Najnovejši prispevki

Kategorije

Arhiv

Izbrane pesmi

[wpcol_1half id=”” class=”” style=””]

CANTAR DEL ALMA QUE SE HUELGA DE CONOCER A DIOS POR FE

Que bien sé yo la fonte que mana y corre,
aunque es de noche.
Aquella eterna fonte está ascondida,
que bien sé yo do tiene su manida,
aunque es de noche.
Su origen no lo sé, pues no le tiene,
más sé que todo origen de ella viene,
aunque es de noche.
Sé que no puede ser cosa tan bella,
y que cielos y tierra beben de ella,
aunque es de noche.
Bien sé que suelo en ella no se halla
y que ninguno puede vadealla,
aunque es de noche.
Su claridad nunca es escurecida,
y sé que toda luz de ella es venida,
aunque es de noche.
Sé ser tan caudalosos sus corrientes,
que infiernos, cielos riegan, y las gentes,
aunque es de noche.
El corriente que nace de esta fuente
bien sé que es tan capaz y omnipotente,
aunque es de noche.
El corriente que de estas dos procede,
sé que ninguna de ellas le precede,
aunque es de noche.
Aquesta eterna fonte está ascondida
en este vivo pan por darnos vida,
aunque es de noche.
Aquí se está llamando a las criaturas,
y de esta agua se hartan, aunque a escuras,
porque es de noche.
Aquesta viva fuente, que deseo,
en este pan de vida yo la veo,
aunque es de noche.


GLOSAS A LO DIVINO

Sin arrimo y con arrimo,
sin luz y a oscuras viviendo,
todo me voy consumiendo.

Mi alma está desasida
de toda cosa criada,
y sobre sí levantada,
y en una sabrosa vida,
sólo en su Dios arrimada.
Por eso ya se dirá
la cosa que más estimo,
que mi alma se ve ya
sin arrimo y con arrimo.
Y aunque tinieblas padezco
en esta vida mortal,
no es tan crecido mi mal;
porque, si de luz carezco,
tengo vida celestial;
porque el amor da tal vida,
cuando más ciego va siendo,
que tiene al alma rendida,
sin luz y a oscuras viviendo.
Hace tal obra el amor
después que le conocí,
que, si hay bien o mal en mí,
todo lo hace de un sabor,
y al alma transforma en sí;
y así, en su llama sabrosa,
la cual en mí estoy sintiendo,
apriesa, sin quedar cosa,
todo me voy consumiendo.


SUMA DE LA PERFECCIÓN

Olvido de lo criado,
memoria del Criador,
atención a lo interior,
y estarse amando al Amado.


LOS SIGUIENTES VERSILLOS DECLARAN EL MODO DE SUBIR POR LA SENDA AL MONTE DE PERFECCIÓN, Y DAN AVISO PARA NO IR POR LOS DOS CAMINOS TORCIDOS

Para venir a gustarlo todo,
no quieras tener gusto en nada.
Para venir a saberlo todo,
no quieras saber algo en nada.
Para venir a poseerlo todo,
no quieras poseer algo en nada.
Para venir a serlo todo,
no quieras ser algo en nada.
Para venir a lo que no gustas,
has de ir por donde no gustas.
Para venir a lo que no sabes,
has de ir por donde no sabes.
Para venir a poseer lo que no posees,
has de ir por donde no posees.
Para venir a lo que no eres,
has de ir por donde no eres.
Cuando reparas en algo,
dejas de arrojarte al todo.
Para venir del todo al todo,
has de dejarte del todo en todo.
Y cuando lo vengas del todo a tener,
has de tenerlo sin nada tener.

[/wpcol_1half] [wpcol_1half_end id=”” class=”” style=””]

PESEM DUŠE, KI SE RADUJE OB SPOZNANJU BOGA PO VERI

Spoznal studenec sem, ki teče izvirajoč,
čeprav še vlada noč.
Večnega studenca, ki njega tok je skrit,
spoznal mesto sem in večno bit,
čeprav še vlada noč.
Studencu izvora ne poznam, saj nima ga,
a vem, da sam je izvor vsegà,
čeprav še vlada noč.
Vem, da od studenca ni lepše je stvari
in da zemljo in nebo poji,
čeprav še vlada noč.
Vem, da so brezdanje njega globočine
in da ni prebresti mu širine,
čeprav še vlada noč.
Vem, da njega čistost nikdàr se ne skali
in da v njem leži izvor luči,
čeprav še vlada noč.
Vem, da njega vode obilne so tako,
da vlažijo ljudstva, pekel in nebo,
čeprav še vlada noč.
Vem, da tok, ki iz tega studenca se rodi,
je sile enake in moči,
čeprav še vlada noč.
In vem, da v toku, ki iz dveh tokov izide,
moč studenca ne preide,
čeprav še vlada noč.
V živem kruhu, ki daje nam življenje, skrit,
leži ta studenec vekovit,
čeprav še vlada noč.
Tu poklicane k studencu so vse stvari
po njem živé, četudi v temí,
ker zdaj še vlada noč.
Ta živi studenec, ki hrepenim po njem,
v kruhu življenja ga zdaj zrem,
čeprav še vlada noč.


GLOSE, POSVEČENE BOŽJEMU

Brez opore, a z oporo,
brez luči, živeč v temini,
zdaj ves se použivam.

Vseh ustvarjenih stvari
moja duša je osvobojena,
povišana je onkraj sebe
in v življenju preprijetnem
le v svojem Bogu utemeljena.
Zato povem naj,
da najviše cenim
to, da moja duša biva
brez opore, a z oporo.
In čeprav izpostavljen omračitvi
v tem minljivem sem življenju,
moje trpljenje ni veliko;
deležen v pomanjkanju luči
sem nebeškega življenja,
ki podarja ga ljubezen,
ko izgublja se v mračenju,
in duša vsa se mu podvrže
brez luči, živeč v temini.
Tako ljubezen deluje v meni,
odkar uspel sem jo spoznati,
da vsemu dobremu in zlu
podarja enovit nadih
in dušo v sebi preobraža;
v nje prijetnem plamenenju,
ki neprenehoma ga čutim v sebi,
naglo, v ničemer nedotaknjen,
zdaj ves se použivam.


NAJVIŠJA POPOLNOST

Ustvarjenega pozabljênje,
pomnjenje Stvarnika vsegà,
notránjemu pozornost vsa
in z Ljubljenim ljubezni stanje.


TI VERZI POJASNJUJEJO, KAKO SE JE MOGOČE POVZPETI NA GORO POPOLNOSTI,TER SVARIJO
PRED HOJO PO
KRIVIH POTEH

Da užival boš vse,
užitka ne želi v ničemer.
Da vedel boš vse,
spoznanja ne želi v ničemer.
Da imel boš vse,
posesti ne želi v ničemer.
Da postal boš vse,
biti ne želi v ničemer.
Da užival boš, česar ne uživaš,
hôdi po poti suhote.
Da vedel boš, česar ne veš,
hôdi po poti temine.
Da imel boš, česar ne poseduješ,
hôdi po poti golote.
Da postal boš, kar nisi,
hôdi po poti praznine.
Kadar si v čem iščeš opore,
se nehaš zazirati v milostni vse.
Da dospel boš od vsega k vsemù,
v vsem odreci se vsêmu.
In ko dosežeš prejetje vsegà,
ohrani ga v čisti goloti.

[/wpcol_1half_end]

Izbral in prevedel Janez Žumer

Izbrane pesmi

[wpcol_1half id=”” class=”” style=””]

CANTAR DEL ALMA QUE SE HUELGA DE CONOCER A DIOS POR FE

Que bien sé yo la fonte que mana y corre,
aunque es de noche.
Aquella eterna fonte está ascondida,
que bien sé yo do tiene su manida,
aunque es de noche.
Su origen no lo sé, pues no le tiene,
más sé que todo origen de ella viene,
aunque es de noche.
Sé que no puede ser cosa tan bella,
y que cielos y tierra beben de ella,
aunque es de noche.
Bien sé que suelo en ella no se halla
y que ninguno puede vadealla,
aunque es de noche.
Su claridad nunca es escurecida,
y sé que toda luz de ella es venida,
aunque es de noche.
Sé ser tan caudalosos sus corrientes,
que infiernos, cielos riegan, y las gentes,
aunque es de noche.
El corriente que nace de esta fuente
bien sé que es tan capaz y omnipotente,
aunque es de noche.
El corriente que de estas dos procede,
sé que ninguna de ellas le precede,
aunque es de noche.
Aquesta eterna fonte está ascondida
en este vivo pan por darnos vida,
aunque es de noche.
Aquí se está llamando a las criaturas,
y de esta agua se hartan, aunque a escuras,
porque es de noche.
Aquesta viva fuente, que deseo,
en este pan de vida yo la veo,
aunque es de noche.


GLOSAS A LO DIVINO

Sin arrimo y con arrimo,
sin luz y a oscuras viviendo,
todo me voy consumiendo.

Mi alma está desasida
de toda cosa criada,
y sobre sí levantada,
y en una sabrosa vida,
sólo en su Dios arrimada.
Por eso ya se dirá
la cosa que más estimo,
que mi alma se ve ya
sin arrimo y con arrimo.
Y aunque tinieblas padezco
en esta vida mortal,
no es tan crecido mi mal;
porque, si de luz carezco,
tengo vida celestial;
porque el amor da tal vida,
cuando más ciego va siendo,
que tiene al alma rendida,
sin luz y a oscuras viviendo.
Hace tal obra el amor
después que le conocí,
que, si hay bien o mal en mí,
todo lo hace de un sabor,
y al alma transforma en sí;
y así, en su llama sabrosa,
la cual en mí estoy sintiendo,
apriesa, sin quedar cosa,
todo me voy consumiendo.


SUMA DE LA PERFECCIÓN

Olvido de lo criado,
memoria del Criador,
atención a lo interior,
y estarse amando al Amado.


LOS SIGUIENTES VERSILLOS DECLARAN EL MODO DE SUBIR POR LA SENDA AL MONTE DE PERFECCIÓN, Y DAN AVISO PARA NO IR POR LOS DOS CAMINOS TORCIDOS

Para venir a gustarlo todo,
no quieras tener gusto en nada.
Para venir a saberlo todo,
no quieras saber algo en nada.
Para venir a poseerlo todo,
no quieras poseer algo en nada.
Para venir a serlo todo,
no quieras ser algo en nada.
Para venir a lo que no gustas,
has de ir por donde no gustas.
Para venir a lo que no sabes,
has de ir por donde no sabes.
Para venir a poseer lo que no posees,
has de ir por donde no posees.
Para venir a lo que no eres,
has de ir por donde no eres.
Cuando reparas en algo,
dejas de arrojarte al todo.
Para venir del todo al todo,
has de dejarte del todo en todo.
Y cuando lo vengas del todo a tener,
has de tenerlo sin nada tener.

[/wpcol_1half] [wpcol_1half_end id=”” class=”” style=””]

PESEM DUŠE, KI SE RADUJE OB SPOZNANJU BOGA PO VERI

Spoznal studenec sem, ki teče izvirajoč,
čeprav še vlada noč.
Večnega studenca, ki njega tok je skrit,
spoznal mesto sem in večno bit,
čeprav še vlada noč.
Studencu izvora ne poznam, saj nima ga,
a vem, da sam je izvor vsegà,
čeprav še vlada noč.
Vem, da od studenca ni lepše je stvari
in da zemljo in nebo poji,
čeprav še vlada noč.
Vem, da so brezdanje njega globočine
in da ni prebresti mu širine,
čeprav še vlada noč.
Vem, da njega čistost nikdàr se ne skali
in da v njem leži izvor luči,
čeprav še vlada noč.
Vem, da njega vode obilne so tako,
da vlažijo ljudstva, pekel in nebo,
čeprav še vlada noč.
Vem, da tok, ki iz tega studenca se rodi,
je sile enake in moči,
čeprav še vlada noč.
In vem, da v toku, ki iz dveh tokov izide,
moč studenca ne preide,
čeprav še vlada noč.
V živem kruhu, ki daje nam življenje, skrit,
leži ta studenec vekovit,
čeprav še vlada noč.
Tu poklicane k studencu so vse stvari
po njem živé, četudi v temí,
ker zdaj še vlada noč.
Ta živi studenec, ki hrepenim po njem,
v kruhu življenja ga zdaj zrem,
čeprav še vlada noč.


GLOSE, POSVEČENE BOŽJEMU

Brez opore, a z oporo,
brez luči, živeč v temini,
zdaj ves se použivam.

Vseh ustvarjenih stvari
moja duša je osvobojena,
povišana je onkraj sebe
in v življenju preprijetnem
le v svojem Bogu utemeljena.
Zato povem naj,
da najviše cenim
to, da moja duša biva
brez opore, a z oporo.
In čeprav izpostavljen omračitvi
v tem minljivem sem življenju,
moje trpljenje ni veliko;
deležen v pomanjkanju luči
sem nebeškega življenja,
ki podarja ga ljubezen,
ko izgublja se v mračenju,
in duša vsa se mu podvrže
brez luči, živeč v temini.
Tako ljubezen deluje v meni,
odkar uspel sem jo spoznati,
da vsemu dobremu in zlu
podarja enovit nadih
in dušo v sebi preobraža;
v nje prijetnem plamenenju,
ki neprenehoma ga čutim v sebi,
naglo, v ničemer nedotaknjen,
zdaj ves se použivam.


NAJVIŠJA POPOLNOST

Ustvarjenega pozabljênje,
pomnjenje Stvarnika vsegà,
notránjemu pozornost vsa
in z Ljubljenim ljubezni stanje.


TI VERZI POJASNJUJEJO, KAKO SE JE MOGOČE POVZPETI NA GORO POPOLNOSTI,TER SVARIJO
PRED HOJO PO
KRIVIH POTEH

Da užival boš vse,
užitka ne želi v ničemer.
Da vedel boš vse,
spoznanja ne želi v ničemer.
Da imel boš vse,
posesti ne želi v ničemer.
Da postal boš vse,
biti ne želi v ničemer.
Da užival boš, česar ne uživaš,
hôdi po poti suhote.
Da vedel boš, česar ne veš,
hôdi po poti temine.
Da imel boš, česar ne poseduješ,
hôdi po poti golote.
Da postal boš, kar nisi,
hôdi po poti praznine.
Kadar si v čem iščeš opore,
se nehaš zazirati v milostni vse.
Da dospel boš od vsega k vsemù,
v vsem odreci se vsêmu.
In ko dosežeš prejetje vsegà,
ohrani ga v čisti goloti.

[/wpcol_1half_end]

Izbral in prevedel Janez Žumer

Najnovejši prispevki

Kategorije

Arhiv