Ob izidu prve knjige slovenskega prevoda Filokalije Vas vabimo k branju pogovora z njenim urednikom Gorazdom Kocijančičem. V njem na kratko uvaja v to slovito zbirko besedil, v njeni luči pa spregovori tudi o aktualni družbeni situaciji in cerkvenih odzivih nanjo. Prvi del intervjuja je bil objavljen v tedniku Družina, drugi pa je zaradi dolžine pogovora izšel le v spletni izdaji. Intervju je pripravila Ksenja Hočevar.

---

»Končno v slovenščini,« je skorajda vzkliknil p. Rupnik, ko je slišal za izid Filokalije. Za kakšno knjigo gre?

Filokalija etimološko pomeni ljubezen do lepega – lepega, ki je hkrati etično dobro, skladno s širokim pomenom pridevnika kalós, ki že v novozavezni grščini pomeni tako “lep” kot “nravno odličen, pošten, dober”. Jezus je na primer ho poimèn ho kalós, “dobri in lepi, čudoviti pastir”. Beseda ima včasih tudi preprostejši pomen: “cvetober”, antologija, izbor najodličnejših besedil. Knjiga, o kateri danes govoriva, je zbirka – pravzaprav prava knjižnica – izbranih vzhodnokrščanskih asketskih in mističnih spisov, ki so v grščini nastajali od 4. do 15. stoletja. 

Kdo pa je njen avtor, kdo je te spise najprej zbral in izdal? 

Prvo izdajo Filokalije sta uredila dva svetnika grške Pravoslavne cerkve, Nikodem Svetogorec in Makarij Notaras, škof Korinta, ter jo objavila v Benetkah jeseni leta 1782. Njen vpliv je bil velikanski, tako na krščanskem Vzhodu kot pozneje – od srede 20. stoletja do danes – na Zahodu. No, letos je izšel prvi izmed predvidenih štirih zvezkov slovenskega prevoda, naslednje leto izide drugi. Za tretji zvezek prevodi že nastajajo, David Movrin je prevzel zelo obsežen in zanimiv opus Petra Damaščana, Jasna Hrovat Niketa Stethatosa, sam ravno zdaj prevajam Duhovne homilje Makarija Egipčanskega. Četrti zvezek pa je še tako daleč od realizacije, da si glede na svoja leta ne drznem upati, da bom doživel njegov izid .. (smeh) … Bo pa kdo drug končal začeto delo.

Kako se je izoblikovala ta antologija, »cvetober« spisov cerkvenih očetov?

Makarij in Nikodem sta se naslonila na že obstoječo tradicijo rokopisnih asketsko–mističnih antologij, čeprav rokopisa, ki bi vseboval vse avtorje pričujočega zbornika, raziskovalci zaenkrat še niso odkrili. Po izročilu naj bi Makarij naredil izbor, izhajajoč iz rokopisa, naslovljenega ”Antologija o zedinjenju uma z Bogom”, ki ga je našel v atoškem samostanu Vatopedi.

Kakšna je bila torej Nikodemova vloga? 

 Nikodem je predvsem uredil besedila in prispeval pomemben predgovor ter uvode v posamezne avtorje. 

Kdo so ti avtorji? 

Filokalija vsebuje 63 literarnih enot, ki jih je napisalo več kot 30 avtorjev v obdobju tisočletja; več besedil je anonimnih, tako da avtorjev ni mogoče natančno prešteti. 

Jih lahko razdelimo na skupine? 

Da, v grobem lahko v njej razločimo tri skupine piscev. Prvo, ki je objavljena v prvem zvezku slovenskega prevoda, sestavljajo klasiki zgodnje krščanske duhovnosti: Evagrij Pontski, Janez Kasijan, Marko Asket, Diadoh iz Fotike, Hezihij Prezbiter in Izaija iz Gaze. Drugo skupino – ta bo vsebina drugega zvezka slovenskega prevoda – tvori skupina avtorjev, ki so pisali v drugi polovici prvega tisočletja in povzemali sadove meniške kulture ter podali sijajne sinteze njenih uvidov: Maksim Izpovedovalec, Talasij Libijec in ps. Janez Damaščan. K sintetizatorjem in povzemovalcem lahko uvrstimo tudi manj znane avtorje, ki se opirajo na izročilo ter podajajo njegovo interpretacijo, npr. Teodorja iz Edese in aba Filemona. V njihovih spisih najdemo reference na cerkvene očete in prvo filokalijsko generacijo; viden je tudi vedno večji vpliv Dionizija Areopagita in Janeza Klimaka. Tretja skupina avtorjev – ti sodijo že v tretji zvezek slovenske izdaje – je povezana z nastopom Simeona Novega Teologa, izjemno zanimivega mistika in pesnika, ki je živel na prelomu 10. in 11. stoletja. Simeon skupaj s svojim učencem Niketasom Stethatosom uvaja generacijo prvih hezihastov, katere predstavniki so Nikefor Samotar, Gregor Sinajski in Teolept iz Filadelfij. Ti duhovni pisci so začeli na različne načine sistematizirati metodo t. i. “molitve k Jezusu”. Ta tok doseže svoj vrh z vélikim teologom Gregorjem Palamasom, ki je v Filokaliji tudi relativno obsežno predstavljen hkrati s svojimi učenci. 

Res mnogo imen … (smeh) … Ali lahko na kratko povzamete, kaj najdemo v Filokaliji?

Na kratko rečeno: v Filokaliji se zrcali vsa zgodovina bizantinske krščanske duhovnosti, čeprav seveda v njej niso predstavljeni vsi avtorji niti vsa njihova besedila. Filokalija je torej zbirka raznolikih spisov in nekakšen laboratorij različnih duhovnih naukov, obenem pa ji je lastna nekakšna mnogoglasna enotnost.

Omenili ste molitev k Jezusu. Kakšna je ta molitev in ali je tudi vaša osebna izkušnja? 

Molitev k Jezusu – včasih se pri nas rabi tudi izraz »Jezusova molitev«, a ne gre za molitev, ki bi jo molil (ali učil moliti) Jezus, temveč molitev, usmerjeno nanj – ima navadno obliko “Gospod Jezus Kristus, Sin Božji, usmili se me” ali “usmili se nas”, včasih z dodatkom “grešnika” ozirom “grešnikov”. Gre za način molitve, ki se je v vzhodnem izročilu izoblikoval z namenom uresničiti apostolov poziv “Nenehno molite!” Bistveno za molitev k Jezusu je, da ne sme biti povezana z kakšnimi koli domišljijskimi predstavami (npr. v slogu ignacijanskih duhovnih vaj) ali racionalnim premišljevanjem. S to molitvijo si prizadevamo za popolno notranjo tišino in praznino. Ena od funkcij Jezusove molitve je to, da nekako ukroti tok naših misli in tako omogoča zbranost, s katero se odpiramo za skrivnost Božje – Jezusove – vsenavzočnosti. Z Jezusovo molitvijo – osvobojeni vseh predstav in pojmov – stopamo v navzočnost neskončnega Boga. Druga, bolj skrivnostna lastnost te molitve pa izhaja iz izkušnje, da ima Jezusovo ime sámo mistično moč, s katero uničujemo zle misli in se zoperstavljamo “strastem” ter duhovnim silam zla, ki nas vse vrtinčijo v življenju. Sam sicer že desetletja prakticiram Jezusovo molitev, a sem še vedno bolj začetnik, tako da si ne bi upal dajati kakšnih nasvetov, razen tega, da se mi zdi potrebno vsak dan nameniti slabo uro ali vsaj pol ure – najbolje zjutraj – temu molitvenemu opravilu. Če se tega držimo, se molitev počasi začne razširjati tudi na druge dele dneva. Odličen praktičen priročnik za sodobnega bralca, ki si želi stopiti v svet tovrstne kontemplativne molitve, je v slovenščino prevedena knjiga Martina Lairda V tiho deželo.

Kje na življenjski poti so mistični in asketski spisi Filokalije srečali vas?

Pet zvezkov grške Filokalije sem kupil v majhni zaprašeni knjigarni na Cipru leta 1987,  kjer sva se z ženo za nekaj dni ustavila na poti v Sveto deželo, ki sva jo potem prepotovala po dolgem in počez, večkrat tudi na štop. Od tedaj me Filokalija na razne načine spremlja na duhovni in miselni poti. Nazadnje mi je bila pomemben navdih pri pisanju knjige O nekaterih drugih.

Torej je vaše pisanje – predvsem vaša poezija – “sad”, dar branja “podedovane Modrosti”, kot imenujete Izročilo?

Ustvarjanje je vedno poskus nekaj izraziti drugače, iz svoje osebne perspektive, z invencijo. Sploh to velja za poezijo. V tem smislu moje pisanje ni preprosto ponavljanje Izročila, ampak predvsem dialog z njim. Vsekakor pa sem prepričan, da je to Izročilo, o katerem se danes pogovarjava, bistveno pomembnejše od mojega ustvarjanja, za katerega samo upam, da je z njim ubrano in da pomeni – tako filozofsko kot pesniško – nekakšen njegov odmev in sodoben izraz. 

P. Rupnik pravi, da je Filokalija za Svetim pismom najpomembnejše duhovno branje. Kako si razlagate, da jo katoličani tako malo poznamo?

Katoličani spisov krščanskega Vzhoda pač ne poznamo dobro zaradi tisočletne shizme med vzhodno in zahodno Cerkvijo. Zaradi shizme je bila vzhodnokrščanska duhovnost dolgo časa marginalizirana ali celo povsem izgnana iz zahodne zavesti. V prejšnjem stoletju pa se je položaj precej spremenil, zlasti z 2. vatikanskim koncilom in ekumenskim gibanjem. Janez Pavel II. je na primer večkrat govoril, da se mora tudi katoliška Cerkev naučiti dihati z obemi pljučnimi krili. Teološko gibanje povratka k virom – ressourcement – je obrodilo sad v številnih kritičnih izdajah grških očetov, tudi filokalijskih, na primer v klasični zbirki Sources chretiennes. 

Se v Sloveniji dogaja kaj podobnega? 

Da, v zadnjih dveh desetletjih smo tudi v slovenščini dobili pravo knjižnico najpomembnjših patrističnih besedil. Problem pa je po mojem zlasti v tem, da povprečen katoličan na žalost še vedno zelo malo bere duhovne avtorje, tudi zahodne, kaj šele vzhodne, kar je seveda velika škoda. To branje nas namreč globinsko osrečuje. Z njim tisočletno izročilo postaja naše intimno prepričanje in nas navdihuje. Zlasti je to pomembno v času, ko ni mnogo živih duhovnih učiteljev, “starcev”, h katerim bi se lahko v svojih stiskah zatekli po duhovni nasvet. Knjige starih svetnikov nam lahko spregovorijo in svetujejo namesto njih. Glede tovrstne bralne kulture bi se še dosti dalo postoriti z širokim izobraževanjem v okviru Cerkve.

Kako vi osebno berete te spise? Kakšno mesto ima Filokalija na vaši knjižni polici?

Dolga leta sem Filokalijo skupaj z Novo zavezo v izvirniku bral kot jutranje duhovno branje. Kar po vrsti: od začetka prvega zvezka do konca petega in potem spet od začetka. Prebral sem le kratek odlomek ali dva, kakor je edino primerno za lectio divina. Taka besedila je namreč treba “prežvekovati” – na Zahodu so menihi za takšno branje dejansko uporabljali izraz ruminatio –, pustiti, da sedejo ne le v spomin, ampak v globinske plasti duševnosti in duhovne zaznave. 

Ali s to prakso še vedno nadaljujete? 

Ne, zadnja leta sem takšno branje Filokalije opustil, ker se v drugih delih dneva pač intenzivno ukvarjam s temi besedili kot prevajalec in urednik, tako da za duhovno branje raje posegam po drugih spisih, v zadnjem času zlasti po latinskih spisih Mojstra Eckharta, ki jih prevajam vzporedno s Filokalijo. 

Celotni naslov originalne izdaje zbirke je Filokalija, s katero se um očiščuje, razsvetljuje in izpopolnjuje. Nas cerkveni očetje učijo moliti, dobimo »nasvete«, kako duhovno živeti?

Da, to je bistveno. Filokalija ni knjiga, ki bi prinašala v prvi vrsti informacije, čeprav najdemo v njej tudi mnogo odlomkov visoke teologije in sijajno izraženih filozofskih uvidov, ampak ima praktičen značaj. Uči nas, kaj moramo delati, kako ravnati, kako se uriti, vendar ne toliko na zunaj (čeprav govori tudi o tem) kot v svoji notranjosti. Kaže nam, na kakšen način se znebimo usodne bivanjske raztresenosti in razpršenosti, tako da lahko postanemo neodvisni od svetnih vezi in v srcu resnično izkusimo drugačno, večno, neskončno Resničnost, ki je temelj vseh stvari in uravnava zgodovino in naša osebna življenja. 

Kakšen prevajalski napor je bil projekt Filokalija?

Slovenski prevod Filokalije je nastajal kot prostovoljski medmrežni projekt, v katerem je združilo moči več prevajalcev iz grščine v različnih stopnjah razvoja, od helenistične koiné, klasicističnih idiomov, raznih odtenkov bizantinske grščine vse do zgodnjih oblik dimotiki, iz katere se je razvila nova grščina. V prvem zvezku je levji delež prevodov prevzela Jasna Hrovat, klasična filologinja in uveljavljena prevajalka patrističnih besedil, ki mi je z Janom Ciglenečkim in Matejo Komel Snoj tudi pomagala jezikovno izboljšati celotno besedilo. Zaradi jezikovne in slogovne raznolikosti Filokalije ter različnih prevajalcev, ki imajo vedno samosvoje prevajalske poetike, je bilo potrebno intenzivno uredniško delo, ki je zagotovilo osnovno pojmovno poenotenje in formalno usklajenost besedil, ki so nastajala skozi dolg čas. Za naš čas je gotovo nenavadno, da so se sodelavci projekta pred leti lotili napornega dela brez vsakega zagotovila, da bodo njihovi prevodi nekoč dejansko natisnjeni. To so nam naposled omogočili velikodušni donatorji – med njimi bi zlasti izpostavil Alenko in Tadeja Battelino ter Srbsko pravoslavno Cerkev (Zagrebško–ljubljansko metropolijo) in tudi številne darovalce v akciji množičnega zbiranja sredstev –, zlasti pa subvencija JAK za večletne zahtevne prevodne projekte.

Tudi v prvih stoletjih so se srečevali z boleznimi, epidemijami … Kako so se »grški očetje« odzivali? Ali če spremenim trditev p. Rupnika v vprašanje: Kako ostati z Bogom sredi dogajanja, sredi tega sveta?

Jaroslav Pelikan, znameniti zgodovinar krščanskega nauka, v svoji zgodnji knjigi o razumevanju življenja in smrti pri cerkvenih očetih lepo pokaže, da so v krščanski misli sicer obstajali zelo različni modeli razumevanja smrti, a so se vsi ujemali v prepričanju, da je s Kristusom smrt premagana. Če verujemo vanj, lahko gremo z zaupanjem v agonijo, ki nas vse čaka, in na koncu oči zatisnemo s spokojnim pričakovanjem. Zlasti je zanimiva Pelikanova obravnava sv. Ciprijana iz Kartagine, ki je napisal spis De mortalitate, »O smrtnosti«, pri čemer je ta smrtnost konkretno kuga, ki je divjala v njegovem mestu. Razberemo lahko, da se je Cerkev vedla povsem drugače kot danes. In primerjava nikakor ni v čast sodobni Cerkvi. 

Kako so se cerkveni očetje osvobajali zemeljskih vezi in brez strahu pred smrtjo hrepeneli po večnosti, po »biti s Kristusom«? 

O tem sem pisal v spremni besedi h knjigi Proti religiji najpomembnejšega sodobnega grškega krščanskega misleca, Hristosa Janarasa, ki bo v kratkem izšla pri založbi Družina. Naj povzamem: krščanstvo se gotovo ne bi razširilo po vsem svetu, če peščica Judov, ki so se, preplašeni za svoje življenje, razbežali ob Jezusovi aretaciji, ne bi pozneje izkusila nečesa, kar je iz njih naredilo neustrašne pričevalce, ki jim ni bilo več mar, ali bodo še dolgo na tem svetu ali ne. To sta omogočila Velika noč in izlitje Kristusovega Duha. Če bi prvi oznanjevalci tekali naokrog z nekakšnimi »sanitetnimi maskami« na obrazih in pri tem učili “Ne bojte se tistih, ki umorijo telo, duše pa ne morejo umoriti”, bi se jim vsi upravičeno smejali. Očitno pa smo danes ljudje – tudi tisti, ki se imenujemo kristjani – zelo daleč od drže Pavla in drugih apostolov … In če kdo misli, da so bili apostoli tako pogumni zato, ker še niso poznali virusov, bakterij in eksponentne funkcije, ki je v osnovi epidemioloških modelov, je idiot. 

Toda ali ni krščanstvo religija življenja in zgodovine, ne pa orientalskega preziranja sveta kot utvare? 

Nisem tega mislil. Hrepenenje po onostranstvu, ki sodi k sami krščanski biti, nam ravno kaže, kaj pomeni biti odrešen. V zgodovini in življenju. Ne pomeni morbidne ljubezni do smrti ali naveličanega odpora do življenja, ampak ravno preseganje obojega po Kristusovi milosti: svobodno ljubezen do življenja in sproščen odnos do smrti, ki ga naklanja odrešenost, sprejeta z neomajno vero. Božji Sin je namreč, kakor čudovito pravi avtor pisma Hebrejcem, “odrešil tiste, ki jih je strah pred smrtjo vse življenje vklepal v sužnost«. Ena najpomembnejših tem Filokalije je zato tudi “spomin na smrt”, to se pravi dolžnost vsakega kristjana, da se zaveda svoje smrtnosti in smrt pričakuje – radostno – vsak dan. Naj navedem samo misel Hezihija Prezbitra – dovolite mi, da pobrskam po knjigi … : »Če je mogoče, se nenehno spominjajmo smrti. Ta spomin v nas odstrani vse skrbi, vse ničevosti. Rodi varovanje duha in nenehno molitev, neobčutljivost telesa in gnus do greha; in če naj povemo po resnici, skoraj vsaka krepost, ki je v nas, izvira iz spomina na smrt. Zato ga uporabljajmo, če je mogoče, kot svoje lastno dihanje.«

Zakaj je stik s tradicijo absolutno bistven? 

Mislim, da je v Izpovedih ruskega romarja prispodoba, ki to lepo pojasni. Božje razodetje je resnično. Vendar je Bog neskončen in zato je neskončna skrivnost tudi njegovo učlovečenje, življenje, smrt in vstajenje. Biblija, ki o tem bogonavdihnjeno govori, je kot sonce, ki ga ne moremo gledati neposredno, ker tega ne zdržijo naše oči. Potrebujemo zadimljeno, potemnjeno steklo. Kaj je to steklo? To je tradicija, Izročilo, ki je sad ljudi, ki so s svojim življenjem dejansko bili v stiku z neskončno Božjo skrivnostjo in nam kažejo načine, kako smo lahko z njo v občestvu, kako jo lahko »gledamo«.

Kako je Filokalija prek meništva vplivala na vzhodno kulturo?

Nikodem in Makarij sta z objavo Filokalije v času razsvetljenstva vzpostavila nekakšno alternativno »enciklopedijo« tradicionalne vednosti o molitvenem, duhovnem življenju in njegovih predpostavkah. Lahko jo razumemo kot izraz pravoslavne duhovne obnove v zadnjih desetletjih 18. stoletja. Vodili so jo menihi. Pod vodstvom Ukrajinca Paisija Veličkovskega, ki je na Atosu neodvisno od Nikodema in Makarija raziskoval hezihastično izročilo in je morda celo začetnik ideje o Filokaliji, je bila knjiga kmalu prevedena v cerkvenoslovanski jezik. Pod naslovom Dobrotoljubie je postala priljubljeno branje tudi v nemeniških krogih slovanskega sveta. S seboj jo je na primer na svojih potih nosil in bral “ruski romar”, katerega izpovedi so najprej ponesle slavo Filokalije na Zahod – pri nas lahko njegovo pripoved beremo v odličnem prevodu Janeza Zupeta. V naslednjem stoletju je Filokalijo v ruščino prevedel sv. Teofan Rekluz. Ta izdaja je pomembno vplivala na »rusko religijsko filozofijo«, ki je zacvetela pred revolucijo in v izgnanstvu tudi po njej. Druga grška izdaja je bila objavljena v Atenah leta 1893, zlasti vplivna pa je bila izdaja pri atenski založbi Astir v drugi polovici 20. stoletja, ki jo še vedno ponatiskujejo. Vpliv Filokalije na razne pravoslavne kulture – rusko, romunsko, bolgarsko, srbsko itn. – je bil velikanski, ne le v duhovnosti, temveč tudi v književnosti in likovni umetnosti. V času po oktobrski revoluciji, ko je ruska emigracija začela teološko delovati po prestolnicah zahodnega sveta, pa je tudi zahodni krščanski svet začel z velikim zanimanjem odkrivati ta zaklad skupnega krščanskega Izročila. Kallistos Ware je zato lahko upravičeno zapisal: »V nedavni zgodovini pravoslavne Cerkve je imela Filokalija mnogo večji vpliv kot katera koli knjiga – razen Biblije.« 

Kaj imajo cerkveni očetje iz prvih stoletij krščanstva povedati današnjemu človeku?

Francoski teolog Olivier Clément v izjemno navdihnjenem uvodu v duhovnost Filokalije, ki je v prevodu Vesne Velkovrh Bukilica tudi del naše slovenske izdaje, lepo zapiše, da je pravzaprav prejšnje stoletje, ki ga zaznamuje izrazita sekularizacija, najbolj žejno čakalo na Filokalijo, kar se lahko čisto empirično potrdi s številom prevodov v največje svetovne jezike. Clémentova razlaga tega paradoksnega fenomena gre v smer, da je pri potomcih tistega razsvetljenstva, ki sta se ga Makarij in Nikodem tako bala, se pravi pri nas samih, iskanje svobode že prišlo do zavedanja, da ni prave svobode brez preseganja nihilizma, in da je zahodni um že prišel do kritične samorefleksije, s katero je ugotovil, da premise novoveškega projekta ne bodo vzdržale, ker smo v očaranosti nad zunanjim svetom in njegovimi možnimi razlagami pozabili na tisto, kar nam je izvorno edino res dano: naša notranjost. Za obstoj česar koli zunanjega namreč vemo le zato, ker je že del naše notranjosti … Seveda pa takšno duhovno streznjenje ni ne vem kako množično dogajanje. Zahodna kultura je dandanes v veliki krizi, ki se očitno še poglablja.

Pravite, da se po vašem mnenju kriza zahodne družbe poglablja … Kako je torej videti sedanja družbenopolitična in cerkvena realnost z očmi nekoga, ki je pravkar dobil iz tiskarne knjigo z več sto let starimi duhovnimi zapisi in jih pred natisom z uredniškimi očmi verjetno prebiral tudi med vrsticami?

Moram priznati, da sem zadnje leto precej zaskrbljen, pa ne zaradi covida–19, ki je očitno zoprn virus – kar nekaj mojih znancev se je mučilo z njim –, a po vseh podatkih zaenkrat nikakor ni zadosten razlog za svetovno histerijo, ki ga spremlja, čeprav nas s povsem neverjetno mobilizacijo propagande stalno prepričujejo o nasprotnem. Moja skrb dosti bolj velja dejstvu, da smo se v zadnjem letu pod pretvezo boja proti virusu znašli sredi velike družbene revolucije nepredvidljivih posledic: revolucije, ki je večina prebivalstva sploh ne zaznava. V njej se tiho izgubljajo – morda trajno – pridobitve političnega življenja Evrope od antike do vzpostavitve novodobnih liberalnih demokracij. Pred nekaj tedni je 250 uglednih francoskih intelektualcev podpisalo izjavo, da »drugi val ni virusen, ampak družbeni in ekonomski«. Prave žrtve virusa so žrtve ukrepov proti njemu: več kot milijarda ljudi v tretjem svetu, ki je zaradi njih pahnjena v skrajno revščino. Ljudje živijo iz rok v usta in če se svet ustavi, stradajo.

Za kaj naj bi šlo v tej nevidni revoluciji?

Tega zaenkrat še nihče zares ne ve, ker ima hkrati poteze dirigiranosti in spontanosti, zarote in kaosa. Morda tega nikoli ne bomo izvedeli. Vsekakor pa se o njej ne moremo pogovarjati na gostilniškem nivoju, kar se danes dogaja zaradi popolne vulgarizacije refleksije, ampak le s poznavanjem zgodovine zahodne politične misli od Platona do Carla Schmitta, od Aristotela do Heideggerja. Uvide teh velikih mislecev bi morali soočati z dogajanjem, ki zaradi svoje globalnosti nima vzporednic. V igri so namreč temeljne, skrajno resne zadeve. Z italijanskim filozofom Giorgom Agambenom, ki se je v zadnjem letu izjemno izkazal kot analitik teh družbenih premikov, lahko to revolucijo natančneje označimo kot poskus uvajanja trajnega izrednega stanja, kjer si oblastniki v imenu takšne ali drugačne biološke grožnje – in te seveda ne bodo nikdar izginile – prilaščajo pravico vsakodnevno suspendirati pravice in svoboščine, za katere so sicer jamčile stabilne ustave in zakoni. V njenem duhovnem ozadju pa je gotovo nihilizem: prepričanje, da je najvišja vrednota golo življenje, ker se s smrtjo vse neha. Agamben v svoji zadnji oktobrski kolumni lepo pravi, da gre v tem za manifestacijo »kulture, ki na vse kriplje upravlja svoj lasten propad, kulture, v kateri ni več življenja«. To je nekaj popolnoma nasprotnega duhovnosti Filokalije. Ta je v celoti ubrana z mislijo Diadoha iz Fotike, ki pravi, da nas “teologija”, kakor sam imenuje izkustveno motrenje Boga, “najprej pripravi, da z veseljem zaničujemo vso navezanost na to življenje, ker imamo namesto propadljivih poželenj – kot neizrekljivo bogastvo – Božje izreke.”

Toda ali ni ta govor o suspendiranju svoboščin značilen očitek naših levičarjev in »protestnikov«? 

Ne, gre mi za povsem drugo zadevo. Posebej pomembno se mi zdi opozoriti na dejstvo, da pri »kovidistični« revoluciji očitno na gre za dogajanje, ki bi ga lahko razumeli s tradicionalno delitvijo političnega telesa na levico in desnico. V Španiji totalitarizem v imenu bio-varnosti implementira levica, v Italiji sredina, pri nas desnica. Gre za radikalno spremembo načina vladanja, ki pride prav vsem političnim frakcijam, ki so na oblasti. (Mimogrede, sam nimam nobenih političnih preferenc in mi je prav vseeno, kdo vlada, samo da je mir in kolikor toliko normalno, svobodno, sproščeno življenje – če koga zanima filozofska utemeljitev take drže, naj si prebere moj esej o politiki v knjigi Erotika, politika itn.) Ta velika revolucija pa ni zajela le Slovenije niti zgolj Evrope – s svetlo izjemo Švedske, ki je ni zapustila pamet –, ampak je skoraj globalna (na Kitajskem in v številnih azijskih državah je pač ni treba izvrševati, ker je v veliki meri že uresničena). Kot se godi v vsaki revoluciji, jo podpira mnogo ljudi, ker so revolucije vedno priložnost za karierne premike, v sedanji konstelaciji zlasti fahidiotov, ki se predstavljajo kot svečeniki znanosti, ki to ni, in končno uživajo v soju žarometov. Resnična znanost namreč ni garant objektivne gotovosti in univerzalnega konsenza, kakor ljudje danes naivno mislijo, ni nova naturalistična religija, po kateri hrepenijo, ker so zapustili Boga, ampak ravno prostor kritičnega prevpraševanja vsega, različnih, nasprotujočih si hipotez – in zato sfera negotovosti. Ampak od današnje scientistične sodrge in vedno bolj barbarske javnosti je težko pričakovati, da bi brali Strukturo znanstvenih revolucij Thomasa Kuhna in podobno literaturo, najsi je še tako temeljna … V Filokaliji pa najdete tudi mnogo odlomkov, ki nadvse globoko govorijo o tem, kaj je pravo védenje in spoznanje, ki presega znanstveno. “Brez spomina na Boga ni mogoče resnično spoznanje. Brez tega se namreč pojavi drugo, nepristno”, pravi Marko Asket.

Toda ali niso revolucije po definiciji krvave in zahtevajo mnogo žrtev, človeških življenj? 

Prav imate, ta revolucija še ni krvava, če sramotno odmislimo milijone na dnu človeške »prehranjevalne verige«, a so za to tudi v razvitem svetu dani vsi nastavki. V družbenem telesu že vre in to v različne smeri (zanimivo je, da o masovnih protestih proti lockdownu  pri nas skorajda ne poročajo). Poleg ideološke polarizacije se namreč začenja globoko čustvena delitev na tiste, ki hočejo “trdo roko” in se bojijo svoje svobode in bi želeli čim dlje od nje zbežati, če parafraziram Ericha Fromma, in drugih, ki se jim kakršen koli avtoritarizem instinktivno upira (in sam sodim med slednje, kot ste verjetno že uganili). Ker pa smo ljudje – ob vsem ostalem, manj častivrednem – brez dvoma tudi svobodoljubna bitja, je prav mogoče, da bo ta nezaslišani družbeni eksperiment, kateremu smo priče, sčasoma pripeljal do fizičnega spopada neslutenih razsežnosti, če pač novi inženirji družbe ne bodo ustavili konjev …

Pozabili ste na cerkveno stvarnost … Kako ocenjujete ravnanje Katoliške cerkve v tem družbenem kontekstu? 

Glede Cerkve na Slovenskem sem tudi precej zaskrbljen. Ob vsej svoji ljubezni do nje, hvaležnosti za vse, kar mi je duhovno dala in mi daje, in kljub prijateljstvu s cerkvenimi ljudmi – ki so med drugim na razne načine podprli tudi Filokalijo – si namreč moram priznati, da se je, zgodovinsko gledano, naša Cerkev prav v kriznih družbenih situacijah pogosto na izzive odzivala zelo naivno in je imel ta odziv potem katastrofalne posledice za njo samo. No, “naivno” morda ni dobra beseda. Gre bolj za nekakšen machiavelizem: v kritični situaciji se vedno znova uveljavi – v osnovi neevangeljsko in globoko neetično – načelo, da cilj posvečuje sredstva …

Lahko to trditev ponazorite s primeri? 

Naj navedem le dva, ki najbolj bodeta v oči. Cerkev se je – nedvomno usodno grozeči – nevarnosti komunistične revolucije zoperstavila s podporo taktičnemu paktiranju s fašističnimi in nacističnimi okupatorji. To je krščansko ljudstvo na koncu pahnilo v katastrofo. Ne želim te odločitve preveč demonizirati, kakor je v navadi. Cerkev se je znašla v tragični situaciji, morala je izbirati med slabo in slabšo odločitvijo. Odločila se je za slabšo, kar je pozneje razumljivo porodilo stalne poskuse samoopravičevanja, ki mu je lastno to, da je prepričljivo samo za tistega, ki se opravičuje. V času tranzicijskega nereda se je naša Cerkev s podobno logiko prepustila kapitalistično špekulantskemu pohlepu – znova s prepričanjem, da ni toliko pomemben način, na katerega pridemo do denarja, če bo ta končno porabljen v prave namene. Rezultat je bila mariborska finančna katastrofa. Že nekaj let pred temi dogodki sem javno svaril, da se bo to zgodilo, a me seveda ni nihče poslušal oziroma so se mi celo smejali …

V kakšnem smislu se ta paradigma lahko zdaj ponovi? 

Čisto preprosto in konkretno: če bo Cerkev zaradi naklonjenosti, ki si jo glede urejanja svojih tekočih problemov obeta od aktualne oblasti (in zagotovo bo pri njej našla več posluha kot pri kakšnih podivjanih levičarjih), ustrežljivo pristajala na logiko totalitarnega prestrukturiranja družbenega življenja ali jo celo zagovarjala, bo po koncu te revolucije, najsi se konča tako ali drugače – in zelo verjetno je, da se bo na koncu izkazalo, da gre za eno največjih kolektivnih prevar v sodobni zgodovini –, še bolj izgubila že tako načeto kredibilnost. V današnjih kritičnih razmerah bi morala namreč biti Cerkev oster zaščitnik Božje evangeljske resnice in človeške svobode, normalizacije življenja. Brezkompromisno bi morala vztrajati pri svoji suverenosti v cerkvenih prostorih, tudi za ceno konflikta s politiko in histerično protikrščansko javnostjo. V nasprotnem primeru se bo izkazalo, da je tudi Cerkev samo najedel virus globokega nihilizma evropske družbe, ki mu je – nezavedno in nereflektirano, ne da bi si sama to hotela priznati – začela asistirati. Saj mi je skoraj nerodno, da je treba poudarjati take zadeve: Cerkev ne oznanja zdravja, ampak odrešenje. Potrebno je torej razločevanje duhov, stalno, previdno in pozorno razločevanje … Tudi to je ena velikih tem Filokalije. Kasijan značilno pravi:“Razločevanje preišče vse človekove misli in dejanja, loči in zavrne vse, kar je slabo in Bogu nevšečno, in tako od njega oddalji vsakršno zablodo … brez daru razločevanja nobena krepost ne more nastati niti ne more ostati trdna do konca.”