Življenje svetega Kolumbe

Adomnan (prev. Polonca Zupančič)

Adomnanovo Življenje Kolumbe

Adomnán oziroma Adamnán (ok. 624–704) je bil opat samostana Iona na Irskem, poleg tega pa tudi pravnik in hagiograf. Rodil se je na Irskem in tam po nastopu meniške službe deloval večino časa, čeprav je v skladu s tradicijo tamkajšnjih menihov večkrat obiskal Anglijo. Ukvarjal se je tudi s politiko in diplomacijo, kar je razvidno iz t. i. Zakona nedolžnih (Lex Innocentium), s katerim je poskusil obvarovati ženske, otroke in pripadnike meniških redov pred nasiljem. Adomnan je med drugim napisal delo O svetih krajih (De locis sanctis), v katerem je popisal glavne romarske kraje, pripisana pa mu je tudi zbirka pesmi.

Njegovo najpomembnejše delo, Življenje Kolumbe (Vita Columbae), je hagiografski zapis o življenju Kolumbe (irsko colm cille »cerkvena golobica«), njegovega predhodnika in ustanovitelja samostana Iona ter misijonarja, ki je zaslužen za širjenje krščanstva po današnji Škotski. Samostan v Ioni je bil več stoletij vodilna politična in religiozna institucija na tem področju, pa tudi drugje je Kolumba ustanovil več samostanov. Ves čas je ostal aktiven v politiki na Irskem, čeprav je preživel večino svojega življenja na Škotskem. Poznan je tudi kot pisec, saj mu je pripisanih nekaj cerkvenih himen.

Ta življenjepis svetega Kolumbe je verjetno nastal med letoma 688 in 692, temeljil pa je deloma na lastni izkušnji, saj je bil Kolumba Adomnanov bratranec, in deloma na ustni tradiciji. Adomnan je pri tem posnemal tradicionalne oblike krščanske biografije, zato je zgodbe o Kolumbi zapisal po temah in ne po kronološkem zaporedju, glavni lik pa je predstavil kot heroja iz keltske mitologije. Verjetno je želel s tem menihom ponuditi zgled in tako utrditi svoje mesto vodje samostana. Biografija je ena izmed temeljnih ohranjenih del, ki so nastala na območju Škotske v zgodnjem srednjem veku, pomembno pa je tudi zaradi podatkov o življenju v samostanu in navadah zgodnjesrednjeveških menihov.

Vsebinsko je Adomnan zgodbe razdelil v tri knjige: prva govori o Kolumbovih prerokbah, druga o njegovih čudežih, tretja pa o prikazovanjih. V prvi knjigi tako Adomnan našteje vse Kolumbove preroške napovedi, saj je imel posebno zmožnost, da je hkrati videl sedanje in prihodnje dogodke. Večina krajših poglavij se začne s Kolumbovim opozorilom menihom, da bo kmalu prispela določena oseba oziroma se bo nekaj zgodilo v bližnji prihodnosti. V eni izmed znamenitejših epizod (poglavje 1) se Kolumba pojavi v sanjah kralja Osvalda iz Northumbrije in mu naznani njegovo zmago protu kralju Katlonu iz Walesa v bitki pri Heavenfileldu. Nekatere druge prerokbe govorijo tudi o zlih napovedih – to je razvidno na primer v zgodbi, ko Kolumba pošlje človeka po imenu Batajn (poglavje 20), da bi se ta spokoril, a nato Kolumba pove njegovim prijateljem, da se bo Batain v resnici vrnil na Škotsko, kjer bodo hodili čez njegov grob. Precej zgodb pa izpostavlja tudi kulturo pisanja: v eni izmed zgodb je tako Kolumba čudežno vedel, da v določeni knjigi psalmov manjka črka l (poglavje 23), v drugi pa napove, da bo neki človek prevrnil njegovo posodico s črnilom (poglavje 25).

V drugi knjigi se Adomnan osredinja na Kolumbove čudeže, kot so zdravljenje ljudi, izganjanje zlih duhov (poglavje 4), krotenje divjih zveri, pomirjanje neviht (poglavje 11) in celo oživljanje mrtvih. Poleg tega opisuje tudi njegove čudeže na podeželju, ki so imeli posebni pomen za ljudi na Irskem in na britanskih otokih; taki čudeži so na primer izganjanje demonov iz vedra in zbiranje razlitega mleka nazaj v posodo (poglavje 16). Tu lahko naletimo tudi na zgodbo, ki vsebuje prvo omembo pošasti iz Loch Nessa (poglavje 27) – po Adomnanovem poročilu je Kolumba naletel na ljudstvo Piktov, ki so pokopavali moža, ki ga je pošast ubila, nato pa je svetnik rešil drugega plavalca pred pošastjo s pomočjo znamenja svetega križa in z zarotitvijo. Pošast je prestrašena pobegnila, osupli Pikti pa so od tega trenutka dalje častili krščanskega Boga. Dalje je znamenita tudi epizoda, v kateri Kolumba s svojo močjo nadvlada slavnega čarovnika Brojhana (poglavje 33).

Adomnan v tretji knjigi opisuje različna prikazovanja, tako tista, ki jih doživi Kolumba sam, kakor tista, ki jih zaradi njega vidijo drugi. Ob tem recimo omeni, da je bil Kolumba iz nekih nepomembnih razlogov krivično izobčen. V času svojega izgnanstva je šel Kolumba na srečanje, ki so ga organizirali proti njemu, svetnik Brendan pa ga je kljub neodobravanju ostalih spoštljivo poljubil in zagotovil, da je Kolumba božji človek in da vidi angele, ki ga spremljajo na njegovi poti (poglavje 3). Dalje Adomnan opisuje različna prikazovanja angelov oziroma nebeške svetlobe (poglavje 21). V zadnjem poglavju Kolumba predvidi svojo smrt (poglavje 22) in to pove svojemu služabniku: umrl bo ob polnoči na soboto, ki bo zanj resnično dan počitka. Ob tej uri se je Kolumba odpravil v cerkev, pokleknil pred oltarjem, služabnik pa naj bi zagledal božansko luč, ki je posvetila neposredno nanj, medtem so ga obkrožili angeli in po zadnjem blagoslovu je izdihnil. Čeprav je njegova duša že izšla iz telesa, je na njegovem obrazu še vedno ostal pogled občudovanja zaradi vizije angelov in dajal vtis, kakor da bi bil še vedno živ.

Poleg Adomnana je o Kolumbi pisal tudi Beda Častitljivi (672/673–735), ki je opisal njegov obisk kralja Brudea. Medtem ko Adomnan ta obisk le omeni, pa Beda popiše piktsko zgodbo, po kateri je Kolumba dejansko spreobrnil kralja v krščanstvo. Drugi zgodnji vir o Kolumbi je hvalilna pesem, ki jo je zelo verjetno naročil Kolumbov sorodnik, kralj klana Uí Néill, napisana pa je bila tri ali štiri leta po Kolumbovi smrti; sestavlja jo 25 kitic s po štirimi verzi. Poleg tega je Kolumbov samostan v Ioni hitro postal romarski kraj, Kolumbo pa so začeli častiti kot svetnika bojevnika in se k njemu pogosto priporočali pred bitko. Njegove posmrtne ostanke so v 9. stoletju odnesli in jih razdelili med Albo in Irsko. Shranili so jih v relikviarij, imenovan Brecbennoch, ki naj bi po legendi pomagal Škotom zmagati v bitki pri Bannockburnu leta 1314. Kolumba je zato v zbirki himen iz 13. stoletja, ki so nastale v opatiji Inchcolm, imenovan spes Scotorum, »upanje Škotov«.

 

PRVA KNJIGA

Začetek besedila prve knjige o preroških razodetjih

Poglavje 1: KRATKA PRIPOVED O ČUDEŽNIH MOČEH

Na začetku te knjižice moram v skladu s svojo obljubo, ki sem jo dal malce višje, na kratko predstaviti, kakšne dokaze za čudežne moči je dal tako častitljivi mož. Kajti z močjo prošenj v imenu Gospoda Jezusa Kristusa je ozdravil ljudi, ki so trpeli zaradi obolenj različnih bolezni; prav ta človek je ob Božji pomoči potisnil nazaj in pregnal z našega glavnega otoka sovražne in brezštevilne trume med sabo bojujočih se demonov, ki jih je videl s telesnimi očmi, kako so začenjali nad njegovo samostansko skupnostjo trositi smrtonosne bolezni.[1] Divji bes zverin je ukrotil deloma s tem, da jih je usmrtil, deloma pa tako, da jih je pogumno odbil ob pomoči Kristusa.[2]

Tudi narastli valovi, ki so bili nekoč v velikem neurju podobni dvigajočih se goram, so se, ko je molil, hitro pomirili in se polegli. Njegova ladja pa, v kateri je sam slučajno plul, je do tedaj, ko se je morje pomirilo, že dosegla želeno pristanišče.[3]

Ko je ostal nekaj dni v pokrajini Piktov[4] in se je od tod vrnil, da bi zbegal[5] mage,[6] je razprl jadra proti pihanju nasprotnega vetra, njegova ladjica pa se je hitro pomaknila, zaplula in pohitela, kakor če bi bila imela ugoden veter.[7] Pa tudi ob drugih priložnostih so se vetrovi, ki so za plujoče pihali v nasprotno smer, ob njegovi molitvi prelevili v ugodne.[8]

V isti deželi, omenjeni zgoraj, je iz reke odnesel bel kamen, ki ga je blagoslovil, da bo koristil za neka ozdravljenja. Ta kamen se v nasprotju z lastno naravo v vodi ni potopil, pač pa je plaval na njej kakor sadež. Ta božanski čudež se je zgodil vpričo kralja Brudeja[9] in njegovih bližnjih.[10] Prav tako je v isti deželi obudil mrtvega dečka nekega vernika preprostega rodu,[11] kar je še večji čudež, ter ga živega in nepoškodovanega izročil očetu in materi.[12] Ob drugi priložnosti, ko je bil ta blaženi mož še mlad klerik in je v Hiberniji[13] bival pri svetem škofu Findbaru,[14] je zmanjkalo vina, potrebnega za presvete skrivnosti, in Kolumba je z močjo molitve čisto vodo spremenil v pravo vino.[15] Nekoč se je nekim bratom (to se je sicer dogajalo ob različnih in ločenih priložnostih, tako v temi noči kakor v luči dneva) prikazal neznanski sij nebeške jasnine in se razlil nad njim. Prislužil pa si je tudi sladka, nadvse prijetna in s svetlobo obsijana obiskovanja svetih angelov.[16]

Ker mu je to razkril Sveti Duh, je videval, kako angeli pogosto vlečejo duše raznih pravičnikov v nebeške višave, toda večkrat je opazoval tudi, kako demoni duše nepoštenih ljudi nosijo v podzemlje.[17] Pogosto je napovedoval nagrade, ki si jih bodo v prihodnosti zaslužili mnogi ljudje, ki so se tedaj še vedno nahajali v umrljivem mesu, te pa so bile včasih vesele, včasih žalostne. V strašnih vojnih donenjih je z močjo molitev izprosil od Boga, da so bili nekateri kralji premagani, drugi pa so izšli kot zmagoviti vladarji.[18] In takšnega privilegija ni imel samo, ko se je še nahajal v tem tuzemskem življenju, pač pa tudi po svojem odhodu iz mesa – kakor da bi mu ga Bog, častilec vseh svetnikov, podaril kakor nekemu zmagovitemu in nadvse pogumnemu bojevniku.

Navedimo samo en primer te njegove posebne časti, ki je bila častitljivemu možu dana od Vsemogočnega z neba: [19] to, kar se je Osvaldu, saksonskemu vladarju,[20] prikazalo dan prej, preden se je spopadel proti Katlonu,[21] nadvse močnemu kralju Britancev. Kajti potem ko je kralj Osvald v pripravah na boj postavil vojaški tabor in je neki dan spal na blazini v svojem šotoru, je v videnju zagledal svetega Kolumbo, kako se blešči v angelski podobi; zdelo se je, da se njegova visoka postava z vrhom glave dotika oblakov. Ko je ta blaženi mož stoje sredi tabora razkril kralju svoje lastno ime, je tabor z izjemo nekega majhnega obrobnega dela prekril s svojim svetlečim oblačilom in izrekel naslednje bodrilne besede, se pravi iste, ki jih je po Mojzesovi smrti Gospod pred prečkanjem Jordana izrekel Jozuetu, Nunovemu sinu: »Opogumi se in naredi to hrabro; glej, s tabo bom«[22] itd.

Tako je Sveti Kolumba med govorom kralju v videnju dodal še tole: »V sledeči noči se nameni iz tabora v spopad, kajti ob tej priložnosti mi je Gospod podelil, da se bodo tvoji sovražniki pognali v beg, tvoj sovražnik Katlon pa bo predan v tvoje roke; po spopadu se boš vrnil kot zmagovalec in boš srečno vladal.« Po teh besedah se je kralj prebudil in zbrani skupščini pripovedoval o tem videnju, zaradi katerega so se vsi opogumili in celotno ljudstvo je obljubilo, da bodo po vrnitvi iz spopada postali verniki in sprejeli krst. Kajti vse do tega časa je bila celotna Saksonija[23] zakrita s temo poganstva in nevednosti, izjema je bil prav kralj Osvald skupaj z dvanajstimi možmi, ki so bili krščeni skupaj z njim med njegovim izgnanstvom med Irce.[24] Čemu še več besed? V sledeči noči se je kralj Osvald, kakor je bil v videnju podučen, z nekoliko manjšo vojsko pomaknil naprej iz tabora v spopad proti številnim tisočem. Ko mu je bila od Gospoda, kakor mu je bilo obljubljeno, dana srečna in lahka zmaga ter je bil kralj Katlon ubit, se je iz vojne vrnil kot zmagovalec in je bil od Boga postavljen za voditelja celotne Britanije. To pripoved je meni, Adamnanu, brez sence dvoma pripovedoval moj predhodnik, naš opat Fajlbej,[25] ki je zatrdil, da jo je slišal iz ust samega kralja Osvalda, ko je opatu Segeneju[26] naznanil to videnje.

Kaže, da skorajda ne smem preskočiti niti slednjega:[27] prav zaradi določenih pesmi v irskem jeziku v hvalo tega istega blaženega moža in zaradi omemb njegovega imena so bili neki sicer zločinski in krvoločni ljudje preprostega rodu v noči, v kateri so prepevali te speve, osvobojeni iz rok sovražnikov, ki so bili obkolili dom teh pevcev. Slednji so nepoškodovani izšli čez plamene, meče in sulice – nenavadno pa je, da so določeni izmed njih, ki niso hoteli prepevati omemb svetega moža in opevanj, ker jim za to ni bilo mar, edini umrli v napadu sovražnikov. In ni mogoče najti samo ene ali dveh prič tega čudeža, kot zahteva zakon,[28] pač pa na stotine in še več od tega. Potrdilo pa se je tudi, da se to ni zgodilo samo na enem mestu oziroma času, pač pa na različnih krajih in ob različnih časih tako na Irskem kot v Britaniji; in prav tako je bilo brez vsake dvoumnosti ugotovljeno, da se je zgodilo na podoben način in z namenom rešitve. O tem sem se brez sence dvoma poučil od izvedencev iz vsake posamezne dežele, kjerkoli se je zgodila ista zadeva s podobnim čudežem.

Toda da se vrnem k zadanemu: med temi čudeži, ki jih je bil, ker mu je to podaril Bog, izvršil ta Gospodov mož, ko je še prebival v smrtnem mesu, je imel že od mladostnih let moč preroškega duha, saj je napovedoval prihodnost in prisotnim naznanjal reči, ki so se dogajale drugje. Kajti čeprav je bil odsoten v telesu, je bil vendar poleg v duhu[29] in je lahko predvidel stvari, ki se bodo zgodile daleč v prihodnosti. Po Pavlovi besedi je namreč »enega duha tisti, ki se drži Gospoda.«[30] Zaradi tega sveti Gospodov mož Kolumba nekim bratom, ki so ga včasih povpraševali prav po tej stvari, ni zanikal tega, da je v nekaterih vpogledih nebeške milosti z objemom misli, osvobojene na čudovit način, opazoval in motril celo celoten svet, ki se mu je kazal, kakor da bi ga zaobjel z enim sončnim žarkom.[31]

Te zgodbe o močeh svetega moža tukaj pripovedujem zato, da bi željan bralec s tem, kar je na kratko zapisano, vnaprej okusil košček še sladkejših jedi: kajti te zgodbe bom ob Gospodovi pomoči širneje pripovedoval v treh nadaljnjih knjigah. Sedaj pa se mi, blaženi možje, ne zdi neprimerno, da, čeprav izven običajnega vrstnega reda,[32] spregovorim o prerokbah, ki jih je Kolumba ob različnih priložnostih izrekel o določenih svetih in znamenitih možeh.

 

Poglavje 20: PREKOKOVANJE SVETEGA MOŽA O NEKEM BAJTANU, KI JE BIL Z DRUGIMI ODPLUL V ISKANJU NAJVEČJEGA ZAPUŠČENEGA PREDELA

Ob drugi priložnosti je neki Bajtan, potomec iz rodu Niat Talojrk,[33] prosil svetnika, naj ga blagoslovi, ker se je z ostalimi namenil poiskati zapuščen predel v morju. Ko se je svetnik od njega poslavljal, je o njem takole prerokoval: »Ta človek, ki se odpravlja na iskanje zapuščenega predela v oceanu, ne bo ležal pokopan v zapuščenem kraju, pač pa bo pokopan na kraju, kjer bo ženska popeljala ovce čez njegov grob.«

Ta Bajtan se je po dolgih tavanjih prek viharnih morjih, ko ni našel zapuščenega predela, vrnil v domovino, tam pa je bil mnogo let gospodar neke majhne hišice, ki se po irsko imenuje Latreginden.[34] Kmalu zatem, ko je čez čas umrl in so ga pokopali v Roboretu Kalgah,[35] se je zgodilo, da se je zaradi vpada sovražnikov sosednja skupnost ljudi skupaj z ženskami in majhnimi otroki zatekla v cerkev tega kraja. Zgodilo pa se je naslednje: določenega dne so neko žensko zasačili, kako svoje ovčice pelje prek groba tega nedavno pokopanega moža. In sveti svečenik, eden izmed teh, ki so bili to videli, je rekel: »Sedaj se je izpolnila prerokba svetega Kolumbe, ki jo je bil oznanil mnogo let prej.« In ta duhovnik, ki sem ga omenil zgoraj, mi je to o Bajtanu povedal v obliki pripovedi, ime pa mu je bilo Majl Odran,[36] bil je Kristusov vojak iz plemena Rin.

 

Poglavje 23: O ČRKI L

Na neki dan je Bajtenej,[37] ki je pristopil k svetniku, rekel: »Nujno mora nekdo izmed bratov z mano preleteti in popraviti psalterij, ki sem ga napisal.«[38] Ko je to slišal, je svetnik takole izjavil: »Zakaj povsem brez vzroka prinašaš to nadlogo nad nas? Kajti v tem tvojem psalteriju, o katerem govoriš, ni najti niti ene odvečne črke, prav tako ne manjka nobena druga razen črke l, ki edina manjka.« In ko so prebrali celoten psalterij, so res odkrili in našli to, kar je napovedal svetnik.

 

Poglavlje 25: O ROGU S ČRNILOM, KI SE JE NERODNO RAZLILO

Nekoč je sredi bučanja otoka Ioua[39] nekdo zakričal:[40] ko je svetnik, ki je sedel v kočici, zgrajeni iz desk, zaslišal kričanje, je rekel: »Človek, ki kriči čez bučanje, ni ravno bistroumen, kajti danes bo razlil rog mojega črnila, ko se bo nagnil.« Ko je to zaslišal svetnikov pomočnik Diormitij,[41] je malce postal pred vrati, da bi tako obvaroval rog in pričakal pomembnega gosta. Ker pa se je kmalu začelo dogajati nekaj drugega, je odšel od tam. Po njegovem odhodu je prispel nadležni gost in ko se je stegnil, da bi poljubil svetnika, je z robom oblačila dregnil rog s črnilom ter ga razlil.

 

DRUGA KNJIGA

Poglavje 4: O SMRTONOSNEM OBLAKU IN O OZDRAVLJENJU ŠTEVILNIH

Prav tako je enkrat drugič, ko se je svetnik zadrževal na otoku Ioua in je sedel na majceni vzpetini, ki se po latinsko imenuje Munitio Magna,[42] zagledal, kako se je iz morja na jasen dan od severa vzdignil gost deževen oblak. Ko je svetnik gledal, kako se oblak vzdiguje, je enemu izmed svojih menihov, ki je sedel poleg njega, imenovanemu Silnan, sin Nemajdona iz plemena Sogin,[43] rekel: »Ta oblak bo izredno škodoval ljudem in živini. Danes bo najprej hitro preletel dobršen del Irske, se pravi, del od onega potočka, ki se imenuje Ajlbine,[44] pa vse do Plitvine Klied,[45] zvečer pa bo izlil smrtonosni dež, ki bo povzročil nastanek hudih in ostudnih razjed na človeških telesih in vimenih živine. Zaradi teh razjed bodo ljudje in živina oboleli in trpeli, ta huda zastrupitev pa jim bo v nadlego vse do smrti. Toda mi jim moramo iz usmiljenja ob pomoči milostnega Boga pomagati, ko hirajo. Silnan, spusti se zdaj z menoj z gore in pripravi za plovbo naslednjega dne. In če bo Bog to hotel in bova preživela, boš od mene sprejel kruh, ki ga bom ob priklicu Božjega imena blagoslovil. Ko ga boš potopil v vodo ter z njo poškropil ljudi in živino, si bodo hitro opomogli.«

Čemu se obotavljamo? Naslednjega dne, ko je bilo vse potrebno hitro pripravljeno, je Silnan iz svetnikove roke sprejel blagoslovljeni kruh in nato v miru izplul. Ko je odhajal od njega, mu je svetnik namenil to tolažilno besedo: »Zaupaj, sine, podnevi in ponoči boš imel ugodne in naklonjene vetrove, vse dokler ne boš prišel do dežele, ki se imenuje Ard Keanahta,[46] kjer boš tamkajšnjim hirajočim hitro pomagal z zdravilnim kruhom.«

Čemu več besed? Silnan je ubogal svetnikovo besedo, z naklonjeno in hitro plovbo ob Božji pomoči prišel k zgoraj omenjenem delu one dežele ter našel skupnost, ki jo je napovedal svetnik. Bila je uničena zaradi smrtonosnega dežja, ki je padal iz napovedanega oblaka, ki se je sedaj že hitro pomikal naprej. Najprej je v hiši v bližini morja našel dvakrat tri može v poslednjih mukah zaradi bližajoče se smrti. In ko jih je Silnan poškropil z blagoslovljeno vodo, so bili še istega dne pravočasno ozdravljeni. Govorica o tej nenadni ozdravitvi se je hitro razširila po celotni deželi, ki jo je opustošila izredno pogubna bolezen, in vse obolelo ljudstvo je privabila k poverjencu svetega Kolumbe. Ta je v skladu s svetnikovim naročilom škropil ljudi in živino z vodo, v katero je bil pomočen blagoslovljen kruh. Ko so v trenutku popolnoma ozdraveli, so ljudje, ozdravljeni skupaj z živino, ob neznanskem izkazovanju hvaležnosti slavili Kristusa v svetem Kolumbi.

V tej zgoraj zapisani pripovedi sta po mojem mnenju dve stvari očitni in povezani med sabo: se pravi milost prerokbe o oblaku in čudežna moč pri zdravljenju obolelih. In zgoraj omenjeni Silnan, Kristusov vojak, poverjenec svetega Kolumbe, je vpričo opata Segeneja in drugih starešin pričal, da se je to resnično zgodilo.

 

Poglavje 12: O NEVARNOSTI NA MORJU, KI JE PRETILA BLAŽENEMU MOŽU, IN O NENADNI POMIRITVI ZARADI NJEGOVE MOLITVE

Enkrat drugič se je sveti mož na morju znašel v nevarnosti. Njegova ladja[47] je bila namreč izredno zdelana, kajti močno so jo bíle velike gmote valov, ki jih je od vsepovsod gnala ogromna viharna nevihta. Tedaj so mornarji slučajno rekli svetniku, ki je z njimi skušal izčrpati vodo na dnu ladje: »Kar zdaj počneš, nam v tej nevarnosti kaj dosti ne koristi. Raje pomoli za nas, ki umiramo.« Ko je to zaslišal, je prenehal metati ven bridko vodo in zares začel izlivati h Gospodu sladko in prizadevno molitev.

Glej, čudež: v tistem trenutku, v katerem je svetnik stal na premcu z iztegnjenimi rokami k nebu in molil k Vsemogočnemu, sta se tako nevihta na nebu kot tudi divjanje na morju pomirila hitreje od besede, se polegla in takoj je sledila najjasnejša mirnost. Tisti, ki so bili na ladji, so ostrmeli, se z velikim občudovanjem zahvaljevali in slavili Gospoda v svetem in hvalevrednem možu.

 

Poglavje 16: O IZGANJANJU DEMONA, KI SE JE PRIKRADEL V GOLIDO ZA MLEKO

Ob drugi priložnosti je neki mladenič, Kolman po imenu, vnuk Briuna,[48] prišel in se nenadoma ustavil pred vrati kočice, v kateri je pisal blaženi mož. Ker se je vračal iz molže, je na hrbtu nosil golido, polno svežega mleka, in rekel svetniku, naj v skladu z navado blagoslovi njegov tovor. Ko je svetnik tedaj iz nasprotne smeri iz daljave v zrak z dvignjeno roko zarisal zdravilno znamenje, se je golida izredno zatresla: zapiralo je potisnilo čez obe odprtini in ga vrglo daleč naprej, čeber pa je padel na zemljo, tako da se je večina mleka izlila na tla. Mladenič je golido skupaj s tisto malo mleka, kolikor ga je pač ostalo, položil z dnom na zemljo ter v prošnji padel na kolena. Svetnik pa mu je rekel: »Vstani, Kolman, danes si bil pri svojem opravilu nepazljiv, kajti pred vlivanjem mleka nisi pregnal demona, ki se je prikradel na dno prazne golide, ko je bilo vanjo vtisnjeno znamenje Gospodovega križa. In ker sedaj očitno demon ni prenesel moči tega znamenja, se je stresel, kot se je podobno zatresla posoda, in je ob razlitju mleka hitro zbežal. Približaj golido bližje k meni, da jo bom blagoslovil.« Ko je to storil, je videl, da se je napol prazna posoda, ki jo je blagoslovil svetnik, nato v hipu na božanski način napolnila. In tisto malo mleka, kar je bilo prej ostalo na dnu posode, je ob blagoslovu svete roke hitro naraslo vse do roba.

 

Poglavje 27: O TEM, KAKO JE MOČ MOLITVE BLAŽENEGA MOŽA PREGNALA NEKO VODNO ZVER[49]

Enkrat drugič, ko se je blaženi mož nekaj dni zadrževal v provinci Piktov, je moral prečkati reko Nesa.[50] Ko je prišel do njenega brega, je zagledal nekaj prebivalcev, kako pokopavajo ubogega možakarja, ki ga je, kakor so pripovedovali sami pogrebniki, malo prej med plavanjem pograbila neka vodna zver in ga nadvse divje ugriznila. Neki ljudje v čolnu so prihiteli na pomoč, da bi zgrabili njegovo nesrečno telo s pomočjo razprostrtimi kavljev, a so prišli prepozno.

Nasprotno pa je blaženi mož, ko je to slišal, naročil, naj nekdo izmed spremljevalcev preplava reko in s čolnom, ki se je nahajal na drugem bregu, privesla nazaj k njemu. Ko so zaslišali naročilo hvalevrednega svetega moža, ni Lugnej iz plemena Min nič okleval, ampak je odložil vsa oblačila razen tunike in se ubogljivo vrgel v vodovje. Pošast pa, ki se prej ni tako nasitila, da je ne bi zamikal nov plen, se je skrivala v globočini reke. Brž ko je začutila, da nekdo s plavanjem vznemirja vodo nad njo, se je nenadoma vzdignila, priplavala z ogromnim pljuskanjem ter se z odprtim gobcem zagnala k človeku, ki je plaval sredi rečne struge. Ko je blaženi mož to videl, je vsem, ki so bili tam, tako barbarom kakor tudi bratom menihom, pretresenim od neznanskega strahu, z dvignjeno sveto roko v prazen zrak narisal zdravilno znamenje križa. In po priklicu Božjega imena je divji zveri zaukazal rekoč: »Ne plavaj dalje in se ne dotakni tega človeka. Hitro se vrni nazaj!«

Zver, ki je zaslišala ta svetnikov glas, je nato zares prestrašena zbežala nazaj, kakor da bi jo zadržale vrvi, in to v najhitrejši naglici – in to ista zver, ki se je prej že tako približala plavajočemu Lugneju, da med njima ni bilo prostora za več kakor za dolžino ene harpune! Ko so bratje videli, da se je zver umaknila in da se je tovariš Lugnej k njim v čolnu vrnil nedotaknjen in nepoškodovan, so z velikim občudovanjem slavili Boga v blaženem možu. In tudi barbarski pogani, ki so bili takrat poleg, ker jih je tjakaj prignala veličina tega čudeža, ki so ga tudi sami videli, so poveličevali Boga kristjanov.

 

Poglavje 33: O MAGU Brojhanu,[51] ki je bil oslabljen zaradi zadrževanja služabnice in ozdravljen zaradi njene osvoboditve

Prav takrat je častitljivi mož od maga Brojhana zahteval, naj iz sočutja do sočloveka osvobodi neko irsko sužnjo. Ker je bil oni neomajen in brezčuten, jo je dalje zadrževal, svetnik pa ga je nagovoril in mu takole rekel: »Brojhan, dobro vedi tole: če mi ne boš osvobodil te ujetnice iz tujine, boš umrl, še preden se bom odpravil iz te dežele.« In rekoč to vpričo kralja Brudeja je zapustil kraljevsko hišo in šel k reki Nesa,[52] iz katere je – se pravi iz reke – dvignil svetel kamen in rekel spremljevalcem: »Označite ta svetli kamen, preko katerega bo Gospod v tem poganskem ljudstvu izvršil mnogo ozdravljenj bolnikov.« In ko je to izrekel, je dodal še slednje: »Sedaj je Brojhan močno pretresen, kajti angel, poslan z neba, ga je hudo udaril, stekleni kozarec v njegovi roki, iz katerega je pil, je raztreščil na mnogo koščkov, njega samega pa zasoplo hropečega pustil na pragu smrti. Dajmo, počakajmo tukajle na dva kraljeva sla, ki sta bila nemudoma poslana k nam, da bi karseda hitro prišli na pomoč umirajočemu Brojhanu. Kajti Brojhan, ki ga je angel tako strašljivo zgrabil, je sedaj pripravljen osvoboditi služabnico.«

Glej, ko je svetnik še govoril, sta prišla, kakor je napovedal, dva konjenika, poslana od kralja, in pripovedovala o vsem, kar se je v skladu s svetnikovim vedeževanjem v kraljevi utrdbi zgodilo z Brojhanom: o tem, kako se je razbil kozarec, kako se je mag poboljšal in kako sedaj namerava osvoboditi sužnjo. Rekli so tudi sledeče: »Kralj in njegovi bližnji so nas poslali k tebi, da prideš na pomoč njegovemu očimu Brojhanu, ki bo kmalu umrl.«

Ko je svetnik zaslišal besede odposlancev, je poslal dva izmed spremljevalcev h kralju s kamnom, ki ga je blagoslovil, rekoč: »Če bo Brojhan najprej obljubil, da bo osvobodil služabnico, naj nato ta kamenček potopi v vodo, iz tega naj pije in takoj bo ozdravel. Če pa bo nasprotoval in odklonil, da bi spustil sužnjo, bo takoj umrl.« Ta dva poslanca sta ubogala svetnika na besedo in prispela v kraljevsko dvorano, da bi povedala kralju besede častitljivega moža. Ko sta jih sporočila kralju in njegovemu rejniku Brojhanu, sta se oba izredno prestrašila: takoj sta poslancem svetega moža predala osvobojeno služabnico in potopila kamen v vodo, toda zgodilo se je nekaj nenavadnega: v nasprotju s svojo naravo je plaval na vodi kakor sadež ali oreh, saj se zaradi blagoslova svetega moža ni mogel potopiti. Ko je Brojhan pil vodo iz tega plavajočega kamna, se je takoj vrnil iz stanja bližine smrti in si povrnil telesno zdravje.

Kamen so shranili med kraljevimi zakladi, pozneje pa je zaradi Gospodovega usmiljenja povzročil mnogo ozdravitev med množico bolnikov, ko je na enak način plaval potopljen v vodo. Nenavadno pa je, da tisti bolniki, ki so dospeli do konca življenja, na noben način niso mogli najti tega kamna, čeprav so ga iskali. Tako so ga iskali tudi na dan smrti kralja Brudeja, a ga kljub temu niso našli na tistem kraju, kjer je bil prej shranjen.

 

TRETJA KNJIGA

Poglavje 3: O PRIKAZOVANJU SVETIH ANGELOV, KI JIH JE BIL VIDEL SVETI BRENDEN,[53] KAKO SPREMLJAJO BLAŽENEGA MOŽA IN HODIJO Z NJIM PREK POLJA

Po poteku mnogih let, odkar je neka sinoda svetega Kolumbo zaradi določenih odpustljivih in povsem opravičljivih razlogov ter res po krivici, kot se je izkazalo na koncu, izobčila, je prišel k istemu zboru, ki se je zbral proti njemu. Ko je sveti Brenden, ustanovitelj samostana, ki se po irsko imenuje Birra,[54] videl svetnika, kako se od daleč približuje, je hitro vstal, sklonil glavo, ga počastil in poljubil.

Nekateri starejši pripadniki tega zbora, ki so se umaknili malce vstran, pa so ga obtoževali govoreč: »Zakaj nisi odklonil, da bi vstal vpričo izobčenca, in si ga celo poljubil?« Brenden pa jim je takole odgovoril: »Če bi videli to, kar mi je Gospod tega dne blagovolil razodeti glede tega svojega izbranca, ki ga sramotite, ga ne bi nikdar izobčili – kajti Bog ga nikakor ne izobča v skladu z vašim napačnim mnenjem, pač pa ga celo bolj in bolj poveličuje.« Oni pa so mu rekli nazaj: »Radi bi vedeli, kako, kot praviš, Bog slavi tega, ki ga mi nismo izobčili kar brez razloga.« Brenden je rekel: »Videl sem ognjen in izredno osvetljen steber, kako stopa pred tem Božjim človekom, ki ga vi prezirate. Pa tudi svete angele, ki so ga spremljali na njegovi poti prek polja. Ne drznem si torej gledati zviška na tega, ki ga vidim določenega od Boga za voditelja ljudstev.« Ko je to izrekel, niso samo prenehali in si niso več upali izobčiti svetnika, pač pa so ga celo počastili in slavili. To se je zgodilo tukaj v Tejltu.[55]

 

Poglavje 21: O DRUGEM PODOBNEM PRIKAZOVANJU BOŽANSKE LUČI

Prav tako je enkrat drugič blaženi mož nekemu svojemu učencu, ki se je učil modrosti, po imenu Berhan, katerega priimek je bil Mesloen,[56] nekega dne nič kaj umirjeno naznanil: »Pazi, sine, da se ne boš nocoj po svoji siceršnji navadi približal moji kočici.« Ta pa je kljub temu, da je to slišal, v nasprotju s prepovedjo v tišini noči, ko so drugi počivali, prišel k hiši blaženega moža, potuhnjeno opazoval in usmeril pogled s pokrajine na ključavnico – upal je seveda, da se bo, brž ko se bo stvar zgodila, znotraj svetniku prikazal kak nebeški prizor.

In res se je takrat kočica blaženega moža napolnila s sijajem nebeške bleščave: ker pa je mladi prestopnik ni mogel prenesti s pogledom, je zbežal od tam. Ko ga je naslednjega dne svetnik odvedel na stran in ga izredno strogo okregal, mu je izrekel te besede: »Sine, to noč si grešil vpričo Boga, kajti naduto si mislil, da bo lahko ostalo tvoje tajno in zvito opazovanje skrito ali prikrito pred Svetim Duhom. Kajneda sem te videl, kako se približuješ vratom moje kočice in se od tam vračaš? In če ne bi jaz v tistem trenutku molil zate, bi prav tam pred vrati bodisi padel in umrl bodisi bi tvoje oči izruvalo iz svojih duplin. Ampak Gospod ti je takrat zaradi mene prizanesel. Vedi pa tudi to, da boš v svoji domovini Hiberniji sicer živel razkošno, a bo tvoj obraz v vseh dneh tvojega življenja trpel sramoto. Pa vendar sem v molitvi izprosil od Gospoda, da boš, ker si moj učenec, pred odhodom[57] delal pokoro, polno solza, in boš od Boga dosegel usmiljenje.« Vse te stvari so se mu v skladu z besedo blaženega moža pozneje zgodile tako, kakor jih je bil prerokoval.

 

Poglavje 22: O DRUGEM PRIKAZOVANJU ANGELOV, KI SE JE POKAZALO SVETEMU MOŽU; VIDEL JIH JE, KAKO GREDO NASPROTI NJEGOVI SVETI DUŠI, KAKOR DA BO TA KMALU IZŠLA IZ TELESA

Ob drugi priložnosti, ko je blaženi mož bival na otoku Ioua, je nekega dne njegov sveti obraz zasijal[58] z nenadno čudovito in veselo radostjo, oči je dvigoval k nebu, bil je napolnjen z neprimerljivim veseljem in se izredno veselil. Nekaj časa zatem pa se je ta vesela in sladka radost spremenila v žalostno otožnost. Dva moža, ki sta takrat stala pred vrati njegove kočice, postavljene na malce višjem mestu, sta se skupaj z njim izredno razžalostila; izmed njiju je bil eden Lugnej iz plemena Blaj, drugi pa se je imenoval Pilu, bil je Saksonec,[59] in ta dva sta vprašala za vzrok njegovega nenadnega veselja in sledeče žalosti. Svetnik jima je takole rekel: »Pojdita v miru in ne sprašujta me zdaj, da bi razjasnil vzrok tega veselja in razžalostitve.« Ko sta to zaslišala, sta zajokala, padla na kolena, zakopala obraze v tla ter ga ponižno prosila, ker sta res želela vedeti kaj o tem, kar se je takrat svetniku razkrilo. Ko ju je videl tako izredno užaloščena, je rekel: »Ker vaju ljubim, vaju nočem žalostiti. Toda najprej mi morata obljubiti, da ne bosta nobenemu človeku v mojem življenju predala skrivnosti, po kateri sprašujeta.«

Takoj sta v skladu z njegovo prošnjo ustrežljivo obljubila. In po takšni obljubi ju je častitljivi mož takole nagovoril: »Ravnokar, prav na današnji dan, se je dopolnjenilo trideset let mojega prebivanja na tujem v Britaniji. Ves ta čas sem vdano prosil svojega Gospoda, naj me ob koncu tega tuzemskega tridesetega leta odveže mojega bivanja tu in me pokliče od tod k nebeški domovini. In to je bil vzrok mojega veselja, o katerem sta me žalostna povprašala. Videl sem namreč svete angele, poslane z vzvišenega prestola k moji duši, ki jim bo od mesa popeljana nasproti. Toda glejta, zdaj so se nenadoma ustavili, stojijo onstran bučanja našega otoka na skali in se mi očitno hočejo približati, da bi me poklicali od mesa. Ker pa jim ni dovoljeno pristopiti bližje, se bodo kmalu namenili v nebeške višave – kajti Gospod, ki mi je, ker sem ga prosil z vsemi močmi, podaril, da bom tega dne prešel s sveta k njemu, je ta sklep hitro spremenil, ko je zaslišal molitve tako mnogih cerkva zame. Očitno je bilo zaradi teh cerkva, ki so molile, od Gospoda podarjeno, da so mi proti moji volji od tega dne dalje pridana še štiri leta, ko bom ostal v mesu. Ta žalosten odlog mi je bil zasluženo vzrok današnje užaloščenosti. Ko pa se bodo ta štiri prihodnja leta v tem življenju zaključila, bom zagotovo, če bo Bog le naklonjen,  nenadno in brez predhodnih telesnih nadlog odšel skupaj s svetimi angeli, ki mi bodo takrat prišli nasproti, in vesel odpotoval h Gospodu.« V skladu s temi besedami, ki jih ni izrekel brez velikega vzdihovanja in žalosti in tudi ne brez mnogih solza, je častitljivi mož, kot so mi povedali, potem še štiri leta ostal v mesu.

 

[1] Glej III 8. Glede na Adomnanove besede je očitno, da je imel samostan na Ioni vodilno vlogo na tem področju.

[2] Glej II 26–27.

[3] Glej II 12.

[4] skupnost posameznih plemen, ki so živeli na območju današnje vzhodne in severne Škotske v času pozne železne dobe pa vse do zgodnjega srednjega veka. Verjetno so pripadali keltskim ljudstvom. Kolumba je prišel v Britanijo leta 565, pred tem časom pa o skupnosti Piktov nimamo pisnih virov.

[5] Nekoliko nejasno, lahko pomeni tudi »osramotil«.

[6] Mišljeni so druidi, ki so imeli pri vseh keltskih ljudstvih vlogo svečenikov.

[7] Glej II 34.

[8] Glej I 4, II 15, 45.

[9] ir. Bridei, peti piktski kralj, je bil Kolumbov sodobnik, ki ga je Kolumba večkrat obiskal. Adomnan je sicer prvi avtor, ki poimensko omeni kakega piktskega kralja.

[10] Glej II 33.

[11] Db. »preprostega govora«.

[12] Glej II 32.

[13] lat. Hibernia, je latinsko poimenovanje za današnjo Irsko, ustreza pa grškemu poimenovanju, ki ga je deželi nadel grški raziskovalec leta 320 pr. Kr.

[14] ir. Finnbar ali Finnio oziroma Uinniau (lat. Vinnianus), sveti Finbarr, Finnbar, Finnbarr in na kratko Barra je bil v 6. stol. škof mesta Cork na Irskem in opat samostana istega mesta, sicer pa Kolumbov učitelj.

[15] Glej II 1.

[16] O prikazovanjih nebeške luči glej III 17–21, o obiskovanju angelov pa III 3–5, 16, 22.

[17] Glej I 35, 39, II 23, 25 in III 6–7, 9–12, 14.

[18] Glej I 7–8, 12.

[19] Zgodba je omenjena samo na tem mestu, čeprav ima očitno zelo veliko težo, saj povezuje Kolumbo s kralji.

[20] Ir. Oswald (604–642), je bil nortumbrijski kralj, čaščen pa je tudi kot svetnik. Po obdobju izgnanstva, ko je naposled uspel zasesti očetov prestol, je z majhno četo premagal britanskega vladarja Katlona (glej spodaj) in povezal northumbrijski kraljestvi pod oblastjo enega vladarja, tu pa je potem širil krščansko vero. Po osmih letih vladanja, ko se je pokazal za najmočnejšega vladarja Britanije, je bil ubit v bitki. Tukaj omenjen spopad je poteka leta 634 pri Heavenfieldu blizu mesta Hexham (na meji med današnjo Škotsko in Britanijo).

[21] Ir. Cadwallon, je bil kralj Walesa, ki je napadel in zasedel pokrajino Nortumbrijo na severu današnje Britanije in jo v svoji oblasti zadržal dve leti.

[22] Prim. Joz 1,9 in 1,18. V standardnem prevodu: »Ne boj se in se ne plaši; kjerkoli boš hodil, bo s teboj Gospod, tvoj Bog.« In: »Samo krepak bodi in odločen!«

[23] Saksonija je bil del južnega Britanskega otoka, ki so ga germanska ljudstva poselila v času od 5. do 8. stoletja ter se združila s tamkajšnjimi plemeni, ki so bila seveda poganska. Prav Kolumba in njegovi sobratje so bili zaslužni, da so se ti deli pokristjanili.

[24] Iz drugih virov lahko sklepamo, da je krst potekal prav v samostanu Iona.

[25] Ir. Failbe, Adamnanov predhodnik, torej osmi opat samostana Iona.

[26] Ir. Ségéne, peti opat samostana Iona.

[27] Tudi ta zgodba je omenjena samo na tem mestu.

[28] Prim. 5 Mz 19, 15. V standardnem prevodu: »Naj ne nastopa le ena priča proti možu, /…/, stvar naj se ugotovi po izjavi dveh ali treh prič.« Glej tudi npr. Mt 18, 16. V standardnem prevodu: »Če pa te ne posluša, vzemi s seboj še enega ali dva, da se vsa zadeva ugotovi po izjavi dveh ali treh prič.«

[29] Prim. 1 Kor 5, 3. V standardnem prevodu: »Res sem telesno odsoten, toda v duhu sem navzoč.«

[30] 1 Kor 6, 17. V standardnem prevodu: »Kdor pa se druži z Gospodom, je z njim en duh.«

[31] Glej I 43.

[32] Adomnan ne pripoveduje kronološko, pač pa je te zgodbe o čudežih uredil tematsko.

[33] Ir. Báetán ua Niath Taloirc.

[34] Lathreginden; nepoznan kraj.

[35] lat. Roboretus Calgachi, »Hrastov nasad v Kalgahu«, ir. Daire Calgaich, kasneje znano pod imenom Daire Coluimb Chille (»Ravnica Kolumba Kila«), je današnji Derry oziroma uradno Londonderry, drugo največje mesto na severu Irske. Datum ustanovitve samostana ni zanesljiv, omenjata se letnici 546 oziroma po letu 569 ali celo kasneje. V povezavi s samostanom se omenja tudi kralj Ajd, ki naj bi podaril to mesto svetniku, je pa bilo pomembno kot središčna točka, ki je povezovala severne dežele in Iono.

[36] Ir. Máel Odrain moccu Rin »Odranov privrženec«. Njegovo ime nakazuje, da je bil morda služabnik nekega Odrana, verjetno meniha v samostanu Iona, ki sta mu posvečena tamkajšnje pokopališče in cerkev.

[37] ir. Baithéne, je bil irski menih (536– ok. 600),, Kolumbov bratranec, ki je skupaj s svojim bratom pristostvoval Kolumbovi ustanovitvi samostana na Ioni. Bil je Kolumbov učenec in kasneje njegov pomočnik na otoku Hinba, nato pa ga je kot misionarja skupaj z izbranimi menihi poslal na Škotsko, kjer je vodil samostan Mag Luinge na otoku Tiree. Ker je bil njegov goreč učenec, ga je določil za naslednika, tako da je postal drugi opat v Ioni.

[38] Ta zgodba nam daje dober vpogled v proces prepisovanja knjig, ki je večino dneva zaposlovalo menihe v samostanu – verjetno so vsako knjigo preverili z njenim originalom tako, da je en menih bral prepis, drugi pa je sledil originalu. Prepisovanje liturgičnih besedil je bilo eno izmed glavnih aktivnosti na otoku Iona.

[39] lat. Ioua insula, poznana pod irskim imenom `I Coluimb Chille (»Otok Kolumba Kila«), Hy, danes Iona, majhen otok na zahodni obali Škotske. Več stoletij je bil center meništva. Samostan se je nahajal na vzhodi obali otoka na nekoliko vzdignjenem predelu, obdan je bil z ogrado, okrog pa so bile obdelovalne površine. Nasproti samostana se je dvigal hribček, na katerem je verjetno stala Kolumbova kočica, od ostalih objektov pa se omenjajo cerkev, ločena stavba za spanje, prostorno prebivališče za menihe, hiša za goste, odprte površine, vrt, prostori za shrambo, lopa, kašča, pokopališče in razni križi. Samostan je imel tudi svoje pristanišče.

[40] Kričanje je omenjeno večkrat in je bil verjetno način, kako je gost meniha, zadolženega za spravilo čolnov, opozoril na svoj prihod (glej tudi I 26, 27, 32 in 43).

[41] ir. Diarmait, je bil Kolumbov osebni pomočnik in zaupnik, saj ga je spremljal celo življenje in je bil verjetno zaslužen, da so se nekatere epizode iz svetnikovega življenja sploh ohranile.

[42] Tj. »Velika utrdba«. Ir. Dún Mór, morda današnji D`un `I, največji hrib na Ioni, ali pa D`un Bh`uirg na severo-zahodnem delu.

[43] Ir. Silnán mac Nemaidon moccu Sogin, sicer nepoznan.

[44] Lat. Ailbine, današnji Delvin, v okrožju Meath na vzhodu Irske.

[45] Lat. Vadum Clieth, ir. Athcliath, danes Dublin, glavno mesto Irske na vzhodni obali.

[46] Ir. Árd Ciannachta, verjetno področje v okrožju Louth na vzhodu Irske, severno od Dublina.

[47] Db. »plovilo ladje«.

[48] Ir. Colmán Ua Briúin, nepoznan.

[49] Gre za najzgodnejšo omembo pošasti iz Loch Nessa.

[50] Lat. Nesa, danes reka Ness, ki teče iz severnega dela jezera Loch Ness do mesta Inverness na severu Škotske.

[51] Ir. Broichan, čarovnik iz 6. stoletja, ki je živel na ozemlju Piktov in služil kralju Brudeju I. Prilastil si je neko irsko dekle, morda vojno ujetnico, in jo zadrževal pri sebi. Sužnjelastništvo je bilo v tem času na Irskem precej razširjeno, osvobajanje sužnjev pa eno izmed dobrih del, ki so jih opravljali svetniki.

[52] Nesa, danes reka Ness, ki teče iz severnega dela jezera Loch Ness do mesta Inverness na severu Škotske.

[53] Ir. Brendan z vzdevkom »Starejši« (umrl leta 565 ali 572), sicer nepoznan.

[54] Lat. Birra, danes Birr, v King’s County v osrednji Irski.

[55] Lat. Teilte, ir. Taillte, danes Teltown v okrožju Meath na vzhodu Irske, v srednjem veku poznano po vsakoletnem sejmu v začetku avgusta.

[56] Ir. Berhán mes loen, Kolumbov sovrstnik oziroma učenec in je bil pomemben vir za pričevanje o obiskovanjih angelov.

[57] Tj. smrtjo.

[58] Db. »zacvetel«.

[59] Ko se je Kolumba zadrževal v Saksoniji, so tu že pred njim živeli kristjani oziroma so se spreobrnili prav zaradi njega ali njegovih učencev.