Tags

Related

Share

Pojasnila (ob krizi zaradi koronavirusa)

Giorgio Agamben

Strah je slab svetovalec, vendar razkrije mnogo stvari, za katere smo se pretvarjali, da jih ne vidimo. Prvo, kar očitno kaže val panike, ki je paraliziral deželo, je dejstvo, da naša družba ne veruje več v nič drugega razen v golo življenje (non crede più in nulla se non nella nuda vita). Očitno je, da so Italijani pripravljeni žrtvovati praktično vse – normalne pogoje življenja, družabne odnose, delo, celo prijateljstva, čustva, religiozna in politična prepričanja – zaradi nevarnosti, da bi zboleli.  Golo življenje – in nevarnost, da ga izgubimo – pa ni nekaj, kar ljudi zedinja, temveč jih zaslepljuje in ločuje. Druga človeška bitja, kot v kugi, ki jo opisuje roman Alessandra Manzonija, zdaj vidimo zgolj kot možne prenašalce kuge, ki se jih moramo za vsako celo izogibati in od katerih se moramo odmakniti vsaj en meter. Mrtvi – naši mrtvi – nimajo pravice do pogreba in ni jasno, kaj se bo zgodilo s trupli naših ljubljenih. Naš bližnji je odpravljen in zanimivo je, da cerkve glede tega molčijo. Kaj postanejo človeški odnosi v deželi, ki se navadi živeti na ta način, in sicer bogve kako dolgo? In kaj je družba, ki nima druge vrednote razen preživetja?

Druga stvar, ki ni nič manj vznemirjajoča od prve, in jo epidemija očitno razkriva, je dejstvo, da se zaradi epidemije jasno kaže naslednje: izredno stanje, na katerega so nas vlade kar nekaj časa navajale, je resnično postalo normalno stanje. V preteklosti so bile hujše epidemije, vendar nihče ni pomislil, da bi zaradi tega razglasil izredno stanje, kakršno je pričujoče: izredno stanje, ki nam jemlje celo svobodo gibanja. Ljudje so se do te mere navadili živeti v stanju trajne krize in nenehnih izrednih razmer, da očitno niti ne opazijo, kako je bilo njihovo življenje zreducirano na zgolj biološko stanje in je izgubilo vse druge razsežnosti: ne le družbene in politične, temveč tudi človeške in čustvene. Družba, ki živi v stalnem izrednem stanju, ne more biti svobodna družba. Dejansko živimo v družbi, ki je žrtvovala svobodo tako imenovanim »varnostnim razlogom« in se je zato obsodila na življenje v stalnem stanju strahu in negotovosti. 

Ni presenetljivo, da se glede virusa govori o vojni.  Ukrepi ob izrednem stanju nas dejansko silijo, da živimo v stanju policijske ure. Toda vojna z nevidnim sovražnikom, ki lahko preži v v slehernem drugem človeku, je najbolj absurdna od vseh vojn. To je resnično državljanska vojna. Sovražnik ni zunaj, temveč znotraj nas. 

Kar nas zaskrbljuje, pa ni toliko – ali samo – sedanjost, temveč tisto, kar pride potem. Kakor so vojne kot svojo dediščino zapustile miru vrsto usodnih tehnologij, od bodeče žice do jedrskih elektrarn, je tudi zelo verjetno, da bomo po tem zdravstvenem izrednem stanju  nadaljevali z eksperimenti, ki jih vlade prej niso uspele uresničiti: zapiranje univerz in šol z nadomestkom online predavanj,  prepoved – enkrat za vselej – vsakršnega zbiranja in govora  zaradi političnih ali kulturnih razlogov, zahteva, da med seboj izmenjujemo zgolj digitalna sporočila, pri čemer bodo stroji nadomestili vsak stik med človeškimi bitji – vsako okužbo –, kjerkoli je to pač mogoče.

Prevedel Gorazd Kocijančič