe v miru,
ga spoznati, ki na poti je, ženem dušo tja v diru.

Nič se zgane ne, ne zbega, mirna je podoba njega,
meni vzlic, ki tja besnim, znan — sovraga ne trpim.

A lučaj od tamkaj vstran, presune njega me obličje:
solza mi stopi v oči, upognem hrbet, tiho hrepenim.

Bil je Ljubljeni, žarel je, ves v opravi bojni,
zalega obraza in kipeč v pravičnosti, usmiljenju,
v globoki, skrivni želji, da Ljubezen zmaga.

Vzhajal je skozi obzorja Luči in z Njim Mati,
silovita v radosti, globoka v modrosti, polna divjega poguma,
smehljala se mi je, nestrpna, da posest si izbori.

Sonce je bilo že precej visoko, dišalo je po pomladi,
ko je končno padel moj fevd, ko se je vdal moj razum.

 

Cvetoče redi

Moj vsakdan je daleč od Doma,
a srečni se časi še v duši iskrijo.

V mislih pasti so krivične,
a srčnost v meni jih vse prekosi.

Če spanec mi muke kratijo,
radosti v meni močnejše ne spijo.

V tej zemlji srce mi vkopano
kljub stiski naprej se še trudi, ne ždi!

Med črvi in sredi kamenja
ne pusti me samega s to polomijo,

saj plug sem — Gospod, ne pozabi —,
da z mano ta trmasta tla orje\v{s} ti.

Ne glej na upor in kamenje —
za mano se brazda globoka odpre —

in v kruti tej grudi smejó se
cvetočih rož dušnih redi.