Odlomki so iz knjige 50 stopinj vroče puščave, v kateri so zbrani spomini z več potovanj. Poglavje »Ustroj trpljenja« je posvečeno potovanju po puščavi Kalahari.

 

Prva polovica julija 1992 med Ukuijem in dolino Auob v puščavi Kalahari

Kdo pravi, da je polpuščava manj nevarna in enostavnejša kot prava puščava? Velika napaka! A prepozno je, da bi iskal izgovore. To je namreč celo morje trnastih dreves, ki rasejo na rdečem pesku, in se razteza vsenaokrog. Ne vidiva dlje kot kakih deset, morda sto metrov v najboljšem primeru. Raskave trave, rumene in suhe, režejo v meča. Z grmov žižol, ki zrasejo do višine človeka, se kot sončnik upognjene zahrbtno spuščajo veje, polne nevarno ostrih trnov.

Seveda, tla so peščena in spominjajo na puščavo, a v nasprotju z nedotaknjenimi širjavami tu zemljo poteptajo divje in nočne živali. Namučiva se, ko po živalskih stezah prodirava skozi grmičevje, sklonjena se plaziva med grmi, ki ponekod rasejo zelo tesno skupaj.

Ukui je grmičarski tabor, ki leži skoraj sredi puščave Kalahari v južni Afriki. Bocvanska vlada je tu postavila majhno upravno središče, kjer zbira otroke, da bi jih vzgajala, jih iztrgala gozdu, kulturno in geografsko izkoreninila. Sicer pa sta tu le napol prazna šola in vrtina s podzemno vodo, ki je kakih sto metrov pod to največjo peščeno kotlino na svetu.

To je dovolj za spodbudo, da se izogneva temu pustemu settlementu, kjer obvezno prebiva predstavnik Gaboroneja – glavnega mesta – , pa naj bo Grmičar ali kdo iz večinske etnične skupine Cvanov.

Napotila sva se torej v puščavo in se skrbno izognila Ukuiju, ki ga pravzaprav nisva niti opazila. S Simonom sva tu popolnoma nezakonito. Simon – rojaki ga kličejo z njegovim totemskim imenom, »Želva« – je Grmičar iz plemena Makaro, ki zaseda zahodni del Kalaharija. V načelu je najboljši lovec s tega območja. Vendar doslej še ni pokazal svojih izrednih lovskih sposobnosti. Zdaj že razumem, da Grmičarji sploh niso lovci – plenitelji, ki bi bili sposobni s kopjem napasti bivola ali antilopo, kakor si to predstavljamo o prazgodovinskih ljudeh, ampak so, nasprotno, mali prebrisanci iz grmovja, ki ničesar ne tvegajo, ko skoraj čudežno postanejo eno s svojim okoljem, v katerem najdejo vire za preživetje.

Simon je dva koraka za menoj, s svojimi v majhne volnene kodre zvitimi lasmi na glavi, tako drugačnimi od običajnih skodranih las. Njegova koža je svetlo črna kljub južnoafriškemu soncu, ki z vso močjo meče žarke, katerih ne ustavi noben oblak. Njegove oči so dokaj podolgovate, dopuščajo domnevo o križanju z nedoločenim azijskim tipom. Slabo negovana brada mu pokriva spodnji del obraza. In predvsem je, seveda, pigmejec. To pomeni, da v višino ne preseže metra in pol … kar mu omogoča, da se z drobnimi koraki tihotapi med trnastim grmovjem veliko lahkotneje kot neroden belec z dolgimi nogami.

Druge značilnosti Grmičarjev: moški naj bi vedno imeli napol nabrekel spolni ud, česar k sreči nisem imel priložnosti opazovati. In ženske imajo zadnjico, pa ne veliko, niti ne zelo veliko, ampak neverjetno zajetno, res obsežno … vsekakor tiste v plemenih, ki največ lovijo. Steatopigija, skladiščenje maščobe – podobno kot maščobna grba pri dromedarjih – je značilna predvsem za ženske, saj mora ženska čakati na vrnitev lovcev in preživeti od nabiranja, včasih tudi več dni. Dandanes se ta značilnost izgublja hkrati z lovskimi veščinami. Lahko razmišljamo o možnostih vseh teh telesnih sposobnosti med moškimi in ženskami. Lahko si celo predstavljamo vse mogoče stike (med napol nabreklimi udi in štrlečimi zadnjicami) – rezultat bo vedno najboljša prilagoditev na razmnoževanje razkropljenih plemen.

S Simonom kreneva proti ozemlju, ki ga pozna le malo Grmičarjev. Ti so namreč razdeljeni v kakih ducat plemen in se le redko gibljejo zunaj ozemlja, ki ga zasedajo. No, v pravem središču te polpuščave ni več taborov. Tu in tam, priložnostno, lovci iz Ukuija ali Zutshwa tvegajo pot na to divje področje – morda zadnje v Afriki –, ki je meja med Bocvano in Namibijo. A zaradi nuje, ki jo je lahko razumeti, hitro spoznajo, »kako stojijo stvari«: če najdejo velik plen, se bodo morali vrniti od zelo daleč, da bodo te kilograme mesa na hrbtu prinesli v tabor, kjer jih čakajo žene in otroci. Ta razdalja na splošno pomeni največ tri dni, torej kakih sto kilometrov hoje. Omejena je še z dejstvom, da v tem letnem času primanjkuje vode …

Z Želvo sva torej na tem, da izzivava to tiho pravilo. Vendar ne gre za samomor. Grmičarji namreč poznajo načine, kako najti vodo tudi tam, kjer se zdi, da je sploh ni. In prav to zdaj preizkušava.

Hodiva drug za drugim, saj gosto zaraščena tla dostikrat ne dopuščajo, da bi hodila vštric. Torej sem jaz tisti, ki hodim spredaj, saj vem, kam greva, nasprotno od Simona, ki ni več na svojem ozemlju. On koraka zadaj, z lokom čez ramo in puščicami v tulu. Pripravljen, da zadovolji najine potrebe, ko se pojavi kak plen. No, v tem suhem grmovju se lahko v vsakem trenutku zgodi kaj nepričakovanega, zlasti za prvega v navezi. To ugotovim takoj, ko stopim na »nekaj«, kar se premika! V tej zmešnjavi suhih rastlin, ki razpadajo v prah, ne moreva ves čas paziti na vsak korak. Povrhu vsega sva, ker se pogled konča v naslednjem gozdičku, prepuščena milosti srečanja s kako divjo živaljo, ki se lahko izkaže za zelo neprijetno … A zaradi dnevne vročine, mehkega peska, neumorne hoje nisva preveč pozorna na to, kar naju obdaja!

Osupel in prestrašen skočim v zrak s sulico v roki. Ne da bi vedel kako, se znajdem tri metre daleč na desni strani, potem ko sem skočil kot hudič iz svoje škatle. Z grozo opazim tri metre dolgo kraljevo kobro, kako se suka in hitro zvija nazaj.

Moj tovariš je tisti, ki je napaden. Tudi on skoči v zrak, prav tako osupel kot jaz pred nekaj trenutki. V istem hipu nevarni plazilec švigne pod njim in nadaljuje svojo vijugasto pot med travami. Trenutek pozneje Grmičar težko pade na zadnjo plat. Vse se je zgodilo v treh sekundah. Resnično sem stopil na najnevarnejšo naočarko (kobra spada v družino naočark) na svetu! Pozneje mi bo herpetolog iz Muzeja naravne zgodovine – sin Théodorja Monoda – razložil, da se kobra ne more hkrati obrniti – zlasti ko je zvita – in ugrizniti. Mora se opreti na zadnji dve tretjini telesa, dvigniti glavo in jo napihniti, da lahko iz strupnikov brizgne strup. Potem napade v svojem vidnem polju. Niti prenizko niti previsoko, kar nekaterim plesalkam s kobrami v Indiji dopušča, da se kleče na kolenih pred dvignjeno kobro izognejo njenemu napadu.

Kakorkoli že, v tem trenutku si rečem, da je v puščavi težko preživeti ne samo zaradi pomanjkanja vode, pač pa tudi zaradi plenilcev!

 

6. julij 1992

Naslednji dan ni vročina nič manjša. Pomanjkanje vode je kruto. Najina zaloga hrane je izčrpana. In kot spokornika se pomikava proti jugozahodu. V rahlem pesku, ki so ga razkopali glodavci, je korak težak. Nenadoma otrpel vidim z desne prihajati drugo kobro, plazečo se med šopi porumenele trave. Oddaljena je tri metre, morda malo več. Omamljen od utrujajoče hoje in hitrosti plazilca neutrudno nadaljujem pot. Kot bi moj duh tokrat ne zaznal navzočnosti kraljevske kobre … Najini poti se križata kot pri baletu! Dolga kot preslica gre kobra mimo mojih nog v osupljivi časovni usklajenosti z mano, ki ne neham hoditi. In nadaljuje svojo pot, kot bi se nič ne zgodilo …

Spomnim se, kaj sem videl v grmičarskih taborih, kjer sem preživel več kot šest mesecev, da bi se z Grmičarji naučil loviti in nabirati, preden prečkam to puščavo, kljub vsemu največjo v južni Afriki, prostrano za dve Franciji. Ko pride kobra gnezdit ob steno iz »grmičarske trave«, s katero si Grmičarji zgradijo preproste koče, je prvi odziv ta, da si rečem, da smo v biotopu plazilcev. Tu je ali breg suhe reke ali pa pestrost posebnih trav, ki pritegnejo miši. Domačinom je poleg tega jasno še, da če je tu kobra, je v bližini še najmanj ena. Torej morajo to upoštevati, premestiti svoje koče in prepustiti mesto plazilcu … posebno zato, da preprečijo nepremišljenost kakega otroka, ki še ne ve, kako smrtno nevarno je obiskati takega soseda. A v drugih primerih se Grmičarji čutijo upravičene in dajo vsiljivcu razumeti, da zanj ni mesta v taboru. Tedaj lahko štirinajstletni fant zagrabi naočarko, ki včasih doseže štiri metre. Da bi to naredili, jo primejo za rep in omamijo tako, da jo zavrtijo in z glavo udarijo ob tla. Potem jo vržejo kolikor se da daleč stran kot staro nogavico. Po dveh ali treh takih kaznih plazilec razume sporočilo. Čeprav ni nobenega zdravila za kobrin smrtni ugriz, njena navzočnost ni nujno usodna nevarnost. To sem si rekel, ko sem nadaljeval s hojo. Začuden in zatopljen v nenavadne misli se obrnem h Grmičarju, z dvema prstoma na ustih:

»Ali se to jé?«

Z enakim gibom pokaže name. Da, seveda, lahko bi me ugriznila. A nevarnost je mimo. Med tem, da v puščavi vidimo škorpijona ali kačo, je velika razlika … ki je razum kakega zahodnjaka ravno ne jemlje v obzir. Vodil sem že ljudi v Saharo in neka mlada ženska je spala na puščavski kači, ne da bi to vedela. Zbudila se je, sedla, si umila zobe, pospravila svoje stvari … nato se nam je pridružila, ne da bi kaj opazila. Potem je Tuareg kamelar kačo ubil. Brez besed seveda, kot sem mu naročil!

Že dva dni torej hodiva po vse bolj gričevnati pokrajini. Jasno je mogoče videti začetek počasnega kodranja sipin, ki se bo razširilo do meje in tega, kar imenujemo Mejni Kalahari. Gre za edine prave premočrtne sipine, ki prečkajo to puščavo z enega konca na drugi, od okolice Kalkranda v Namibiji do bližine Gaboroneja v Bocvani, in delno potekajo tudi čez ozemlje Južne Afrike.

Nato malo pred sončnim zahodom na peščeni ravnini jasno vidiva prve sledi leva! Sprednja taca je rahlo večja od zadnje in meri v dolžino približno petnajst centimetrov. Nisva se zmotila, Grmičar to dobro pokaže s svojo ne preveč zapeljivo mimiko.

»R!am,« spusti glas, z značilnim tleskanjem jezika.

Lahko sem se naučil nekaj besed iz kakega ducata narečij, značilnih za različna plemena Grmičarjev, saj se že šest mesecev klatim sem in tja po Kalahariju. Gepardu se reče n!ami. Hijeni gang … A nobena od teh živali ni nevarna. Skoraj vsako noč hijene zavijajo nekaj korakov proč od naju, včasih ne oklevajo in se približajo in potipajo ali grizejo, da naju preizkusijo. Če živahno vstaneva in mahava s palico, je to na splošno dovolj, da jim dava razumeti, da še nisva čisto mrtva. Vendar če te živali začutijo, da ste oslabeli ali da umirate, vam lahko tudi razparajo trebuh … Vse je odvisno od samice, ki vodi trop. Plašna ali posebno živahna, požrešna ali sadistična. Vedno so namreč samice tiste, ki vodijo trop, sestavljen iz treh, štirih, včasih šestih ali sedmih hijen. Od vseh je tigrasta hijena najbolj agresivna, potem lisasta hijena in nato rjava, ki je najbolj običajna …

Včasih se zdi obnašanje kake hijene popolnoma noro. To sem lahko ugotovil pred tremi meseci prav tukaj, ko sem krožil s štirikolesnikom, da bi v pesek zakopal edino zalogo vode. Tako Grmičarji uskladiščijo tisto malo razpoložljive vode – ki se včasih nabere ob naključnem dežju – v nojeva jajca, ki jih zakopljejo v pesek meter globoko.

Tisti večer je velika rjava hijena napadla moje vozilo in si vtepla v glavo, da ga bo raztrgala na koščke, začenši pri gumah, ki jih je divje grizla. Ker sploh ni bilo govora, da bi ji pustil doseči njen cilj, sem stopil na tla … žival je še vedno zagrizeno napadala staro železo in kavčuk … Vzel sem zalet in jo krepko brcnil v gobec. Tistega dne je odšla.

Končno se navadimo na nenehne klice hijen, ki nas obkrožajo in se kličejo med seboj. Dokler se nam v resnici katera od njih ne približa. Če bi hotela, bi bila sposobna z udarcem čeljusti zlomiti stegnenico ali razbiti lobanjo, a tega tako rekoč nikoli ne stori nobeni živi živali.

Z levi je seveda popolnoma drugače. Najprej zato, ker gre za izredno močno žival. V Kalahariju živita dve vrsti. Naletimo na leva s črno grivo, značilnega za to območje. Sicer gre morda za vrsto prednika, ki je bolj prilagojena na sušna področja. Prav tako je večji od leva z rumenkasto rjavo grivo. Seveda sem leve že večkrat videl od blizu v rezervatih v Keniji, Namibiji ali Tanzaniji in vsakokrat je vtis moči in mehkobe, ki ju izžarevajo, presunljiv. Predvsem pa ta žival izžareva popolno odsotnost strahu. Če gre na lov, zasleduje svoj plen točno tako, kot to počnejo Grmičarji. To pomeni, da plen zaznavajo bolj z vidom kot z vohom, posebno lev v Kalahariju, saj vonji v tej sušni pokrajini ne segajo daleč: videli smo celo leve, ki niso našli samice, ležeče v travi samo nekaj metrov stran od njih …

Lev navadno ne je ljudi. Predvsem v resnično divjih območjih, kot je Kalahari, kjer živali ne vznemirjajo obiskovalci ali vzreja na farmi. A če plenilec zapravlja čas, da dolge ure zasleduje plen, je to zato, ker je lačen. Če zasleduje človeka, je to pogosto zato, ker se je zmotil, ni jasno videl prave steze. A v trenutku napada ni več rešitve. Proti njim je kopje – predvsem grmičarsko – bolj podobno pletilki kot sulici in bi se zlomilo. Povzročilo bi le, da bi žival še bolj pobesnela. Seveda, včasih so tu akacije ali prosopisi, na katere lahko splezamo. A tudi lev pleza na drevesa. Lahko pa potrpežljivo čaka ure dolgo, da priplezate nazaj dol …

Pred veličastno sledjo mačje zveri sva s Simonom v strahu. Pa tudi zato, ker grmi žižol, čeprav v bližini sipin rasejo bolj raztreseno, še vedno zelo zastirajo pogled. Plazeča se mačja zver lahko plane na vas v treh sekundah.

Scooper, Grmičar iz osrednjega dela puščave Kalahari, nedaleč od Xade, mi je pripovedoval prav nenavadno zgodbo … Vračal se je domov praznih rok, potem ko je ves dan zaman zasledoval plen. Nenadoma se je zavedel, da mu sledi velik lev, plazi se po travi in se pripravlja, da bo skočil nanj. Kaj je naredil naš prijatelj? Obrnil se je in začel nepredviden pogovor z živaljo, v nenavadni govorici, ki jo poudarja tleskanje z jezikom. Lev, zelo začuden, saj še nikoli ni videl plena, ki bi se tako obnašal, je poslušal in čakal. Po navadi seveda divjad zbeži, prestrašena poskakujoč v vse smeri. Ali, nasprotno, ostane pri miru kot ohromljena. Antilopa načeloma ne govori. Čez nekaj časa se je lev celo usedel, vse bolj radoveden. In Scooper nadaljuje:

»Ah, dober dan. Kako si? Loviš? Tudi jaz lovim. Ampak danes nisem ničesar našel. To je sicer zoprno … saj me bo žena nahrulila. Čaka me z mojimi štirimi otroki. Resnično ne bo zadovoljna …«

Potem – ne da bi se ustavil – končno vključi zadevo, ki je zanj zelo pomembna:

»Veš, mi ljudje nismo preveč užitni. Poleg tega nas je treba prej prekaditi. Torej ne zapravljaj preveč časa niti moči. Antilope in gazele so veliko okusnejše …«

Po tri četrt ure tega monologa se lev še ni premaknil. Treba je bilo najti izhod. Torej je Grmičar nepričakovano sklenil:

»Dobro, saj bi še govoril s teboj … toda če se ne vrnem domov, me bo žena res nahrulila. Torej grem.«

Nato se obrne in se vrne domov. In lev, osupel in zmeden, odide.

Seveda, potrebna je velika mera samoobvladovanja. Zelo verjetno je, da je Scooper v sebi umiral od strahu. A treba je znati potlačiti svoje občutke in delovati nagonsko in poznavajoč okolje … skušati zmesti žival. Podobno kot bi bojevnik aikido poskušal uporabiti nespretnost ali celo moč svojega nasprotnika …

Ne zmore vsakdo takega vedenja. A po dogodku s kobrami razumem, da z napornim delom telo in duh takoj delujeta skoraj tako, kot je treba.