Najnovejši prispevki

Kategorije

Arhiv

Izreki sirskih očetov

 

SVETO PISMO

 

Simon Tajbuteh

Če so oči našega uma odprte, je vsaka beseda Svetega pisma kakor nova knjiga. (iz Spisov)

 

Sv. Izak Sirski

Nikoli se ne približaj besedam skrivnosti, ki so v Svetem pismu, ne da bi prej molil in iskal zatočišče pri Bogu. Zato reci: Gospod, daj mi čutiti moč, ki je v njem. Zapomni si, da je molitev ključ, ki odpre pravi smisel Svetega pisma. (Iz Homilij)

 

Sv. Izak Sirski

Branje Svetega pisma bi morali imeti za nekaj izjemno vzvišenega. Pomembnosti tega dejanja ne moremo preceniti, saj je kot vrata, skoz katera um vstopi v božanske skrivnosti in prejme moč za jasnino molitve. (Iz Drugega dela homilij)

 

Sv. Jakob iz Saruga

Svet veni kakor cvet v vročem poldnevu, toda beseda življenja je biser za tistega, ki jo posluša. Prijatelj sveta, pusti cvet, ki ne traja, in pridi, obesi na svoje uho biser, ki je zastonj. (Iz Homilij o koncu sveta)

 

Sv. Evagrij Pontski

Neki brat ni imel nič drugega kakor knjigo z evangeliji. Prodal jo je in dobiček dal za hrano lačnim. Izrekel je tele besede: »To, kar sem prodal, je knjiga, ki mi je sama dejala: Prodaj vse, kar imaš, in daj ubogim.« (Iz Praktika)

 

 

MOLITEV

 

Sv. Efrem Sirski

Naj bo naša molitev zrcalo, Gospod, ki je postavljeno pred Tebe. Potem bo tvoja sijajna lepota vtisnjena v njegovo svetlečo površino. O Gospod, naj hudič, ki je grd, ne zre vanj, sicer se bo vanj vtisnila njegova grdota. (Iz Himen o Cerkvi)

 

Abraham iz Natparja

Duhovne molitve se ni mogoče naučiti in ni rezultat učenja ali ponavljanja besed. Kajti ko moliš, ne govoriš človeku, pred katerim lahko ponavljaš dobro pripravljen govor, temveč govoriš Njemu, ki je Duh. Zato je k Duhu treba moliti v duhu. (Iz spisa O molitvi)

 

Sv. Izak Sirski

Predaj se naporu molitve in odkril boš to, česar ne moreš slišati od drugega človeka. (Iz Drugega dela homilij)

 

Babaj Véliki

Ne zanašaj se na jutri, kajti tvoje delo pripada današnjemu dnevu. Naš čas namreč ni čas za besede ali za pridobivanje premoženja oziroma za šopirjenje z užitki ali za sproščanje v brezdelju, temveč je čas za zbiranje sadov, čas za kesanje, čas za ponižno prošnjo h Kristusu iz vsega srca. (Iz Pisma Kiriaku)

 

Simon Tajbuteh

Kdor je malomaren v molitvi in si domišlja, da so še kaka druga vrata, ki vodijo v spreobrnitev, je gnezdo demonov. (Iz spisa O različnih stopnjah duhovnega življenja)

 

Janez iz Daljate

Priznavam, da je molitev velika in vzvišena, bolj vzvišena kakor vsa dela, saj kljub temu, da je naporna, kakor so vsa dela, vendarle preganja utrujenost in napor. (Iz Dvanajstega pisma)

 

 

GREH

 

Filoksen iz Mabuga

Kakor je zaradi teme vse skrito pogledu, tako je vse skrito duši, v kateri je razpršena črnost greha, tako da ta celo ne prepozna, da je greh greh. Spoznanje greha pa je prvi korak k osvoboditvi od greha. (Iz Homilij)

 

Sv. Izak Sirski

Ne sovraži grešnika, kajti vsi smo krivi. Če si ganjen zaradi Boga, jokaj za tega človeka. Zakaj bi ga namreč sovražil? Če pa so tisto, kar sovražiš, grehi, za tega človeka moli, da boš tako lahko posnemal Kristusa, ki se ni nikoli jezil na grešnike, ampak je zanje molil. (Iz Homilij)

 

Sahdona

V vsakem človeku, naj bo še tako velik grešnik, je nekaj dobrih semen, ki jih sposobni ljudje lahko nabirajo. Zbiraj namreč kreposti in opusti napake. (Iz Knjige popolnosti)

 

Janez iz Daljate

Bodi pripravljen prenašati ponižanja in sramotenja: sprejemaj jih z radostjo kot reči, ki se ti dogajajo po pravici. V vsej preizkušnjah obsodi samega sebe, kajti ti si njihov vzrok že samo zaradi dejstva, ker si jedel prepovedan sad. (Iz Homilij)

 

 

SOLZE

 

Janez iz Daljate

Gospod, nimam solz prošnje, nimam srca, ki bi te trpeče iskalo; nimam kesanja niti skrušenosti, ki daje sinovom, da dosežejo svojo dediščino. Moj um je omračen zaradi zemeljskih reči in nimam moči, da bi mukoma vzdignil pogled k tebi. Moje srce se je ohladilo zaradi mojih mnogih slabih dejanj in ne more goreti v solzah ljubezni do tebe. O Kristus, zaklad vsega dobrega, daj mi popolno kesanje in skrušeno srce, ki bi te iskalo z ljubeznijo! (Iz Homilij)

 

 

PONIŽNOST

 

Afrahat

Ponižni je nizek, vendar se njegovo srce vzdiguje v nebeške višave. Oči njegovega obraza gledajo zemljo, oči njegovega duha pa nebeške višave. (Iz Razlag)

 

Sv. Izak Sirski

Približaj se Bogu z otroškim srcem. Pojdi predenj, da boš prejel tisto skrb, s katero očetje bedijo nad svojimi otročiči. Ko bo Bog videl, da z vso čistostjo srca zaupaš vanj bolj kot vase, bo neznana moč začela prebivati v tebi. In čutil boš z vsemi svojimi močmi moč tistega, ki je s tabo. (Iz Homilij)

 

Janez iz Daljate

Gospod posvečuje samo tistega, ki se ves čas zateka k njemu kot nečisto bitje. Takšnega se veseli posvetiti, da postane svet zaradi njegove slave. Tistemu pa, ki misli, da je svet, Sveti pravi: Ti me več ne potrebuješ, ostani sam s svojo svetostjo. (Iz Homilij)

 

Jožef Motrilec

Drugo znamenje, prek katerega zaznaš, da v tebi deluje Duh, ki si ga prejel pri krstu, pride tedaj, ko se v tebi rodi resnična ponižnost. S tem ne mislim telesne ponižnosti, temveč ponižnost duše, pri kateri ima človek sam sebe kljub velikim in čudovitim rečem, ki so se mu zgodile, za prah in pepel, za črva in ne za človeka. Vsi ljudje pa so v njegovih očeh veliki in sveti in v njegovem umu ni razlike med dobrim in slabim, pravičnikom in grešnikom. Iz takšne ponižnosti se rodijo v duši mir, krotkost in potrpežljivost v preizkušnjah. (Iz Knjige vprašanj in odgovorov)

 

 

KRIŽ

 

Sv. Efrem Sirski

Še ne povsem razvit piščanec v svoji šibkosti ne more streti lupine. Prav tako šibka je vera, ki molči. O, izpopolni jo Ti, ki izpopolnjuješ vse stvari. Ptica se razvije v treh stopnjah. Od maternice do jajca, potem do gnezda, kjer prepeva. Ko pa naposled doraste, zleti v nebo in razpre svoja krila v znamenju križa. (Iz Himen o veri)

 

Sv. Izak Sirski

Pot k Bogu je vsakodnevni križ: nihče se ne more vzpeti v nebesa prek udobja – vemo namreč, kam vodi cesta udobja! (Iz Homilij)

 

Janez iz Apameje

Vse svoje življenje bodi previden, moj brat; v svoj um zasidraj misel na Gospodovo trpljenje, kajti Gospod je duhovna trdnjava duš, zatočišče za pravične, kjer je trud dobrih del varen. (Iz Pismu Hezihiju)

 

Jožef Motrilec

Ko te nadlegujejo strasti in demoni, upri svoj pogled Vanj, v Križanega, ki ima roke in noge prebodene z žeblji ter mu glava počiva na križu; sijaj njegovega obličja je prekrila smrtna bledica. Neprenehoma premišljuj njegovo podobo v srcu, in strup kač se bo izcedil iz tvojega srca. Jezus ti je s svojim križanjem bliže, kakor je bila bronasta kača Hebrejcem. On prebiva v tvojem srcu in v skritih gubah tvoje duše žari luč njegovega poveličanega obličja. (Iz Pisma o treh stopnjah meniškega življenja)

 

Dadišo iz Katarja

Poljubi našega Gospoda na križu, dvakrat na žeblje njegove desne noge in dvakrat na žeblje njegove leve noge, in pri vsakem poljubu reci: Naj bom ozdravljen po tvojih ranah. To delaj, dokler se tvoje srce ne vname in zagori v njegovi ljubezni. (Iz spisa O samoti sedmerih tednov)

 

Sv. Izak Sirski

Nihče ne more imeti opravka z božanskimi rečmi, če prej ne prezira časnih reči in se jim docela ne odpove. Tako postane tujec trušču in užitkom tega sveta ter se opira na sramoto križa in vsak dan pije kis in žolč zaradi strasti, hudičev, ljudi in revščine. (Iz Homilij)

 

 

LJUBEZEN

 

Sv. Balaj

On prebiva med nami z milino. Priteguje nas h krajem ljubezni. Ostaja med nami in nas kliče, da bi šli na pot, ki vodi v nebesa, da bi prebivali z Njim. (Iz Himne za posvetitev nove cerkve v Kenešrinu)

 

Janez iz Daljate

Nobeno zlo ne dela duha bolj demonskega in slepega za sveto luč kakor obsojanje svojega brata v srcu, najsi bo iz kateregakoli razloga že. To zlo poraja popolno slepoto pri tistih, ki jih zadene. Nasprotno pa ljubezen in luč tistega, ki ju ima, zedinjata z Lučjo, ki je Bog. Kdo je torej slep in blodi po puščavi? Tisti, ki kleveta in obrekuje svojega brata. Tisti pa, ki ljubi Boga, ljubi tudi svojega brata, in sovražnik njegove podobe je tudi resnični nasprotnik Boga. (Iz Pisem)

 

Sv. Izak Sirski

Ljubezen je slajša od življenja. Slajše kakor med in satovje je spoznanje Boga, iz katerega se rodi ljubezen. Ljubezen se ne boji sprejeti najokrutnejše smrti zavoljo tistega, ki ga ljubi. (Iz Homilij)

 

Abraham bar Dašandad

Tvoja duša je tebi resnično dragocenejša kakor ves svet in vse, kar je na svetu. Blagor tistemu, ki si je pridobil ljubezen do Boga, in blagor tistemu, ki ga nenehoma razvnema Kristusova ljubezen. (Iz Pisma bratu)

 

Sv. Izak Sirski

Vprašanje: In kdaj človek ve, da je njegovo srce dospelo do popolnosti?

Odgovor: Ko ima vse ljudi za dobre in zanj nobeden ni nečist in umazan, tedaj je takšen človek resnično čist v srcu. (Iz Homilij)

 

 

SLADKOST

 

Simon Tajbuteh

Resnična molitev, ki izhaja iz čistega uma, prebode srce tako, da iz njega sami po sebi privrejo vzdihljaji in solze radosti, in duša se izteza k Bogu. Blagor duši, ki je okusila to sladkost. (Iz spisa O različnih stopnjah duhovnega življenja)

 

Simon Tajbuteh

Najbolj čudno pa je, da grenke zeli zunanjega beganja bolj prijajo srcu kakor Božja sladkost, ki deluje znotraj nas. (Iz spisa O posvetitvi celice)

 

Sahdona

Tako je z nevednimi ljudmi: njihov čut za razločevanje je pokvarjen, zato ne morejo ceniti čudovite sladkosti duhovne hrane, ki je izpolnjevanje Božje volje. Ta s svojo sladkostjo vrača v življenje tiste, ki jo jedo z razločevanjem. (Iz Knjige popolnosti)

 

 

LEPOTA

 

Simon Tajbuteh

Če bi vedel, kakšna lepota je skrita v tebi, ne bi imel nič na tem svetu za lepo, temveč bi se noč in dan obračal k zakladu, ki je skrit v tebi. (Iz spisa O različnih stopnjah duhovnega življenja)

 

 

LUČ

 

Sv. Evagrij Pontski

Ko um moli, je v brezoblični luči, ki se imenuje tudi Božji kraj. (Iz Dodatka k Gnostičnim poglavjem)

 

 

OGENJ

 

Sv. Efrem Sirski

Božji ogenj ima dve plati, saj lahko posveti ali uniči. Blagor vam, o moji bratje, ker se je ogenj usmiljenja spustil na vas in požrl vaše grehe ter očistil in posvetil vaša telesa. (Iz Himn o Gospodovem razglašenju)

 

***

 

NA KRATKO O IZBRANIH SIRSKIH CERKVENIH OČETIH

 

Abraham bar Dašandad (8. stoletje)

Znan tudi kot Abraham Hromi. Poučeval je v krščanski šoli v perzijskem Bašošu; dva izmed njegovih učencev sta pozneje postala katolikosa (patriarha) perzijske Cerkve. Od njegovih spisov je bilo doslej izdano samo Pismo bratu.

 

Abraham iz Natparja (7. stoletje)

O njem ne vemo kaj dosti. Prihajal naj bi iz kraja Natpar blizu Niniv (zdaj Mosul v Iraku). Večino življenja je preživel kot puščavnik.

 

Afrahat (ok. 270–ok. 345)

Prvi sirski cerkveni oče. Živel je kot asket v severni Mezopotamiji. Priča je bil preganjanju krščanstva pod perzijskim šahom Šapurjem II. Zapustil je triindvajset homilij z naslovom Razlage. Sirsko izročilo ga imenuje »Perzijski modrec«.

 

Babaj Véliki (ok. 550–628)

Eden od največjih teologov vzhodnosirske (mezopotamske ali perzijske) Cerkve. Bil je opat samostana na gori Izla pri Nizibah (zdaj Nusajbin ob turško-sirski meji). Njegova teologija predstavlja sintezo med intelektualistično eksegezo Teodorja iz Mopsvestije in spekulativno mistiko Evagrija Pontskega, čigar Gnostična poglavja je tudi na široko komentiral.

 

Sv. Balaj (5. stoletje)

Doma je bil iz Kenešrina (lat. Chalcis ad Bellum), nekdanjega mesta na severu Sirije, ki je bilo tudi rojstni kraj poganskega novoplatonskega filozofa Jambliha. O njem ne vemo skoraj ničesar. Ohranile so se njegove pridige in nekaj himen.

 

Dadišo iz Katarja (7. stoletje)

Kot pove že ime, izhaja iz Katarja, polotoka na vzhodu Arabije. Njegovo poglavitno delo je komentar Asketikona sv. Izaije iz Sketis. Tako kot večina sirskih očetov je bil puščavnik.

 

Sv. Efrem Sirski (ok. 305–373)

Največji sirski cerkveni oče. Rodil se je v Nizibah v tedanji Perziji, večino življenja pa je kot diakon in katehist preživel v Edesi. Zapustil je ogromen korpus cerkvenih himen (madraš). Sirsko cerkveno izročilo ga zato imenuje tudi »Harfa Svetega Duha«. Kot svetnika ga častijo vse krščanske Cerkve. Papež Benedikt XV. ga je leta 1920 povzdignil v cerkvenega učitelja.

 

Sv. Evagrij Pontski (ok. 345–399)

Čeprav gre za grškega pisca, ga zaradi njegovega izrednega vpliva na sirsko duhovnost, pa tudi zato, ker se je precej njegovih spisov ohranilo samo v sirščini, lahko imamo tudi za sirskega cerkvenega očeta. Bil je teološko in duhovno najprodornejši puščavski oče. Rodil se je v Ibori (Mala Azija). Bil je prijatelj Bazilija Velikega in Gregorja iz Nazianza. Po zapletu v Carigradu, kjer se je zaljubil v ženo visokega uradnika, je zbežal v Jeruzalem. Kmalu se je pomenišil ter na podlagi svoje puščavniške izkušnje in izkušnje svojih učiteljev (zlasti sv. Makarija Vélikega in sv. Makarija Aleksandrijskega) opravil prvo teološko sintezo meniške duhovnosti. Intelektualno je bil pod močnim Origenovim vplivom. Morda preseneča njegov naziv »sveti«, ker je na latinskem Zahodu in grškem Vzhodu po obsodbi origenizma leta 553 veljal za heretika, vendar je treba vedeti, da ga koptska, sirska in armenska Cerkev že od nekdaj častijo kot svetnika. Goduje 11. februarja.

 

Filoksen iz Mabuga

Zaradi svoje monofizitske kristologije je v vseh kalcedonskih Cerkvah prišel v nemilost. Visoko ga ceni zlasti jakobitska, zahodnosirska Cerkev. Je avtor več teoloških del in prevoda Svetega pisma v sirščino (t. i. Philoxeniana), v svojih pismih in homilijah pa se kaže za mojstra duhovnega življenja.

 

Sv. Izak Sirski (7. stoletje)

Eden izmed največjih duhovnih učiteljev krščanskega Vzhoda. Pri Sircih je znan kot Izak iz Niniv, saj je bil nekaj časa škof tega starega mesta (zdaj Mosul v Iraku). Sicer je večino življenja preživel kot puščavnik v huzistanskih gorah v jugozahodnem Iranu. Na starost naj bi zaradi nenehnega branja oslepel. Njegove Homilije so eno izmed najbolj branih duhovnih čtiv vzhodnega krščanstva. Že v 9. stoletju so bile prevedene v grščino. Goduje 28. januarja.

 

Sv. Jakob iz Saruga (ok. 450–521)

Eden izmed velikih sirskih cerkvenih pesnikov, imenovan »Piščal Svetega Duha«. Šolal se je v katehetski šoli v Edesi. Bil je škof Batnana v pokrajini Sarug (na meji med zdajšnjo Turčijo in Sirijo). Čeprav je deloval v monofizitskem okolju, se je distanciral od dogmatičnih kontroverz in svojo živo vero raje izražal v memrah (verzificiranih homilijah), ki so bile prevedene v vse vzhodne krščanske jezike. Njegova teologija je povsem semitska, biblična in polna pristne lirike. Kot svetnika ga častita zahodnosirska (29. november) in armenska Cerkev (25. september).

 

Janez iz Apameje (5. stoletje)

Imenovan tudi Janez Samotar. O njem ne vemo skoraj ničesar razen tega, da je živel v drugi polovici 5. stoletja v sirskem mestu Apameja. Njegova teologija in duhovnost sta docela nehelenizirani in sta močno vplivali na zahodno in vzhodno sirsko Cerkev.

 

Janez iz Daljate (ok. 690–ok. 785)

Besedila, ki so se ohranila anonimno, zgolj pod imenom »sveti saba (sir. starec)« oziroma, v arabskem prevodu, »duhovni šejk«, so šele novejše raziskave pripisale Janezu iz Daljate, sicer znanem tudi pod imenom Janez Starec (Johannan Saba). Njegovo pravo ime je bilo zakrito zato, ker ga je vzhodnosirski patriarh Timotej I. obdolžil mesalijanske herezije. To pa ni moglo zadržati vpliva njegovega duhovnega nauka. Njegovi spisi, ki obsegajo homilije, pisma in izreke, so bili namreč na krščanskem Vzhodu nenavadno priljubljeni. Prevedli so jih tudi v arabščino in etiopščino ter nekaj malega (pod imenom sv. Izaka iz Niniv) v grščino. Je najizvirnejši mistik sirske Cerkve. Rodil se je v Nuhadri (Dohuku) na severu zdajšnjega Iraka, kot puščavnik pa je živel v Daljati in potem na gori Qardu (al-Džudi). Na tej gori, na kateri je po starem izročilu pristala Noetova barka, je tudi ustanovil samostan. Tako kot pozneje sv. Frančiška na Zahodu se ga je držal sloves, da se ga živali niso bale.

 

Jožef Motrilec (ok.710–ok. 787)

Jožef Motrilec (sir. Hazzaja) se je rodil na začetku 8. stoletju v zoroastrski družini. Pri sedmih letih so ga ujeli in zasužnjili Arabci. Potem je prišel v roke nekemu krščanskemu gospodu in postal kristjan. Po krstu je vstopil v neki samostan na severu Iraka. Pozneje je bil opat v več samostanih. Na sinodi leta 786 ga je skupaj z Janezom iz Daljate in Janezom iz Apameje izobčil Sirski patriarh Timotej I. Kljub temu gre za enega izmed najglobljih in najplodovitejših piscev vzhodnosirske Cerkve. Komentiral je dela Evagrija Pontskega, Izaije iz Sketisa in Dionizija Areopagita. Ohranilo se je le malo od njegovih številnih del, njegova mistična teologija pa je najbolje razvidna iz Pisma o treh stopnjah meniškega življenja.

 

Sahdona (7. stoletje)

Imenovan tudi Pričevalec (gr. Martyrios). Rodil se je v perzijskem mestu Halmon in po gorečih molitvah svoje pobožne krščanske matere še kot zelo mlad postal menih. Okoli leta 635 je postal škof, a ga je patriarh Vzhodne Cerkve zaradi kalcedonske teologije izobčil. Zapustil je rodno Perzijo in odtlej večino življenja preživel kot puščavnik v neki jami blizu sirskega mesta Edesa. Njegov najpomembnejši spis je Knjiga popolnosti. V njem je mogoče čutiti vpliv grških očetov, zlasti sv. Bazilija Vélikega in sv. Gregorja iz Nazianza.

 

Simon Tajbuteh (7. stoletje)

Simon Tajbuteh (db. Simon Njegove milosti) je bil vzhodnosirski puščavnik in zdravnik. Njegova mistika močno poudarja fizično, medicinsko plat duhovnosti.

 

 

 

Izreki sirskih očetov

 

SVETO PISMO

 

Simon Tajbuteh

Če so oči našega uma odprte, je vsaka beseda Svetega pisma kakor nova knjiga. (iz Spisov)

 

Sv. Izak Sirski

Nikoli se ne približaj besedam skrivnosti, ki so v Svetem pismu, ne da bi prej molil in iskal zatočišče pri Bogu. Zato reci: Gospod, daj mi čutiti moč, ki je v njem. Zapomni si, da je molitev ključ, ki odpre pravi smisel Svetega pisma. (Iz Homilij)

 

Sv. Izak Sirski

Branje Svetega pisma bi morali imeti za nekaj izjemno vzvišenega. Pomembnosti tega dejanja ne moremo preceniti, saj je kot vrata, skoz katera um vstopi v božanske skrivnosti in prejme moč za jasnino molitve. (Iz Drugega dela homilij)

 

Sv. Jakob iz Saruga

Svet veni kakor cvet v vročem poldnevu, toda beseda življenja je biser za tistega, ki jo posluša. Prijatelj sveta, pusti cvet, ki ne traja, in pridi, obesi na svoje uho biser, ki je zastonj. (Iz Homilij o koncu sveta)

 

Sv. Evagrij Pontski

Neki brat ni imel nič drugega kakor knjigo z evangeliji. Prodal jo je in dobiček dal za hrano lačnim. Izrekel je tele besede: »To, kar sem prodal, je knjiga, ki mi je sama dejala: Prodaj vse, kar imaš, in daj ubogim.« (Iz Praktika)

 

 

MOLITEV

 

Sv. Efrem Sirski

Naj bo naša molitev zrcalo, Gospod, ki je postavljeno pred Tebe. Potem bo tvoja sijajna lepota vtisnjena v njegovo svetlečo površino. O Gospod, naj hudič, ki je grd, ne zre vanj, sicer se bo vanj vtisnila njegova grdota. (Iz Himen o Cerkvi)

 

Abraham iz Natparja

Duhovne molitve se ni mogoče naučiti in ni rezultat učenja ali ponavljanja besed. Kajti ko moliš, ne govoriš človeku, pred katerim lahko ponavljaš dobro pripravljen govor, temveč govoriš Njemu, ki je Duh. Zato je k Duhu treba moliti v duhu. (Iz spisa O molitvi)

 

Sv. Izak Sirski

Predaj se naporu molitve in odkril boš to, česar ne moreš slišati od drugega človeka. (Iz Drugega dela homilij)

 

Babaj Véliki

Ne zanašaj se na jutri, kajti tvoje delo pripada današnjemu dnevu. Naš čas namreč ni čas za besede ali za pridobivanje premoženja oziroma za šopirjenje z užitki ali za sproščanje v brezdelju, temveč je čas za zbiranje sadov, čas za kesanje, čas za ponižno prošnjo h Kristusu iz vsega srca. (Iz Pisma Kiriaku)

 

Simon Tajbuteh

Kdor je malomaren v molitvi in si domišlja, da so še kaka druga vrata, ki vodijo v spreobrnitev, je gnezdo demonov. (Iz spisa O različnih stopnjah duhovnega življenja)

 

Janez iz Daljate

Priznavam, da je molitev velika in vzvišena, bolj vzvišena kakor vsa dela, saj kljub temu, da je naporna, kakor so vsa dela, vendarle preganja utrujenost in napor. (Iz Dvanajstega pisma)

 

 

GREH

 

Filoksen iz Mabuga

Kakor je zaradi teme vse skrito pogledu, tako je vse skrito duši, v kateri je razpršena črnost greha, tako da ta celo ne prepozna, da je greh greh. Spoznanje greha pa je prvi korak k osvoboditvi od greha. (Iz Homilij)

 

Sv. Izak Sirski

Ne sovraži grešnika, kajti vsi smo krivi. Če si ganjen zaradi Boga, jokaj za tega človeka. Zakaj bi ga namreč sovražil? Če pa so tisto, kar sovražiš, grehi, za tega človeka moli, da boš tako lahko posnemal Kristusa, ki se ni nikoli jezil na grešnike, ampak je zanje molil. (Iz Homilij)

 

Sahdona

V vsakem človeku, naj bo še tako velik grešnik, je nekaj dobrih semen, ki jih sposobni ljudje lahko nabirajo. Zbiraj namreč kreposti in opusti napake. (Iz Knjige popolnosti)

 

Janez iz Daljate

Bodi pripravljen prenašati ponižanja in sramotenja: sprejemaj jih z radostjo kot reči, ki se ti dogajajo po pravici. V vsej preizkušnjah obsodi samega sebe, kajti ti si njihov vzrok že samo zaradi dejstva, ker si jedel prepovedan sad. (Iz Homilij)

 

 

SOLZE

 

Janez iz Daljate

Gospod, nimam solz prošnje, nimam srca, ki bi te trpeče iskalo; nimam kesanja niti skrušenosti, ki daje sinovom, da dosežejo svojo dediščino. Moj um je omračen zaradi zemeljskih reči in nimam moči, da bi mukoma vzdignil pogled k tebi. Moje srce se je ohladilo zaradi mojih mnogih slabih dejanj in ne more goreti v solzah ljubezni do tebe. O Kristus, zaklad vsega dobrega, daj mi popolno kesanje in skrušeno srce, ki bi te iskalo z ljubeznijo! (Iz Homilij)

 

 

PONIŽNOST

 

Afrahat

Ponižni je nizek, vendar se njegovo srce vzdiguje v nebeške višave. Oči njegovega obraza gledajo zemljo, oči njegovega duha pa nebeške višave. (Iz Razlag)

 

Sv. Izak Sirski

Približaj se Bogu z otroškim srcem. Pojdi predenj, da boš prejel tisto skrb, s katero očetje bedijo nad svojimi otročiči. Ko bo Bog videl, da z vso čistostjo srca zaupaš vanj bolj kot vase, bo neznana moč začela prebivati v tebi. In čutil boš z vsemi svojimi močmi moč tistega, ki je s tabo. (Iz Homilij)

 

Janez iz Daljate

Gospod posvečuje samo tistega, ki se ves čas zateka k njemu kot nečisto bitje. Takšnega se veseli posvetiti, da postane svet zaradi njegove slave. Tistemu pa, ki misli, da je svet, Sveti pravi: Ti me več ne potrebuješ, ostani sam s svojo svetostjo. (Iz Homilij)

 

Jožef Motrilec

Drugo znamenje, prek katerega zaznaš, da v tebi deluje Duh, ki si ga prejel pri krstu, pride tedaj, ko se v tebi rodi resnična ponižnost. S tem ne mislim telesne ponižnosti, temveč ponižnost duše, pri kateri ima človek sam sebe kljub velikim in čudovitim rečem, ki so se mu zgodile, za prah in pepel, za črva in ne za človeka. Vsi ljudje pa so v njegovih očeh veliki in sveti in v njegovem umu ni razlike med dobrim in slabim, pravičnikom in grešnikom. Iz takšne ponižnosti se rodijo v duši mir, krotkost in potrpežljivost v preizkušnjah. (Iz Knjige vprašanj in odgovorov)

 

 

KRIŽ

 

Sv. Efrem Sirski

Še ne povsem razvit piščanec v svoji šibkosti ne more streti lupine. Prav tako šibka je vera, ki molči. O, izpopolni jo Ti, ki izpopolnjuješ vse stvari. Ptica se razvije v treh stopnjah. Od maternice do jajca, potem do gnezda, kjer prepeva. Ko pa naposled doraste, zleti v nebo in razpre svoja krila v znamenju križa. (Iz Himen o veri)

 

Sv. Izak Sirski

Pot k Bogu je vsakodnevni križ: nihče se ne more vzpeti v nebesa prek udobja – vemo namreč, kam vodi cesta udobja! (Iz Homilij)

 

Janez iz Apameje

Vse svoje življenje bodi previden, moj brat; v svoj um zasidraj misel na Gospodovo trpljenje, kajti Gospod je duhovna trdnjava duš, zatočišče za pravične, kjer je trud dobrih del varen. (Iz Pismu Hezihiju)

 

Jožef Motrilec

Ko te nadlegujejo strasti in demoni, upri svoj pogled Vanj, v Križanega, ki ima roke in noge prebodene z žeblji ter mu glava počiva na križu; sijaj njegovega obličja je prekrila smrtna bledica. Neprenehoma premišljuj njegovo podobo v srcu, in strup kač se bo izcedil iz tvojega srca. Jezus ti je s svojim križanjem bliže, kakor je bila bronasta kača Hebrejcem. On prebiva v tvojem srcu in v skritih gubah tvoje duše žari luč njegovega poveličanega obličja. (Iz Pisma o treh stopnjah meniškega življenja)

 

Dadišo iz Katarja

Poljubi našega Gospoda na križu, dvakrat na žeblje njegove desne noge in dvakrat na žeblje njegove leve noge, in pri vsakem poljubu reci: Naj bom ozdravljen po tvojih ranah. To delaj, dokler se tvoje srce ne vname in zagori v njegovi ljubezni. (Iz spisa O samoti sedmerih tednov)

 

Sv. Izak Sirski

Nihče ne more imeti opravka z božanskimi rečmi, če prej ne prezira časnih reči in se jim docela ne odpove. Tako postane tujec trušču in užitkom tega sveta ter se opira na sramoto križa in vsak dan pije kis in žolč zaradi strasti, hudičev, ljudi in revščine. (Iz Homilij)

 

 

LJUBEZEN

 

Sv. Balaj

On prebiva med nami z milino. Priteguje nas h krajem ljubezni. Ostaja med nami in nas kliče, da bi šli na pot, ki vodi v nebesa, da bi prebivali z Njim. (Iz Himne za posvetitev nove cerkve v Kenešrinu)

 

Janez iz Daljate

Nobeno zlo ne dela duha bolj demonskega in slepega za sveto luč kakor obsojanje svojega brata v srcu, najsi bo iz kateregakoli razloga že. To zlo poraja popolno slepoto pri tistih, ki jih zadene. Nasprotno pa ljubezen in luč tistega, ki ju ima, zedinjata z Lučjo, ki je Bog. Kdo je torej slep in blodi po puščavi? Tisti, ki kleveta in obrekuje svojega brata. Tisti pa, ki ljubi Boga, ljubi tudi svojega brata, in sovražnik njegove podobe je tudi resnični nasprotnik Boga. (Iz Pisem)

 

Sv. Izak Sirski

Ljubezen je slajša od življenja. Slajše kakor med in satovje je spoznanje Boga, iz katerega se rodi ljubezen. Ljubezen se ne boji sprejeti najokrutnejše smrti zavoljo tistega, ki ga ljubi. (Iz Homilij)

 

Abraham bar Dašandad

Tvoja duša je tebi resnično dragocenejša kakor ves svet in vse, kar je na svetu. Blagor tistemu, ki si je pridobil ljubezen do Boga, in blagor tistemu, ki ga nenehoma razvnema Kristusova ljubezen. (Iz Pisma bratu)

 

Sv. Izak Sirski

Vprašanje: In kdaj človek ve, da je njegovo srce dospelo do popolnosti?

Odgovor: Ko ima vse ljudi za dobre in zanj nobeden ni nečist in umazan, tedaj je takšen človek resnično čist v srcu. (Iz Homilij)

 

 

SLADKOST

 

Simon Tajbuteh

Resnična molitev, ki izhaja iz čistega uma, prebode srce tako, da iz njega sami po sebi privrejo vzdihljaji in solze radosti, in duša se izteza k Bogu. Blagor duši, ki je okusila to sladkost. (Iz spisa O različnih stopnjah duhovnega življenja)

 

Simon Tajbuteh

Najbolj čudno pa je, da grenke zeli zunanjega beganja bolj prijajo srcu kakor Božja sladkost, ki deluje znotraj nas. (Iz spisa O posvetitvi celice)

 

Sahdona

Tako je z nevednimi ljudmi: njihov čut za razločevanje je pokvarjen, zato ne morejo ceniti čudovite sladkosti duhovne hrane, ki je izpolnjevanje Božje volje. Ta s svojo sladkostjo vrača v življenje tiste, ki jo jedo z razločevanjem. (Iz Knjige popolnosti)

 

 

LEPOTA

 

Simon Tajbuteh

Če bi vedel, kakšna lepota je skrita v tebi, ne bi imel nič na tem svetu za lepo, temveč bi se noč in dan obračal k zakladu, ki je skrit v tebi. (Iz spisa O različnih stopnjah duhovnega življenja)

 

 

LUČ

 

Sv. Evagrij Pontski

Ko um moli, je v brezoblični luči, ki se imenuje tudi Božji kraj. (Iz Dodatka k Gnostičnim poglavjem)

 

 

OGENJ

 

Sv. Efrem Sirski

Božji ogenj ima dve plati, saj lahko posveti ali uniči. Blagor vam, o moji bratje, ker se je ogenj usmiljenja spustil na vas in požrl vaše grehe ter očistil in posvetil vaša telesa. (Iz Himn o Gospodovem razglašenju)

 

***

 

NA KRATKO O IZBRANIH SIRSKIH CERKVENIH OČETIH

 

Abraham bar Dašandad (8. stoletje)

Znan tudi kot Abraham Hromi. Poučeval je v krščanski šoli v perzijskem Bašošu; dva izmed njegovih učencev sta pozneje postala katolikosa (patriarha) perzijske Cerkve. Od njegovih spisov je bilo doslej izdano samo Pismo bratu.

 

Abraham iz Natparja (7. stoletje)

O njem ne vemo kaj dosti. Prihajal naj bi iz kraja Natpar blizu Niniv (zdaj Mosul v Iraku). Večino življenja je preživel kot puščavnik.

 

Afrahat (ok. 270–ok. 345)

Prvi sirski cerkveni oče. Živel je kot asket v severni Mezopotamiji. Priča je bil preganjanju krščanstva pod perzijskim šahom Šapurjem II. Zapustil je triindvajset homilij z naslovom Razlage. Sirsko izročilo ga imenuje »Perzijski modrec«.

 

Babaj Véliki (ok. 550–628)

Eden od največjih teologov vzhodnosirske (mezopotamske ali perzijske) Cerkve. Bil je opat samostana na gori Izla pri Nizibah (zdaj Nusajbin ob turško-sirski meji). Njegova teologija predstavlja sintezo med intelektualistično eksegezo Teodorja iz Mopsvestije in spekulativno mistiko Evagrija Pontskega, čigar Gnostična poglavja je tudi na široko komentiral.

 

Sv. Balaj (5. stoletje)

Doma je bil iz Kenešrina (lat. Chalcis ad Bellum), nekdanjega mesta na severu Sirije, ki je bilo tudi rojstni kraj poganskega novoplatonskega filozofa Jambliha. O njem ne vemo skoraj ničesar. Ohranile so se njegove pridige in nekaj himen.

 

Dadišo iz Katarja (7. stoletje)

Kot pove že ime, izhaja iz Katarja, polotoka na vzhodu Arabije. Njegovo poglavitno delo je komentar Asketikona sv. Izaije iz Sketis. Tako kot večina sirskih očetov je bil puščavnik.

 

Sv. Efrem Sirski (ok. 305–373)

Največji sirski cerkveni oče. Rodil se je v Nizibah v tedanji Perziji, večino življenja pa je kot diakon in katehist preživel v Edesi. Zapustil je ogromen korpus cerkvenih himen (madraš). Sirsko cerkveno izročilo ga zato imenuje tudi »Harfa Svetega Duha«. Kot svetnika ga častijo vse krščanske Cerkve. Papež Benedikt XV. ga je leta 1920 povzdignil v cerkvenega učitelja.

 

Sv. Evagrij Pontski (ok. 345–399)

Čeprav gre za grškega pisca, ga zaradi njegovega izrednega vpliva na sirsko duhovnost, pa tudi zato, ker se je precej njegovih spisov ohranilo samo v sirščini, lahko imamo tudi za sirskega cerkvenega očeta. Bil je teološko in duhovno najprodornejši puščavski oče. Rodil se je v Ibori (Mala Azija). Bil je prijatelj Bazilija Velikega in Gregorja iz Nazianza. Po zapletu v Carigradu, kjer se je zaljubil v ženo visokega uradnika, je zbežal v Jeruzalem. Kmalu se je pomenišil ter na podlagi svoje puščavniške izkušnje in izkušnje svojih učiteljev (zlasti sv. Makarija Vélikega in sv. Makarija Aleksandrijskega) opravil prvo teološko sintezo meniške duhovnosti. Intelektualno je bil pod močnim Origenovim vplivom. Morda preseneča njegov naziv »sveti«, ker je na latinskem Zahodu in grškem Vzhodu po obsodbi origenizma leta 553 veljal za heretika, vendar je treba vedeti, da ga koptska, sirska in armenska Cerkev že od nekdaj častijo kot svetnika. Goduje 11. februarja.

 

Filoksen iz Mabuga

Zaradi svoje monofizitske kristologije je v vseh kalcedonskih Cerkvah prišel v nemilost. Visoko ga ceni zlasti jakobitska, zahodnosirska Cerkev. Je avtor več teoloških del in prevoda Svetega pisma v sirščino (t. i. Philoxeniana), v svojih pismih in homilijah pa se kaže za mojstra duhovnega življenja.

 

Sv. Izak Sirski (7. stoletje)

Eden izmed največjih duhovnih učiteljev krščanskega Vzhoda. Pri Sircih je znan kot Izak iz Niniv, saj je bil nekaj časa škof tega starega mesta (zdaj Mosul v Iraku). Sicer je večino življenja preživel kot puščavnik v huzistanskih gorah v jugozahodnem Iranu. Na starost naj bi zaradi nenehnega branja oslepel. Njegove Homilije so eno izmed najbolj branih duhovnih čtiv vzhodnega krščanstva. Že v 9. stoletju so bile prevedene v grščino. Goduje 28. januarja.

 

Sv. Jakob iz Saruga (ok. 450–521)

Eden izmed velikih sirskih cerkvenih pesnikov, imenovan »Piščal Svetega Duha«. Šolal se je v katehetski šoli v Edesi. Bil je škof Batnana v pokrajini Sarug (na meji med zdajšnjo Turčijo in Sirijo). Čeprav je deloval v monofizitskem okolju, se je distanciral od dogmatičnih kontroverz in svojo živo vero raje izražal v memrah (verzificiranih homilijah), ki so bile prevedene v vse vzhodne krščanske jezike. Njegova teologija je povsem semitska, biblična in polna pristne lirike. Kot svetnika ga častita zahodnosirska (29. november) in armenska Cerkev (25. september).

 

Janez iz Apameje (5. stoletje)

Imenovan tudi Janez Samotar. O njem ne vemo skoraj ničesar razen tega, da je živel v drugi polovici 5. stoletja v sirskem mestu Apameja. Njegova teologija in duhovnost sta docela nehelenizirani in sta močno vplivali na zahodno in vzhodno sirsko Cerkev.

 

Janez iz Daljate (ok. 690–ok. 785)

Besedila, ki so se ohranila anonimno, zgolj pod imenom »sveti saba (sir. starec)« oziroma, v arabskem prevodu, »duhovni šejk«, so šele novejše raziskave pripisale Janezu iz Daljate, sicer znanem tudi pod imenom Janez Starec (Johannan Saba). Njegovo pravo ime je bilo zakrito zato, ker ga je vzhodnosirski patriarh Timotej I. obdolžil mesalijanske herezije. To pa ni moglo zadržati vpliva njegovega duhovnega nauka. Njegovi spisi, ki obsegajo homilije, pisma in izreke, so bili namreč na krščanskem Vzhodu nenavadno priljubljeni. Prevedli so jih tudi v arabščino in etiopščino ter nekaj malega (pod imenom sv. Izaka iz Niniv) v grščino. Je najizvirnejši mistik sirske Cerkve. Rodil se je v Nuhadri (Dohuku) na severu zdajšnjega Iraka, kot puščavnik pa je živel v Daljati in potem na gori Qardu (al-Džudi). Na tej gori, na kateri je po starem izročilu pristala Noetova barka, je tudi ustanovil samostan. Tako kot pozneje sv. Frančiška na Zahodu se ga je držal sloves, da se ga živali niso bale.

 

Jožef Motrilec (ok.710–ok. 787)

Jožef Motrilec (sir. Hazzaja) se je rodil na začetku 8. stoletju v zoroastrski družini. Pri sedmih letih so ga ujeli in zasužnjili Arabci. Potem je prišel v roke nekemu krščanskemu gospodu in postal kristjan. Po krstu je vstopil v neki samostan na severu Iraka. Pozneje je bil opat v več samostanih. Na sinodi leta 786 ga je skupaj z Janezom iz Daljate in Janezom iz Apameje izobčil Sirski patriarh Timotej I. Kljub temu gre za enega izmed najglobljih in najplodovitejših piscev vzhodnosirske Cerkve. Komentiral je dela Evagrija Pontskega, Izaije iz Sketisa in Dionizija Areopagita. Ohranilo se je le malo od njegovih številnih del, njegova mistična teologija pa je najbolje razvidna iz Pisma o treh stopnjah meniškega življenja.

 

Sahdona (7. stoletje)

Imenovan tudi Pričevalec (gr. Martyrios). Rodil se je v perzijskem mestu Halmon in po gorečih molitvah svoje pobožne krščanske matere še kot zelo mlad postal menih. Okoli leta 635 je postal škof, a ga je patriarh Vzhodne Cerkve zaradi kalcedonske teologije izobčil. Zapustil je rodno Perzijo in odtlej večino življenja preživel kot puščavnik v neki jami blizu sirskega mesta Edesa. Njegov najpomembnejši spis je Knjiga popolnosti. V njem je mogoče čutiti vpliv grških očetov, zlasti sv. Bazilija Vélikega in sv. Gregorja iz Nazianza.

 

Simon Tajbuteh (7. stoletje)

Simon Tajbuteh (db. Simon Njegove milosti) je bil vzhodnosirski puščavnik in zdravnik. Njegova mistika močno poudarja fizično, medicinsko plat duhovnosti.

 

 

 

Najnovejši prispevki

Kategorije

Arhiv