Prevod iz poljščine: Katarina Šalamun Biedrzycka

 

WOJCIECH KASS, poljski pesnik iz Gdańska (rojen 1964), živi v gozdarski hiši ob mazurskem jezeru, ki so jo preuredili v muzej, ker je tam nekaj časa živel pomembni poljski pesnik Konstanty Ildefons Gałczyński, Wojciech Kass pa je kustos tega muzeja in organizator tamkajšnjih vsepoljskih prireditev. Velik del njegovega pesništva se suče okrog divje prirode njegovega domovanja, kjer, kot sam pravi, „obožuje detajl”. To pa zato, ker ga ta vodi v doživljanje celote, v občutek povezanosti duha z vsem, kar obstaja. Leta 1999 je izdal prvo pesniško zbirko z naslovom K svetlobi, tu predstavljene pesmi (razen Čarovnij in Iskanja z očmi) pa so iz njegove najvedrejše knjige iz leta 2000 (Jelen Thorwaldsena). Pozneje je izdal še več pesniških zbirk (npr. Priliv senc, 2004, Zvezda glog, 2005 ali pa Zaupanje. Tri pesnitve 2018), v svojem opusu pa ima tudi knjige esejev in zapiskov.

 

NAOKNICA

Jezero v obliki jelenjih rogov,

hišica, kjer so nekoč živele svinje,

drevored smrek, zasajen pred pol stoletja,

tam, kjer je bilo polje in je rasel oves.

To je moj svet, v katerem obožujem vsak detajl:

srno na kolaču sončne svetlobe,

veverico, kot broško vpeto v drevo,

tobačni list, drobljen v rokah,

žvečenje detelje z zgodnjepoletnega travnika.

In cenim trajanje, medtem ko mi pomeni čudež slak,

izboklina  na opeki, senca naoknice –

pozimi priprte, spomladi odprte na stežaj.

 

ČAROVNIJE 

Incantatio čebel v javorjevi krošnji vleče drevo navzgor,

na stezico spodaj padajo pridevniki: rumen, zlat, rdeč.

Slepi grom se je zapletel nekje tam na drugem bregu,

čeprav jezero že od jutra vabi s svojo krajšnjico.

Bevskanje psa, manjkajoči bariton pri naši mizi.

O! Na dvorišče je nekdo izlil vedro svetlobe.

 

RUMENI METULJI

Ko bi le led, ki se topi na jezeru,

mogel svoja oblačila zložiti v culico.

Prismuknjeni gozdar bi nehal z džipom

krajšati gozdne kilometre.

Trnkarji so ostali v hišah

– kolnejo in izboljšujejo trnke.

V vedno večje odprtine v ledu

samo pes in sonce pomakata jezika.

Tudi jaz lovim zdaj – misli,

odvržene tu v zimskih mesecih. Ampak niti prva

niti zadnja še ni prišla do konca.

Mravljišče vrvi. Rumeni metulji

zavezujejo travniku nerodne pentlje.

 

BREG

Veter je kot reaktivec preletel nad gozdarsko hišo,

pes je dvignil glavo iznad gnjati in pričeska oblakov

je prikrila sončev koder. Potemnela je

zelenina brinja, rdečina strehe, modrina vode.

Ob vhodu so se pokazale kapljice dežja.

Udaril je razgled. Kot izpod plašča čarodeja

je izšla mavrica in enakomerno razpela

nebeški grad – k jezeru navzdol.

In, kot da jo je postalo sram lastne lepote,

je izginila, počasi pogašajoč vseh sedem barv.

Ribič je odrinil čoln, razprl vesla

in z vztrajnim trajanjem dosegel drugi breg.

 

VEŽA

Izginjajo skrivni kotički otroštva in lope,

odkoder sem se odpravljal osvajat svet,

kjer so predmeti, toliko let tja prinašani,

čakali, da se bodo razblinili v času.

– Včeraj so podrli tisto od ulične strani –

pravi v slušalko malo hripava mama.

No ja, navadna ulica, s tlakom in hišami,

brez zelenjavnega vrta ob vzglavju,

kjer sem loščil jonatane

in jih zlagal v rdečo piramido.

Osvajat svet, kaj je takrat to pomenilo?

Šlo je za sistem dvorišč,

prehode, ki so jih poznale mačke in klošarji,

za knjige, strehe, veroučno sobico,

sobe bratrancev in sestričen,

ki so mamile bolj kot vrnitev domov.

Noben drug svet ni vabil osvajalca

tako kot ta, ki je, kot stikalo na svetilki,

bil v zasegu roke.

V maminem glasu iščem stik

z geografijo katere od tistih lop,

od koder se je hodilo osvajat

in kamor se človek vrača, da bi še samo počakal

na poslednjo rešitev.

Vprašam, če na stopnicah diši po jabolkih,

ki smo jih dajali v slamo na podstrešju

– na drugi strani molk.

 

ISKANJE Z OČMI

Tišina je tu glasnejša kot hrup avt na tvoji ulici,

samota bolj obljudena z glasovi, ker se pogovarjam s temi,

ki so odšli, ali pa so, ampak daleč, na obrobju.

Delo me priteguje še preveč, če pa ga ni, se ne pritožujem nad dolgočasjem,

ker veseli celo veter, ki kolobari v vrhovih borovcev.

Sonce sežiga trave, dežja ni,

roji mušic v težkem zraku rišejo hitre švige-švage,

ki jim ne morem slediti z očmi,

kaj šele z roko, čeprav ljubim risanje.

V vzlet se je povzpel labod in plahuta s perutmi.

To je veliki ploskač na odru jezera, ampak danes

je samo ribič lenobno obrnil glavo.

Tu se pogosto ukvarjam s tem, da bi zagledal

ladje na njihovih poteh, ljudi  na stezah in spremembe v okolici.

Vrlina te vaje je, da izostruje pozornost.

Zjutraj ni bilo rose in čebele

so bile na delu nizko, tik nad travo, kar pomeni, da cveti.

In gledam, kako rase moja vera v sadove življenja,

torej zaupam besedi, čeprav so drugi izgubili ta občutek.

Jutrišnji dan gotovo ne bo prinesel nobenih pretresov,

čebele imajo dovolj dela in cvetnega prahu.

 

VEČERNA PESEM

Ne skrbi, večer je blizu in z njim krotkost.

Detel kot dvorni maršal s kljunom najavlja njegov prihod.

Jutranji pozdrav je pograbil čredo nočnih mor in jih vrgel skozi okno,

torej bom gotovo slišal tvojo drobceno lahkonoč,

ki si jo na sprehodu zlagala tako, da bi šla lepo v uho.

Pogubni scenariji prihodnosti izgubljajo sijaj,

vrača se vera v krepkost dneva in čas čudežev.

Pod bregom je pomol, kot da bi nekdo vrgel na vodo citre,

z njega pa razgled: na rojstvo, življenje in na smrt.

To nam mora zadostovati. Torej zbirajmo moči za lauda,

iz česar bo mogoče kdaj lahko nastala dostojna žalostinka.

 

NASMEH

K strmemu bregu se na tacah vêsel po gladini tihotapi čoln.

Odtod je mala Bruš – igrača kot nalašč za tvoje ročice,

s katerimi udarjaš na slepo kot bobnar in oponašaš ritem

prvih korakov. Hotel bi se tudi dotakniti tresorepke –

sama se ponuja, ko pa ima raje travnik kot nižje lege.

Tvoj nasmeh je osvojil barvne kataloge za dojenčke

na agori reklamnih kičev naših dni –

ampak ne izvira iz pleničk, posipov in mazil,

in bo nekoč izginil, ker si se rodil, da bi me pospremil na zadnjo pot.

Četudi te zavesti zaenkrat v tebi ni,

se bo pojavila v obdobju dozorevanja in se boš zmotil sodeč,

da se tisti trenutek ne razlikuje dosti od prvega pozdrava.

Spet nasmeh. Gotovo iz veselja, da si spoznal senco mame,

ki je tvoje srajčke šla zaupat soncu.

 

HRUP SE JE POBRAL

Vrata avta so zaloputnila in z dvorišča je izginil hrup.

Nič več ni klicev in brbljanja, sekira v miru počiva na tnalu.

Tišina si spet nadeva krono. Izključi priključke radiu in hladilniku,

ampak šele brez dejavnosti se njeno ime lepo razlega.

Torej filmska ura; sončni žarek meče na zid

vejice dreves, ki jih ne gibljeta ne veter in ne ptič.

Čas se je poslužil goljufije, izginja v nevidnem pokrivalu

in izgublja sapo v delih govorice, ki jih slovnica sploh ne pozna.

Za vsak primer sem odprl vrata, ker mogoče to pomeni,

da je ščuka obvisela nad valom, storž, ki naj bi padel, pa bo,

ko bo to nastopilo, odklonil padanje dva prsta od zemlje.

 

PROŠNJE

Žeja po svetlobi – tako sem napisal v pesmi

enajstega februarja.

Iz prisilnega jopiča oblakov je vzšlo sonce in radodarno delovalo

na višavah in na zemlji.

Televizija je poročala o ptičjem spanju in prvih zvončkih

v mestnih vrtičkih.

Pesem je verjetno nekakšna molitev,

včasih, o čudo, uslišana.

Naredi, Gospod, da ne bi nastopal proti stvarstvu,

ampak ga samo olepševal,

da ne bi delal česa proti sebi izgovarjajoč besede,

ki bi se jih potem kdaj sramoval.

 

VIDIŠ

Pomiri se. Kaj bi še rad? Saj ti je vendar uspelo,

živiš kot v talizmanu, ki ga je izgubil popotnik razmajanega sveta.

Kar si zapravil – pusti, kar je – obračaj med prsti

in preverjaj proti luči, če ni ponarejeno. Bodi odprt za to, kar bo prišlo.

Vidiš, do zdaj pa si samo gledal – nemalo, glede na to, da gre za pol življenja.

Bober – lesorezec iz potoka – tanjša pas brezi,

V belino se odeva mirabela, tam na travniku pa kumkanje, hrup kril in kljunov

in detel, ki je že leta zaljubljen v telegrafski drog,

Kar bi bilo mogoče bolje zamolčati, saj, tako kot njegovi praočetje,

vztrajno trka v imenu iste, mislim da pravične, stvari.

 

STEZA

Prameni nad jezerom – so to izparine ali dim iz pastirskih ognjev?

Še ob pravem času si prikličem vonj po sežiganju listja

in verjamem, da bo občudovanje opravičilo ignoranco.

Ravnodušnost pomeni isto kot neprisotnost. Pred nami je zima,

sneg bo smreke spremenil v neveste. Imamo okna, 

nimamo sosedov. Mogoče se skušnjava vohunjenja,

ki se šopiri nekaj kilometrov odtod, za gozdom,

ne bo poskušala ugnezditi tukaj.

Zato pa imajo dostop k nam lisice, srnjaki, redkeje merjasec –

prinašajo radost zaupanja, pozabljeno med bližnjiki.

Ostaja po njih sled in premikanje vej

kot pri nihalnih vratih v velikomestnem baru.

Osamljeni Perkun, davni bog Mazurov,

okrog pasu ima 5,3 metrov, proizvaja in odmetuje želode.

Razočarani nad demiurgi našega stoletja

božamo njegov zdravi oklep, zadržujemo jezo

in kot v molitvi prosimo za varstvo.

Tu se začenja steza, moja dobra stezica,

nima  zavetnika, ima smer in dupline v drevesih,

ki bi lahko spregovorile.Ampak nič ne rečejo.

Pa naj bo tako.