Tags

Related

Share

Kaj bi storil Sokrat?

Gorazd Kocijančič

Zbornik Proti epidemiji enoumja (izšel je v tiskani in brezplačni elektronski različici pri založbi KUD Logos) prinaša kritična besedila – nekatera že objavljena, druga napisana posebej zanj[1]– , ki se odzivajo na veliko družbeno stisko, v katero nas je pahnil odziv na virus COVID-19. Besedila brez izjeme odstopajo od »uradne zgodbe«, s katero nas dve leti po vsem svetu neumorno posiljuje propaganda, ki bi v svoji prozornosti postajala vedno bolj smešna, če ne bi bila hkrati tudi žalosten spomenik človeške neumnosti, hlapčevske vodljivosti in neskrupulozne pokvarjenosti.

Vsak izmed piscev seveda stoji le za svojim tekstom, vendar njihova skupna objava okrepi posamezne glasove in vsakemu bralcu zastavlja izziv, naj se nanje tudi sam kritično odzove, torej v njih z lastnim mišljenjem prepozna morebitno globinsko polifono harmonijo (ob vsej njihovi književnozvrstni in svetovnonazorski heterogenosti) – ali pa v disonancah najde prostor za svojo lastno uporniško melodijo.

Avtorji besedil se sicer profesionalno ukvarjajo s široko razumljenimi studia humaniora: so pesniki, pisatelji, filozofi, pedagogi, sociologi, umetnostni in literarni zgodovinarji. Med njimi ni zdravnikov niti – z eno izjemo – naravoslovcev.[2]

Naj zato takoj na začetku odgovorim na ugovor, ki smo mu bili nič kolikokrat priče v zadnjih mesecih: kako se drznejo k razpravi o virusni bolezni in odzivih nanjo javljati ljudje, ki niso strokovnjaki, se pravi niti virologi niti epidemiologi?

**

Ta ugovor ima dolgo brado. Njegovo popolno intelektualno neutemeljenost in sprevrženo sprenevedavost po mojem najbolj nazorno pokaže naslednja zgodba. Günther Anders (1902-1992), znani nemški pisatelj, se je petdesetih letih prejšnjega stoletja kot aktivist bojeval proti jedrski oborožitvi. Ugovor, ki ga je slišal vedno znova, ko je opozarjal na srhljivo možnost samouničenja človeštva, ki je nastala zaradi »preventivnega« kopičenja bomb, se je glasil: »Nimaš pravice govoriti o jedrskem orožju, ker nisi strokovnjak za fiziko. Pravzaprav pojma nimaš o jedrski fiziki. To je stvar ozko specializiranih poznavalcev, ki imajo zaradi svojega strokovnega znanja pravico edini pravico odločati glede tako zahtevnih zadev.« Anders je v odgovor na to v besedilu, o katerem je pri nas poročal Edvard Kocbek, zapisal naslednje odločilne besede, ki bi si jih vsi morali globoko vtisniti v spomin:

»Najbolj nas je pokvarilo mišljenje, da sleherno vprašanje pripada določenemu območju pristojnosti, ki laik vanj ne sme vdreti. Tako je nastalo mišljenje, da je cela vrsta vprašanj, ki se mi zanje ni treba brigati; avtoritarni režimi so ta občutek še okrepili. V resnici pa gre v tem, kar se dogaja, za bit in nebit človeštva. Človek je dolžan, da si z vso resnobo ponavlja stavek: Nostra res agitur! (= Gre za našo zadevo!).  Slehernik med nami ima pravico in dolžnost, da povzdigne svoj svarilni glas, kajti v največjih stvareh biti in nebiti ni več ali manj kompetentnih ljudi med nami. Monopolistična zah­teva po kompetenci le nekaterih je že zato neupravičena, ker smo v največjih in najbolj usodnih stvareh sodobnosti vsi enako nekompetentni. Kdor govori drugače, dokazuje povrh še svojo moralno nekompetentnost.«[3]

V dandanašnjem razkroju družbe v imenu boja proti virusu, v revolucionarni subverziji demokracije, uveljavljanju trajnega izrednega stanja in radikalnem ekonomskem prestrukturiranju[4] – zlasti pa v poskusu vsiliti eksperimentalna in zato potencialno nedvomno nevarna cepiva velikemu delu sveta, po možnosti prav vsem prebivalcem planeta –,  gre nedvomno za vprašanja, ki zadevajo življenje in smrt, »bit in nebit«. Ne le našega življenja in smrti, naše biti in nebiti, ampak tudi obstoj ali neobstoj prihodnjih generacij.

**

Kar me vodi do naslovne téme mojega uvodnika. 

V mračnih trenutkih civilizacije se je namreč dobro ozreti na like, ki so bili zanjo vodilo v svetlih časih. Eden izmed njih je nedvomno atenski mislec Sokrat, po prikazu Platonovih dialogov filozof par excellence, zaljubljenec v modrost.[5] Kdor je deležen vsaj minimalne zahodne izobrazbe, ne more pozabiti tega samotnega misleca, ki se je po naročilu delfskega Apolona iz dneva v dan »kot obad« posvečal pogovorom s someščani, razpravam o kreposti in vednosti, o pravem načinu življenja in njegovem smislu. Kakor je nedavno lepo zapisal Thomas Szlezák, v našem kulturnem spominu »s Sokratovim imenom povezujemo duhovno samostojnost v razbiranju bistvenih vprašanj in moralno neomajnost v vztrajanju pri pravilnosti spoznanega«.[6] Cicero je o tem mislecu dejal, da je bila z njim filozofija »poklicana z neba« (de caelo devocata),[7] ker je svoj interes obrnil predvsem na človeka, na etična in politična vprašanja, se pravi prav na omenjena vprašanja življenja in smrti, biti in nebiti, za katera smo kompetentni prav vsi  – in za katera ni strokovnjak nihče.

Dovolimo si zato kratko domišljijsko potovanje v zgodovino. 

Kaj bi Sokrat storil, če bi Atene napadla skrivnostna bolezen in bi svet atenskih zdravnikov ukazal, da si morajo vsi poskriti po svojih hišah, če pa že nujno morajo ven, si morajo odrezati kos hitona ter ga obesiti na svoja ušesa, vedno bolj pa bi na prebivalstvo tudi pritiskal, naj prav vsi, od otrok do starcev, od žensk do sužnjev, naredijo požirek razredčenega strupa trobelike, ki jih bo obvaroval pred nevarnostjo? 

**

Če drži, kar o Sokratu vemo iz Platonovih in Ksenofontovih spisov, najprej ne bi storil nič. Razmišljal bi. Sam pri sebi. Tiho. Poskušal bi razumeti, kakšna čudna kuga je to, ko pa  po ulicah ne ležijo trupla, kakor se dogaja, ko polis napade res nevarna bolezen. Sam je namreč pri svojih 38 letih že doživel strašno epidemijo, ki je pobrala tretjino prebivalstva Atike (takrat je služil kot »hoplit«, težko oboroženi vojak pehotnih sil, v obleganju Potejdaje, in kuga se je iz mesta kmalu razširila tudi med vojsko).[8] Atika je imela tedaj približno 250.000 prebivalcev, za kugo jih je torej umrlo približno 84.000. Zdaj pa je v tej skrivnostni bolezni, čeprav so zboleli skoraj vsi, mrtvih nekaj sto ljudi, večinoma starih in že prej bolnih. Sokrat bi se čudil, ker bi se zavedal, da se takrat, ko polis res napade kuga, vsi sami od sebe poskrijejo po svojih domovih in čakajo, da mine huda ura – nikomur ni treba zapovedovati, naj to stori. Gledal bi, kako ljudje ne verjamejo povsem, da košček hitona med ušesi kaj pomaga, saj ga z veseljem snamejo, ko se podružijo ob kupici vina in melodijah brhkih traških suženj, ki jim plešejo in igrajo na avlos, a si ga kmalu spet nataknejo, da ne bi veljali za slabe državljane (in morda celo malo verjamejo, da res pomaga). Nejeverno bi opazoval, kako je skupščina uvedla povsem nova pravila vedênja, po katerih nihče, ki ni srknil razredčene trobelike, ne more ne kupovati ne prodajati ne obiskati Dionizijevega gledališča ne žrtvovati bogovom v templjih. Razmišljal bi, globoko, sam pri sebi. In verjetno bi – tako kot se je zgodilo avtoricam in avtorjem pričujočega zbornika – slej ko prej zaslišal svoj daimónion, skrivnostni notranji glas, ki mu rekel: »Ne! Z vsem tem je nekaj hudo narobe! To smrdi do neba!«

**

Potem pa bi se Sokrat, kakršnega poznamo iz antičnih virov, bržkone lotil pogovorov.  Prav pogovorov s »strokovnjaki«, saj mu je bilo to, kot vemo, v največje veselje – ne zato, ker bi mislil, da ve več od njih, ampak ker je vedel, da v resnici ne ve ničesar (in je po tihem sumil, da »strokovnjaki« ne vedno niti tega). 

Gotovo bi se najprej odpravil k vodji sveta atenskih zdravnikov. Natrosil bi mu kup komplimentov, ironično bi pohvalil njegovo veliko zdravniško védenje, katerega slavijo celo na perzijskem dvoru (čeprav zanj seveda v Perziji ni še nihče slišal). Z navdušenjem bi govoril o ukrepih njegovega kolegija proti skrivnostni bolezni, o genialni ideji, da je treba malo po malo zastrupljati vse prebivalstvo, dokler se stvar ne bo zaobrnila na bolje, saj je vendar to starodavna modrost zdravilcev s Hiosa, da se »podobno s podobnim zdravi«, pa tudi o strogih ukrepih, ki se spreminjajo in tedna v teden in s svojo nelogičnostjo dajejo vtis, da se za njimi skriva nekakšna višja vednost, novih predpisih, zaradi katerih v mestu ni več nobenega nereda, ampak se ljudje gibljejo predvidljivo kot marionete na vrvicah (no, vsaj zdi se tako, je pri sebi pomislil Sokrat, ponoči bržkone brusijo nože in čakajo na dan maščevanja, ko bodo v dionizični orgiji nasilja pokončali svoje tiranske zatiralce) … Ampak počasi bi vodjo sveta zdravnikov vodil k vprašanju, na podlagi kakšnega védenjanjegov kolegij sprejema svoje ukrepe. Po nekaj zadregah in trenutkih molka bi se izkazalo, da vodja zdravnikov o tem sploh ni razmišljal in da ne razume prav dobro, kaj ga Sokrat sprašuje. »Medicinskega védenja, seveda!« A Sokrat bi mu z zajedljivimi vprašanji počasi pokazal, da t. i. medicinsko védenje nikjer in nikoli ne more voditi k ukrepom v življenju polis, ker je njegovo področje le bolezen, ne pa vse zapletene življenjske strukture, na katere – brez védenja in brez mišljenja, brez osnovnega zavedanja, v čem je sploh problem – medicinski kolegij grobo vpliva in povzroča veliko škodo, ne nazadnje tudi škodo zdravju (med drugim zato, ker so se mnogi zdravniki poskrili po svojih senčnih atrijih, začeli uživati v brezdelju in so prepustili prebivalstvo njegovim nezdravljenim tegobam). Če se znanost ukvarja z »dejstvi«, s tem, kako so stvari, prav nikdar ne more priti do sklepa, kako moramo živeti in kaj smo dolžni storiti. To je stvar povsem druge vrste – etičnega in političnega – razmisleka, ki so ga oblastniki v polisu očitno želeli skrivaj poteptati in so se zato skrili za to ceneno zvijačo, da lahko medicina sama pove, kako moramo v zdravstveni krizi ravnati in kaj storiti. Vodja zdravnikov bi se razjezil. In ko bi Sokrat še naprej vrtal s svojimi vprašanji, dokler ne bi vodja zdravnikov bil prisiljen poznati, da sam sploh ne ve ne kaj je življenje ne kaj je smrt niti ne more vedeti, ali je za tistega, ki umre, smrt nekaj boljšega kot življenje tistega, ki ostane pri življenju, bi bil od besa že ves zaripel. In ko bi mu Sokrat nadalje skušal dopovedati, da sam vodja zdravnikov sploh ne ve, kaj je zdravje, ker je zdravje vedno in najprej zdravje duše in ne zgolj zdravje telesa, najsi je to še tako dragoceno, bi ta bes postal morilski …

**

Nato bi se Sokrat bržkone odpravil k drugemu »strokovnjaku«,  atenskemu naravoslovcu, Demokritovemu učencu, ki je skrivnostno bolezen izkoristil za promocijo svojega plitvega svetovnega nazora. V svetu zapletenih intelektualnih iskanj se je namreč težko znajti, saj zahteva desetletja poglabljanja, mišljenja, nadčloveške osredotočenosti – in več kot človek ve, vedno bolj se zaveda svoje nevednosti in pogreznjenosti v Skrivnost. Ta naravoslovec pa je bil malce zabit, v bistvu ga ni zanimal niti svet niti njegove enigmatične strukture in zakoni, ampak predvsem to, kako bi sam čim bolje – in po mnenju svoje bedne dušice čim ugledneje – preživel svoj čas na zemlji in bi čim več meščanom ostala prikrita njegova kratka pamet. Ugotovil je, da to najlažje doseže tako, da v času skrivnostne bolezni stalno dela mnogo hrupa z napadanjem in žaljenjem drugih meščanov ter se pri tem predstavlja kot glasnik velikega božanstva, ki mu je ime Znanost, in katerega poznajo le zelo visoki svečeniki, katerih nevredni služabnik je on sam. Najraje je pisal na ostraka, drobcene keramične ploščice, ker pač ni bil sposoben izraziti dolgih, zapletenih misli, polnih podredij in naklonov, vrinjenih stavkov in anakolutov  – take misli se mu pač nikdar niso utrnile. Ne, kratko in jedrnato: »Proč s Parmenidom! Proč s Heraklitom! Kako si Sofokles drzne zapisati, da se je najbolje ne roditi, če pa se že rodiš, čim prej umreti! Ti nerazumljivi nesmisli so za v staro šaro! Smrt obskurantističnim paradoksom! Modernemu naravoslovju je postalo vse jasno, atomi, praznina in slučaj. Le še malenkosti so nam prikrite, ampak njihova pojasnitev je stvar let – ali v najslabšem primeru desetletij.« Sokrat bi najprej na vse pretege hvalil prirodoslovčevo čudno božanstvo in modrost teh svečenikov ter tudi njegovo neizprosno odločnost in lapidarno redkobesednost, potem pa bi počasi začel vrtati v to, kaj je sploh bistvo znanosti. Naravoslovec bi mu najprej moral priznati, da je ideja znanosti »navajati razlog«, lógon didónai – in da brez navajanja takih razlogov, ki lahko prepričajo sogovornika, tisti, ki meni, da poseduje znanost, ne poseduje prav ničesar. Z zmerljivkami in sklicevanjem na avtoriteto svečenikov znanosti smo nekje drugje, ne v znanosti. A Sokratu to ne bi bilo dovolj. Kako misel sploh pride do stvari? Kako sploh lahko ve, da je do nje res prišla? Kaj če se moti, ko je prepričana, da ve? In kako lahko misel zase misli, da je Znanost, ko pa se spreminja iz časa v čas – in komaj še lahko prepoznava svoje oblike, ki niso stare več kot sto let?  Ali ni prava znanost le tista, ki se zaveda, da se drobci njenih uvidov izgubljajo v Neznanem?

**

Ko bi se Sokrat naveličal pogovorov – tudi njemu se je verjetno to včasih zgodilo –, bi se odpravil na zasedanje skupščine, kjer bi predlagal, naj se vsa farsa s skrivnostno boleznijo že končno neha, naj se končno razpusti svet arogantnih zdravnikov in naj se njim in naravoslovcem prepove javna obravnava katere koli téme, ki se nanaša na življenje polisa, naj se nadalje polovi in izžene skrivne oblastnike, ki opravljajo svojo umazano raboto tako, da se skrivajo za drugimi: meščani morajo sami prevzeti odgovornost za odločitve, ki zadevajo življenje njih samih, in v pogovoru – dolgotrajnem, zahtevnem – poiskati najmanjši skupni imenovalec, ki omogoča njihovo mirno sožitje kljub veliki razliki njihovih pogledov na življenje in smrt, bit in nebit, bolezen in zdravje. 

To je »demokracija«,  oblast ljudstva, dolgočasna, naporna in pomanjkljiva  – a edino zagotovilo relativne svobode. In do svobode – notranje in zunanje – je bilo Sokratu veliko. 

Na koncu svojega nastopa bi še pribil, da je edina alternativa njegovemu predlogu stásis, državljanska vojna, do katere bo prišlo ob tiranskem tlačenju slej ko prej, in ki se zdaj morda »neizkušenim zdi sladka«, kot je pel véliki Pindar – ker pač upajo, da bodo v njej zmagali, saj imajo zaenkrat na svoji strani vojaško moč –, a bo na koncu nedvomno tudi zmagovalce pustila s tolikimi žrtvami in tako globokimi ranami, da si bodo želeli, da se ne bi nikdar rodili. 

**

In kaj bi se zgodilo potem? Bi meščani Sokratu prisluhnili? Bi Atenci spoznali, da so dve leti živeli v popolnem prividu in bili nebogljene žrtve manipulacije? 

Verjetneje bi se zgodilo to, kar se je zgodilo v resnici. 

Sokrata bi polis obsodil, naj izpije polno čašo trobelike, ker kvari mladino in uvaja nove bogove, ki jih polis ne časti. 

Primitivci bi v svojem hipnotičnem transu znova slavili zmagoslavje in nadaljevali s svojo slepoto. 

A kje so danes? Sokrat pa je tu, z nami, večni zgled. 

Avtorji pričujočega zbornika mu želimo po svojih skromnih močeh slediti – z zavedanjem lastne nevednosti, a tudi s poslušnostjo notranjemu glasu in lastni pameti –, čeprav se s tem izpostavljamo nevarnostim in sramotitvam, ki spremljajo vsak disenz. 

**

Na koncu uvodnika naj bi bo dovoljena še ena pripomba. Predvidevam lahko, da bo marsikakšen bralec ob hitrem prelistavanju zbornika zavpil: »Teoretiki zarote!« Sokratu se na take obtožbe na srečo ni bilo treba odzivati, zato samo na kratko: avtorji zbornika se še kako dobro zavedamo teoretskih vprašanj in aporij historiografije, tudi ko se ta nanaša na recentno dogajanje.[9] Vendar je v našem kontekstu še pomembneje vedeti, da sta sintagmi »teorija zarote« in »teoretiki zarote« prišli v širšo rabo kot označevalca, s katerima se neumorno  in brez argumentov žigosa publiciste, ki skeptično pod vprašaj postavljajo uradne narative o ključnih zgodovinskih dogodkih. 

Kar nas privede k temeljnemu problemu. Vsako veliko revolucionarno dogajanje –  npr. francoska revolucija, oktobrska revolucija, nacistični prevzem oblasti – je slonelo na »zaroti«. Ljudje so se skrivaj dogovarjali, konspirirali o tem, kaj je treba storiti, in so, če jim je bila sreča naklonjena in so zgodovinske okoliščine dopuščale, to tudi udejanjili. Težava z zarotami ni njihovo dejstvo, temveč neskončna kompleksnost realnega dogajanja, mnogoterost  »zarot« (skrivnih dogovorov, netransparentnih agenda), ki se v svoji mrežasti prepletenosti izmikajo monokavzalnim interpretativnim modelom.[10]

Tudi sodobno »kovidistično« revolucionarno dogajanje (in nedvomno smo sredi družbene revolucije, ki nima nobene zveze z boleznijo, le idioti tega ne vidijo), v katerem so politični sistemi, religiozne ustanove in zdravstvo postali nesamostojni delci kolesja v pogonu največje akcije organiziranega kriminala v zgodovini,[11] je očitna zarota. 

Toda to ne pomeni, da bi jo znali rekonstruirati ali da jo bomo kadar koli res lahko razumeli v njenem bistvu. Bit preteklega je izginula, tudi bit recentno preteklega. 

 Živimo – na žalost – sredi njenih učinkov. In ne vemo, kako – če sploh – se bomo lahko iz njih izvlekli.


[1] Besedili Jureta Jakoba in Jureta Vuge sta bili objavljeni v spletnem časopisu Vrabec anarhist. Portal za književnost in mišljenje, besedilo Matica Kocijančiča v Sobotni prilogi Dela, Gržanovo Dramilo v samozaložbi, besedili Matjaža Črnivca in Karin Rižner na osebnih blogih, moje beograjsko predavanje o Janezovem Razodetju pa na spletni strani KUD Logos. Ker se naš zbornik odziva na urgenten družbeni problem, sem kot urednik ohranil različne sisteme navajanja posameznih avtorjev, da se zaradi dolgotrajnejšega usklajevanja ne bi zavlekel izid knjige. 

[2] Kar seveda ne pomeni, da avtorji zbornika ne bi pozorno brali temeljnih tekstov o znanosti (torej meta-znanstvene teorije) ali da ne bi premišljevali zgodovinskega fenomena novoveškega naravoslovja od njegovega vznika vse do njegovih sodobnih metamorfoz v planetarno psevdo-religioznost (sam sem npr. osnovne ontološke parametre, znotraj katerih se lahko po mojem prepričanju misli sodobna znanost, podal v knjigi Razbitje, Ljubljana 2009, pogl. O znanosti.). Moderna naravoslovna znanost sama namreč ne misli, kot je poudarjal Martin Heidegger (Die Wissenschaft denkt nicht, v: Was heißt Denken?,  slov. prev. A. Košar pod naslovom Kaj se pravi misliti?, Ljubljana 2018) – in kar se bolj kot kadarkoli potrjuje v naših dneh.

[3] E. Kocbek, Zbrano delo 11, Esejistika 1958-1960 (ur. M. Glavan), Ljubljana 2020, str. 19. Kocbek tu navaja Andersov spis Zapovedi atomske dobe.

[4] Vse te fenomene je zadnji dve leti izjemno lucidno analiziral italijanski mislec Giorgio Agamben. Zapisi njegovega bloga so zbrani v knjigi  A che punto siamo? L’epidemia come politica, Quodlibet 2020, nova dopolnjena izd. 2021;  angl. prevod 1. izdaje: Where Are We Now: The Epidemic as Politics, Eris 2021.

[5] Prim. G. Kocijančič, Temeljni pojmi, s. v. Filozofija, v: Platon, Zbrana dela II, Celje 2004, str. 1089sl. in spodbbude za razumevanje posameznih dialogov v Zbrana dela I.

[6] T. Szlezák, Platon. Meisterdenker der Antike, München: C. H. Beck 2021,  str. 41 (»Mit dem Namen Sokrates verbinden wir geistige Selbständigkeit im Erschließen der wesentlichen Fragen und moralische Unbeirrbarkeit im Festhalten an der Richtigkeit des Erkannten.«)

[7] Ciceron, Tusculanae disputationes 5.4.10; prim. slov. prev. P. Zupančič pod naslovom Pogovori v Tuskulu, Ljubljana: KUD Logos 2018.

[8] To srhljivo epizodo atenske zgodovine je opisal Tukidid, ki je tudi sam zbolel, a preživel (kar je bilo redko). V njegovem klasične prikazu izstopa poudarek, da v času resne krize propadejo vse etične, moralne in religiozne vezi (prim. Peloponeška vojna II, 49–54); Atenci so opustili celo sveto dolžnost spoštljivega pokopa mrtvih in so trupla metali v skupne grobnice (skupinsko grobnico z ostanki 240 okostij so našli leta 1990 med izkopavanji med pripravo objektov za olimpijske igre). Diogen Laertski je Sokratovo imunost zanimivo pripisal njegovi asketski disciplini: »»Imel je zelo urejen način življenja, tako da je bil kljub pogostim izbruhom kužnih bolezni v Atenah edini, ki ni zbolel.« [DL, 2, 25, 9], nav. po Diogen Laertski, Življenja in misli znamenitih filozofov, Ljubljana: Beletrina, 2015, prev. Ž. Borak, G. Pobežin in M. Hriberšek, str. 136.

[9] Prim. npr. moja eseja O biti preteklega in O razpotju razlage, v: Razbitje, Ljubljana 2009.

[10] Prim. odlično knjigo Matthewa R. X. Dentitha, The Philosophy of Conspiracy Theories, Palgrave Macmillan 2014, zlasti str. 172 sl. (Conclusion: In Defence of
Conspiracy Theories
).

[11] Prim. za argumentativno podkrepitev te teze knjigi P. A. Popper in S. D. Prier, Covid Operation. What Happened, Why it Happened and What’s Next (e-izdaja) 2020  in J. Perloff, Covid-19 and the Agendas to Come, Burlington MA 2020.