Morda je že čas, da naredimo nekakšen »obračun« prvih let novega tisočletja, namreč kaj je oziroma ali je sploh kaj novega v novem tisočletju. Najprej se je seveda treba zavedati arbitrarnosti samega štetja let, tj. koledarja; naš »veliki« zahodni – pa še to ne ves – svet šteje leta od Kristusovega rojstva naprej – datacija je znanstveno sporna – in uporablja gregorijanski koledar. Apokaliptične napovedi za konec sveta ob »okroglem« letu 2000 se zdijo kratko malo smešne že samo ob dejstvu, da obstaja pravi »nebroj« štetij. Poleg »našega štetja« (AD, Anno Domini) poznamo še islamsko štetje (smo v letu 1429 AH, anno Hegirae, v letu Hidžre), malo manj znano je judovsko štetje, ki ga označujemo s kratico AM, Anno Mundi, se pravi, da gre za štetje od stvarjenja sveta naprej, ki letos šteje 5769 let. Etiopci, ki imajo nekoliko reformiran koptski (aleksandrijski) koledar, so letos 11. septembra bučno praznovali vstop v tretje tisočletje (2001). Vzhodnoazijskih in drugih štetij pa raje ne navajajmo, saj bi s tem porabili, kar nekaj strani.

Kljub temu malone banalnemu problemu kronologije in koledarjev se lahko vprašamo, ali je neka splošna bilanca, ki naj bi prepoznala »duha časa« in odločilen zgodovinski moment, upravičena? Po mojem mnenju je to nujno pretenciozno dejanje, obsojeno na historiozofski napuh. Ali niso kazalci barometra sodobne politike, znanosti, ekonomije, kulture, religije in »zgodovinskih sil« vedno usmerjeni k poveličevanju lastne presoje? Pričujoči pregled 21. stoletja, kolikor ga je doslej preteklo, je zato izrazito subjektiven in informativen, omejen v glavnem na kulturno (umetnostno) plast naše zahodne (ali globalne?) kulture, in sicer v glavnem na tiste kulturne in umetniške plasti, ki se stekajo v mainstream, »vodilni tok«. Da je ta skoraj vedno moden, »pozerski«, ni treba pretirano poudarjati, zato se načeloma tudi odpovedujem kritiki.

Prvo vprašanje, ki si ga je smiselno postaviti, je, kaj se od leta 2000 (ali 2001, če smo pedantnejši) naprej dogaja novega, ali je celo opaziti kakšen »rez« med 20. stoletjem in 21. stoletjem. Gotovo je teorija »rezov«, »novumov« – priljubljena zlasti v lakanovskih vodah – zelo privlačna, vendar pogosto zelo neprepričljiva. V marsičem je iztekajoče se prvo desetletje 3. tisočletja – najbrž bralec oziroma bralka že občutita neogibno patetiko tega diskurza o desetletjih, stoletjih in celo tisočletjih – nadaljevanje razvoja konca prejšnjega stoletja, vsaj od devetdesetih naprej. Teorija kontinuuma brez rezov torej? Ne verjamem.

Omejujemo se na pregled umetnosti, ki po splošnem uveljavljenem mnenju najbolj zrcalijo »duha« kake dobe.

Literatura. Kar zadevo eno nedvomno najpopularnejših literarnih zvrsti, roman, ste morali prebrati na primer Beli zobje izpod peresa mlade angleške pisateljice Zadie Smith, ki naj bi vpeljal novo romaneskno strujo t. i. histeričnega realizma; potem nemara »najiskrenejši« roman do zdaj, Spolno življenje Catherine M., pisateljice Catherine Millet, in gotovo še po letu 2000 napisana romana najbolj razvpitega in kontroverznega francoskega pisatelja Michela Houellebecqa (Platforma, Možnost otoka), ki naj bi neusmiljeno razgaljal nihilizem sodobne (zahodne) družbe. (Vsekakor pa v njem tudi zelo uživa.)

Naštejmo še nekaj vidnejših prozaistov, ki so se v zadnjem času mednarodno uveljavili (»seznamček« je zaradi izredne inflacije romanopisja zgolj provizoričen). Od francoskih piscev omenimo še Pascala Quignarda in Jonathana Littella; znana irska pisca sta John Banville in Roddy Doyle, od Škotov poznamo vsaj Jamesa Kelmana, od Angležev Iana McEwana, Grahama Swifta in druge, ki so že bili ali še bodo omenjeni. Od Nemcev sta poleg starejšega Uweja Timma in Elfriede Jelinek tu še Arnold Stadler in Martin Mosebach, od Avstrijcev Arno Geiger. Stara nizozemska »mačka« sta Harry Mulisch in Cees Nooteboom. Ob portugalskem nobelovcu J. Saramagu se je uveljavil še António Lobo Antunes. Znana španska pisca sta med drugimi Eugenio Fuentes in Agustín Fernández Mallo, italijanska Claudio Magris in Sandro Veronesi. Največji še živeči ameriški prozaisti po mnenju gospoda profesorja Harolda Blooma so: Thomas Pynchon, Philip Roth, Cormac McCarthy in Don DeLillo. Imena iz postkolonialne proze so nemara najbolj znana, še zmerom dejavni vrhunski avtorji so: Hanif Kureishi, J. M. Coetzee, Salman Rushdie, Wole Soyinka, Michael Ondaatje, Kazuo Ishiguro, Anita Desai (zdaj že tudi njena hčerka Kiran Desai), Tahar Ben Jelloun itd. itn.

Od poezije so vsaj v anglosaškem prostoru čedalje popularnejše pesmi z budistično in/ali okoljevarstveno tematiko. Naštejmo nekatere pesnike, ki so se v novem stoletju uveljavili v svetovnem merilu: Američan Henri Cole, Kanadčanka Anne Carson, Kubanka Nancy Morejón, Grk Dimitriso P. Kraniotis, Izraelca Amir Or in Rami Saari, od Ircev poleg nobelovca Seamusa Heaneya zlasti Paul Muldoon, letošnji častni gost v Medani (zdaj tudi v prevodu Braneta Mozetiča v zbirki Beletrina), Škot Don Paterson; Angleži: Geoffrey Hill, Mario Petrucci, Jane Duran, Alice Oswald, Jacob Polley idr. Produkcija pesništva se je vrtoglavo razmahnila. Nemogoče je pregledati vsa nacionalna pesništva – tudi če ostanemo pri tem samo okcidocentrični. V svetovnem merilu se kajpada uveljavijo zlasti tisti, ki pišejo v angleščini ali pa so vanjo prevedeni – mekdonaldizacija pesništva? Po letu 2000 so umrli nekateri največji pesniki zadnjega časa – ti bi morali biti splošno znani –, na primer čuvaški mojster Gennadij Ajgi (umrl 2006), ki je znal preplesti čuvaško ljudsko pesem s prepadi pravoslavne mistike, Mahmud Darviš, palestinski pendant Amihaja Jehude, ki je poezijo včasih pripeljal na sam vrhunec sufijskega delirija.

V dramatiki je razvpito gledališče in-yer-face (v »fris« ali v »ksiht«), znano po brutalnem realizmu, ki se je začelo v devetdesetih v Veliki Britaniji in katerega the big three naj bi bili Sarah Kane (Blasted, 1995), Mark Ravenhill (Shopping and Fucking, 1996) in Anthony Neilson (The Censor, 1997; The Wonderful World of Dissocia, 2002), zdaj že historični fenomen. V zvezi s postmodernim gledališčem je treba omeniti Angležinjo Caryl Churchill. Čedalje bolj se razrašča tudi to, kar lahko s Hansom-Thiesom Lehmannom imenujemo postdramsko gledališče, pri katerem so meje med dramo in performansom fluidne; v radikalnem primeru gre zgolj za interakcijo med igralci in gledalci (t. i. avtopoieza uprizoritvenega procesa). Takšna so nekatera dela Jana Fabra in uveljavljenega nemškega dramatika Renéja Pollescha; sem sodijo tudi razne igralske skupine: britanska performans skupina Forced Entertainment, nemško-britanska Gob Squad, nemški performans kolektivi She She Pop, Rimini Protokoll, Showcase Beat Le Mot, Andcompany & Co. itn. itd. Druge uveljavljene »alternativne« oblike gledališča so še legislativno (à la Augusto Boal), ulično, digitalno itd. gledališče.

S polno paro nastaja t. i. elektronska literatura, gre za besedila v digitalnem okolju, včasih imenovana tudi hipertekstna fikcija ali celo literatronika, naleteli boste tudi na izraze, kot so ergodična literatura, kiberteksti itd. Gre za pravo poplavo žanrov, vendar recepcija te literature trenutno še zdaleč ne presega tradicionalnih »medijev«.

Glasba. Vsaj od sedemdesetih naprej lahko govorimo o sodobni glasbi (v nasprotju s popularno glasbo, ki precej hitreje zastareva, sodobno je samo tisto, kar se »vrti« zdaj, se pravi ta mesec (npr. Madonna, Rihanna, Timbaland …). Eden od pomembnejših tokov v glasbi je minimalizem ali celo postminimalizem. Najbolj znani so ameriški minimalisti: Terry Riley, Steve Reich, Philip Glass in John Coolidge Adams; zlasti je treba opozoriti na t. i. »mistični« minimalizem (Arvo Pärt, Henryk Górecki, John Tavener, Giya Kancheli in Sofija Gubajdulina). Nekateri govorijo tudi o novi konzonantni glasbi in poleg »klasičnih« minimalistov navajajo še tale avtorja: Michel Lysight in Dominique Dupraz. Poleg konceptualne glasbe je v zadnji desetletjih prepoznavna smer tudi spektralna glasba in postspektralna glasba. Najbolj znana sodobna (post)spektralista sta Britanec Julian Anderson in finska skladateljica Kaija Saariaho (zlasti operi L’amour de loin 2000, za katero je libreto napisal znani frankofonski pisatelj Amin Maalouf, in Adriana Mater 2005 ter godalni kvartet Terra Memoria 2007). Saariaho je gotovo tipična glasbenica 21. stoletja, saj združuje čisto elektronsko glasbo z računalniško obdelanimi zvoki tradicionalnih glasbil (v Amersu za čelo, recimo, gre zlasti za njeno začetno spektralno estetiko). V zadnjem času razvija predvsem postspektralno eksperimentiranje z glasovi, ki se vračajo k modalnosti in preprostejšemu lirizmu, čeprav še vedno na prepoznavni spektralni podlagi. Zoper zbanalizirani minimalizem se je pojavila tudi nova kompleksnost (kot odgovor na novo preprostost kakega Rihma).

Likovna umetnost. Kot zaščitni znak postmoderne so čedalje bolj priljubljene instalacije, video art, različni performativni, intermedialni, multimedialni in interaktivni internetni projekti. Paul Virilio pravi, da tehnika oziroma najnovejše tehnologije, ki prihajajo na področje umetnosti, tvorijo malone nekakšen sončni kult ali celo mistiko luči, ki si želi zagotoviti neposreden dostop do »prezence«. (Bognedaj, da bi tu naštevali vsa odmevna imena. Stroga omejitev je tu več kot blagodejna.)

Damien Hirst – njegova najslavnejša umetnina, ki jo vsi poznamo, je morski pes potopljen v formaldehid –, eden najbogatejših sodobnih umetnikov, ki je v devetdesetih zaslovel kot eden najprominentnejših predstavnikov t. i. skupine Young British Artists, je lani spet šokiral z umetnino, ki ji je dal ime For the love of God; gre za platinast odlitek človeške lobanje, ki je inkrustirana z nič manj kot 8601 diamanti, prodana pa naj bi bila za 50 milijonov funtov, kar je največji znesek, ki ga je kdaj za svojo umetnino dobil kak živeči umetnik. S tem je potrjen postmodernistični slogan: Anything goes, z dodatkom: the weirder the better. Seveda pa – in tu je paradoks – moraš biti Hirst, da to velja in da se proda. (Sicer pa nihče ne verjame, da je zares prodal.) Umetnik podobnega kalibra je Takaši Murakami, eden najvplivnejših sodobnih japonskih umetnikov – »japonski Warhole«, kot mu pravijo. Njegov slog, imenovan superflat, komentira japonsko otaku kulturo, pa tudi globalni konzumerizem in seksualni fetišizem. Njegova dela so menda blazno iskana. Njegov kipec samozadovoljujočega se dečka, katerega izliv oblikuje laso, My Lonesome Cowboy (1998), je bil letos prodan za okoli 15 milijonov dolarjev.

Diana Thater je morda ena vidnejših predstavnic video instalacij, ki (kot mnogi) raziskuje interakcije med človekom in naravo (njeno najprepoznavnejše delo je Knots + surfaces iz leta 2001).

Marsikateri teoretik bi v ta »pregledek« vključil tudi vsestranskega brazilskega umetnika Eduarda Kaca, katerega temeljno »delo« je »transgeni« zajec Alba (2000). Skupina francoskih genetikov mu je vsadila poseben gen GFP (zeleno-fluorescentni protein), tako da se »ubogi« zajček pod posebno modro svetlobo sveti v zeleno fluorescentni barvi (sicer pa je baje že umrl). Kloniranje je očitno zaščitni znake nove umetnosti, seveda ob predpostavki, da znaš oglaševati in najdeš tržno nišo. (Za etiko pa jim očitno »dol visi«.)

Naštejmo še nekaj drugih slikarjev, vezanih na tradicionalne medije, ki so danes splošno prepoznavni. Od »starih mačkov«, ki še ustvarjajo, omenimo tele: Antoni Tàpies, Michelangelo Pistoletto, Anselm Kiefer, Odd Nerdrum … Vse bolj se uveljavljajo tudi »postkolonialni« slikarji. Pakistanska umetnica Shazia Sikander, ki združuje tradicionalno pakistansko miniaturno slikarstvo s sodobnimi (zahodnimi) stili, s svojimi deli opozarja, da je vse, kar – mi, zahodnjaki – vemo o islamu, terorizem in zatiranje žensk. Izrazito žensko, malone afro-zahodno feministično je slikarstvo Wangechi Mutu iz Kenije. Cai Guo-qiang je nedvomno trenutno eden najbolj znanih kitajskih umetnikov – pred Kitajci v slikarstvu, tako pravijo, »kapo dol« –; dodeljena mu je bila tudi častna vloga direktorja vizualnih in posebnih efektov pri otvoritvi in zaključku olimpijskih iger v Pekingu (v katerih smo res uživali, v nasprotju s tisto zaključno britansko »vajico«). Njegova retrospektiva (I Want to Believe) je bila do nedavnega razstavljena v Guggenheimovem muzeju v New Yorku, zdaj se razstava seveda seli v Peking. S tem smo prišli smo na samo špico aktualnosti, ekskluzivnosti in kontemporaritete. Uh!

V arhitekturi je t. i. »blobitektura«, ki je bila s svojim vpeljavanjem mehurjastih (blob) in ameboidnih oblik modna sredi devetdesetih let, že nekoliko passé. Trenutno največji arhitekti, ki ustvarjajo sodobno in prihodnjo podobo (našega) urbanega sveta – težko bi jih, kot verjetno tudi druge umetnike, »nategnili« na Prokrustovo posteljo tipov, modelov, smeri, gibanj in ne vem kaj še vse, ampak kaj hočemo, klasifikacijska strast nudi tako nujen užitek! –: v mislih imam zlasti vsem poznanega Rema Koolhaasa (za nekatere kontroverznega, čeprav gotovo enega izmed najbolj vplivnih sodobnih arhitektov, in to tako glede teorije kot prakse), Zaho Hadid (prvo žensko, ki je dobila prestižno Pritzkerjevo nagrado in se odlikuje po fragmentarni geometriji in fluidni prostorskosti; njen bodoči projekt »Plesočih stolpnic« v Dubaju nam nemara daje slutiti, kakšna bo arhitektura 21. stoletja) in Jeana Nouvela (letošnjega Pritzkerjevega nagrajenca, ki goji estetsko in urbanistično zelo plodno poetiko de-materializacije, ki upošteva tudi arhitekturno izročilo danega urbanega prostora).

Pa še film, potem pa bomo imeli zadosti. Treba je poudariti, da nekateri najvidnejši predstavniki francoskega novega vala (La Nouvelle Vague) s konca petdesetih in začetka šestdesetih, ki so revolucionirali filmsko umetnost v 20. stoletju, deloma še vedno oblikujejo to, čemur bi lahko rekli film (začetka) 21. stoletja. Gre zlasti za Jeana-Luca Godarda, Agnès Vardo in Chrisa Markerja. Velika zasluga francoskega novega vala je tudi v tem, da je sprožil vrsto novih valov, pravo valovanje nacionalnih filmskih vod. Najbolj znana sta še iranski in taiwanski val.

Abbas Kiarostami, eden ključnih ustvarjalcev »iranskega novega vala« in tudi najbolj uveljavljeni iranski režiser, je eden izmed redkih dedičev t. i. »transcendentalnega filma«, katerega največji mojster je nedvomno bil Andrej Tarkovski. V Rusiji je na sledi Tarkovskemu nekaj »transcendentalnih« vzgibov v smeri proti pravoslavni duhovnosti uspel ekranizirati Andrej Sokurov (predvsem Dolce, 2000), povsem nov obetaven režiser v tem smislu pa je Andrej Zvijagincev (Vozvrašenije, 2001, in Izgnanie, 2005). Na neki način lahko sem morda uvrstimo še nekatera dela Thea Angelupulusa.

Od tajvanskih filmskih velikanov je treba omeniti Hou Hsiao-Hsiena iz prvega tajvanskega vala (od 1982–1990). Ta režiser, ki ga mirno lahko imamo za modernega klasika in je umetniško prepoznaven po tem, da filmski minimalistični realizem oplaja s konfucijansko in taoistično estetiko, se navdihuje zlasti ob japonskem »spiritualnem« režiserju Jasudžiru Ozuju (leta 2002, ob stoletnici njegovega rojstva, mu je tudi posvetil film Café Lumière). Njegov film iz leta 2005, Trikrat, splošno velja za filmsko mojstrovino. Iz drugega tajvanskega vala, ki še traja, je izšel tudi bolj znan, a umetniško manj dognan režiser, Ang Lee (njegov Brokeback Mountain iz leta 2005 ste gotovo videli).

Seveda najdemo tudi novejše usmeritve. V Franciji »goes mainstream« t. i. »nova francoska ekstremnost« (gre za ameriško, nekoliko pejorativno oznako); najvidnejša imena so: Bertrand Bonello (Le Pornographe, 2001), Gaspar Noé (Irreversible, 2002) in Bruno Dumont (zlasti Flandres, 2006, nagrajen v Cannesu z zlato palmo). Njihova dela so nekakšna avantgarda, ki se osredotoča na skrajne afekte, človeško brutalnost, nasilje, grobo spolnost; postrežejo vam, recimo, z nesimuliranim oralnim seksom, ejakulacijami, dolgimi scenami posilstva, pitjem menstrualne krvi itd. Najbolj znan je gotovo Bruno Dumont, ki skuša prek brutalnosti in nasilja – seks, ki je vselej prikazan zgolj kot »fuk« brez užitka, ga kot tak sicer ne zanima, saj se v njem zrcali tragična nezmožnost dveh, ki hočeta postati »eno« – na nekakšen neobressonovski način inscenirati alegorijo eksistencialnega, celo duhovnega. Gre za bizaren paradoks: tisto najnasilnejše in najbolj pervertirano je eminentno religiozno pomenljivo. Avtor trdi, da njegovi filmi prikazujejo nekakšne alegorije »grešne« duše. Njegov najnovejši film, ki bo končan drugo leto, pomenljivo naslovljen Hadewijch – ne vemo, ali bo imel kaj skupnega z istoimensko flamsko mistikinjo ali ne –, seveda komaj čakamo.

*

Kaj pa teorija, ki spremlja vsa ta dogajanja, kako je z njo? V glavnem bi lahko rekli, da danes – tako kot najbrž vedno – teorija podaja roko praksi. Lahko bi, skoraj marksistično, trdili, da teorija določa prakso, ta pa seveda vzvratno vpliva na teorijo. Dialektika teorije in prakse torej? Da – kolikor se večina estetike danes na domala grobo materialistični (post-marksistični) način ukvarja s kulturnimi, političnimi in ekonomskimi ali na splošno socialnimi pogoji umetnosti in umetniškega/estetskega. Kljub proliferaciji teoretskih modelov in metod, zlasti v smislu različnih hibridiziranjem med njimi – smo namreč, vsaj tako nam zagotavljajo, v dobi metodološkega pluralizma –, se zdi, da je treba s Pridigarjem in Heglom nekoliko malodušno javkniti: »Nič ni novega pod soncem«. Sicer se govori o različnih obratih – gre za čarobno besedico, ki jo je treba uporabiti, da te objavijo –: kulturni, estetski, ikonski, etični, prostorski, kognitivni, nevro itd. obrati krožijo po znanstvenih revijah Okcidenta. Toda ob vsem tem človeku najprej pride na misel stari ljudski rek: »Človek obrača, Bog obrne.« Postmoderno, ali če hočete postpostmoderno »obračanje« je postalo simptom krize zahodne humanistike in morda kar zahodnega intelektualnega sveta na splošno. Kljub nenehnim modnim govoričenjem o drugem ali drugosti so domala vse teorije jalove, nesposobne misliti to, čemur pravimo kulturna alteriteta, ki je pomembna tema čedalje bolj globaliziranega (ali če hočete, glokaliziranega) sveta. Nič nam ne pomaga ne kultorologija, ne ksenologija, ne interkulturna hermenevtika in ne fenomenologija tujega, saj mišljenje kulturne drugosti predpostavlja uvid, zrenje drugosti povsem drugega reda. Teorija v žlahtnem smislu kot zrenje oziroma motrenje, ki nam ga razkriva izvorna grška besede theoréuein, pa je celo dogmatično razglašena za nemogočo.

Vse velike teorije dvajsetega stoletja (v mislih imam zlasti Husserla, Heideggra, Lacana in Derridaja) so po mojem mnenju vzpostavile temeljno prepričljivost in zavezujočnost, kolikor so resnico tradicionalnega duhovnega sveta speljale na točno določeno metafiziko, ki so jo v zgodovini zagovarjali le redki filistrski učenjaki, hkrati pa na nekoliko bolj »v ozadju« delujoče religiozne, zlasti mistične tokove prevajale »tostran« in iz njih naredile »mašinerijo« končnosti. Vendar postaja čedalje bolj jasno, da ta nagib – ki ni bil vedno zavesten in zaveden, čeprav, denimo, Heidegger in Lacan večkrat izrecno navajata svoje občudovanje mistikov, prvi Mojstra Eckharta, drugi Janeza od Križa – ob vsej genialnosti vsakokratnih filozofskih »stavb« – ki je tu niti malo nočem omalovaževati – po eni strani razkriva temeljno (akademsko) slepoto za alteriteto (povsem) drugega reda, tj. drugosti mističnega, po drugi strani pa, kolikor se zaveda pomembnosti idej in izkušenj izročila ter si jih na tihem prisvaja, dvoličnost. Vsekakor imamo pri velikih modernih filozofemih v najboljšem primeru opraviti z nekakšnim negativnim odlitkom apofatike, ki v svoji redukciji na različne konfiguracije končnosti pravzaprav – malone v smislu baudrillardovskega simulakra – simulira nič.

Čas je že, da prisluhnemo drugosti lastnih duhovnih izročil (judovstva, krščanstva in islama), kajti več kot verjetno je, da se problemi današnjega sveta v luči radikalnosti duhovne izkušnje nahajajo zgolj na periferiji resničnosti: globoka ekologija ali metánoia, strpnost ali odprtost za Drugo, »kvalitetno« življenje ali crux – to je zdaj vprašanje! (O, da bi nas le nekam obrnilo.)