Nikita Mihalkov (1945), znameniti ruski režiser, igralec, scenarist in producent, se je leta 2007 kot režiser in eden od igralcev podpisal pod film 12. Gre za priredbo filma Sidneyja Lumeta Dvanajst jeznih mož iz leta 1957. Film 12 je bil ovenčan z nagrado beneškega filmskega festivala in nominacijo za oskarja za najboljši tujejezični film. Ob bučnem priznanju pa je doživel tudi goreče kritike, češ da je v njem skrita avtorjeva ideologija.

Mihalkov je izpričan nacionalist, ponosni Putinov zaveznik, podpornik Srbov v sporih glede Kosova in, kakor se za Rusa spodobi, nasploh velik slavoljub. Marsikakega razumnega človeka avtor, ki s skrajnimi in kontroverznimi stališči stopa v javnost, upravičeno jezi. Ali ta prepričanja vdrejo tudi v film 12? Ogledati si ga moramo pošteno, ne da bi bili vnaprej obremenjeni s tem, kakšen je avtor kot človek; prava umetnost je le tista, ki je večstranska in neodvisna.

Prvič sem 12 gledala brez podnapisov. Ker ruščino slabo razumem, sem razumela le najsplošnejši okvir dogajanja. Dvanajst porotnikov se zbere, da razsodijo o krivdi oziroma nedolžnosti čečenskega fanta, ki je obtožen umora svojega krušnega očeta. Na odločitev porote se ni mogoče pritožiti, zato mora biti glasovanje porotnikov popolnoma enotno; ali so vsi za to, da je Čečen kriv, in ga s tem obsodijo na dosmrtno ječo, ali pa za to, da ni, in ga spustijo na prostost. Toliko mi je bilo jasno, začudeno pa sem se spraševala, o čem dvanajsterica v posameznih trenutkih premišljuje, kaj tehtajo, o čem neki se pogovarjajo in kako je lahko njihovo argumentiranje tako prepričljivo, da se marsikak porotnik pozibava kakor jadrnica, ki je v viharnem vremenu ostala na odprtem morju; zdaj besno vzklika, fant je kriv, vinoven, že v naslednjem trenutku, po le nekaj besedah, pa se z vsem srcem postavlja v njegov bran. Najprej so večini porotnikov stvari jasne in preproste, enajst od dvanajstih jih dvigne roko, da je Čečen kriv. Kaj se zgodi med njihovimi družnimi tehtanji, da se vsi spreobrnejo, dokler nazadnje ne dobimo zrcalne slike, ko jih enajst glasuje za Čečenovo nedolžnost in le eden iz nekih posebnih razlogov proti njej? Z veliko radovednostjo sem prisluhnila njihovim pripovedim in izkušnjam, ki so jih pozorno odkrivali drug drugemu, jih nadvse zavzeto, teatralno in včasih s solzami v očeh, pa drugič tudi nekoliko dolgovezno – Rusi radi zelo čustveno nastopajo s svojo življenjsko zgodbo, in pred seboj imamo izrazito ruski film – ali na videz brez povezave z osrednjo nitjo razgrinjali pred poslušalci, a sem zavoljo tujega jezika ostajala vanje neposvečena, s svojo vsebino so me zaobšle. Vprašanje krivde ali nedolžnosti mi ni dalo miru. Ker se bom morala še dolgo učiti ruščine, preden bom lahko razumela vse pomene in odtenke lepega in napetega filma Mihalkova, sem si ga, ko so ga zavrteli po televiziji, ogledala s podnapisi, vtaroj raz. Film me je navdušil že prvič s svojo vizualno in simbolično govorico, ki je univerzalnejša in instinktivnejša od jezikovne; a ob drugem gledanju od vznemirjenja nad besedami, ki so jih izrekali porotniki, nekako ves film nisem mežiknila z očmi. Kmalu sem si ga ogledala še tretjič. Toliko ogledov je pri meni doživel le še en film, Sibirski brivec; posnel ga je isti režiser.

Ko je sojenje pri kraju, porotnike odpeljejo v bližnjo šolo in jih, ker sodne prostore ravno prenavljajo, zaprejo v šolsko telovadnico. Prav to prizorišče za film nikakor ni brez pomena. Športna dvorana je kraj, nabit z živahnostjo in energičnostjo, s svojo prostornostjo in telovadnimi orodji človeka kar vabi h gibanju. Tudi porotnikom na njihovi uradni dolžnosti takoj omogoči, da se sprostijo; eden začne na koš metati žogo, ki jo drugi lovi, tretji se s prsti sprehodi po tipkah klavirja, ki ga, ograjenega, očitno hranijo tu. Nedisciplinirano se razkropijo po prostoru, olajšat se gredo na stranišče in prav neobremenjeni z nalogo, ki jih čaka, prisrčno pretegujejo svoje kosti. Te so po tridnevnem sojenju, ki so ga spremljali, nekoliko zasedene in okorele. A v filmu 12 nič ni prepuščeno naključju in njihova igrivost v dvorani, v katero so prišli odločat o pomembnem vprašanju, ni brez učinkov. Njihova svoboda se roga fantovi ujetosti. Kamera večino časa spremlja telovadnico in poroto v njej, a vmes nam za krajše trenutke približa tudi Čečena, ki na odločitev svojih »sodnikov« čaka v majhni hladni celici. Podobno kakor porotniki se tudi on veliko premika, a je nekakšen kontrapunkt njihovi brezskrbnosti. Ko se giblje po celici gor in dol, je tak, kot bi z zanesljivim korakom stopal po tanki liniji med življenjem in smrtjo. Odšteva čas in razmigava telo, se vrti in pleše, da bi se med mrzlimi zidovi ječe vsaj malo ogrel. Zaradi njegove nemočne prepuščenosti dvanajsterici tujih ljudi se gledalec ne more izogniti občutku, da so porotniki s tolikšno odgovornostjo precej brezbrižni do svojega poslanstva. Prav lahkomiselno za hec jim gre. To se še toliko bolj izkristalizira po prvem glasovanju, ko v zrak štrli enajst rok za fantovo krivdo. En sam porotnik izrazi grozo, ki ga obide ob tako bliskovitem odločanju. Ne trdi, da je fant nedolžen – teren zdaj še ni zrel, da bi se zavzemal za tako skrajnost –, ampak si želi, da bi se o tem vprašanju vsaj malo pogovarjali. Tam nekje je človek, pravi, ki ga obsojamo na dosmrtno ječo. Nikoli več, nikagda, ne bo ugledal svobode. Kolege poziva, naj se zamislijo nad tem.

Po robu se postavi večini, ki se mu zdaj bolj ali manj posmehuje, češ premišljati bi bilo treba, če bi obstajal kak »razumen dvom«, njihova zadeva pa je onkraj takega dvoma. To utemeljuje porotnik, ki je imel med študijem menedžmenta na Harvardu tudi predmet iz prava in je strokovno podkovan. V dvorani torej odmeva krohot, dvomeči porotnik pa vstane od mize in se s to telesno kretnjo tudi simbolično odmakne od moralnih nazorov svojih kolegov.

Glasujmo še enkrat, predlaga, toda tokrat tajno, na papirju, vsak zase. Tako bodo imeli vsaj trenutek za refleksijo. Če bo glasovanje spet prineslo enak rezultat, se jim bo pridružil tudi sam. S svojimi glasno izrečenimi pomisleki se je deloma že opral krivde in se ne bo počutil odgovornega za odločitev, ki ji nasprotuje. Ne more se zaganjati proti vetru.

Ušesa porotnikov so na tej točki še vedno pretežno zatisnjena, usta polna pikrih pripomb, glave odločene. Videti je, kot da so vsak pri sebi to odločitev dodobra premislili in jo že zdavnaj zapečatili, zato jih v mnenju ni mogoče premakniti. Tipično človeško. Ne moremo pa spregledati, da je film kritičen do njihove naglice. Mudi se jim, ker ima vsak od njih svoje opravke v aktovki ali doma na polici. Izkaže se, da je malokdo sploh z glavo pri stvari, zaradi katere sedijo za dolgo mizo v telovadnici. A seme pomisleka, ki ga je v zemljo raztrosil dvomeči porotnik, sicer še ne bo takoj bogato obrodilo, je pa vendarle iz njega vzklil en kalček. Ob vnovičnem glasovanju je osamljeni porotnik na svojo stran pridobil še kolega judovske krvi.

Nič ni bolj nadležnega od tega, da si je Jud premislil in po nepotrebnem zapletel vso stvar. Najbolj pa Judovo glasovanje razdraži tistega med porotniki, ki bi mlademu Čečenu privoščil najhujšo kazen: zanko okrog vratu, če smrtna kazen še ne bi bila odpravljena. Porotniki so pisana druščina moških iz raznih socialnih okolij, z različnih stopničk družbene lestvice in vsak s svojo edinstveno življenjsko usodo. (So pa sami moški. Mihalkov, Rus, v filmih včasih ne ve, kaj početi z ženskami.) Prvi advokat Čečenove krivde med porotniki – fant je v njegovih očeh kriv že zaradi svoje nacionalnosti – opravlja delo taksista, po nazorih pa je nacionalist. Kadar strastno argumentira, zakaj mora očetomorilec ostati za rešetkami, se ti argumenti pogosto zlijejo v zgodbo o tem, kako se v lastnem mestu počuti vse večjega tujca, ker je okoli njega toliko neznanih in tuje govorečih ljudi. Posebej ogroženega se čuti, ker Čečeni in njim podobna bitja niso ljudje, ampak živali. (Ta lik je zelo prepričljiv, Mihalkov ve, o čem govori.) Ne da bi bil nestrpni porotnik zmožen reflektirali samega sebe, obtožencu na drugem mestu očita prav to, kar izkazuje sam. Pravi nekako takole: Ko ti Čečen prereže vrat, nič ne omahuje, ker ti zanj nisi človek in mu tvojega življenja ni mar; zanj si predmet, samo stvar. Taksist se izkaže tudi za glavnega antisemita in se zaničljivo spotika ob okoliščino, da si je zdaj premislil prav Jud: kako lahko glasuje nasprotno kot malo prej?

Juda pa tako vedenje ne iztiri, v Rusiji se je očitno že navadil nanj. Mirno in z rahlim nasmeškom odgovori, da imajo Judje vendarle neko lastnost, ki ni od muh. Radi razmišljajo. On da je šel v toaletne prostore in tam v spokojnem miru in na samem vprašanje še enkrat premlel. Njegovo mnenje je zdaj tako, da Čečen mogoče ni kriv.

Tako se razpravljanje o krivdi in nedolžnosti Volodje šele zares začne. Porotnike straži policist, ki jih je bil popeljal v dvorano in jim pri tem zaplenil prenosne telefone. Tudi sam je bil prepričan, da je stvar razvidna kot na dlani, in odločitev porote le vprašanje nekaj minut. Zdaj razočarano ugotovi, da se je odločanje zavleklo, in čas med nočnim bedenjem si krajša s telefoniranjem z njihovih napravic. »Varuh zakona«, ki naj bi simboliziral celo zakon sam. A za zaprta vrata, v dvorano, nima vstopa. Notri se začne goditi nekaj nenavadnega. Nekaj se začne osvobajati utečenih tirnic predvidljivih formalnih postopkov in zapluje v bolj vsebinske, človeške vode, v svet subjektivnih, a pristnih človekovih moralnih predstav. Porotniki opustijo zavezanost črki in začnejo okoliščine smrti obsojenčevega krušnega očeta preučevati po duhu.

Daljše prizore slikovitega demonstriranja stališč z osebnimi zgodbami in tehtanja pravne teže dokazov, ki so bili predloženi na sodišču, prekinjajo krajše sekvence z Volodjem v glavni vlogi, ki še vedno stopa po celici gor in dol, vmes pa se pojavljajo tudi prizori, v katerih lahko po koščkih sestavljamo Čečenovo bridko preteklost. Fant je že kot otrok obvladal bojevite plesne gibe, ki jih zdaj ponavlja v zaporu; gibe, ki tudi sodnemu pomenku v bližnji stavbi dajejo nekakšen telepatski takt. Volodjev spomin je poln vojaških vozil in streljanja. Presunjeni dojamemo, da so Volodji na krut način ubili očeta in mamo. Osirotelega dečka je našel ruski oficir, Volodjev soimenjak in stric, ki ga je tudi odpeljal s seboj v Moskvo in ga posinovil. Ta pa mu je, trdijo nekateri porotniki, hvaležnost izkazal tako, da mu je med rebra potisnil nož.

Takole postavljene stvari že izgubljajo verjetnost.

Dokaze, ki so jih na sojenju predložili proti obtožencu, je njegov zagovornik le slabotno izpodbijal. Pravzaprav je deloval, ugotovi Jud, precej naveličano. Odveč mu je bilo braniti fanta in najbrž je v glavi že valil misel na svojo naslednjo pijačo. Obtoženčev sosed je na sodišču izpričal, da je razločno slišal, kako sta se oče in sin sprla in je sin zavpil: »Ubil te bom!« Ta sosed je menda kljub sklepnemu artritisu, bolečinam v sklepih in zato počasni hoji pohitel na prizorišče zločina, kjer mu je še uspelo videti morilca. Eden od porotnikov, ki je tudi sam s Kavkaza in poznavalec tamkajšnje kulture, sicer pa zdravnik, močno podvomi o tem, da bi Čečen vpil kaj takega. Vzel bi nož in človeka brez besed zaklal.

Čeprav je film pretežno posnet v enem samem prostoru in se vrti okrog dialogov in pripovedovanja zgodb, ne deluje statično, ampak je prav dramatičen. Porotniki vstajajo od mize in v veliki dvorani, ki je kot nalašč za to, ob pomoči blazin in orodij poustvarijo kraj zločina: dve identični stanovanji, v enem živita žrtev in »morilec«, v drugem priča. Drugih stanovalcev v tistem bloku ni bilo. Umetno razsvetljeni prostor občasno zatemnijo izpadi elektrike. Porotniki uprizarjajo umor, hodijo gor in dol, merijo čas, ki ga jemljejo razdalje, in si seveda natančno ogledajo nož. O tem morilskem orodju se je na sodišču trdilo, da je edinstveni nož, kakršnega lahko kupiš le na čečenskem črnem trgu, v Rusiji pa ne. Prav to se izkaže za zmotno, ko prvi dvomljivec med porotniki, ki je na svojo pest v zvezi z umorom naredil kar nekaj preiskav, pokaže identičen nož, ki ga je kupil v Moskvi. O fantovi krivdi prepričani sodniki med tem tehtanjem padajo kot domine, le nekaj najbolj gorečih ne omaje domala noben argument. Taksist se zagovorom obtoženca postavlja po robu z vso zagrizenostjo. Enega od porotnikov, direktorja družinskega televizijskega kanala, Novega Rusa, v domišljiji popelje v strašno zgodbo, kjer ubogemu človeku prav ta Čečen, ki bi ga izpustili na prostost, ubije ženo in otroka. Žrtvovani porotnik se v zgodbo tolikanj vživi, da se mora zateči v sanitarije in si tam izprazni želodec. Ko se vrne pred kolege, si skrbno obriše usta, nadišavi obleko in izjavi, da glasuje za Čečenovo krivdo.

Ob tem in drugih dramatično močnih prizorih, ko nam zastaja srce, se poraja vprašanje krivde, ki presega posamični problem Volodjeve morebitne krivde, kakršna se kaže pred zakonom. To je osrednja téma, s katero se ukvarja dvanajst glav, pa tudi ogledalo, v katerem porotniki ugledajo sebe. Pred gledalci se razgrne krivda porotnikov. In razgrnejo se slabosti (moške) ruske družbe.

Ljudje, ki so sedli skupaj za mizo s pomembno nalogo, da odločijo o življenju nekega človeka – po premisleku se izkaže, da ne gre za nič manj kot življenje (v zaporu bi Volodja najbrž storil samomor, na prostosti pa bi šel iskat morilce svojih staršev, a bi ti prej našli njega) –, so se tega, razen dveh, lotili prav lahkomiselno, površno in nepremišljeno; z naglico ljudi, ki menijo, da imajo življenja v svojih rokah in samozavestno stopajo po poti, ki so si jo naravnost začrtali. Čim prej bi se radi vrnili na svojo pot, zato nikakor ne želijo v nekem stranskem rokavu, telovadnici, prebiti dneva in noči. A prav to se jim, moralno uspavanim primerkom, primeri. Čečenovo krivdo sprejemajo tako zlahka in brez obotavljanja, ker si želijo proč.

A krivda je bila na sodišču prikazana preveč poenostavljeno, da bi lahko obveljala za verodostojen prikaz resničnega dogajanja. Zato ni dvoma, da so o njej vsaj intuitivno že od vsega začetka dvomili tudi sami. Kolikokrat zatajimo kak dvom, da delujemo bolj odločeni in orientirani? Kako pogosto v mislih preskočimo en korak, da bi, neučakani, ujeli naslednjega? Kolikokrat v sebi zadržimo pomisleke, da bi ne izstopali od večine ali zgolj zato, da bi življenje še naprej teklo eno in isto pot? Ob kolikih priložnostih in za kakšno ceno tajimo svoje mnenje, ker se nam zdi pač preveč zapleteno in zavozlano in prenaporno? Vedno obstajata »lažja« in »težja« pot in večina ljudi izbere lažjo. Nič posebno slabega ni v teh porotnikih, povprečni in raznoliki državljani so. S svojim ubiranjem bližnjic, hipnimi odločitvami, slabotnimi pokoravanji in z banalnimi življenjskimi navadami pa primaknejo vsak svojo skalo na kup zla tega sveta.

Pravi etični zgled je v psihološki drami 12 človek, ki sedi na čelu porote kot njen predsednik; igra ga sam režiser Mihalkov. Ves čas diskusij je bolj ali manj modro tiho, na koncu pa – ko so že vsi ostali, celo veliki ksenofob, ki se je pod pritiskom spomina na boleč osebni doživljaj naposled omehčal in počlovečil, prepričani o fantovi nedolžnosti – glasuje, naj Čečen ostane zaprt. Kot (nekdanji) ruski oficir je poln izkušenj, povezanih s podtaknjenimi primeri in krivičnimi zaslišanji, kakršnemu so priče zdaj, zato je položaj dobro ocenil že na prvi pogled, ne da bi spregledal katero od bistvenih okoliščin. Pred kolege, ki po dolgih razpravah končno razrešijo temeljno dilemo krivde, postavi drugo, novo, še razsežnejšo in komajda rešljivo. V Rusiji mrgoli mogočnežev, ki lahko živijo mimo pravnega sistema in, kadar se jim zahoče, zlorabljajo črko zakona v svoj prid. Ljudje takega kova so se spravili nad Volodjo, da bi lahko naprej nemoteno zidali nov blok prestižnih stanovanj. Če porota fanta spozna za nedolžnega, bo odstranjen na drug način. Porotnikom torej ne preostane drugega, kot da nedolžnega človeka zaprejo za rešetke, da bi ga zavarovali. Ali pa ga lastnoročno zaščitijo. Predsedujoči porotnik se ozre po kolegih, ki začno gledati proč. Ošvrknejo zapestne ure, spet se jim mudi. Človek se vendar ne more toliko zavzeti za vsakega tujca, mar ne? Svojo dolžnost so opravili, drugega ne more od njih nihče pričakovati. Tujih ljudi, ki bi bili potrebni pomoči, je preveč, ugotavljajo. Kaj pa kadar nam kdo stopi na pot, da ga ne moremo spregledati? Če naše življenje prekriža tako, da mu od blizu vidimo v oči in se s spoznanjem dotaknemo njegove usode? Potem postanemo del nje.

Sodno kladivo udari po mizi s sklepom »ne vinoven«. Nekdanji ruski oficir fanta vzame pod svoje okrilje in svoje življenje, kakor je teklo doslej, postavi v drugi plan. Ko je Čečenova usoda s pravnega vidika sklenjena, se ne gre polovičarstva. Fantu ponudi svoj dom in domačnost, zaščitništvo in še obljubo, da se bo zavzel za nadaljnjo pravico, kar zadeva morilce Volodjevega krušnega očeta, ki so ga spravili na proces.

Vredno je razmišljati o sporočilu tega filma. Nedvomno gre za umetnino, ki presega svojega avtorja, nacionalista in privrženca Putinovega režima. Etično sporočilo izstopi tam, kjer se mnenja najbolj krešejo in kjer se kaže brezbrižnost do drugega zavoljo nekakšne moralne lenobnosti. Ljudje, ki ob pomembnih vprašanjih v udobnih stolih in mehkih oblačilih na toplem in na hitro – razen, če se jim zljubi drugače – dvigujejo roke, pritiskajo na gumbe ali podpisujejo papirje, se preredko zanimajo za velikanske posledice svojih hipnih odločitev in drobnih dejanj. Dvig roke ni drugega kot majhna gesta. In če se ta roka povrh še izgubi med drugimi dvignjenimi, v njej skoraj nihče več ne more ugledati sprožilca tistega velikega orkana, ki se nekje drugje razbesni zaradi blagega zamaha drobnih kril. Hannah Arendt je bila dobra opazovalka. Zlo je največkrat tako banalno, da niti ne moremo zares s prstom pokazati nanj.

Močno sporočilno noto imajo tudi zadnji, simbolični akordi. Ves čas porotniškega tehtanja je po telovadnici prhutal ptič. Izumitelj med porotniki, tisti pogumni, moralno občutljivi subjekt, ki nosi največje zasluge za fantovo svobodo, zdaj odpre okno. Ptiča na prostost pospremi z besedami: Nihče se ne bo odločil namesto tebe, sam boš moral izbrati, ali boš odletel ven ali ostal tu. Ali morda ta prizor na vse skupaj vrže še drugačno luč? Da je lahko za moralno tako senzibilnega človeka, kot je ta junak, že samo odločanje o usodi drugega človeka pravzaprav preveč neokusno, nekaj pokroviteljsko nesprejemljivega? Sledi še prizor s psom, ki v dežju teče proti gledalcu z razmesarjeno roko v gobcu, na prstu te roke pa se pomenljivo lesketa prstan. Morda je to družbeno aktualističen namig na čečensko-ruske spore, ki bodo najbrž še dolgo nerazrešeni. A film 12 je nedolžen. Če se sporočilo na tej sklepni točki nekoliko zamegli in razprši v različne pomenske žarke, bi to s kancem privoščljivosti naposled lahko pripisali režiserjevemu razcepljenemu značaju: na človeka, kakršen je in je trdno prepričan o svojem prav, ter na večno dvomečega in nepristranskega umetnika, navdihnjenega od zgoraj.