Sanjski dialog z antiko

Polonca Zupančič

Artemidor: INTERPRETACIJA SANJ. Prevod in spremna beseda Maja Sunčič. Ljubljana: ISH, 2017 (zbirka Dialog z antiko).

»Če kdo sanja, da je postal vedeževalec in se proslavil s prerokovanjem, bo postal strokovnjak za mnoge reči in bo prevzemal nase svoje in tuje skrbi, kajti vedeževalec skrbi tudi za nesreče, ki se ga ne tičejo in ki jih prinesejo posvetujoči se.« (III.21)

Za Artemidorja iz 2. stol. in njegovo Interpretacijo sanj večina verjetno ni nikdar slišala. Prav tako le redki vedo, da ga je Freud, znameniti oče psihoanalize, označil za svojega predhodnika v svojem prelomnem delu z naslovom Interpretacija sanj. Artemidorjevo delo je bilo poleg tega eno izmed virov za Teorijo seksualnosti francoskega filozofa Michaela Foucaulta, mimogrede pa se omenja tudi v duhovito napisani sodobni kriminalki Sedma funkcija jezika, v kateri nas Laurent Binet vpelje v svet francoskih in drugih svetovnih intelektualcev dvajsetega stoletja.

Artemidorjev priročnik se je kljub veliki produkciji sanjskih knjig v antiki (razlaganje sanj je namreč veljalo za splošno sprejeto obliko prerokovanja, ki so jo pogosto ohranjali kot družinsko veščino) ohranil kot edini tovrstni primerek. V slovenščino ga je prevedla Maja Sunčič, samostojna prevajalka, urednica, raziskovalka in kolumnistka, ki se pri svojem delu osredinja zlasti na Plutarha, Aristofanovo politično komedijo in položaj žensk v antiki. Iz stare grščine je prevedla več Plutarhovih in Aristofanovih del, Evripidovo dramo, poleg tega pa je tudi avtorica dveh izvirnih monografij s področja antičnih študijev.

Njen najnovejši prevod predstavlja naslednji niz v seriji objav o antičnem prerokovanju in tako dopolnjuje obstoječo zbirko Dialog z antiko – bralcu so bile do sedaj na voljo Prerokbe za vsakdanjo rabo: pitijski dialogi (2009) in Ciceronov spis O prerokovanju v prevodu Nade Grošelj (2010), sedaj pa se temu pridružuje še Interpretacija sanj. Knjiga je sestavljena iz uvodne spremne študije in prevoda, v zadnjem delu pa sledi relativno obsežen prikaz uporabljene bibliografije, kratek indeks najpogostejših imen in predstavitev druge knjige iz omenjene zbirke ter povzetek dosedanjega prevajalkinega opusa. Spremna beseda, ki stoji pred samim prevodom in je prav tako delo prevajalke, je precej izčrpna, saj prevajalka avtorja in njegovo delo umesti v širši kulturni ter zgodovinski kontekst, predstavi pa tudi recepcijo dela in povzame njegove glavne značilnosti: zgradbo, metodo, jezik in temeljne vsebinske poudarke, ki se tičejo delitve sanj, načina prerokovanja, samega razlagalca in njegovih strank. Zlasti dragocen je z znanstvenega vidika podatek o drugih antičnih avtorjih, ki so obravnavali tematiko sanj, dodane so tudi njihove interpretacije: omenjeni so Platon, Aristotel, Plutarh, Filon, Lukrecij, Galen, Ajlij Aristid, Vergilij in Ciceron, nakazana pa je tudi primerjava med posameznimi deli, ki bi si nedvomno zaslužila samostojno poglobljeno obravnavo. V drugem delu sledi že omenjena primerjava Artemidorja s Freudom, glavni poudarek pa je (v skladu s prevajalkino prakso) na seksualnih sanjah in razmerju moški-ženska. Uvod je sploh za bralca, ki antičnega sveta ne pozna ali je z njim seznanjen le površno, izredno dragocen, saj ga lepo uvede v prevod v drugem delu.

Tako spremna beseda kot sam prevod sta opremljena z obvladljivim številom opomb, v katerih so dodatna vsebinska pojasnila, razlage ključnih besed, napotila na posamezna mesta znotraj Artemidorjevega spisa, na druge antične pisce oziroma sodobne avtorje in interpretatorje. Bralec, ki ni domač v stari grščini, bo v opombah ob grških izrazih sicer pogrešal transkripcijo, ki bi mu olajšala razumevanje pojasnil, na nekaj mestih pa bi verjetno potreboval še kakšno razlago več (pri I.77 npr. ni pojasnila mita o narcisi in povezavi s podzemljem; pri II.12 umanjka razlaga povezave med besedo »oven« in »vladati«; pri II.35 ni pojasnila, da je bila v antiki hetera prostitutka višjega ranga, pogosto izobražena; pri II.39 manjka razlaga mita o ugrabitvi Kore; pri III.58 manjka pojasnilo glede povezave med izrazom »carinik« in »smrt«). Občutljivemu in pozornemu filologu, ki za citiranje uporablja najnovejši priročnik Chicago manual of style, bo nedvomno padla v oko odvečna vejica pri navajanju antičnih del, v splošnem pa so v opombah tehtni komentarji, ki pripomorejo k razumevanju besedila in bralca ne odnesejo predaleč stran od vsebine. Že če knjigo samo na hitro prelistamo, lahko ugotovimo, da je zelo estetsko oblikovana, kar pripomore k njeni preglednosti. Za to je zaslužna tudi sama prevajalka, ki je na začetku vsake knjige dodala kazalo pojmov in s tem neizmerno olajšala bralcu iskanje izbranega gesla, ta pa so poleg tega tudi jasno razločena od ostalih.

Prevod je berljiv in lepo teče – k temu je precej pripomogel izvirnik, ki je v nasprotju z večino ohranjene antične literature pisan v preprostem, vsakdanjem jeziku, kar prevajalcu močno olajša delo. Pikolovskega klasičnega filologa, ki si prizadeva ohranjati pristno materinščino brez primesi tujk, bodo morda kljub temu zmotile posamezne besede latinskega izvora, ki jih je prevajalka anahronistično vnesla v grški tekst, čeprav to ni potrebno, saj je slovenščina povsem dovolj bogata z izrazjem. Tak primer je že v samem naslovu, kjer namesto izraza »razlaga«  stoji »interpretacija« (verjetno zaradi namiga na istoimensko Freudovo delo), dalje srečamo besedo »kvalifikacija« (gr. ἔγκρισις, énkrisis) namesto »izbor« (I.58), »konzervirana« namesto »soljena« hrana (gr. ἁλιστός, halistós) (I.71), »kanape« namesto »počivalnik« (gr. σκίμπους, skímpous) (I.74), »penetrirati« namesto »prodreti v« (gr. περαινεῖν, peraineîn) (npr. I.78 idr.), »doživeti klimaks« namesto »končati/doživeti vrhunec« (gr. διατελεῖν, diateleîn) (I.79), »definicija« namesto »opredelitev« (gr. ὅρος, hóros) (Uvod IV.), »aretirati« namesto ujeti/pridržati (gr. ἁρπάζειν, harpázein) itn.

Najde se tudi kakšna nepazljivost pri prevajanju: v že omenjenem 71. poglavju Artemidor v naslovu zapiše, da geslo govori »o posušenem in soljenem mesu« (gr. περὶ ταρίχων καὶ ἁλιστῶν κρεῶν), v prevodu pa stoji »posušeno meso in konzervirana hrana«; podobno v prvem stavku v izvirniku stoji »Posušeno in vse soljeno meso«, v prevodu pa imamo »Konzervirana hrana in vsa nasoljena mesa« (v slovenščini je mimogrede »meso« neštevni samostalnik, zato težko ohranimo množino iz grškega izvirnika; elegantna rešitev bi bila »vse vrste mesa«). Drugi primer je na primer v uvodu v 5. knjigo, kjer v prevodu stoji, da Artemidor v tretji knjigi dejstev ni zapisoval »po enotnem stistemu /…/, temveč v improviziranih poglavjih« – verjetno ni mišljeno »improviziranih«, pač pa »zaporednih« poglavjih (gr. ἐπιδρομῇ, epidromê). Toda to so le manjše nepazljivosti in ne odvzemajo vrednosti celotnemu prevodu, ki je nedvomno zanimivo branje.

Dotaknimo se sedaj še same vsebine in njenega pomena za sodobnega bralca: sámo delo je razdeljeno v pet knjig, ki so po Artemidorjevih besedah plod dolgotrajnega raziskovanja, s čimer Artemidor »dokazuje, da ni zgolj kabinetni avtor ali prepisovalec« (Sunčič, 31), pač pa praktično in teoretično podkovan strokovnjak. Artemidor se namreč loti tudi »teorije prerokovanja in klasifikacije« in sanje v splošnem deli na navadne oziroma nepreroške, ki se nanašajo na sedanjost, in na preroške, ki nam posredujejo prihodnost ter voljo bogov. Prevajalka je terminološko razliko dobro rešila tako, da je prvi tip načeloma prevajala z izrazom »sen«, drugi pa z izrazom »sanja« oziroma »sanje«. Dalje so ene sanje »teorematične, druge alegorične:« (IV.1) medtem ko so prve dobesedne, neposredne, njihov pomen je lahko razumljiv, zato ne potrebujejo dodatne razlage, pa je za druge potreben izurjen razlagalec, ki mora za verodostojno razlago zelo dobro poznati svojo stranko (ta je bila mimogrede večinoma iz mestnega okolja, imela nižji status in bila pogosto nepismena in neizobražena).

»Zbral sem vse sanje, ki se lahko pojavijo,« je Artemidor zapisal v uvodu v četrto knjigo, »pri tem sem se držal reda in zaporedja, ki ustreza človeškemu življenju, in vključil vse naše dejavnosti od rojstva do smrti.« (Uvod IV.) Tako v prvi knjigi najprej obravnava gesla o rojstvu in nosečnosti, nadaljuje s telesom in telesnimi deli, z veščinami, obrtmi in s poklici, nato s telesnimi aktivnostmi, hrano in pijačo, hišno opremo, knjigo pa sklene s poglavji o spolnih odnosih. V drugi knjigi nadaljuje z oblačili in z nakitom, dalje obravnava vremenske pojave, živali, naravo, javne službe in vojsko, bogove, nato pa preide na različne oblike smrti in dogajanja po smrti. V tretji knjigi, ki je nekakšen dodatek k prejšnjima, Artemidor zapiše razlago posameznih gesel, ki jih je prej izpustil, v četrti bralca postopoma uvaja v samostojno razlago sanj, peta pa je »za prakso in vajo« (uvod V.) znova sestavljena iz dodatnih sanj in razlag.

Artemidor nam ob tem v svojem priročniku zelo nazorno in jasno odpira pogled v grško-rimsko kulturo in miselni svet, ki je v marsikaterem pogledu precej drugačen od današnjega, spet v drugem pa presenetljivo podoben. Še klasični filolog, ki naj bi sicer zelo dobro poznal antično kulturo, bo navdušen nad vsemi informacijami, ki jih Artemidor mimogrede posreduje. Poglejmo nekaj konkretnejših zgledov: bralec se bo ob branju lahko poučil o antičnem vsakdanjiku, o opremi doma (I.74), oblačilih in okrasju (II.3–7) in prehranjevalnih navadah (I.64–73) – to vse so téme, s katerimi se celo filolog pri študiju sreča le v omejenem obsegu. Tako je na primer dober znak, če bogataš uživa kruh iz čiste moke, slabo pa, če je polnozrnatega, saj je to hrana revežev in mu torej napoveduje revščino (I.69). Dalje sanje o prehranjevanju s sladkimi jabolki napovedujejo ljubezenska doživetja, ker je jabolko posvečeno Afroditi, boginji ljubezni, nasprotno pa kisla jabolka zaradi povezave z Erido, boginjo prepira, napovedujejo prepire in neslogo (I.73).

Posebne pozornosti so dalje vredni odlomki, v katerih Artemidor prikazuje zgodovinsko, etimološko ali mitološko razlago pojmov: tako na primer pojasnjuje, da so bile v starih časih sanje o kopališču slab znak, češ da so napovedovale »nemir zaradi hrupa v njem, škodo zaradi izločanja znoja, tesnobo in grozo zaradi spremembe barve kože in telesnega videza v kopališču«, kar Artemidor povezuje z dejstvom, da se v starih časih ljudje niso redno kopali oziroma je bilo kopanje vezano na prihod iz vojne ali od napornega dela. V njegovem času pa je postal popoldanski obisk kopališča del vsakodnevne rutine, zato so sanje o kopeli postale »znak bogastva in uspeha za zdrave, za bolne pa zdravja« (I.64). Primer etimološke povezave je na primer izraz za melono (gr. πέπων, pépon): ker z istim izrazom pesniki nazivajo najdražje, sanje o melonah naznanjajo prijateljstvo in spravo (I.67); podobno je grah (gr. πίσος, písos) pozitiven znak zaradi etimološke povezave z glagolom »prepričevati« (gr. πείθω, peítho)(I.68). Primer so tudi mitološkega ozadja sanje o bogovih, ki vladajo posameznemu področju: Atena kot boginja boja, obrti in modrosti je ugodno znamenje za vojake, rokodelce, kmete, filozofe in tiste, ki se nameravajo poročiti, slabo znamenje pa je na primer za prostitutke in prešuštnice, ker je sama deviška boginja (II.35). Nasprotno je Afrodita, boginja ljubezni in golote, dobro znamenje za »prostitutke, ki jim napoveduje dober posel«, medtem ko »gospodinjam napoveduje sramoto in škodo« (II.37).

Pozoren bralec se bo seznanil tudi z lepotnimi standardi, normativi glede zunanje podobe in osebne higiene: dolgi in lepi lasje so bili za Grke »dober znak zlasti za ženske« (I.18), dolgi in zanemarjeni pa so napovedovali trpljenje in žalost (I.19), saj so bili znak žalovanja; tudi plešavost je veljala za nezaželeno, saj je naznanjala posmeh, brezposelnost, pomanjkanje in bedo (I.21). Artemidor kot ugodno znamenje navede goste in lepo oblikovane obrvi (I.25), lep in skladen nos (I.27) ter okrogla lica (I.28), pri moških pa tudi gosto, košato brado (I.30) ter široka in mesnata ramena (I.40). Prav tako mimogrede izvemo, da so si že v antiki urejali pričeske s pomočjo lasulj (I.18) in izdelovali zobne proteze iz različnih materialov (I.31), saj je bil urejen zunanji videz tudi takrat kot odraz statusa izredno pomemben. S tem je bila povezana barva oblačil: po Artemidorju bela oblačila višjim stanovom napovedujejo korist, rokodelcem pa brezdelje in brezposelnost, saj zaradi umazanega dela ne nosijo belih oblačil. Pisana in škrlatna oblačila so dobro znamenje za svečenike, glasbenike in igralce, saj so znak časti in spoštovanja, »drugim to prinaša nerede in nevarnosti«. Barbarska oblačila naznanjajo bivanje v tujini, bolezen ali brezposelnost, enako strgana oziroma neprimerna oblačila (II.3).

Posebna kategorija so dalje stereotipi, ki so se oblikovali npr. o poklicih in so se pogosto v nespremenjeni obliki ohranili celo do današnjega dne: sanje o sodišču, sodnikih ali odvetnikih tako »vsem napovedujejo nerede, brezup in neprimerne stroške« (II.29), biti nadzornik javnega reda »nerede in škandale« (II.30), carinik zadržanje in razprave (III. 58), biti gladiator pa vpletenost v spor ali poroko, pri čemer je karakter neveste odvisen od opreme, ki jo nosi borilec (II.32). Zanimivo je, da Artemidor zakon vidi kot boj in ga povezuje s sporom … Podobno je s sanjami o smrti, ki neporočenim napoveduje poroko, saj je v obeh primerih sprevod in obred podoben, oboje pa je veljalo za končni cilj človeškega življenja (II.49). Poroka naj bi sicer napovedovala nered in škandale, saj po Artemidorjevem mnenju »ni poroke brez nereda« (II.65).

Srečamo tudi kar lepo število stereotipnih predstav o živalih: osli kot tovorna žival so ugodni za posle, volk označuje nasilneža in pretkanega sovražnika, lisica spletkarsko žensko, opica hudodelca ali sleparja, divja svinja neprijetno ženo ali razuzdanko (II.12). Velika kača je v antiki veljala načeloma za dober znak, ker je simbol moči, dolgotrajnosti, bogastva, lahko pa označuje tudi bolezen, sovražnika in prešuštvo (II.13). Nasploh navade in karakterne lastnosti živali odražajo ljudi: lev, tiger, slon, orel, sokol utelešajo plemenite posameznike, divja svinja in medved nasilneže in surove ljudi, jelen, zajec in pes strahopetce in ubežnike. »Počasnim, lenim in podlim živalim, denimo hijeni, ustrezajo leni in nedelavni ljudje, pogosto tudi zastrupljevalci,« strupene in nasilne živali, na primer kača, označujejo velikaše etc. (IV.56).

Pogosta je analogija vsebine sanj z družinskimi člani; med drugim jih lahko simbolizirajo posamezni telesni udi, na primer glava (I.21), očesi (I.26), zobje (I.31), notranji organi (I.44), spolni ud (ki lahko mimogrede označuje starše, otroke, ženo, ljubico, brate, sorodstvo, med drugim pa tudi moč, vzgojo, blaginjo in imetje) (I.45), hišna oprema (I.75) ali kar deli hiše – okna napovedujejo smrt bratov in sorodnikov, goreča vrata ženino smrt, porušenje stebrov smrt otrok, zgoreli temelji pa gospodarja (II.10). Podobno lahko družinske člane simbolizirajo živali (II.11–22) –  tako na primer »psi čuvaji ustrezajo ženi, služinčadi in pridobljenemu imetju« (II.11); drevesa – oljka pomeni žensko, hrast bogataša, lovor bogato žensko, zelenike pa neurejene ženske in prostitutke (II.25); ali pa kar celotno nebo (II.35).

Prav tako razširjena je analogija sanj z družbenimi razredi, ki jasno kaže vrednotenje slojev na »častivredne aristokrate« ter »manjvredne kmete in sužnje«: tako zgornji zobje (I.31) ali telesni udi (IV.25) simbolizirajo uglednejše in pomembnejše člane družine, spodnji pa manj pomembne; podobno neugledni kraji, kamor odlagamo smeti in gnoj, simbolizirajo nižje sloje, hrami, gaji in ugledne stavbe pa bogate – za reveža je recimo dober znak, če udarec strele nek neugleden kraj spremeni v ugleden, ker se bo njegov socialni položaj izboljšal (II.9).

Ob branju posameznih gesel bo bralca verjetno precej presenetilo ogromno število znamenj, ki predvsem že obolelim napovedujejo smrt, saj je v našem svetu to postala skorajda tabu téma, za antičnega človeka pa je bila smrt vseprisotna in mu je grozila na vsakem koraku. V sanjah je na primer zlovešč znak slepota (I.26), voščeni, stekleni ali leseni zobje (I.31), bruhanje drobovja (I.33), izrastki iz telesa (I.47), preobrazba v glino (I.50), vožnja izven mesta ali po puščavi (I.57), poraz na tekmovanju (I.60), venec iz vrtnic ali zelene (I.77), spolni odnos z (deviško) boginjo, mrtvim ali živaljo (I.80), spanje na spomenikih ali grobovih (I.81), poljubljanje mrtvih (II.2), opravljanje neprimerne funkcije (II.30), použitje knjig (II.45), najdba zaklada (II.59), poroka z devico (II.65), letenje (II.68), preobrazba v boga (III.13), uzrtje porodničarke (III.32) ali gostilničarja (III.57), razbitje ure (III.66) etc. V večini omenjenih primerov smrt napoveduje neobičajna ali celo napačna dejavnost izven naravnega oziroma uveljavljenega reda, dalje nedejavnost ali neuporaba določenega telesnega dela oziroma predmeta, prav tako pogosto pa je v ozadju tudi povezava z zemljo, ki požira vse živo.

Verjetno je za sodobnega bralca bolj od morbidnih podob smrti privlačnejše poglavje o spolnih odnosih, katerega vsebina naj zaenkrat vsaj deloma ostane skrivnost. Posebno poglavje Artemidor nameni odnosom z materjo (I.79), ki so izredno zapleteni, saj na pomen sanj vplivajo »različni načini odnosa in položaji telesa«, svoje poglavje imajo tudi t. i. »protinaravni spolni odnosi«, med katere po antični koncepciji spadajo masturbacija, odnosi med dvema ženskama, saj se s tem ženska polašča aktivne vloge, ki ji po antični koncepciji ne pripada, dalje z bogovi, mrtvim ali živaljo (I.80).

V spremni besedi bo bralce verjetno najbolj zamikal razdelek o odnosu med Artemidorjem in Freudom – tudi drugi interpreti (npr. že omenjeni Foucault) so se pri obravnavi Artemidorjevega sanjskega priročnika osredotočali večinoma prav na seksualnost, ki v celotni interpretaciji sanj v petih knjigah zavzema relativno majhen obseg, pičla tri poglavja. Prav Freud je vplival na to, da še dandanes »sanje povezujemo s seksualnostjo in travmami, povezanimi z njo,« čeprav pri Artemidorju sanje »ne pomenijo realizacije želje« in jih je treba zato razlagati drugače (Sunčič, 50). Pri njem so namreč sanje usmerjene v prihodnost, pri Freudu pa v preteklost, v prvem primeru imajo preroško funkcijo, v drugem služijo za analizo značaja sanjajočega. »Pri Freudu sanje določa seksualnost, pri Artemidorju pa status« (Sunčič, 53), pri čemer Freuda zanimajo nepreroške sanje, ki pa so za Artemidorja povsem brezpredmetne.

Artemidorja torej ne zanimajo naše prikrite želje, pač pa je zanj veliko pomembnejše razmerje moči oziroma »stil aktivnosti« (Foucault, Skrb zase, 25–26). Tudi prevajalka izpostavlja povezavo med seksualnim in ekonomskim pomenom: sanje o incestu z materjo zato za Artemidorja v nasprotju s Freudom niso šokantne, pač pa lahko napovedujejo celo ugoden izid. Sama seksualnost nastopa kot prostor dominacije moških, kot jasno določeno hierarhično razmerje, saj jim ta po antičnem pogledu pritiče: žena, služabniki in sužnji so gospodarjeva last, ta pa lahko z njo razpolaga po svoji volji. V spolnih odnosih je zato dober znak, če je sanjajoča oseba aktivna, nadrejena, njegovi spolni partnerji pa pasivni oziroma podrejeni – v antiki namreč »niso pričakovali vzajemnosti pri spolnih odnosih« (Sunčič, 60). Po drugi strani umanjkanje spolnosti napoveduje brezposelnost ali pomanjkanje uspeha (I.78). Pozornost bo morda vzbudilo dejstvo, da Artemidor (sicer že prej, v tem poglavju pa še posebej) odkrito govori o soobstoju žene, morebitne ljubice, prostitutk različnega ranga in sužnjev kot spolnih objektov. Antični moški torej v spolnih odnosih ni bil zavezan zakonski ženi, pač pa je občeval tudi z drugimi (ne)svobodnimi ženskami in moškimi, obisk bordela pa je bila za svobodnega moškega povsem običajna in stalna praksa (I.78).

Sunčičeva se v tem poglavju posebej dotakne položaja žensk in pri tem zelo lepo osvetli družbene vloge, kot so jih videli v antiki. Primarna naloga ženske v antiki je bila rojevati otroke in skrbeti za dom, s politiko in z javnimi funkcijami se sploh ni smela ukvarjati, zaradi ekonomske odvisnosti od moškega pa mu je morala biti podrejena – spodobne grške žene tako naj ne bi hodile iz hiše brez spremstva moškega sorodnika. Tudi Artemidor je kljub svoji odprtosti do drugih kultur tipični predstavnik tega zastarelega patriarhalnega pogleda na družbene vloge, saj »piše s pretežno moškega zornega kota in z vidika moške dominacije, njegovi sanjajoči oz. stranke so večinoma moški« (Sunčič, 56). Sanje žensk, ki so precej redkejše, so vezane na njihove tradicionalne vloge kot skrbnice doma in družine, pojavljajo se tudi sužnje, zlasti kot prostitutke (prostitucijo Artemidor vidi kot obliko zaposlitve, zato je odnos z njo dobro znamenje (I.78)), v primerjavi z moškim pa so pogosto slab znak (I.21). Še zlasti so negativne sanje, v katerih moški opravlja ženska opravila oziroma prevzame njeno vlogo, saj v tem Artemidor kot tipičen Grk vidi porušenje »naravnega družbenega reda«. Pristranskost glede spola je očitna že od prvih poglavih dalje: Artemidor v poglavju o otrocih zapiše, da sanje o otrocih moškega spola napovedujejo dobro, če pa gre za »otroke ženskega spola, je konec slabši od začetka, in naznanjajo izgube,« saj ženske »potrebujejo doto« (I.15). Na žensko je nasploh projicirana večina slabih lastnosti, kot so strah, podrejenost, izguba ugleda in statusa, prevara ipd. Skoraj brez izjeme jih povezuje z levo stranjo, ki je veljala za slabo in nesrečno, moške pa z desno, ki je ugodno znamenje (npr. II.35, IV.10 idr.). Skratka, »ženske so dobre, če delujejo v korist moških (soprogov, bratov, sinov, očetov ipd.). /…/ V nasprotnem primeru so slabe, zlasti če utelešajo negativne stereotipe o ženskosti.« (Sunčič, 58).

Ženske pa so le ena izmed marginalnih skupin, ki se jih je v antični literaturi vedno nekoliko odrivalo na stran; podobno se je dogajalo s homoseksualci, prostitutkami, sužnji in nasploh z nižjimi sloji. Pomembna razlika in odlika v primerjavi z »običajno« literaturo je torej, da pri Artemidoru kot »glavni liki« ne nastopajo pripadniki višjih slojev, pač pa obrobne osebe in zatirani: revni, bogati, sužnji, mladi, stari, poročeni, samski, ljudje z otroki in brez njih itd. Opravljajo različne poklice: so kmetje, vojaki, mornarji, krčmarji, prostitutke, sodniki itd. Kot ugotavlja Sunčičeva, se njegova knjiga v veliki meri »ukvarja z vprašanjem moči oz. oblasti, ki po njegovem mnenju nastopa kot spremenljivka pri razlagi – ljudje namreč sanjajo glede na svoj status« (Sunčič, 44).

Pri tem se pridružujem misli prevajalke, ki Artemidorjeve glavne vrednosti ne vidi v samih razlagah sanj, pač pa prej v pogledu v življenje in v čustvovanje starih Grkov in Rimljanov, ki se nam izrisuje preko razlag. Tako se nam vse bolj na široko odpira okno v negotovo vsakdanjost antičnega človeka, ki se srečuje s podobnimi problemi in čustvi kot mi. Ta poudarek se mi zdi temeljen, saj človek zlasti v naši dobi individualizma hitro zapade v samopomilovanje in pozabi, da se tudi drugi spopadajo s podobnimi težavami – s katerimi so se borili že v antiki: njegovo delo tako »priča o negotovosti in tesnobi, ki se zrcali iz budnega, vsakdanjega realnega življenja sanjajočih, ki sanjajo o bolezni, smrti, naravnih pojavih, odhodu od doma, bivanju v tujini, prisilni selitvi v Italijo oz. v Rim, težavah z dolgovi, bankrotu, pomanjkanju zaradi brezposelnosti, kaznivih sodnih procesih, kjer je posameznik lahko izgubil vse, tudi življenje (Sunčič, 10).« Omenjene téme so današnji generaciji mladih nedvomno zelo blizu, saj so postale del njihovega vsakdana – morda jim bo zato uvid, da so se s podobno negotovo situacijo glede prihodnosti soočali že v antiki, vsaj nekoliko v uteho.

Drugi pomemben Artemidorjev prispevek, ki ga izpostavi prevajalka, je misel, da moramo sanje razlagati v njihovem kulturnem in zgodovinskem kontekstu, kar pomeni, da ni neke univerzalne razlage, pač pa se razlaga spreminja skupaj z nami – sanje torej nimajo vselej istega pomena, saj je »interpretacija kulturno in individualno pogojena« (Sunčič, 19). To ponazori s primerom tetoviranja, kjer se na primer pri Tračanih tetovirajo pripadniki elit, pri Getih pa zgolj sužnji (I.8). Tudi ta pogled se lepo sklada z danes vseprisotnim empirizmom, pluralizmom in relativizmom, ki mimogrede ni izum moderne dobe, pač pa so takšen pogled na svet zagovarjali že t. i. sofisti v 4. stol. pr. Kr., po katerih so se zgledovali pisci 2. stol., obdobja, imenovanega tudi »druga sofistika«. Prevajalka veliko Artemidorjevo prednost vidi tudi v tem, da je v primerjavi z drugimi grškimi avtorji odprt do kulturnih razlik, poskuša biti multikulturen in ne helenocentričen. Čeprav je po eni strani zavezan lokalni kulturi, vendarle »vztraja pri čim širšem spoznavanju drugih navad in razlage sanj v danem kulturnem kontekstu« (Sunčič, 47). Artemidor bo torej tudi s tega vidika modernemu bralcu izredno blizu in ga bo s svojo odprtostjo nedvomno presenetil, saj je tipični antični Grk načeloma egocentričen, ne zanima se za druge kulture in običaje, pač pa vse ne-grško zmeče v isti koš in označi kot »barbarsko« (barbar je mimogrede tisti, ki govori br-br – uporablja torej govorico, ki je Grk ne razume niti se je ne trudi razumeti).

Naj zaključim z mislijo prevajalke, ki vidi veliko prednost Artemidorjevega dela prav v tem, da gre za »priročnik, ki ga lahko po lastni presoji uporablja tudi sodobni bralec,« in s tem stopi k »sanjskemu dialogu z antiko« (Sunčič, 64). Kaj ste torej vi, dragi bralci, sanjali danes?