Povzetek

Čeprav velja, da se stara grška komedija v nasprotju s sočasno tragedijo in satirsko igro ter kasnejšo srednjo komedijo ukvarja pretežno s političnimi in vsakdanjimi témami, ohranjeni fragmenti in naslovi dram kažejo, da je mitološka komedija obstajala že v najzgodnejšem komediografskem obdobju, o čemer priča tudi antični pisec Platonij. Mitološka komedija črpa motive iz mitskega izročila, vendar pri tem ohranja značilne svoboščine pri snovanju zgodbe. Na obstoj podzvrsti parodije, zlasti parodije mita, lahko sklepamo na podlagi ohranjenih fragmentov Kratinove drame Odisej in njegova druščina, drugo delo istega komediografa, Dioniz Aleksander, pa je primer svobodne predelave mita, katere namen je doseči komični učinek. Mitska tematika v stari komediji hkrati ne izključuje politične satire, saj so mitski motivi in junaki pogosto postavljeni v vsakdanji človeški svet in vpeti v novo, izmišljeno dogajanje. Bogovi in mitski junaki so aristotelski »nižji značaji«, ki niso višji od ljudi; na njihovo komiško karakterizacijo vpliva njihova običajna vloga v mitu in kultu. V nasprotju s človeškimi liki se pri njih že lahko pojavljajo tipizirane poteze. Zdi se, da izmed bogov in mitskih junakov v stari komediji najpogosteje nastopajo Herakles, Odisej, Dioniz in Zevs, od motivov pa sta najopaznejša motiv spusta in dviga iz Hada ter motiv zlate dobe.

 

Abstract

Although the Old Comedy is commonly believed to be mainly engaged in current political and daily topics, as opposed to simultaneous tragedy and satyr play and later Middle Comedy, the preserved fragments and titles demonstrate that mythological comedy had existed already in that period, as testified for example by the antique author Platonius. Mythological comedy exploits motives from mythic lore while preserving its characteristic licences in creating plot. Existence of the literary parody genre, and parody of myth in particular, can be assumed from fragments of Kratin’s Ὀδυσσεῖς; his other work, Διονυσαλέξανδρος, is an example of liberal alteration of myth to achieve a comical effect. However, mythical motives and heroes do not exclude polytical satire, especially as they are often placed in everyday life and entangled in innovative, imagined plots. Gods and mythical heroes in Old Comedy are Aristotelian »below average« characters, placed no higher than men; their comical characterization is influenced by their usual role in mythology and cult. Differently from humans, they may have features of typified characters already in this phase of ancient comedy. The most frequent mythical figures seem to be Dionysos, Heracles, Odysseus, and Zeus and the most outstanding motives those of descent and ascent from Hades, and the golden age.

 

… 

Prispevek se ukvarja z navzočnostjo mitske tematike v grški stari komediji, ki jo ugotavlja na podlagi fragmentov sicer neohranjenih del in antičnih pričevanj. Čeprav velja, da je stara komedija za razliko od sočasne tragedije in satirske igre ter kasnejše mitološke srednje komedije po tematiki predvsem angažirana in aktualna, bom v njej iskala mitske téme in junake ter poskušala ugotoviti, kako za komične učinke rabi mit.

 

Pojavljanje mita v stari komediji 

Dela grške stare komedije (6.–prelom 5. in 4. st. pr. n. št.) zaznamujejo politična satira in komentar na zadeve polis, zgodba, ki se godi v sodobnosti, elementi fantastičnega, vulgarne šale in značaji, αἰσχρολογία (obsceno zmerjanje) in ὀνομαστὶ κωμῳδεῖν, se pravi poimensko zasmehovanje pomembnejših atenskih meščanov na odru. Neposredna angažiranost oziroma aktualnost grške stare komedije postavlja ostro tematsko ločnico med njo in drugi dve dramski zvrsti istega obdobja, tragedijo in satirsko igro, ki sta dogajalno postavljeni v mitski čas in črpata svojo pripoved iz mitskega izročila. Ločuje jo tudi od srednje komedije. Platonij je v spisu O razlikah med komedijami (Περὶ διαφορὰς κωμωιδίων) zapisal: »Srednja komedija je opustila takšne [tj. politične] téme in se lotila norčevanja iz zgodb, ki so jih napisali pesniki.«[1] Vsebinski poudarek komiških del se je po njegovem v srednji komediji prestavil na varnejše, mitske in literarne téme, ker je močan politični naboj stare komedije v novih razmerah postal nezaželen in nevaren.[2] Za tip komedije, ki vsebinsko izhaja iz mita, se je uveljavil izraz »mitološka komedija«.

Toda Platonij v istem spisu nadaljuje: »Kratinovo[3] delo Odisej in njegova druščina namreč ne vsebuje kritike nikogar [tj. nobene osebe], temveč se v njih [tj. Odiseju in njegovih] posmehuje Homerjevi Odiseji.«[4] To pa pomeni, da je že v starem obdobju obstajal tip komedije, ki je snov črpala iz mita in ni vsebovala dnevnopolitičnih tém. Ohranjeni fragmenti Odiseja in njegove druščine potrjujejo, da gre za parodijo znanega epa. Poznamo recimo odlomek iz pogovora med Kiklopom in Odisejem, v katerem zvijačnež laže glede svoje identitete (fr. 147),[5] in fragment, v katerem Kiklop grozi žrtvam, da jih bo skuhal in požrl (fr. 150). Oba prizora je Kratin predelal tako, da odsevata tipično pojmovanje komičnega v stari komediji – komično se v njej povezuje s poudarjeno telesnostjo in prehranjevanjem. Heroično témo Odisejevih blodenj zamenja motiv nakupovanja lokalnih priboljškov, saj motiv hrepenenja po vrnitvi nadomesti motiv skrbi za želodec. Sicer pa iz skopega gradiva ne razberemo kakšnega večjega odmika od zgodbe Odiseje. 

V komediji Dioniz Aleksander (Διονυσαλέξανδρος) Kratin rabi mitsko gradivo na izvirnejši način. Dioniz Aleksander spada med redke stare komedije, katerih vsebino skoraj v celoti poznamo, saj je bila leta 1904 objavljena hipoteza (P. Oxy. 663) s povzetkom njene vsebine: Dioniz se našemi v Parisa, v njegovi podobi sodi Heri, Ateni in Afroditi ter nato v Šparti ugrabi lepo Heleno. Ko pravi Paris izve, da ga iščejo pobesneli Ahajci, se tudi sam loti iskanja tatu, ki mu je ukradel identiteto. Dioniz skrije Heleno v košaro in samega sebe spremeni v ovco, vendar ju Paris kljub temu najde. Dioniza izroči Ahajcem, Heleni pa prizanese in jo vzame za ženo.[6]

Čeprav Dioniz Aleksander spada med mitološke komedije, vidimo, da Kratin zelo svobodno spreminja tradicionalno pripoved o ugrabitvi lepe Helene. Zanimivo je, da poglavitni strukturni elementi znane mitske pripovedi ostajajo nespremenjeni (sojenje boginjam, ugrabitev Helene, njena poroka s Parisom). Travestija zvečine zadene lik pohotnega Dioniza, boga, ki se boji človeka in se skriva pred njim v živalski podobi (fr. 45: »ta bebec pa lazi kot ovca in se oglaša be, be«). Božanski poseg v dogajanje, ki bi imel v drugih zvrsteh usodne razsežnosti in bi spremenil potek dogodkov (prinesel bi kazen ali razrešitev problema), tu ostaja anekdotičen in ustvarja komične situacije, posledice svojega delovanja pa občuti samo Dioniz sam. Motiv dvojne preobleke (Dioniz, preoblečen v Parisa, se našemi še v ovco), na katero namiguje že naslov (z Aleksandrom je v naslovu namreč mišljen Paris), lahko povežemo z Dionizovo funkcijo boga maske in gledališča. Bog je v tem delu ponižan, podvržen človeku in človeškim zakonom. Dobi negativne značajske poteze, kot sta strahopetnost in sladostrastnost, ter zvijačnost, ki je tipična lastnost komičnega junaka – tricksterja. Nanj preide negativna karakterizacija Parisa, ki je v tem delu moralno rehabilitiran.

Iz hipoteze k Dionizu Aleksandru dobimo še neko drugo dragoceno informacijo: Dioniz je v tej komediji satirična upodobitev Perikla, ki je pahnil Atence v vojno, podobno kot se za likom Paflagona v Aristofanovih Vitezih skriva Kleon. Drugače kot v srednji komediji se političnost in mitska zgodba tu ne izključujeta, temveč dopolnjujeta. Podobno so tudi drugi pisci atiške stare komedije v svoje mitološke drame vpeljevali politične vsebine, in sicer vsaj na ravni namigov, komentarjev in mimogrede navrženih zbadljivk, kot je to dobro izpričano pri Aristofanu.

Družbeni komentar je sicer, sodeč po ohranjenem gradivu, bolj domena atiških kot sicilskih piscev stare komedije. Zato pa ohranjeni naslovi komedij izpod peresa sicilskih komediografov kažejo na še več mitske tematike. Med sicilskimi in atiškimi avtorji stare komedije najdemo dovolj podobnosti v izbiri mitskih motivov in likov ter v načinu ustvarjanja komičnega učinka, da lahko domnevamo vzajemne vplive.

Tudi Epiharm,[7] verjetno najstarejši avtor stare komedije, je upesnjeval epizode iz Odiseje. To vidimo iz naslovov, kot so Odisej dezerter, Odisej brodolomec, Kiklop, Sirene in Filoktet. V Odiseju dezerterju je lik Odiseja prikazan po istem komiškem principu kot Dioniz v Dionizu Aleksandru: strahopeten je in nizkoten, udinja se kot pastir prašičev, pade torej na dno družbene lestvice. Namignjeno je celo, da je enega izmed prašičev ukradel in prodal ali pojedel (fr. 99): »Čuval sem prašička sosedov / med elevzinskim praznikom in ga čudežno izgubil, / ne da bi hotel. In rekel mi je, da sem trgoval / z Ahajci, in prisegal, da sem izdal prašička.« Odisej je v mitskem izročilu prototip premetenca in kot tak posebno primeren za komiškega junaka. Tudi pri Aristofanu je značilni glavni lik prebrisanec, ki svoje življenjske razmere spreminja z uresničevanjem zvitega (in absurdnega) načrta.

Posebnost stare komedije v primerjavi z drugima dvema dramskima zvrstema (pa tudi epiko in velikim delom lirske književnosti) ni, kot vidimo, toliko v tem, da bi se povsem izogibala mitski snovi, ampak bolj v tem, da je mit za komiškega avtorja le eden izmed možnih virov navdiha, mitsko zgodbo pa lahko plastično preoblikuje po svojih potrebah, recimo za politični komentar. Antifan, komediograf iz obdobja srednje komedije, v fragmentu iz drame Kompozicija (Ποίησις) takole opiše svoj pogled na razliko med ustvarjanjem zapleta v tragediji in v komediji: »Tragedija je v vseh pogledih blažena stvaritev, saj gledalci poznajo zgodbo, še preden sploh odpreš usta.« Tej blaženosti zoperstavlja napore komiškega pisca, ki vedno znova išče nova imena, sklepe in začetke (Poíesis 1, 18–20).

Ravno zaradi sproščenosti pri pisanju so dela mitološkega tipa v obdobju stare komedije v manjšini. Komediografi se, namesto da bi parodirali mitske zgodbe, pri mitu raje navdihujejo drugače. Mitske motive in like svobodno premeščajo v realni, človeški svet, med svoje sodobnike – v Platonovem[8] Faonu, na primer, nekdo bere kuharsko knjigo, ki jo je napisal Platonov sodobnik Filoksen –, in to že vsaj od časov Ferekrata naprej.[9] Mitske junake in bogove zapletajo v nove prigode, ki jih izročilo ne pozna (kakor na primer Aristofan v Ptičih). Celo kadar se zgodba ne odvija v človeškem, temveč v mitskem prostoru, komedija ne parodira nujno kakšne mitske predloge. Zgled za to so Aristofanove Žabe.

Stari komediografi še posebno radi preigravajo motiv spusta ali vzpona iz Hada. Ta se, če sklepamo po odlomkih iz fragmentov, najpogosteje povezuje z motivom poboljšanja atenskega ljudstva, saj Titani ali pokojni državljani pridejo nazaj na površje zemlje poravnat krivice – ta motiv vsebujejo tudi Aristofanove Žabe, kjer od mrtvih vstane Ajshil –, in pa motiv srečnega življenja v zlati dobi, ko so ljudje pod Kronosovo vladavino živeli brez skrbi in naporov ter jim je hrana padala v usta sama od sebe, αὐτόματα. Opis zlate dobe najdemo med drugim v Teleklejdovih[10] Amfiktioncih (fr. 1): »Po vseh strugah je teklo vino, ječmenove pogače pa so se borile s pšeničnim kruhom za usta ljudi in jih rotile, naj jih požrejo kar najbolj bele, če le želijo. Ribe so ti prišle v hišo, se same ocvrle in se položile na mize …«

 

Bog in mitski junak v komiški tradiciji 

Podoba boga v komediji se močno razlikuje od tiste v tragediji. Tragiški bogovi so mogočni in strašni, usoda pa je določena vnaprej in neizbežna – bolj ko ji človek poskuša ubežati, bolj se ji bliža. S pojmom boga se v tragediji povezujeta hamartía in hýbris, za kateri v komiškem svetu ni prostora, tako kot ga ni za predestiniranost: komični junak sam jemlje usodo v svoje roke. John Given ugotavlja, da bi božanska sila v komediji ogrozila komično iznajdljivost. Manj ko so bogovi vpleteni v dogajanje, širše polje za dejavnost ima prebrisani komiški junak.[11] Vendar to ne pomeni, da se bogovi v stari komediji ne pojavljajo, ampak le, da so oropani svoje božanskosti. Nastopajo torej kot neprivilegirani liki: stopajo v bolj ali manj enakopravno interakcijo z ljudmi, ki jih pogosto celo premagajo z zvijačo, podkupovanjem (kakor Trigaj Hermesa v Miru) ali celo s silo (kakor Paris Dioniza v Dionizu Aleksandru). Pogosto so odvisni od človekovih daritev, brez katerih bi trpeli lakoto (kakor v Aristofanovih Ptičih ali v Ferekratovi Tiraniji, kjer se bogovi kot berači zbirajo okrog oltarja). V odnosu do ljudi njihovo funkcijo urejevalcev in kaznovalcev zamenja funkcija pomočnikov ali antigonistov glavnega, običajno človeškega junaka.

Aristotel v Poetiki loči tragedijo od komedije s trditvijo, da tragedija prikazuje boljše in komedija slabše ljudi od povprečnih (1448a), da pa komedija kaže značajsko slabost le z njenih smešnih plati (1449a). To opažanje bi lahko aplicirali tudi na komiške bogove, ki so polni človeških slabosti.

Ker so si božanski in človeški liki po značaju in dejanjih tako zelo podobni, bi se lahko vprašali, zakaj komediografi sploh posegajo po likih iz mita. Za to vidim dva razloga: vlogo smešenja bogov v ljudski kulturi smeha, kot jo definira Mihail Bahtin,[12] in njihov potencial, da se zaradi nabora stalnih mitskih lastnosti prelevijo v tipizirane like.  

Mihail Bahtin je v različnih kulturah starega in srednjega veka odkril koncept karnevalskega praznovanja, katerega del so »obredno-uprizoritvene oblike, urejene po smehovnem principu«.[13] Bistvo takšnega karnevala je alternativni red, v katerem se norme vsakdanjega življenja začasno obrnejo na glavo. Groteskna telesnost – spolnost, uživanje hrane in izločanje – je vzdignjena v središče pozornosti, normalne meje med ljudmi in hierarhija pa se porušijo.

Poglavitni del karnevala je norčevanje iz rituala in božanstva. Iz karnevalske miselnosti in ljudske kulture smeha zato vznikajo zvrsti, ki so parodija visokih literarnih zvrsti v dani kulturi. Mednje gotovo spada antična komedija, ki je v stalnem dialogu s tragedijo in z epom, saj sta humor in način sporazumevanja v njej oblika karnevalskega ljudskega govora. Zasmehovanje boga si tako lahko razložimo kot posebno ritualno funkcijo grške komedije, ki so jo uprizarjali prav za nekatere večje in manjše mestne praznike.

Poleg tega je posebnost božanskih in mitskih junakov v stari komediji v tem, da spominjajo na tipizirane komiške like, kakršne sicer najdemo v commedii dell’arte in kakršni se pri človeških junakih pojavijo šele v obdobju srednje komedije.[14] Človeški komiški junak stare komedije nima izstopajočih značajskih potez (Aristofanovi človeški liki so si zvečine podobni kot jajce jajcu), bogovi in mitski junaki pa so, nasprotno, nosilci vnaprej danih značajskih lastnosti in ritualnih funkcij, ki izvirajo iz mreže mitskih pripovedi o njih, in postanejo vir raznih komičnih zapletov. Na podlagi mita se je tako izoblikovala posebna komiška tradicija upodabljanja posameznih bogov in junakov.

Primer takšnega lika je Dioniz, ki kot protagonist v komediji nastopa pogosteje od katerega koli drugega boga. Zunajkomiško funkcijo boga opravlja v Aristofanovih Žabah, kjer razsoja med Ajshilom in Evripidom. V isti drami igra tudi strahopetca, kar je bila v skladu s pričevanjem antičnega sholiasta njegova stalna komiška karakterizacija: »Tedaj so prevladovali lačni Herakles, strahopetni Dioniz in prešuštniški Zevs, tako da se je zdelo, da gre še njim to na živce.«[15] Z gledališkimi spretnostmi lahko povežemo tudi njegovo šemljenje v Parisa in ovco v Kratinovem Dionizu Aleksandru ter v Herakla v Aristofanovih Žabah, v Evpolisovih Poveljnikih pa je okarakteriziran kot poženščen in neprimeren za vojaka, kar je v skladu s tem, da je v literaturi in kultu večkrat prikazan rahlo androgino – že njegov vezeni žafranasti plašč je bil sicer žensko oblačilo. Komični učinek so pomagali ustvarjati tudi tradicionalni božanski atributi in oblačila: da je Dioniz v Žabah našemljen v Herakla, je lahko občinstvo na prvi pogled prepoznalo po levji koži (značilni Heraklovi noši), vrženi preko Dionizovega vezenega plašča (krokotosa). Poleg Dioniza se kot liki v stari komediji najpogosteje pojavljajo še požrešnež Herakles, babjek Zevs in prebrisani Odisej.

 

Sklep 

Iz pričevanja antičnih piscev ter fragmentov komiških besedil in njihovih ohranjenih naslovov je razvidno, da je v obdobju stare komedije že bila navzoča t. i. mitološka komedija. Mitološka komedija na komičen način pripoveduje poglavja iz mitskega izročila, pri tem pa ohranja značilno komediografsko svobodo pri ustvarjanju zapleta.

Kratinova komedija Odisej in njegova druščina kaže na obstoj podzvrsti literarne parodije in parodije mita v širšem smislu, Dioniz Aleksander pa je primer svobodnega preoblikovanja mita, da bi dobil komični učinek. Mitska zgodba ne izključuje politične satire na vseh ravneh pripovedi, od namigov do metaforične identifikacije lika z realno osebo. Komiki mitske motive in like pogosto postavljajo v človeški svet in izmišljene zaplete. Najpogosteje uporabljena mitska motiva sta motiv spusta ali vzpona iz Hada in motiv zlate dobe. Posebnost stare komedije v primerjavi z drugimi dramskimi zvrstmi je tem, da je zajemanje iz mitske snovi zanjo samo ena izmed možnosti.

Bogovi in mitski junaki so v stari komediji prikazani kot aristotelski »nizki značaji«: oropani so svoje božanskosti in premoči nad človekom. Njihovo smešenje lahko razložimo s kategorijami Bahtinove karnevalske komike, katere poglavitni del je norčevanje iz božanstva in rituala. Nekateri od njih že v obdobju stare komedije privzemajo poteze stalnega, tipiziranega lika, kakršen je sicer značilen za srednjo komedijo, k njihovi komiški karakterizaciji pa prispevajo njihova vloga v mitu in kultu in njihovi božanski atributi.

Od bogov in mitskih junakov se v stari komediji najpogosteje pojavljajo Dioniz, Herakles, Odisej in Zevs.      

 

 

Viri in literatura

 

Kassel, Rudolf, Colin Austin, izd. Poetae Comici Graeci I: Comoedia Dorica, Mimi, Phlyaces. Berlin: Walter de Gruyter, 2001.

– – –. Poetae Comici Graeci IV: Aristophon – Crobylus. Berlin: Walter de Gruyter, 1983.

– – –. Poetae Comici Graeci V: Damoxenus – Magnes. Berlin: Walter de Gruyter, 1986.

 – – –. Poetae Comici Graeci VII: Menecrates – Xenophon. Berlin: Walter de Gruyter, 1989.

Aristoteles. Poetika. Prev. Kajetan Gantar. Ljubljana: Cankarjeva založba, 1982.

Bahtin, Mihail M. Ustvarjanje Françoisa Rabelaisa in ljudska kultura srednjega veka in renesanse. Prev. Borut Kraševec. Zbirka Labirinti. Ljubljana: Literarno-umetniško društvo Literatura, 2008.
Bakola, Emmanuela, »Old Comedy Disguised as Satyr Play: A New Reading of Cratinus’ ‘Dionysalexandros’ (P. Oxy.663).« Zeitschrift für Papyrologie und Epigraphik, zv. 154 (2005): 46–58. http://www.jstor.org/stable/20190985 (obiskano 20. 5. 2014).
Bartol, Krystyna, in Jerzy Danielewicz. Komedia grecka od Epicharma do Menandra: Wybór fragmentów. Varšava: Wydawnictwo Naukowe PWN, 2011.

Bowie, A. M. Aristophanes: Myth, Ritual and Comedy. Cambridge–New York–Melbourne: Cambridge University Press, 1996.
Burkert, Walter. Greek Religion: Archaic and Classical. Prev. John Raffan, Malden–Oxford–Victoria: Blackwell Publishing Ltd in Harvard University Press, 1985.
Given, John. »When Gods Don’t Appear: Divine Absence and Human Agency«. V: Aristophanes, The Classical World, zv. 102, št. 2 (zima 2009), str. 107–127, http://www.jstor.org/stable/25472021 (obiskano 20. 5. 2014).

Lowe, N. J. »Comedy.« V: New Surveys in the Classics, št. 37, Cambridge University Press, 2007.