Najnovejši prispevki

Kategorije

Arhiv

Pismo Tomaža Šalamuna

To pismo, poslano 27.9. 1970 mamini mami (noni) Ljudmili Gulič, roj. Perhauc (1891–1979), spada v obdobje 1968–1974, iz katerega je pet pisem priobčenih v št. 104 locutio.si

Ljuba naša nonica,

Ti si moja ljuba nonica, zmeraj ista, takrat, ko se Te spomnim iz Opatije, iz Ptuja, iz Kopra in zdaj. Zmerom se Te spomnim kot plemenito gospo, tiho, milo, ki si vse tako hitro dojela, vse razumela, vsi so Te takoj vzljubili, čim so stopili v našo hišo.

Verjetno se niti ne zavedaš, kako si vplivala na vse otroke in jih prepojila s svojim širokim sercem, kako se stvari vračajo in kako se prav Tvoj čas vrača bolj kot kak drug. Verjetno sta si dve zaporedni generacji bolj različni kot vsaka druga in prav sedaj je čas umetnosti, vodnarja, religije in mistike – čistih preprostih odnosov in velike tolerance.

Mislim, da si se včasih bala, da bi umrli brez Boga, da bi živeli nenadarjeni za tisti prostor, ki Tebi toliko pomeni in Ti je toliko dal. Ni se treba bati. Maruška, ki je iz ateistične družine, je rekla, da skorajda nikoli ni doživela nič lepšega, kot je bil naš božič in jaz sem imel vedno toliko razumevanja in odprtosti za vse to. Ni toliko važno, kaj kdo o sebi misli, važno je, da ima v sebi take darove, da zna zajemati življenje. So stvari, ki ostanejo popolnoma nespremenjene, čeprav se jezik, navade in svet menjajo. Zdaj je tak čas, ko se v 50 letih več zgodi, kot se je kdajkoli v zgodovini … niso se pa izpremenile osnove, kaj je nebo, kaj je zemlja, kaj je dobro, kaj slabo …

Ljuba nonica, tako kot živim in delam, je v marsičem tudi Tvoja zasluga in upam, da me na stara leta, ko bom gledal po prehojeni poti, ne bo sram.

Dosti stvari je videti čudnih, tudi včasih na videz bogokletnih, vse pa je želja in hotenje dobro in lepo živeti in biti srečen, in bolj je srečen tisti, ki več tvega in izkusi, kot tisti, ki samo sprejme, kar so ga naučili, pa čeprav so ga učili dobro. Tako sem se od Tebe dosti naučil, dosti sem se pa naučil tako, da sem odmetaval in našel sam.

Vedno našel seveda tisto, kar v svetu je, kar je bilo od zmeraj in bo trajalo.

(…)

 

(Objavila Katarina Šalamun Biedrzycka, ki ji je to pismo prepisal oče in ji ga poslal v Krakov.)

Pismo Tomaža Šalamuna

To pismo, poslano 27.9. 1970 mamini mami (noni) Ljudmili Gulič, roj. Perhauc (1891–1979), spada v obdobje 1968–1974, iz katerega je pet pisem priobčenih v št. 104 locutio.si

Ljuba naša nonica,

Ti si moja ljuba nonica, zmeraj ista, takrat, ko se Te spomnim iz Opatije, iz Ptuja, iz Kopra in zdaj. Zmerom se Te spomnim kot plemenito gospo, tiho, milo, ki si vse tako hitro dojela, vse razumela, vsi so Te takoj vzljubili, čim so stopili v našo hišo.

Verjetno se niti ne zavedaš, kako si vplivala na vse otroke in jih prepojila s svojim širokim sercem, kako se stvari vračajo in kako se prav Tvoj čas vrača bolj kot kak drug. Verjetno sta si dve zaporedni generacji bolj različni kot vsaka druga in prav sedaj je čas umetnosti, vodnarja, religije in mistike – čistih preprostih odnosov in velike tolerance.

Mislim, da si se včasih bala, da bi umrli brez Boga, da bi živeli nenadarjeni za tisti prostor, ki Tebi toliko pomeni in Ti je toliko dal. Ni se treba bati. Maruška, ki je iz ateistične družine, je rekla, da skorajda nikoli ni doživela nič lepšega, kot je bil naš božič in jaz sem imel vedno toliko razumevanja in odprtosti za vse to. Ni toliko važno, kaj kdo o sebi misli, važno je, da ima v sebi take darove, da zna zajemati življenje. So stvari, ki ostanejo popolnoma nespremenjene, čeprav se jezik, navade in svet menjajo. Zdaj je tak čas, ko se v 50 letih več zgodi, kot se je kdajkoli v zgodovini … niso se pa izpremenile osnove, kaj je nebo, kaj je zemlja, kaj je dobro, kaj slabo …

Ljuba nonica, tako kot živim in delam, je v marsičem tudi Tvoja zasluga in upam, da me na stara leta, ko bom gledal po prehojeni poti, ne bo sram.

Dosti stvari je videti čudnih, tudi včasih na videz bogokletnih, vse pa je želja in hotenje dobro in lepo živeti in biti srečen, in bolj je srečen tisti, ki več tvega in izkusi, kot tisti, ki samo sprejme, kar so ga naučili, pa čeprav so ga učili dobro. Tako sem se od Tebe dosti naučil, dosti sem se pa naučil tako, da sem odmetaval in našel sam.

Vedno našel seveda tisto, kar v svetu je, kar je bilo od zmeraj in bo trajalo.

(…)

 

(Objavila Katarina Šalamun Biedrzycka, ki ji je to pismo prepisal oče in ji ga poslal v Krakov.)

Najnovejši prispevki

Kategorije

Arhiv