Roman Solaris (1961) ima osrednje mesto v ustvarjalnosti Stanisława Lema (1921–2006), najbolj branega in prevajanega poljskega pisatelja ter enega od najvplivnejših avtorjev znanstvene fantastike v svetovnem merilu, ki je s svojimi deli vztrajno dokazoval, da ta žanr mnogi prehitro povezujejo s pripravno oznako »trivialna literatura«. Solaris je sicer marsikomu znan tudi kot predloga, po kateri je leta 1972 nastal istonaslovni film Andreja Tarkovskega, ki mu je trideset let pozneje sledila še ameriška različica v režiji Stevena Soderbergha.[1]

            Čeprav je zgodnejša adaptacija obveljala za filmsko klasiko, poznejša pa je naletela na razmeroma naklonjen odziv občinstva, je bil Lem do obeh zadržan. Prizadevanja Tarkovskega je komentiral takole: »Ob tej adaptaciji imam zelo načelne pomisleke. […] [Tarkovski] sploh ni posnel Solarisa, ampak Zločin in kazen. […] Tega režiserja ni več mogoče spremeniti, predvsem pa se mu ne da ničesar dopovedati, ker bo tako ali tako vse preoblikoval po ‘svoje’. […] Čustvenih omak, v katere je […] potopil moje junake, […] kratko malo sploh ne prenesem.«[2] Pozneje se je odzval tudi na Soderberghov film in pripomnil, da njegova »knjiga nosi naslov Solaris, ne pa Ljubezen v vesolju«.[3] Te besede seveda ne morejo biti merodajna podlaga za presojo omenjenih adaptacij, saj očitno kažejo na to, da je Lem zavračal avtonomijo režiserjev in ju videl predvsem v vlogi »prevajalcev«, ki naj bi njegovo delo s papirja karseda zvesto prenesla na filmski trak. Kljub temu pa teh stališč nisem navrgel le kot zanimivost, ampak ju želim uporabiti kot izhodišče za osvetlitev tematike Lemovega romana.

            Zakaj Lem trdi, da bi morala režiserja še enkrat premisliti o naslovu svojih filmov? Ob bežni primerjavi med deli se zdijo pisateljevi očitki o njuni nezvestobi predlogi neupravičeni, saj se filmski adaptaciji bolj ali manj dosledno držita osnovnih potez romaneskne pripovedi. Ta spremlja protagonista, psihologa Krisa Kelvina, ki se odpravi na planet Solaris. Kmalu po njegovem prihodu postane jasno, da na tamkajšnji vesoljski postaji ni vse tako, kot bi moralo biti. Vodja raziskovalcev Gibarian je namreč naredil samomor, njegova pomočnika, Snaut in Sartorius, pa se stikov s Kelvinom izogibata. Dogajanje se še bolj zaplete, ko se na postaji nepojasnjeno pojavi Kelvinova žena Harey, ki je že pred leti, potem ko jo je zapustil, storila samomor. Kelvin najprej misli, da sanja ali halucinira, toda vzrok nenavadnih dogodkov je drugačen. Čedalje bolj postaja jasno, da je »nova« Harey povezana z oceanom, ki prekriva planet in na začudenje znanstvenikov deluje kot živ organizem. V preostanku pripovedi nato Kelvin skupaj s Snautom in Sartoriusom, ki imata podobne izkušnje kot on, poskuša doumeti položaj, v katerem so se znašli, hkrati pa postaja vse bolj navezan na svojo obiskovalko, saj njen prihod razume kot priložnost, da se reši občutka krivde zaradi svojih preteklih dejanj.

            Toda že nekoliko pozornejši pogled na roman in filma pokaže, da razlike med njimi vendarle niso zanemarljive. Najpomembnejša izmed njih pride na spregled, če se ozremo na njihovo vsebinsko težišče. Tarkovski in Soderbergh sta namreč, vsaj po Lemovem mnenju, izbrala »napačno« plat romana in v ospredje postavila odnos med Kelvinom in Harey, glede na katerega sta nato oblikovala večino najvidnejših odmikov od predloge. Na drugi strani je Lemovo delo v tem pogledu ambicioznejše, saj se v nasprotju s filmskima adaptacijama vrti okrog razmerja med človekom in – kot z vztrajnim ponavljanjem naslova romana poudarja že avtor sam – oceanom na Solarisu.

            V nadaljevanju se bom posvetil prikazu človekovega stika z nezemeljskim, ki odločilno zaznamuje problemsko vozlišče Solarisa. Ker se z njim v tem besedilu ne morem ukvarjati v celoti, bom iz njega izluščil le eno od ključnih problematik – problematiko znanosti. Ta je za podrobnejšo interpretacijo zanimiva predvsem zato, ker se Lem v njenem okviru opredeljuje do še dandanes izjemno aktualnega vprašanja o mejah znanstvenega spoznanja. Preden se začnem ukvarjati z odlomki, ki se najizraziteje dotikajo tega vprašanja, pa ga bom zaradi večje nazornosti poskusil postaviti v širši kontekst. Pri tem me ne bodo zanimale konkretne znanstvene teorije in dognanja, ampak le nekateri najsplošnejši ali, bolje rečeno, načelni pogledi na znanost.

            Nobena velika ugotovitev ni, da je znanost v zadnjih stoletjih dosegla ogromen napredek, njen odločilni vpliv na družbeni razvoj pa je postal nekaj povsem samoumevnega. Vendar znanstvene raziskave niso pripeljale le do razumevanja pojavov, ki so dolga leta veljali za nerazložljive, ampak so odprle tudi pot k novim, še neraziskanim področjem. Pri spopadanju z nekaterimi izzivi je znanost naletela na meje, ki jih trenutno še ni zmožna preseči, in marsikdo domneva, da jih tudi v prihodnosti ne bo. Dober primer je »večno« vprašanje o nastanku vesolja oziroma stanju pred njegovim nastankom. Kot je znano, naj bi vesolje po splošni relativnostni teoriji nastalo z velikim pokom, takrat pa naj bi se pojavili tudi vsi fizikalni zakoni. Znanstvena metoda je torej omejena na poskuse v okolju, ki ga določajo ti zakoni. Zato morda nikoli ne bo mogoče vzpostaviti okoliščin, v katerih bi se z znanstveno zanesljivostjo dalo dokazati, kaj se je dogajalo, preden so omenjeni zakoni sploh začeli obstajati.

            Pri razmišljanju o mejah znanstvenega spoznanja so tako strokovnjaki kot nestrokovnjaki oblikovali različna mnenja. V najširšem smislu je mogoče govoriti o dveh stališčih. Pojasniti ju bom moral precej shematično, saj natančen pregled argumentov zanju ni cilj mojega besedila. Poleg tega ju zaradi podobnega razloga tudi ne bom kritično presojal, ampak bom pustil, da citati v odstavkih, ki sledijo, govorijo sami zase.

            Zagovorniki prvega stališča gledajo na znanost optimistično. Po njihovem mnenju je znanstveno spoznanje najvišja oblika spoznanja, do katere se lahko dokoplje človek. Ob tem nekateri bolj, drugi manj zadržano napovedujejo, da bo razvoj znanosti prej ali slej prinesel odgovore na nerazrešena vprašanja, na katera so raziskovalci že ali pa še bodo naleteli.

            Na področju fizike je takšnega mnenja eden od najbolj znanih sodobnih znanstvenikov, Stephen Hawking, ki je v delu Kratka zgodovina časa zapisal:

Kot sem že v prvem poglavju omenil, bi bilo zelo težko na en mah postaviti popolno in poenoteno teorijo o vsem v vesolju. Zato smo si doslej širili spoznanje z delnimi teorijami, ki opisujejo omejen obseg dogajanja in zanemarjajo druga dejstva oziroma jih približno ocenijo z določenimi števili. […] No, upajmo, da bomo nazadnje vendarle odkrili celovito, konsistentno, poenoteno teorijo, ki bi vse te delne teorije vključevala kot približke in ki je ne bi bilo treba prikrojevati z raznimi poljubnimi teoretskimi števili, da bi se skladala z dejstvi. Iskanju takšne teorije pravimo »poenotenje fizike«. […]

Kot bomo videli, so obeti, da bomo prišli do takšne teorije, danes, ko vemo o vesolju toliko več, precej večji [kot v preteklosti]. […] [M]islim, da zmeren optimizem, s katerim upamo, da smo pri kraju iskanja poslednjih zakonov narave, ni povsem neutemeljen.

[Toda] [c]elovita, konsistentna, poenotena teorija je šele prvi korak: naš končni cilj je popolno razumevanje dogajanja okrog nas in naše lastne eksistence.[4]

            Podobno stališče ima tudi evolucijski biolog Richard Dawkins, ki se je v zadnjih letih uveljavil v medijih kot najodločnejši zagovornik znanosti, mnogi pa ga imenujejo celo »najslavnejši ateist na svetu«. Na njegov odnos do znanstvenega raziskovanja dovolj jasno kaže naslednje mnenje:

Zagotovo je veliko pojavov, ki jih znanost še ni pojasnila, kar je razlog, da je znanstvena kariera tako zelo vredna truda. Toda ali obstaja karkoli, česar znanost nikoli ne bo mogla pojasniti? Morda izvor fizikalnih zakonov? Subjektivno zavest? Nekateri fiziki mislijo, da bo fizika prišla na cilj in dosegla mir, nirvano. To je zelo vznemirljiv obet, toda prav tako je mogoče, da bo fizika postala iskanje, ki se ne bo nikoli končalo, saj bo vsako odgovorjeno vprašanje odprlo vrata novemu. Ne vemo, katera od teh enako vznemirljivih možnosti se bo uresničila. Kar vemo, pa je, da če obstaja vprašanje o vesolju, na katero znanost nikoli ne bo mogla odgovoriti, nanj ne bo mogla odgovoriti niti nobena druga veda. Znanost je naš največji up, da bomo odgovorili na globoka vprašanja o svojem obstoju, vendar moramo biti pripravljeni na možnost, da bo prihodnja znanost tako drugačna od sedanje, da bo komaj prepoznavna pod istim imenom. Ali obstaja karkoli, česar znanost ne bi smela poskušati pojasniti? Ne.[5]

            Nasprotniki optimističnega stališča so do znanosti seveda skeptični. Nekateri jo zavračajo v prepričanju, da spodkopava temelje njihovih verskih prepričanj, tako verni kot neverni pa ponujajo tudi drugačne argumente. Čeprav ne zanikajo moči znanosti, pogosto opozarjajo, da je znanstvena metoda omejena zgolj na opisovanje pojavov, ne da bi jih bila zmožna osmisliti.

            Na takšno stališče se je – morda nekoliko presenetljivo – postavil eden od najslavnejših znanstvenikov v zgodovini, Albert Einstein. V eseju »Znanost in religija« je zapisal:

Res je, da je prepričanja mogoče najbolje podpreti z izkušnjo in jasnim mišljenjem. Glede tega se je treba brez zadržkov strinjati s skrajnim racionalistom. Toda šibka točka njegovega pojmovanja je, da teh prepričanj, ki so nujna in odločilna za naše ravnanje in presojanje, ni mogoče najti samo vzdolž trdne znanstvene poti.

Znanstvena metoda nas namreč ne more naučiti nič drugega kot to, kako so dejstva povezana med sabo in pogojena drugo z drugim. Prizadevanje za takšno objektivno spoznanje spada med najvišje, česar je človek zmožen, in zagotovo ne boste posumili o meni, da želim zmanjšati njegove dosežke in junaške napore na tem področju. A kljub temu je prav tako jasno, da spoznanje tega, kar je, ne odpre vrat neposredno k temu, kar bi moralo biti. Lahko imaš najjasnejše in najpopolnejše spoznanje tega, kar je, pa vendar od tod nisi zmožen sklepati, kaj naj bi bil cilj naših prizadevanj. Objektivno spoznanje nam daje močna orodja za doseganje nekaterih ciljev, toda temeljni cilj sam in hrepenenje, da bi ga dosegli, morata izhajati od drugod. Ob tem je skoraj nepotrebno zagovarjati stališče, da naš obstoj in delovanje dobita smisel samo, če si postavimo takšen cilj in ustrezne vrednote. Spoznanje resnice kot take je čudovito, vendar je tako zelo nezmožno delovati kot vodnik, da prizadevanja prav za to spoznanje ne more niti upravičiti niti mu dati vrednost. Tu se torej soočamo z mejami čisto racionalnega pojmovanja svojega obstoja.[6]

            Zdaj, ko sem v grobem orisal dilemo o omejitvah znanosti, se bom lotil interpretacije Lemovega Solarisa. Še prej pa se mi zdi smiselno utemeljiti, zakaj Lemov roman obravnavam v kontekstu z mislimi slovitih znanstvenikov, ki sem jih navedel malo prej.

            Morebiten pomislek bi lahko bil, da je Lem »samo« pisatelj znanstvene fantastike in potemtakem njegovih del ni treba jemati preveč resno, saj je njihovo znanstveno ozadje podrejeno elementom fantastike. Ta pomislek odpravijo že podatki o njegovem življenju. Preden se je uveljavil kot pisatelj, je namreč študiral medicino in bil zaposlen v znanstvenem konservatoriju, tudi pozneje pa je spremljal znanstvena odkritja in objavljal prispevke tako s področja družboslovja kot naravoslovja.[7] »Znanstvena plat« znanstvene fantastike mu očitno ni bila tako tuja, kot bi si kdo lahko mislil.

            Po drugi strani iz Lemovih besedil in besedil o njem ni mogoče razbrati, da bi imel kakršnakoli prepričanja, ki bi določala in vnaprej omejevala njegovo dojemanje znanosti. Prav nasprotno, kot svojega mladostnega vzornika je navedel Einsteina,[8] cenil pa je še Bertranda Russlla,[9] enega od utemeljiteljev analitične filozofije, ki ga z odobravanjem večkrat citira tudi Dawkins.[10] Prav tako zanimiv je podatek, da je Lem imel judovske korenine in bil vzgajan v katoliški veri,[11] vendar se je pozneje izrekal za agnostika.[12] Ob upoštevanju teh dejstev se Solarisu bržkone lahko posvetim brez slabe vesti.

            V nadaljevanju bom obravnaval predvsem štiri poglavja romana (»Solaristi«, »Mali apokrif«, »Pošasti« in »Mislec«), v katerih Kelvin v knjižnici na vesoljski postaji prebira najpomembnejša dela solaristike, veje astronomije, ki raziskuje planet Solaris. Večji del teh poglavij sintetično opisuje razvoj dolgoletnih solarističnih prizadevanj. Povzemanje raziskav, dognanj in teorij izmišljene veje znanosti, ki obsega približno četrtino romana, se v okviru celotne pripovedi na prvi pogled zdi nekoliko odveč. Lem tako sicer ustvarja prepričljivejši literarni svet, vendar razmeroma dolgi povzemalni odlomki ne vplivajo pomembno na razvoj dogajanja. Kljub temu pa pozornejše branje pokaže, da jih še zdaleč ni mogoče spregledati. Na to je opozoril že Lem sam v korespondenci z Michaelom Kandlom, dolgoletnim prevajalcem njegovih del v angleščino: »[Moja žena] je kritik, ki se ga res najbolj bojim, in doslej sem se ji samo enkrat upal kategorično ugovarjati (ko sem se zagovarjal, da sem fikcijsko-bibliografske odlomke o ‘solaristiki’ v Solaris vključil zaradi ‘višje potrebe’ – čez leta je prešla na mojo stran).«[13]

            Brez večjega miselnega napora je mogoče sklepati, da so se odlomki o solaristiki Lemu zdeli pomembni zato, ker so poglavitnega pomena za razumevanje problematike znanosti v Solarisu. Ker je prav ta v središču mojega zanimanja, se jim seveda ne bom izognil, poleg tega pa jim bom dodal še nekaj izsekov iz pogovorov, ki jih imata v teku pripovedi Kelvin in Snaut, saj pomembno dopolnjujejo prikaz znanosti v romanu.

            Eden od temeljev Lemovega dela je torej razmerje med solaristiko in Solarisom. Ob tem se pisatelj, tako kot že mnogi pred njim, sprašuje, kaj bi se zgodilo, če bi znanstveniki v vesolju naleteli na planet, na katerem bi odkrili novo obliko življenja. Ta situacija je sicer docela hipotetična, vendar ni le avtorjeva pisateljska domislica. Čeprav dokazov o obstoju življenja na drugih planetih nimamo, sodobna znanost te možnosti nikakor ne izključuje. Dawkins v knjigi Največja predstava na Zemlji verjetnost za tako odkritje poljudno pojasni takole:

Zakaj nas niso obiskala živa bitja iz vesolja? Če že ne osebno, pa vsaj prek radijskih signalov […]?

Danes ocenjujemo, da je v naši galaksiji več kot milijarda planetov, v vesolju pa približno milijarda galaksij. […] Toda nobenih dokazov nimamo za življenje zunaj našega planeta […]. Moje mnenje […] je, da je življenje zelo redko, da pa je število planetov tako veliko […], da verjetno nismo sami in da je v vesolju nemara na milijone otokov življenja. A tudi ta milijon otokov je morda tako daleč vsak sebi, da skoraj nimajo možnosti, da bi se kdaj srečali med seboj, vsaj prek radijskih signalov. Žal lahko – v praktičnem smislu – rečemo, da smo sami.[14]

Uresničitev znanstvenih predvidevanj v fikcijskem svetu obravnavanega romana odpira številna vprašanja, na katera bom odgovarjal postopno.

             Prvo vprašanje, ki se postavlja skoraj samo od sebe, je, katere so posledice odkritja Solarisa. Planet, na katerem se je razvilo življenje, med znanstveniki in laiki povsem pričakovano zbudi velikansko pozornost ter kmalu postane priljubljen predmet pogovorov in raziskav. Najpomembnejša posledica rastočega zanimanja za Solaris pa je nastanek že omenjene solaristike, ki se v vztrajnem prizadevanju, da bi čim prej pojasnila delovanje novoodkritega planeta, niti najmanj ne razlikuje od »resničnih« znanstvenih disciplin.

            Kaj so poglavitne ugotovitve solaristike? Solaris je planet, ki ima za dvajset odstotkov večji premer kot Zemlja. Kroži okoli rdečega in modrega sonca, njegovo površino pa skoraj v celoti prekriva želatinast plazmatski ocean, iz katerega se ponekod dviga nekaj skalnatih in puščavskih planot. Prav ocean mu daje široko prepoznavnost, saj v nasprotju s pričakovanji ni neživa tvorba. Raziskovalcem namreč postaja čedalje bolj jasno, da deluje kot živo bitje z zavestjo o svojem lastnem »vedênju«. Kelvin to opiše takole:

Ko sem hodil v šolo, je bil Solaris […] na splošno že priznan za planet, na katerem obstaja življenje – le da ima enega samega prebivalca …

Drugi Hughesov in Euglov zvezek, ki sem ga še vedno brezsmiselno listal, se je pričenjal s sistematiko, tako izvirno zastavljeno kot tudi zabavno. Klasifikacijska tabela je prikazovala naslednje: Rod – Polytheria, Red – Syncytialia, Razred – Metamorpha.

Kot da bi poznali bogve koliko primerkov te vrste, medtem ko je v resnici še vedno bil samo eden, resda pa je tehtal sedemnajst bilijonov ton.[15]

            Ko sem povzemal poglavitne ugotovitve solaristike, nisem dodal, da so to hkrati tudi njena edina zanesljiva spoznanja. Vse druge raziskave pripeljejo le do nepreglednega števila nepotrjenih hipotez in teorij. Če bi iskali njihov skupni imenovalec, bi navsezadnje morali priznati, da ima Snaut prav, ko Kelvinu na začetku romana reče: »[T]ukaj imamo neke vrste … kaos.«[16]

            Kako se kaos, o katerem govori Snaut, kaže v raziskavah solaristike? Kelvinovo pojasnilo se glasi takole:

Veliki zvezek sem treskoma postavil nazaj na polico in izvlekel naslednjega. Razdeljen je bil na dva dela. Prvi je bil namenjen povzetku zapisnikov o eksperimentih z vseh teh neštetih podvigov, katerih cilj je bil navezati stik z oceanom. Ta navezava stika je bila med mojim študijem, to sem si še predobro zapomnil, vir brezkončnih anekdot, posmehovanja in šal; srednjeveška sholastika se je v primerjavi z džunglo, ki jo je ustvarilo to vprašanje, zdela jasna, nadvse pregledna smer. Drugi del zvezka, ki je štel skoraj tisoč tristo strani, je zavzemala zgolj bibliografija razprav s to tematiko. Soba, v kateri sem sedel, bi bila za primarno literaturo gotovo premajhna. […]

Ko sem zvezek, ki je bil tako težak, da sem ga moral pridržati z obema rokama, odlagal na polico, sem pomislil, da je naše znanje o Solarisu, ki polni knjižnice, nepotreben balast in močvirje dejstev in da smo na istem kot pred oseminsedemdesetimi leti, ko smo ga začeli nabirati, pravzaprav pa je položaj še precej slabši, saj se je pokazalo, da je bil ves trud teh let zaman.

To, kar smo vedeli z gotovostjo, je bilo polno negacij.[17]

            S katerimi nerešljivi ugankami pa se sploh srečujejo solaristi? Prva izmed njih je že pojavitev življenja na Solarisu. Kot pojasnjuje Kelvin, do nje sploh ne bi smelo priti:

V tistih časih je Gamow-Shapleyjeva teorija o nemogočosti nastanka življenja na planetih dvojnih zvezd veljala za aksiom. Orbite takšnih planetov se spričo gravitacijske igre, ki se dogaja zaradi medsebojnega obkrožanja para sonc, neprestano spreminjajo.

Nastale motnje izmenično krčijo in raztegujejo orbito planeta, in zametke življenja, če se pojavijo, uniči bodisi vročina žarkov bodisi strupen mraz. […]

Toda že čez dobro desetletje so ugotovili, da […] tirnica [Solarisa] sploh ne kaže pričakovanih sprememb, kakor da bi bila stalna, tako stalna, kot so tirnice planetov v našem sončnem sistemu. […]

Naslednjih deset let je Solaris, zdaj že v središču pozornosti vseh observatorijev te regije, izkazoval presenetljivo tendenco ohranjanja svoje brez slehernega dvoma gravitacijsko nestabilne orbite. Nekaj časa je zadeva smrdela po škandalu, kajti krivdo za takšen izid opazovanj so (v dobro znanosti) skušali zvaliti zdaj na določene ljudi, zdaj na računalnike, ki so jih uporabljali. […]

[N]ihče ni vedel, kako je sirupasta želatina sposobna stabilizirati orbito nebesnega telesa. Že skoraj stoletje so poznali naprave, ki so ustvarjale umetna polja sil in gravitacije – gravitatorje –, toda nihče si ni znal niti predstavljati, kako je tak rezultat, ki je – v gravitatorjih – posledica zapletenih jedrskih reakcij in ogromnih temperatur, sposobna doseči brezoblična gošča. […]

Raziskave so pokazale, da ocean niti malo ne deluje po načelu naših gravitatorjev […], temveč zna neposredno oblikovati metriko prostor-časa […]. Ocean torej ni le na neki način poznal posledice Einstein-Boeviejeve teorije, temveč jih je znal (česar zase ne moremo reči) tudi izrabiti.

Ko je bilo izrečeno to, je v znanstvenem svetu nastal eden najhujših viharjev našega stoletja. Najbolj častivredne teorije, splošno sprejete za resnične, so se sesuvale v prah, v znanstveni literaturi so se pojavljali najbolj heretični članki, alternativa »genialni ocean« ali »gravitacijska želatina« pa je razvnela sleherno glavo.[18]

            Druga skrivnost so odzivi oceana na meritve in poskuse, ki jih izvajajo solaristi, saj ta nanje odgovarja v svojem lastnem »jeziku«:

Prvi poskusi stika so potekali s pomočjo posebnih elektronskih instrumentov, ki so pretvarjali impulze, poslane v obe smeri. Ocean je pri oblikovanju teh instrumentov dejavno sodeloval. Toda vse to je bilo navadno tipanje v temi. Kaj je pomenilo, da je »sodeloval«? Modificiral je določene elemente naprav, ki so jih potapljali vanj, zaradi česar so se ritmi razelektritev spreminjali, merilne naprave so beležile brezštevilne signale, kakor da bi bili drobci nekakšnih orjaških operacij višje analize, ampak kaj je vse to pomenilo? […] Le kdo bi to lahko vedel, ko pa ni bilo moč dobiti dvakrat enakega odziva na dražljaj? Ko pa je bil enkrat odgovor izbruh impulzov, ob katerih je instrumente skorajda razneslo, in spet drugič globok molk? Ko pa nobenega poskusa ni bilo mogoče ponoviti?[19]

            Zadnja uganka je povezana s »stvariteljskimi« zmožnostmi oceana. Ta namreč iz plazme nenehno »zavestno« oblikuje najrazličnejše tvorbe, ki se pojavljajo na njegovi gladini, potem pa postopno izginjajo. Ob tem so znanstveniki nadvse začudeni, saj česa podobnega niso opazili še na nobenem drugem planetu: »[O]ceana […] v razred Metamorpha niso uvrstili po naključju. Njegova valujoča gladina je bila zmožna ustvarjati nadvse raznolike, ničemur zemeljskemu podobne oblike, pri čemer je namenskost – prilagoditvena, spoznavna ali katerakoli druga – teh neredko silovitih erupcij plazmatske ‘ustvarjalnosti’ ostajala velika uganka.«[20]

            Po drugi strani se v teku pripovedi tudi pokaže, da je ocean zmožen vstopiti v človeške možgane in iz njih izbrskati najbolj mučen spomin ali potlačeno misel. Ta možganski zapis nato človeku pošlje v materializirani obliki, ki jo znanstveniki na postaji imenujejo »gost«. »Gostje« na videz sicer delujejo kot zemeljske tvorbe, vendar je njihova zgradba precej kompleksnejša, saj jim zagotavlja neuničljivost. Zato so »gostitelji« prisiljeni, da se nepretrgoma spopadajo z najbolj travmatičnim delom svoje duševnosti. Kelvina, kot že rečeno, obišče njegova pokojna žena Harey, o drugih »gostih« pa roman razkriva zelo malo. Bralec namreč dogajanje ves čas spremlja s protagonistovega gledišča, ki mu ne odpira pogleda za zaprta vrata sob, v katerih drugi znanstveniki v grozi kolikor mogoče skrivajo svoje obiskovalce. Toda kljub temu je na podlagi nekaterih mest v pripovedi mogoče ugotoviti, da je Gibariana pred samomorom obiskala temnopolta ženska, Snauta in Sartoriusa pa spremljata nekakšen pritlikavec oziroma otrok s slamnatim klobukom. Strah, ki ga ocean s svojim delovanjem zbuja v znanstvenikih, najnazorneje ubesedi Snaut, ko se odzove na Kelvinovo priznanje, da se čuti odgovornega za Hareyjino smrt:

Seveda, to te lahko neizmerno boli, lahko se imaš celo za morilca, ampak … to še ni najhujše. […]

To, kar se je zgodilo, je morebiti strašno, ampak najbolj grozno je to, kar se … ni zgodilo. […]

Kaj sploh pomeni normalen človek? Je to tisti, ki nikoli ni storil nič takega, česar bi ga bilo sram? Ja, ampak ali na to nikoli ni pomislil? Mogoče celo res ni pomislil in je samo v njem nekaj pomislilo, se napletlo, pred desetimi ali tridesetimi leti, mogoče se je pred tem ubranil in pozabil in se tega ni bal, ker je vedel, da tega ne bi nikoli udejanjil. Tako, zdaj si pa predstavljaj, da na lepem, sredi belega dne, med drugimi ljudmi, sreča TO utelešeno, nase navezano, neuničljivo, kaj pa takrat? Kaj dobiš takrat?[21]

            Zakaj je solaristika v želji po tem, da bi razumela delovanje Solarisa, tako nemočna? Odgovor na to vprašanje razkriva jedro Lemovega razmerja do znanosti, kot se kaže v obravnavanem romanu, poleg tega pa tudi izjemno izvirnost njegovega pisanja.

            Človek je v Lemovem romanu prikazan, po Nietzschejevo rečeno, kot »vse preveč človeški«. Na pojave namreč ne more gledati drugače kot skozi prizmo človeškega, ki jo določajo njegova čutila in razum. To pomeni, da je njegovo spoznavanje v temelju omejeno, saj ni zmožen misliti zunaj okvira lastne človeškosti. Njegovo dojemanje resničnosti zaznamuje nekakšen »antropomorfni geocentrizem«, nenehno interpretiranje pojavov v kontekstu človeških ali vsaj človeku znanih zemeljskih kategorij.

            Te trditve se potrdijo, če pomislimo na svoje predstave o čemerkoli nezemeljskem. Nezemeljska bitja, ki morda živijo nekje v vesolju, si namreč najpogosteje predstavljamo kot popačene različice zemeljskih bitij. Na takšne predstave je najhitreje mogoče naleteti v filmih. Značilen zgled je film Stevena Spielberga E. T. vesoljček, v katerem se miroljuben naslovni junak po nesreči znajde na Zemlji in si želi, da bi se lahko vrnil na domači planet. Njegov videz še najbolj spominja na želvo brez oklepa, njegovo vedênje in čustvovanje pa sta kar nekoliko presenetljivo človeški. Z otroki, ki ga sprejmejo medse, se na primer precej hitro navadi vsaj za silo komunicirati, in se pozneje nanje tudi čustveno naveže. Poleg tega se nauči celo osnov angleščine, kar mu omogoči, da izreče enega od najprepoznavnejših stavkov v zgodovini filma: »E. T. poklical domov.«[22]

            Lemov nezemljan je v popolnem nasprotju z antropomorfnim junakom Spielbergovega filma. Kot kaže večina prej navedenih odlomkov iz romana, je njegov ocean namreč nezemeljski v polnem pomenu te besede, saj se radikalno razlikuje od vsega človeškega oziroma zemeljskega. Lem je v Solarisu upodobil eno od najizvirneje zamišljenih tujih oblik življenja v znanstveni fantastiki in literaturi sploh. To mu je uspelo tako, da je presegel ustaljene predstave in da tujemu z doslednim izogibanjem »antropomorfnemu geocentrizmu« ni odvzel njegovega bistva.

            Se znanost, ki naj bi bila vrh naporov človeškega razuma, res lahko spoprime z nečim popolnoma drugačnim od vsega, kar ji je znano? Odgovor Lemovega romana je jasen – ne. Nekaj, kar je »dobesedno« nezemeljsko, je kratko malo nemogoče doumeti prek zemeljskega. To dokazuje več odlomkov v romanu, od katerih jih bom navedel le nekaj. Zgovoren je na primer Kelvinov opis simetriade, ene izmed plazmatskih tvorb, ki jih ustvarja ocean:

Katalog form, ki se pojavljajo relativno redno, ki jih živi ocean rojeva tako pogosto, da jih je na njegovi površini mogoče odkriti najmanj deset ali nekaj sto na dan, vsebuje približno tristo postavk. Najbolj nečloveške, se pravi, najmanj podobne čemurkoli, kar lahko človek doživi na Zemlji, so po Giesejevi šoli simetriade. […]

Poskusov, da bi si izmislili kakšen dostopen model simetriade, da bi jo nazorno prikazali, ni manjkalo; precej odmeven je bil primer Averjana, ki je celo zadevo predstavil takole: Zamislimo si pradavno zemeljsko stavbo iz časov vzpona Babilona, ustvarjena naj bo iz žive, vzdražljive in razvijajoče se snovi; njena arhitektonika [pa naj] gladko prehaja iz faze v fazo […] [in] pred našimi očmi privzema forme [različnih umetnostnih slogov] […].

Vendar ta primera […] v najboljšem primeru izraža nemoč, v najslabšem pa umik, če ne kar laž, simetriada namreč ni podobna ničemur zemeljskemu …

Človek je tako malo stvari sposoben dojeti naenkrat; vidi samo to, kar se dogaja pred njim, tukaj in zdaj; da bi si predstavljal hkratno mnogoternost procesov, ki bi bili kakorkoli povezani med sabo, ki bi se kakorkoli dopolnjevali, presega njegove zmožnosti. To izkušnjo imamo celo pri razmeroma preprostih pojavih. Usoda enega človeka lahko pomeni veliko, usodo več sto ljudi je težko zaobseči, zgodovina tisoča, milijona pa pravzaprav ne pomeni nič. Simetriada je milijon, ne, milijarda na n-to potenco, nepredstavljivost sama […]. [V]emo – vendar samo vemo, ne da bi razumeli –, da se nad in hkrati pod nami, v globokih breznih, onkraj meja vida in domišljije, dogaja na tisoče, na milijone hkratnih preobrazb, ki so povezane druga z drugo […]. Tako je nekdo to poimenoval geometrijska simfonija, toda pri tem smo mi njeni gluhi poslušalci.[23]

            Pozneje Kelvin v knjižnici naleti na kratko razpravo fizika Grattenstroma. Iz Kelvinovega povzetka njene vsebine ni težko razbrati, zakaj med solaristi ni doživela preveč toplega sprejema:

To delo je bilo – v prizadevanju razumeti Nečloveško – naperjeno zoper ljudi same […]. [Grattenstrom] […] je poskušal pokazati, da so se celo na videz najbolj abstraktni, kar se da teoretični, matematizirani dosežki znanosti v resnici komaj za korak oddaljili od prazgodovinskega, grobočutnega, antropomorfnega pojmovanja sveta okoli sebe. Ko je v formulah teorije relativnosti, teorema polja sil, v parastatiki, v hipotezah enega kozmičnega polja iskal sledove telesa – vse tisto, kar je v njem posledica in rezultat obstoja naših čutil, zgradbe našega organizma, omejitev in krhkosti živalske fiziologije človeka –, je Grattenstrom počasi prihajal do zaključka, da o »stiku« človeka z antropomorfno, ahumanoidalno civilizacijo ne more biti in nikoli ne bo govora. V tem paskvilu na človeško vrsto niti z besedo ni bil omenjen misleči ocean, vendar je bilo njegovo prisotnost […] čutiti malone za vsakim stavkom.[24]

            Navedel bom le še en odlomek, in sicer Snautov izbruh med pogovorom s Kelvinom. V njem se namreč karseda neposredno kaže človekova omejenost pri spoznavanju vesolja:

Odpravljamo se v vesolje, pripravljeni na vse, to je na osamljenost, na boj, mučeništvo in smrt. Skromnost nam brani izreči naglas, a včasih si mislimo, kako imenitni smo. V resnici, v resnici pa nočemo osvajati vesolja, radi bi samo razširili Zemljo do njegovih meja. Eni planeti naj bi bili puščavski kot Sahara, drugi ledeni kot severni in južni pol ali tropski kot brazilska džungla. Humani in plemeniti smo, nočemo si podrejati drugih ras, radi bi jim samo posredovali svoje vrednote in v zameno prevzeli njihovo dediščino. Imamo se za viteze svetega Stika. To je druga laž. Nikogar drugega ne iščemo kot ljudi. Ne rabimo drugih svetov. Rabimo zrcala. Ne vemo, kaj naj z drugimi svetovi. Dovolj je en sam, pa nam že obleži v želodcu.[25]

            Na odgovor čaka še zadnje vprašanje: kako se solaristi spoprijemajo s ponavljajočimi se neuspehi svojih raziskav? Kelvin pojasni, da se v zvezi s tem oblikujeta dve stališči:

Počasi je »zadeva Solaris« med znanstveniki začela zveneti kot »izgubljena zadeva«, zlasti v krogih znanstvene uprave Inštituta, kjer so se zadnja leta dvigali glasovi, ki so zahtevali, da se oklestijo dotacije na nove raziskave. Popolne likvidacije postaje si dotlej ni upal omeniti nihče; to bi bilo preveč odkrito priznanje poraza. Sicer pa so nekateri v zasebnih pogovorih pravili, da je vse, kar rabimo, strategija kolikor se da »častnega« umika iz »afere Solaris«.

Za mnoge, še posebej za mlade, pa je ta »afera« postopoma postajala nekakšen preskusni kamen lastne vrednosti: ‘V bistvu,’ so pravili, ‘gre za veliko več kot samo proučevanje solariške civilizacije, v igri smo namreč mi sami in meje človekovega spoznavanja.’[26]

Glede na vse, kar sem zapisal v prejšnjih odstavkih, ni nič čudnega, da naposled prevlada prvo stališče. Ko Kelvin na začetku romana prispe na vesoljsko postajo, je solaristika že več let v zatonu in vrste solaristov so močno razredčene.

            Kot sem poskušal pokazati, pomemben del Lemovega Solarisa obsega ostra kritika znanstvenega raziskovanja vesolja. Toda moč romana se skriva v tem, da ga je mogoče brati tudi širše. Ocean namreč po eni strani lahko razumemo kot nezemeljsko »uganko«, lahko pa ga interpretiramo tudi kot metaforo tujega oziroma kateregakoli pojava, ki ga človek zaradi njegove drugačnosti ne more ujeti v okvir svojega dojemanja. Lema je torej brez pomislekov mogoče uvrstiti v skupino »skeptikov«, kar zadeva znanost – v skupino, v kateri se je znašel tudi Einstein.

            Besedilo bom sklenil prav s citatom tega slavnega fizika:

Najlepše in najgloblje, kar lahko človek doživi, je občutje skrivnostnega. To je v temelju religije, pa tudi vsega globljega prizadevanja v umetnosti in znanosti. Kdor tega ni doživel, se mi zdi, če že ne kakor mrtvec, pa vsaj kakor slepec. Občutiti, da je za tem, kar lahko doživimo, skrito nekaj našemu duhu nedosegljivega, česar lepota in vzvišenost nas dosegata le posredno in v šibkem odsevu – to je religioznost. V tem smislu sem religiozen. Zadošča mi, da čudeč se slutim te skrivnosti in da v ponižnosti poskušam duhovno dojeti motno odslikavo vzvišene strukture bivajočega.[27]

Zdi se, da je Lem v svojem romanu upodobil eno izmed različic skrivnostnega, o katerem piše Einstein. Čeprav se horizonta avtorjev precej razlikujeta, sem prepričan, da bi se vsaj v enem pogledu povsem strinjala – skrivnostno, s katerim človek prihaja v stik, je zanj vedno skrivnostno in bo táko ostalo tudi v prihodnje.