Izbor pesmi

Pierre Jean Jouve (prev. Zarja Vršič)

Iz zbirke KRVAVI POT (1933-1935)

Realist

Nepredstavljiva jesenska svetloba
gre čez vaše pogrebne tlakovce, prijatelji,
in prestrašeni dan, dan noči, vzdrgeta
od dolgá vrhov, od dolgá svobod
in srce v vaših priprtih prsih –
krvaveči kot statisti stopate naprej.

 

Kristal

Parfum požara in pogorel vrt
prvobitnega sveta; vzporedno s svetom
je kristal sveta moder in božanski.
Ampak jelen je oddaljeni ljubimec vrta
in čudovito morje obstôja.

 

Za tisto, ki se zabava

Neozdravljiva ljubezen! Neozdravljiva rana
neozdravljivo rdeče listje v črnem
ali v plavem a vedno v temnem
neozdravljivi mršavi goli demoni
sijete ko se zvijate ob sencah
vi, nepomirjene neozdravljivo krvaveče luknje.

Ti vseeno ukradeš besni nasmeh
tvoje oči se sprehajajo kot dva kamna
tvoja pričeska je igra frizov na grobu
tvoja maska je mrtva da bi bolje videla
da bi bolje videla ognje drobovja
nespamet ki hoče postati pamet
vpisuje številko na tapeto.

 

Sicut cervus

Ko žejni jelen
umira v napajališču
slišim da me podnevi in ponoči
neprestano sprašujejo kje
kje je tvoj Bog? Do hripavosti
trepetajoč do krvi v penah
pred obličjem tistega ki ga častim
kot jelena z razparanim trebuhom.

 

Povoji

Perilo zapira človekovo jedro
otroka in umirajočega se nosi na rjuhi
na beli rjuhi je opolzko brbljanje misli
v rjuhe so položeni prastari udi
preutrujeni da bi otrdeli a zavarovana in
z rjuho opasana ženska se spet spravi k perilu
negibna guba nema posvečena.

 

(brez naslova)

Nora devica in modra devica nosita
dva enako sežgana koščka mojega srca
ki ga bosta pustili na isti ulici
z istim blagim in nenadzorovanim gibom
iz istega razloga in z istim strahom.

 

Razpoka jutra

Moja dvignjena dolinica brez paviljonov in robov
moja gruda, občudujoča sonce, zunaj
mojega vedno sosednjega spanca prastarih krvi

nebo nezaslišano umre od svoje kaznive modrine
da bi me videlo kako izstopam iz sanj zemlje
ali kako izbrano gibanje mojih kosmatih nog
hoditi v skrivnosti s skromnim izrazom.

Proti noremu vetru pod mojimi svetlimi severnjaškimi dlakami
in trda in belkasta konica gore
me zgrabi in preplavim jo s svojimi uslugami
zelene vode, besne čipke smrti.

 

Brezoblični vedno ljubljeni kraj

Da bi zdrávilo turobno voljo skale,
matere krvi mrtvih ali tople sestre mrtvih,
se je tvoj poljub nalepil name blizu omar
kakšno črnkasto in pusto brezno si prebudila,
sladko vdrtino v krvi
vidno v svetlem valu naslade!
Ničesar nisem pozabil, jaz, mršavi kip iz grešnega
in brezpogojnega mesa soje bede.

 

Nevihta, spremenjena v žensko

Kaznovalna strela je padla na boke
pok velike modrikaste sperme
brez konca; gora proti prostoru
kako bi jo trpeli naši zaporniški spanci?

Pretresi, kazni so nas presenetili
na nepoznanih krajih zato smo nekega jutra
odprli oči in opazili belo
žensko ki je spreminjala prastari horizont.

Sneg, bil si gol, a raztresanje
spola noči, surovo in skrivnostno
pod ogledalom modrine in modrega začudenja.

 

Oko las

Krutost, črnina in beda.
Zavozlan pogled. Kakšen pogled imate!
Na tej sliki so zemljasta pobočja
udi ki so jih oblizali opolzki gozdiči.
Podlo na pogled. Drugi, boljši lasje
so pobesnela ovira in barikade
so povsod. Rožnato oko las
pa gleda tisto kar vidi modro oko.

 

Oko pričeske

Postavljeno v dolžino in kot vodnjak zaprto
okrog skrivnosti jaza, med brki
za celo večnost; so odprta usta,
ki dihajo dolg prapor nesrečnega parfuma,
je zastrt pogled
ki izgovarja okrvavljeno besedišče.

 

Bitka oči

Globoko, pobeglo oko
je odprto v motrenju neba brez sence
naslikanega v čisti ozon in brezpogojno ljubezen
nebo ki nima nobenega mejnika.

A izruvano oko
na stebre odnese jasni veter
in vzdigne se v teku
proti frizom rodnega gozda.

Tedaj se srečata,
da bi ustvarila dlakavo pošast s čekani
z oporniki in nogami
ki jo stresa okrutni pradavni smeh.

 

Nezemljan

Samo temna noč
in smrt se kažeta v lahkih ogledalih
v svitu prihodnjega dne.
Samo umirajoči jelen na duhovnem
kamnu in roka z ranjenimi očmi
samo šop na tilniku in ti, nespremenljivi Kristus!
Takšni so v globočini, jelen noči,
angeli varuhi ki jih prosiš
naj v življenje spremenijo tvoje ubogo srce.

 

(brez naslova)

Žejni jelen umira s kriki skal
po vsej deželi mojih grehov. Z ničemer
ga ne morem oživiti ali ljubiti.
A on je moj prelestni ljubimec. Že samo
njegov krik me odteguje temu ovelemu življenju.

 

(brez naslova)

Oh čudovito jutro
tvojih oči! Nespremenljivo načelo
ustja tvojega glasu.
Raj tvojih ledij in vroče
dvigovanje tvojega spolovila
ki gori z nemim duhom.

 

(brez naslova)

Jelen se rodi iz najjasnejšega dejanja
nečloveškosti ki se pojavi z njegovo stisko
iz skrajne vročine na boku ledenih gorá
in hudournika ki se dviga nad tok kamnov.

Jelen se rodi iz najnižjega humusa
jaza, iz užitka ko se ubije očeta
in iz erotične tatvine s sestro,
iz oleandrov in fekalnih ljubezni.

Jelen se pojavi v mestih
med prodajnimi pulti in uličnimi kanali
neprepoznaven pod svetilko iz živega srebra
ko nebo, celó nebo, pripravlja vojno.

 

Žalostinka za jelena

Krvaveč kot noč, občudovanja vreden, ko ga je strah, in rahločuten
brez hrupa umiraš, ko se ti približujemo.
Prikaži se razbolel in negotov,
tako hiter, nezmožen sperme in znoja,
kot bi bil lovec; tako kazniva njegova
senca in tako šibka ljubezen,
ki jo je imel! Prikaži se v telesu
s pravo in toplo
dlako, ti, ki prehajaš v smrt.
Da, ti, čigar rane
zaznamujejo luknje naše prave ljubezni
prikaži se in se vrni zaradi naših strelov
kljub ljubezni, kljub
pljuvajoči rani.

 

Maske (odlomki)

1

Kateri nož je vrezal v dno brezna
katera roža? in katero od tisočerih
bistrovidčevih oči, tisto notranje in jecljajoče in modro?
Ali postaja vroča roža hči pekla
po telesni igri demonov ki so se prezgodaj
sestali v odposlanstvu nedolžnosti?
Ali pa je bil to nož ki je že od svita
pod velikanskim rodnim in povsem skrivnostnim drevesom
prirezoval da bi preizkušal človeško življenje?

2

Pod jasnimi drevesi jeze so se torej
pomešali se dotaknili drug drugega ranili.
Malo smrti se je vedno odložilo
na usta ki se odprejo
in toplo jasnino ki je rojevala nebo
je razparala neodločna zelena razpoka
kot na tistih obrazih rdečih od sledov črvov
ki goltajo negibnost prihodnosti
in ki jih lepota pred črnim ogledalom
odstrani s kaznivim in ogorčenim prstom.

3

Kriv je otrok ki spi. Pod svojimi preganjenimi
in kričečimi mrtvaškimi prti. Krivda misli tisoč misli.
Ženska, imaš le eno srce moški, imaš le en
ud
a podojita spanec krivde
večji kot čivkanje mlečne ceste
ki prihaja pred vaju!
Pred prvim metom in pred rojstvom.

 

Iz zbirke SVATBA

odlomki iz pesnitve Sanjarjenje

Pomisli malo na sonce svoje mladosti
ki je sijalo ko si imel deset let
čudenje – se spominjaš sonca svoje mladosti
če dobro pripreš oči
če jih zožiš
ga lahko še vedno vidiš
bilo je rožnato
zavzemalo je polovico neba
lahko si mu gledal v obličje
čudenje – ampak kaj ko je bilo tako naravno
imelo je barvo
imelo je ples imelo je hrepenenje
imelo je toploto
nenavadno lahkotnost
rado te je imelo
vse to včasih na sredi tvojih let ko si zjutraj
tekel po vlaku vzdolž gozdov
verjel si da vidiš
v sebi
stara sonca so razporejena v srcu
kajti vidiš tam se to sonce ni premaknilo
seveda poglej tukaj je
živel sem vladal sem
razsvetlil sem s tako velikim soncem
gorje mrtvo je
bilo je
o to sonce praviš
a vseeno je bila mladost nesrečna

Ni treba biti jeruzalemski kralj
vsako življenje se izprašuje
vsako življenje se vpraša
in vsako življenje se čaka
vsak človek spet opravi vse je omejeno
kako več videti
in mi smo izumili stroje
prišli so in vse razbili vse prevrtali stara prst
je naseljevala stari zrak
in poglej moja moč je postala strašna
moja zaskrbljenosti tudi
moja nestanovitnost
ne zdržim več na mestu
iščem postajam
nimam več svoje prave starosti zabavam se z vsem
ampak moj Bog davnina se je vrnila komaj
kaj spremenjena
človeška kri lahko teče le na en način
smrt ima le en korak vedno isti korak da
pride k meni
ali se je njena maska spremenila voščena je
prostor je skrajšal mojo dušo novejša je
ne pravim boljša
ne bi si drznil

Ko sem bil mlad sem ljubil čas
nisem trpel da sem najmlajši
ljubil sem travo ko vzklije drevje
ko se razprostira kot glasba
ko sem bil mlad sem imel rad starce
zdaj se s svojo senco sklanjam nad druge
da se prekucne tisti ki se spušča
ne vem več okusil sem več dob
morda bo s starostjo prišla mirnejša

Koliko prezira ima človek za usta
ki jih obožuje
a v njih je našel zamaknjenost vedno stremi za
zamaknjenostjo
življenjsko silo
vedno zahteva vonj in okus in barvo
ženskega telesa
njegovo prožnost
njegovo laž
tisto kar se v njenem bisernatem mesu smehlja iz
smrti
in potem
pride žalost
ki jo prepozna

Te nasprotne zvezde
tisti ki je prižgal ogenj in tista ki jo je ogenj razsvetlil
darovalec in povpraševalka dejanje in skrivnost
tisti ki vrže in tista ki vali sta prisotna
vedno in ob vsaki uri
Odposlanec in Zasledovana krožita po modrem
jajčastem prostoru
potem združena
zasnujeta dolgo pesem z vzponi in
padci
vedno padci in vedno pomladi
spet odideta kot sta prišla
vedno krivulja v obliki vala vzponi in
padci
in to je vse
in rob morja sunek listja zemeljske
fanfare gorá
naj vas ne bo strah vaše žalosti ki je moja
ki je naša ki je njegova
o veličina
naj vas ne bo strah tu je mir življenje ki je
občudovanja vredno
življenje je ničevo
življenje je občudovanja vredno življenje je občudovanja vredno je
ničevo

(1924)