Življenje svetega Kolumbe

Adomnan (prev. Polonca Zupančič)

Adomnanovo Življenje Kolumbe

Adomnán oziroma Adamnán (ok. 624–704) je bil opat samostana Iona na Irskem, poleg tega pa tudi pravnik in hagiograf. Rodil se je na Irskem in tam po nastopu meniške službe deloval večino časa, čeprav je v skladu s tradicijo tamkajšnjih menihov večkrat obiskal Anglijo. Ukvarjal se je tudi s politiko in diplomacijo, kar je razvidno iz t. i. Zakona nedolžnih (Lex Innocentium), s katerim je poskusil obvarovati ženske, otroke in pripadnike meniških redov pred nasiljem. Adomnan je med drugim napisal delo O svetih krajih (De locis sanctis), v katerem je popisal glavne romarske kraje, pripisana pa mu je tudi zbirka pesmi.

Njegovo najpomembnejše delo, Življenje Kolumbe (Vita Columbae), je hagiografski zapis o življenju Kolumbe (irsko colm cille »cerkvena golobica«), njegovega predhodnika in ustanovitelja samostana Iona ter misijonarja, ki je zaslužen za širjenje krščanstva po današnji Škotski. Samostan v Ioni je bil več stoletij vodilna politična in religiozna institucija na tem področju, pa tudi drugje je Kolumba ustanovil več samostanov. Ves čas je ostal aktiven v politiki na Irskem, čeprav je preživel večino svojega življenja na Škotskem. Poznan je tudi kot pisec, saj mu je pripisanih nekaj cerkvenih himen.

Ta življenjepis svetega Kolumbe je verjetno nastal med letoma 688 in 692, temeljil pa je deloma na lastni izkušnji, saj je bil Kolumba Adomnanov bratranec, in deloma na ustni tradiciji. Adomnan je pri tem posnemal tradicionalne oblike krščanske biografije, zato je zgodbe o Kolumbi zapisal po temah in ne po kronološkem zaporedju, glavni lik pa je predstavil kot heroja iz keltske mitologije. Verjetno je želel s tem menihom ponuditi zgled in tako utrditi svoje mesto vodje samostana. Biografija je ena izmed temeljnih ohranjenih del, ki so nastala na območju Škotske v zgodnjem srednjem veku, pomembno pa je tudi zaradi podatkov o življenju v samostanu in navadah zgodnjesrednjeveških menihov.

Vsebinsko je Adomnan zgodbe razdelil v tri knjige: prva govori o Kolumbovih prerokbah, druga o njegovih čudežih, tretja pa o prikazovanjih. V prvi knjigi tako Adomnan našteje vse Kolumbove preroške napovedi, saj je imel posebno zmožnost, da je hkrati videl sedanje in prihodnje dogodke. Večina krajših poglavij se začne s Kolumbovim opozorilom menihom, da bo kmalu prispela določena oseba oziroma se bo nekaj zgodilo v bližnji prihodnosti. V eni izmed znamenitejših epizod (poglavje 1) se Kolumba pojavi v sanjah kralja Osvalda iz Northumbrije in mu naznani njegovo zmago protu kralju Katlonu iz Walesa v bitki pri Heavenfileldu. Nekatere druge prerokbe govorijo tudi o zlih napovedih – to je razvidno na primer v zgodbi, ko Kolumba pošlje človeka po imenu Batain (poglavje 14), da bi se ta spokoril, a nato Kolumba pove njegovim prijateljem, da se bo Batain v resnici vrnil na Škotsko, kjer bodo hodili čez njegov grob. Precej zgodb pa izpostavlja tudi kulturo pisanja: v eni izmed zgodb je tako Kolumba čudežno vedel, da v določeni knjigi psalmov manjka črka l (poglavje 17), v drugi pa napove, da bo neki človek prevrnil njegovo posodico s črnilom (poglavje 19).

V drugi knjigi se Adomnan osredinja na Kolumbove čudeže, kot so zdravljenje ljudi, izganjanje zlih duhov (poglavje 4), krotenje divjih zveri, pomirjanje neviht (poglavje 11) in celo oživljanje mrtvih. Poleg tega opisuje tudi njegove čudeže na podeželju, ki so imeli posebni pomen za ljudi na Irskem in na britanskih otokih; taki čudeži so na primer izganjanje demonov iz vedra in zbiranje razlitega mleka nazaj v posodo (poglavje 15). Tu lahko naletimo tudi na zgodbo, ki vsebuje prvo omembo pošasti iz Loch Nessa (poglavje 28) – po Adomnanovem poročilu je Kolumba naletel na ljudstvo Piktov, ki so pokopavali moža, ki ga je pošast ubila, nato pa je svetnik rešil drugega plavalca pred pošastjo s pomočjo znamenja svetega križa in z zarotitvijo. Pošast je prestrašena pobegnila, osupli Pikti pa so od tega trenutka dalje častili krščanskega Boga. Dalje je znamenita tudi epizoda, v kateri Kolumba s svojo močjo nadvlada slavnega čarovnika Brojhana (poglavje 34).

Adomnan v tretji knjigi opisuje različna prikazovanja, tako tista, ki jih doživi Kolumba sam, kakor tista, ki jih zaradi njega vidijo drugi. Ob tem recimo omeni, da je bil Kolumba iz nekih nepomembnih razlogov krivično izobčen. V času svojega izgnanstva je šel Kolumba na srečanje, ki so ga organizirali proti njemu, svetnik Brendan pa ga je kljub neodobravanju ostalih spoštljivo poljubil in zagotovil, da je Kolumba božji človek in da vidi angele, ki ga spremljajo na njegovi poti (poglavje 3). Dalje Adomnan opisuje različna prikazovanja angelov oziroma nebeške svetlobe (poglavje 21). V zadnjem poglavju Kolumba predvidi svojo smrt (poglavje 22) in to pove svojemu služabniku: umrl bo ob polnoči na soboto, ki bo zanj resnično dan počitka. Ob tej uri se je Kolumba odpravil v cerkev, pokleknil pred oltarjem, služabnik pa naj bi zagledal božansko luč, ki je posvetila neposredno nanj, medtem so ga obkrožili angeli in po zadnjem blagoslovu je izdihnil. Čeprav je njegova duša že izšla iz telesa, je na njegovem obrazu še vedno ostal pogled občudovanja zaradi vizije angelov in dajal vtis, kakor da bi bil še vedno živ.

Poleg Adomnana je o Kolumbi pisal tudi Beda Častitljivi (672/673–735), ki je opisal njegov obisk kralja Brudea. Medtem ko Adomnan ta obisk le omeni, pa Beda popiše piktsko zgodbo, po kateri je Kolumba dejansko spreobrnil kralja v krščanstvo. Drugi zgodnji vir o Kolumbi je hvalilna pesem, ki jo je zelo verjetno naročil Kolumbov sorodnik, kralj klana Uí Néill, napisana pa je bila tri ali štiri leta po Kolumbovi smrti; sestavlja jo 25 kitic s po štirimi verzi. Poleg tega je Kolumbov samostan v Ioni hitro postal romarski kraj, Kolumbo pa so začeli častiti kot svetnika bojevnika in se k njemu pogosto priporočali pred bitko. Njegove posmrtne ostanke so v 9. stoletju odnesli in jih razdelili med Albo in Irsko. Shranili so jih v relikviarij, imenovan Brecbennoch, ki naj bi po legendi pomagal Škotom zmagati v bitki pri Bannockburnu leta 1314. Kolumba je zato v zbirki himen iz 13. stoletja, ki so nastale v opatiji Inchcolm, imenovan spes Scotorum, »upanje Škotov«.

 

Začenja se prva knjiga besedila o preroških razodetjih

POGLAVJE 1: KRATKA PRIPOVED O ČUDEŽIH[1]

Na začetku te knjižice mora biti na podlagi naše obljube, ki smo jo dali malce višje, na kratko predstavljeno, kakšne dokaze za čudežne moči je dal tako častitljivi mož. Kajti z močjo prošenj v imenu Gospoda Jezusa Kristusa je ozdravil ljudi, trpeče zaradi obolenj različnih bolezni; in isti človek je ob pomoči Boga potisnil nazaj in pregnal z našega mogočnega otoka sovražne in brezštevilne trume med sabo bojujočih se demonov, ki jih je videl s telesnimi očmi, kako so začenjali nad njegovo samostansko skupnostjo trositi smrtonosne bolezni. Divji bes zverin je ukrotil deloma s tem, da jih je usmrtil, deloma pa tako, da jih je pogumno odbil ob pomoči Kristusa. Tudi narastli valovi, ki so bili včasih v velikem neurju veliki kot dvigajoče se gore, so se zaradi njega, ko je molil, hitro pomirili in se znižali. Njegova ladja pa, v kateri je sam slučajno plul, je takrat, ko se je morje pomirilo, že dosegla želeno pristanišče.

Ko je nekaj dni ostal v deželi Piktov,[2] od koder se je vrnil, da bi zbegal[3] mage,[4] je razprl jadra proti nasprotnemu vetru,[5] njegova ladjica je s hitrim tekom zaplavala in pohitela, kakor če bi pihal[6] ugoden veter. Pa tudi ob drugih priložnostih so se vetrovi, ki so za plujoče pihali v nasprotno smer, ob njegovi molitvi spremenili v ugodne.

V isti pokrajini, omenjeni zgoraj, je iz reke odnesel bel kamen, ki ga je blagoslovil, da bo koristil za neka ozdravljenja. In ta kamen se v nasprotju z naravo ni potopil v vodo, ampak je plaval nad njo kakor sadež. Ta božanski čudež se je zgodil vpričo kralja Brudea[7] in njegovih bližnjih. Prav tako je v isti provinci obudil mrtvega dečka nekega vernika preprostega rodu,[8] kar je še večji čudež, ter ga živega in nepoškodovanega vrnil očetu in materi. Ob drugi priložnosti, ko je bil ta blaženi mož še mlad duhovnik in je v Hiberniji[9] bival pri svetem škofu Findbarru,[10] je zmanjkalo vina, potrebnega za svete obrede, in Kolumba je z močjo molitve čisto vodo spremenil v pravo vino. Nad njim se je nekoč vpričo nekih bratov, sicer pa ob različnih in ločenih priložnostih, tako v temi noči kakor v luči dneva, prikazal in se razlil neznanski sij nebeške svetlobe. Zaslužil si je tudi sladka in nadvse prijetna ožarjena obiskovanja svetih angelov.

Ker mu je to razkril Sveti Duh, je pogosto videval, kako angeli vlečejo duše raznih pravičnikov v nebeške višave. Toda zelo pogosto je gledal tudi, kako duše nepoštenih ljudi demoni nosijo v podzemlje. Pogosto je napovedoval včasih vesele, včasih žalostne prihodnje zasluge mnogih ljudi, ki so se do takrat še vedno nahajali v umrljivem mesu. V strašnih donenjih vojn je z močjo molitev izprosil od Boga, da so bili nekateri kralji premagani, drugi pa so izšli kot zmagoviti vladarji. In takšnega privilegija ni imel samo, ko je bival[11] v tem sedanjem življenju, pač pa tudi po svojem odhodu iz mesa – kakor da bi mu ga Bog, častilec vseh svetnikov, podaril kakor nekemu zmagovitemu in nadvse pogumnemu bojevniku.

Navedimo samo en primer te njegove posebne časti, ki je bila častitljivemu možu dana od Vsemogočnega z neba: to se je Osvaldu, saksonskemu vladarju,[12] prikazalo na dan, preden se je spopadel proti Katlonu,[13] nadvse močnemu kralju Britancev. Kajti ko je kralj Osvald v pripravah na boj postavil vojaški tabor in neki dan spal na blazini v svojem šotoru, v videnju zagleda svetega Kolumbo, kako se blešči v angelski obliki; zdelo se je, da se njegova visoka postava dotika vrha oblakov. Ko je ta blaženi mož, stoječ sredi tabora, razkril kralju svoje lastno ime, je tabor z izjemo nekega majhnega obrobnega dela prekril s svojim svetlečim oblačilom. In izrekel je te bodrilne besede, se pravi iste, ki jih je po Mojzesovi smrti Gospod pred prečkanjem Jordana izrekel Jozuetu, Nunovemu sinu: »Opogumi se in naredi to hrabro; glej, s tabo bom«[14] itd.

Sveti Kolumba pa, medtem ko to govori kralju v videnju, doda: »V tej sledeči noči pojdi iz tabora v spopad, kajti ob tej priložnosti mi je Gospod podelil, da bodo tvoji sovražniki pognani v beg, tvoj sovražnik Katlon pa bo predan v tvoje roke; iz vojne se boš vrnil kot zmagovalec in boš srečno vladal.« Ko se po teh besedah kralj prebudi, zbranemu senatu pripoveduje o tem videnju. Zaradi tega se vsi opogumijo in celotno ljudstvo obljubi, da bodo po vrnitvi iz vojne postali verniki[15] in sprejeli krst. Kajti vse do tega časa je bila celotna Saksonija[16] zakrita s temo poganstva in nevednosti, izjema je bil sam kralj Osvald skupaj z dvanajstimi možmi, ki so bili krščeni skupaj z njim med njegovim izgnanstvom med Škote.[17] Čemu še več besed? V sledeči noči se kralj Osvald, kakor je bil[18] v videnju podučen, z nekoliko manjšo vojsko pomakne naprej iz tabora v spopad proti številnim tisočem. Potem ko mu je od Gospoda, kakor mu je bilo obljubljeno, dana srečna in lahka zmaga in je bil kralj Katlon ubit, se iz vojne vrne kot zmagovalec in je od Boga postavljen za voditelja celotne Britanije. To pripoved je meni, Adamnanu, brez sence dvoma pripovedoval moj predhodnik, naš opat Failbej,[19] ki je zatrdil, da jo je slišal iz ust samega kralja Osvalda, ko je opatu Segineu[20] naznanil to videnje.

Zdi se, da ne smem preskočiti niti tega, da so bili zaradi nekih pesmi v škotskem jeziku v hvalo tega istega blaženega moža in zaradi vzklikov njegovega imena neki sicer zločinski ljudje preprostega rodu in krvoločneži v noči, v kateri so prepevali te speve, osvobojeni iz rok sovražnikov, ki so bili obkolili dom teh pevcev. Ti so šli nepoškodovani čez plamene in meče in sulice – kar pa je nenavadno: nekateri izmed njih, ki niso hoteli prepevati vzklikov svetemu možu, češ da so ničvredni, in opevanj, so edini umrli v napadu sovražnikov. In ni samo nekaj[21] prič tega čudeža, kot zahteva zakon, pač pa jih je mogoče navesti na stotine in še več od tega. In potrjeno je, da se to ni zgodilo samo na enem mestu oziroma času, pač pa na različnih krajih in ob različnih časih tako na Škotskem[22] kot v Britaniji; in brez vsake dvoumnosti je bilo raziskano, da se je zgodilo na podoben način in z namenom osvoboditve. O tem smo se brez sence dvoma poučili od izkušenih ljudi vsake posamezne pokrajine, kjerkoli se je zgodila ista zadeva s podobnim čudežem.

Toda da se vrnem k zadanemu: med temi čudežnimi rečmi, ki jih je bil, ker mu je to podaril Bog, izvršil ta Gospodov mož, ko je še prebival v smrtnem mesu, je imel že od mladostnih let moč preroškega duha, saj je prisotnim naznanjal reči, ki so se dogajale drugje. Kajti čeprav je bil odsoten v  telesu, je bil vendar prisoten v duhu in je lahko predvidel stvari, ki se bodo zgodile daleč vnaprej. Po Pavlovi besedi je namreč »enega duha tisti, ki se drži Gospoda.«[23] Zaradi tega sveti Gospodov mož Kolumba nekim bratom, ki so ga včasih povpraševali prav po tej stvari, ni zanikal tega, da je v nekaterih vpogledih nebeške[24] milosti z objemom misli, osvobojene na čudovit način, opazoval in motril celo celoten svet, ki se mu je kazal, kakor da bi ga zaobjel z enim sončnim žarkom.

Tu so torej te zgodbe o močeh svetega moža, ki jih pripovedujem zato, da bi željan bralec s tem, kar je na kratko zapisano, vnaprej dobil grižljaj še sladkejših jedi: kajti te zgodbe bom ob pomoči Gospoda širneje pripovedoval v treh nadaljnjih knjigah. Sedaj pa se mi, blaženi možje, ne zdi neprimerno, da, čeprav izven običajnega vrstnega reda, povem prerokbe, ki jih je Kolumba izrekel o nekaterih svetih in znamenitih možeh in to ob različnih priložnostih.

 

POGLAVJE 14: PREROKBA SVETEGA MOŽA O NEKEM BAITANU, KI JE BIL Z DRUGIMI ODPLUL V ISKANJU NAJVEČJE PUŠČAVE

Ob drugi priložnosti je neki Baitan, potomec iz rodu Niath Taloirc,[25] prosil svetnika, naj ga blagoslovi, ker se je z ostalimi namenil poiskati puščavo v morju. Ko se je svetnik od njega poslavljal, mu je tako prerokoval:[26] »Ta človek, ki se odpravlja na iskanje puščave v oceanu, ne bo ležal pokopan v puščavi, pač pa bo pokopan na kraju, kjer bo ženska popeljala ovce čez njegov grob.«

Isti Baitan se je po dolgih tavanjih prek viharnih morjih, ko ni našel puščave, vrnil v domovino, tam pa je mnogo let ostal gospodar neke majhne hišice, ki se po škotsko imenuje Lathreginden.[27] Kmalu po tem, ko je čez čas umrl in so ga pokopali v roboretu Galgah,[28] se je zgodilo, da se je zaradi vpada sovražnikov sosednja skupnost ljudi skupaj z ženskami in majhnimi otroki zatekla v cerkev tega kraja. Zato je prišlo do tega, da je bila nekega dne neka ženska zasačena, kako svoje ovčice pelje prek groba tega nedavno pokopanega moža. In sveti svečenik, eden izmed teh, ki so bili to videli, je rekel: »Sedaj se je izpolnila prerokba svetega Kolumbe, ki jo je bil oznanil mnogo let prej.« In ta duhovnik, ki sem ga omenil zgoraj, mi je to o Baitanu povedal v obliki pripovedi, ime pa mu je bilo Mailodran, bil je Kristusov vojak iz ljudstva Mokurin.[29]

 

POGLAVJE 17: O ČRKI L

Na neki dan je Baithen,[30] ki je pristopil k svetniku, rekel: »Nujno je, da nekdo izmed bratov z mano preleti in popravi psalterij, ki sem ga napisal.« Ko je to slišal, je svetnik takole izjavil: »Zakaj povsem brez vzroka prinašaš to nadlogo nad nas? Kajti v tem tvojem psalteriju, o katerem govoriš, ni najti niti ene odvečne črke niti ne manjka katera druga razen črke l, ki edina manjka.« In tako so, ko so prebrali celoten psalterij, odkrili in našli tako, kakor je napovedal svetnik.

 

POGLAVJE 19: O ROGU S ČRNILOM, KI SE JE NERODNO RAZLILO

Nekoč se je sredi bučanja[31] otoka Iouan[32] zaslišal krik:[33] ko svetnik, sedeč v kočici, zgrajeni iz desk, zasliši[34] kričanje, reče: »Človek, ki kriči čez bučanje, ni ravno bistroumen, kajti danes bo, ko se bo nagnil, razlil rog mojega črnila.« Ko je to zaslišal svetnikov služabnik Diormitij, je malce postal pred vrati, da bi tako obvaroval rog in pričakal pomembnega gosta. Ker pa se je kmalu začelo dogajati nekaj drugega, je odšel od tam. Po njegovem odhodu je prispel nadležni gost in ko se je stegnil, da bi poljubil svetnika, je z robom oblačila dregnil rog s črnilom in ga razlil.

 

Druga knjiga

POGLAVJE 4: O SMRTONOSNEM OBLAKU IN OZDRAVLJENJU ŠTEVILNIH 

Prav tako je ob neki drugi priložnosti, ko se je svetnik zadrževal na otoku Iouan in je sedel na majceni vzpetini, ki se po latinsko imenuje Munitio Magna,[35] videl, kako se je iz morja na jasen dan od severa vzdignil gost deževen oblak. Ko je svetnik videl, da se oblak vzdiguje, je enemu izmed svojih menihov, ki je sedel poleg njega, imenovanemu Silnan, sin Nemani-dona Mokusogina,[36] rekel: »Ta oblak bo zelo škodljiv za ljudi in drobnico. Potem ko bo na ta dan hitro preletel dobršen del Škotske,[37] se pravi, del od onega potočka, ki se imenuje Ailbine,[38] pa vse do plitvine Klied,[39] bo zvečer izlil smrtonosni dež, ki bo povzročil, da se bodo na človeških telesih, pa tudi na vimenih drobnice, pojavile hude in ostudne razjede. Zaradi teh bodo ljudje in živina oboleli in trpeli, ta huda zastrupitev pa bo nazadnje povzročila njihovo smrt.[40] Toda mi jim moramo iz usmiljenja ob pomoči milostnega Boga pomagati, ko hirajo. Silnan, ti se torej spusti sedaj z menoj z gore in pripravi za plovbo naslednjega dne. In če nas bo spremljalo življenje in bo Bog to hotel, boš od mene sprejel kruh, ki je bil blagoslovljen s klicanjem Božjega imena; in ko ga bom potopil v vodo ter z njo poškropil ljudi in drobnico, si bodo hitro opomogli.«

Čemu se obotavljamo? Naslednjega dne, ko so bile potrebne reči hitro pripravljene, je Silnan, potem ko je sprejel iz svetnikove roke blagoslovljeni kruh, v miru izplul. Ko je odhajal od njega, mu je svetnik namenil to tolažilno besedo: »Zaupaj, sin, imel boš ugodne in naklonjene vetrove podnevi in ponoči, vse dokler ne boš prišel do pokrajine, ki se imenuje Ard-Keannachta,[41] da boš tamkajšnjim hirajočim hitro pomagal z zdravilnim kruhom.«

Čemu več besed? Silnan, ki je ubogal svetnikovo besedo, je z naklonjeno in hitro plovbo ob Božji pomoči prišel k zgoraj omenjenem delu one pokrajine, našel je skupnost, o kateri je bil napovedal svetnik, uničeno zaradi smrtonosnega dežja, padajočega iz napovedanega oblaka, ki se je sedaj hitro pomikal naprej. Najprej je v hiši v bližini morja našel dvakrat tri može v poslednjih mukah[42] zaradi bližajoče se smrti. In ko jih je Silnan poškropil z blagoslovljeno vodo, so bili še istega dne pravočasno ozdravljeni. Govorica o tej nenadni ozdravitvi se je hitro razširila po celotni pokrajini, ki jo je opustošila izredno pogubna bolezen, in vse obolelo ljudstvo je privabila k poverjencu svetega Kolumbe. Ta je v skladu s svetnikovim naročilom škropil ljudi in drobnico z vodo, v katero je bil pomočen blagoslovljen kruh. Ko so nemudoma popolnoma ozdraveli, so ljudje, ozdravljeni skupaj z živino, z neznanskim izkazovanjem hvaležnosti slavili Kristusa v svetem Kolumbi.

Tako sta v tej zgoraj zapisani pripovedi po mojem mnenju dve stvari očitno in na enak način povezani: to je milost prerokbe o oblaku in čudež moči pri zdravljenju obolelih. In da so vse te stvari nadvse resnične, je zgoraj omenjeni Silnan, Kristusov vojak, poverjenec svetega Kolumbe, pričal vpričo opata Seginea in drugih starešin.

 

POGLAVJE11: O NEVARNOSTI NA MORJU ZA BLAŽENEGA MOŽA IN NENADNI POMIRITVI ZARADI NJEGOVE MOLITVE 

Ob drugi priložnosti se je sveti mož znašel v nevarnosti na morju. Njegova ladja[43] je bila namreč zelo zdelana, kajti močno so jo bíle velike gmote valov, ki jih od vsepovsod je gnala ogromna viharna nevihta.[44] Tedaj mornarji slučajno rečejo svetniku, ki je z njimi črpal[45] vodo na dnu ladje: »Kar zdaj počneš, nam v tej nevarnosti kaj dosti ne koristi. Raje pomoli za nas, ki umiramo.« Ko to zasliši, preneha metati ven bridko vodo in zares začne izlivati h Gospodu sladko in prizadevno molitev.

Glej, čudež: v tistem trenutku,[46] v katerem je svetnik, stoječ na premcu z iztegnjenimi rokami k nebu, pomolil k Vsemogočnemu, sta se tako nevihta na nebu kot tudi divjanje na morju pomirila hitreje od besede, se polegla in takoj je sledila najjasnejša mirnost. Tisti, ki so bili na ladji, so ostrmeli, se z velikim občudovanjem zahvaljevali in slavili Gospoda v svetem in hvalevrednem možu.

 

POGLAVJE 15: O IZGANJANJU DEMONA, KI SE JE PRIKRADEL V GOLIDO ZA MLEKO 

Ob drugi priložnosti je neki mladenič, Kolumban po imenu, vnuk Briuna, prišel in se nenadoma ustavil pred vrati kočice, v kateri je pisal blaženi mož. Ker se je vračal iz molže, je na hrbtu nosil golido, polno svežega mleka, in rekel svetniku, naj v skladu z navado blagoslovi njegov tovor. Ko je svetnik tedaj iz nasprotne smeri iz daljave v zrak z dvignjeno roko zarisal zdravilno znamenje, se je golida zelo zatresla: zapiralo je potisnilo čez obe odprtini in ga vrglo daleč naprej, čeber pa je padel na zemljo, tako da se je večina mleka izlila na tla. Mladenič je golido skupaj s tisto malo mleka, kolikor ga je pač ostalo, položil z dnom na zemljo ter v prošnji upognil kolena. svetnik mu reče: »Vstani, Kolumban, danes si bil pri svojem opravilu nepazljiv, kajti pred vlivanjem mleka nisi pognal v beg demona, ki se je prikradel na dno prazne golide, ko je bilo vanjo vtisnjeno znamenje Gospodovega križa. In ker sedaj očitno demon ni prenesel moči tega znamenja, se je stresel, kot se je podobno zatresla posoda, in je hitro zbežal ob razlitju mleka. Semkaj, k meni približaj golido, da jo bom blagoslovil.« Ko je to storil, se je videlo, da se je napol prazna posoda, ki jo je blagoslovil svetnik, v hipu na božanski način napolnila. In tisto malo mleka, kar je bilo prej ostalo na dnu posode, je pod blagoslovom svete roke hitro naraslo vse do roba.

 

POGLAVJE 28: O PREGONU NEKE VODNE ZVERI Z MOČJO MOLITVE BLAŽENEGA MOŽA

Pa tudi enkrat drugič, ko se je blaženi mož nekaj dni zadrževal v provinci Piktov, je moral prečkati reko Ness.[47] Ko je prišel do njenega brega, je zagledal nekaj prebivalcev, kako pokopavajo ubogega možakarja, ki ga je, kakor so pripovedovali sami pogrebniki, malo prej, ko je plaval, pograbila neka vodna zver in ga nadvse divje ugriznila.[48] Neki ljudje v čolnu so prihiteli na pomoč, vendar prepozno, da bi zgrabili njegovo nesrečno telo s pomočjo razprostrtimi kavljev.

Nasprotno pa je blaženi mož, ko je to slišal, naročil, naj nekdo izmed spremljevalcev preplava reko in s čolnom, ki se je nahajal na drugem bregu, privesla[49] nazaj k njemu. Ko so zaslišali naročilo hvalevrednega svetega moža, ni Lugneus Mocu-Min[50] nič okleval, ampak je odložil vsa oblačila razen tunike in se ubogljivo vrgel v vodovje. Toda pošast, ki se prej ni tako nasitila, da je ne bi zamikal nov plen, se je skrivala v globočini reke. Brž ko začuti, da nekdo[51] s svojim plavanjem vznemirja vodo nad njo, se nenadoma vzdigne in priplava z ogromnim pljuskom ter se z odprtim gobcem zažene k človeku, ki plava sredi rečne struge. Ko je blaženi mož to videl, je vsem, ki so bili tam, tako barbarom kakor tudi bratom menihom, pretresenim od neznanskega strahu, z dvignjeno sveto roko v prazen zrak narisal zdravilno znamenje križa. In ko je zaklical Božje ime, je divji zveri zaukazal rekoč: »Ne plavaj dalje in se ne dotakni tega človeka. Hitro se vrni nazaj!«

Nato je zver, ki je zaslišala ta svetnikov glas, zares prestrašena zbežala nazaj, kakor da bi jo zadržale vrvi, in to v najhitrejši naglici. In to ta zver, ki se je prej že tako približala plavajočemu Ligneu, da med njim in zverino ni bilo prostora za več kakor za dolžino ene harpune! Ko so bratje videli, da se je zver umaknila in da se je tovariš Lugneus k njim v čolnu vrnil nedotaknjen in nepoškodovan, so z velikim občudovanjem slavili Boga v blaženem možu. In  tudi barbarski pogani, ki so bili takrat poleg, ker jih je prignala zraven veličina tega čudeža, ki so ga tudi sami videli, so poveličevali Boga kristjanov.

 

POGLAVJE 34: O ČAROVNIKU BROJHANU, KI JE BIL OSLABLJEN ZARADI ZADRŽEVANJA SLUŽABNICE IN OZDRAVLJEN ZARADI NJENE OSVOBODITVE 

V istem času je častitljivi mož od čarovnika Brojhana[52] zahteval, naj neko škotsko sužnjo iz sočutja do sočloveka osvobodi. Ker jo je oni zelo neomajno in brezčutno zadrževal, ga je svetnik nagovoril in mu takole rekel: »Vedi, Brojhan, vedi: če mi ne boš hotel osvoboditi te tuje ujetnice, boš hitro umrl, še preden se bom odpravil iz te province.« In rekoč to vpričo kralja Brudea je zapustil kraljevsko hišo in šel k reki Ness, iz katere je – se pravi iz reke – dvignil svetel kamen in rekel spremljevalcem: »Označite ta svetli kamen, preko katerega bo Gospod v tem poganskem ljudstvu izvršil mnogo ozdravljenj bolnikov.« In ko je to izrekel, je dodal: »Sedaj je Brojhan močno ranjen, kajti angel, poslan z neba, ga je hudo prebodel, stekleni kozarec v njegovi roki, iz katerega je pil, je raztreščil na mnogo koščkov, njega samega pa zasoplo hropečega pustil na pragu smrti. Na tem mestu malce počakajmo dva kraljeva sla, ki sta bila k nam nemudoma poslana, da bi hitro prišli na pomoč umirajočemu Brojhanu. Sedaj je Brojhan silno prestrašen in pripravljen osvoboditi služabnico.«

Medtem ko svetnik še govori te besede, glej, prideta, kakor je napovedal, dva konjenika, poslana od kralja in pripovedujeta o vsem,[53] kar se je v kraljevi utrdbi zgodilo z Brojhanom v skladu z napovedjo svetnika: tako o razbitju kozarca kakor o nasilni zgrabitvi maga in o nameravani osvoboditvi sužnje. Tudi to so poročali: »Kralj in njegovi bližnji so nas poslali k tebi, da prideš na pomoč njegovemu očimu Brojhanu, ki bo kmalu umrl.«

Ko zasliši te besede odposlancev, svetnik pošlje dva izmed spremljevalcev h kralju s kamnom, ki ga je blagoslovil, rekoč: »Če bo Brojhan najprej obljubil, da bo osvobodil služabnico, naj nato ta kamenček potopi v vodo, iz tega naj pije in takoj bo ozdravel. Če pa bo nasprotoval in odklonil, da se sužnjo spusti, bo takoj umrl.« Dva poslanca, ki sta ubogala svetnikovo besedo, prideta v kraljevsko dvorano, da bi povedala kralju besede častitljivega moža. Ko sta jih sporočila kralju in njegovemu rejniku Brojhanu, sta se oba zelo prestrašila: takoj sta poslancem svetega moža predala osvobojeno služabnico, potopila kamen v vodo, ki je na čudovit način v nasprotju z naravo plaval na vodi kakor sadež ali oreh, saj se blagoslovljen od svetega moža ni mogel potopiti. Ko je Brojhan pil iz tega plavajočega kamna, se je iz bližine smrti takoj vrnil v življenje in si povrnil telesno zdravje.

Ta kamen pa, ki so ga shranili med kraljevimi zakladi, je pozneje zaradi Gospodovega usmiljenja povzročil mnogo ozdravitev med množico bolnikov, ko je na enak način plaval potopljen v vodo. Čudežna stvar je, da tisti bolni, katerih neizogiben konec življenja je bil prišel, na noben način niso mogli najti tega kamna, čeprav so ga iskali. Tako se ga je iskalo tudi na dan smrti kralja Brudea, a se ga kljub temu ni našlo na tistem kraju, kjer je bil prej shranjen.

 

 

Tretja knjiga

POGLAVJE 3: O PRIKAZOVANJU SVETIH ANGELOV, KI JIH JE BIL VIDEL SVETI BRENDEN, KAKO SPREMLJAJO BLAŽENEGA MOŽA IN HODIJO Z NJIM PREK POLJA      

Kajti po poteku mnogih let, ko je neka sinoda svetega Kolumbo zaradi določenih odpustljivih in povsem opravičljivih razlogov po krivici, kot se je izkazalo na koncu, izobčila, je prišel k tistemu zboru, ki se je zbral proti njemu. Ko ga od daleč bližajočega se vidi sveti Brenden,[54] ustanovitelj samostana, ki se po škotsko imenuje Birra,[55] hitro vstane in ga s sklonjeno glavo počasti ter poljubi. Ko so ga nekateri starejši pripadniki zbora nekoliko stran ostalih, ki so se oddaljili, obtoževali govoreč: »Zakaj si vstal[56] vpričo izobčenca in ga poljubil?« jim je odgovoril takole: »Če bi videli to, kar mi je Gospod tega dne blagovolil razodeti glede tega svojega izbranca, ki ga sramotite, ga ne bi nikdar izobčili – kajti Bog ga nikakor ne izobča v skladu z vašim nepravilnim mnenjem, pač pa ga celo bolj in bolj poveličuje.« Oni pa mu rečejo nazaj: »Vedeti želimo, kako, kot praviš, Bog slavi tega, ki ga mi nismo izobčili brez razloga.«

Brenden reče: »Videl sem ognjen in zelo osvetljen steber, kako stopa pred tem Božjim človekom, ki ga vi prezirate. Pa tudi svete angele, ki so bili spremljevalci na njegovi poti prek polja. Ne drznem si torej gledati zviška na tega, ki ga vidim določenega od Boga za voditelja ljudstev.« Ko je to izrekel, niso samo prenehali in si niso več upali izobčiti svetnika, pač pa so ga celo počastili in slavili. To se je zgodilo tukaj v Teiltu.[57]

 

POGLAVJE 21: O DRUGEM PODOBNEM PRIKAZOVANJU BOŽANSKE LUČI

Prav tako je ob drugi priložnosti blaženi mož nekemu svojemu učencu, ki se je učil modrosti, po imenu Berhán, katerega priimek je bil Mesloen,[58] nekega dne nič kaj umirjeno naznanil: »Pazi, sin, da se ne boš nocoj po svoji siceršnji navadi približal moji kočici.« Ta pa je kljub temu, da je to slišal, v nasprotju s prepovedjo v tišini noči, ko so drugi počivali, prišel k hiši blaženega moža, potuhnjeno opazoval in usmeril pogled s pokrajine[59] na ključavnico – upal je seveda, da se bo, brž ko se bo stvar zgodila, znotraj svetniku prikazal kak nebeški prizor.

In res se je v tisti uri kočica blaženega moža napolnila s sijajem nebeške jasnine: ker je mladi prestopnik ni mogel prenesti s pogledom, je zbežal od tam. Ko ga je naslednjega dne svetnik odvedel na stran in ga zelo strogo okregal,[60] mu je izrekel te besede: »V tej noči, sin, si grešil vpričo Boga, kajti naduto si mislil, da bo lahko[61] tvoje tajno in zvito opazovanje[62] skrito ali prikrito pred Svetim Duhom. Kajneda sem te videl, kako se približuješ vratom moje kočice in se od tam vračaš? In če ne bi jaz v tistem trenutku molil zate, bi prav tam pred vrati bodisi padel in umrl bodisi bi bile tvoje oči izruvane iz svojih duplin.  Ampak Gospod ti je takrat prizanesel zaradi mene. In vedi tudi to, da boš v svoji hibernijski domovini sicer živel razkošno, a bo tvoj obraz v vseh dneh tvojega življenja trpel sramoto. Pa vendar sem to v molitvi izprosil od Gospoda, da boš, ker si moj učenec, pred odhodom[63] delal pokoro, polno solza, in boš od Boga dosegel usmiljenje.« Vse te stvari so se mu v skladu z besedo blaženega moža pozneje zgodile tako, kakor jih je bil prerokoval.

 

POGLAVJE 22: O DRUGEM PRIKAZOVANJU ANGELOV, KI SE JE POKAZALO SVETEMU MOŽU; VIDEL JIH JE, KAKO GREDO NASPROTI NJEGOVI SVETI DUŠI, KAKOR DA BO TA KMALU IZŠLA IZ TELESA

Ob drugi priložnosti, ko je blaženi mož bival na otoku Iouan, je nekega dne njegov sveti obraz zasijal[64] z nenadno čudovito in veselo radostjo, oči je dvigoval k nebu, bil je napolnjen z neprimerljivim veseljem in se izredno veselil. Nato se je po nekaj časa ta vesela in sladka radost spremenila v žalostno otožnost. Zares sta dva moža ob isti uri stala pred vrati njegove kočice, ki je bila zgrajena na višjem mestu, in se skupaj z njim zelo razžalostila; izmed njiju je bil eden Lugneus Mokublai, drugi pa se je imenoval Pilu, bil je Saksonec,[65] in ta dva vprašata za vzrok njegovega nenadnega veselja in njegove sledeče žalosti. Svetnik jima tako reče: »Pojdita v miru in ne sprašujta me zdaj, da bi razjasnil vzrok tega veselja in razžalostitve.« Ko to slišita, se razjočeta, poklekneta in obraze zakopljeta v tla ter ga ponižno prosita, ker želita vedeti kaj o tem, kar je bilo svetniku razkrito v tisti uri. Ko ju vidi zelo razžaloščena, reče: »Ker vaju ljubim, vaju nočem žalostiti. Najprej mi morata obljubiti, da ne bosta nobenemu človeku v mojem življenju predala skrivnosti, po kateri sprašujeta.«

Takoj sta v skladu z njegovo prošnjo ustrežljivo obljubila. In po takšni obljubi ju je častitljivi mož tako nagovoril: »Vse do sedaj, do današnjega dne, je bilo dopolnjenih trideset let mojega prebivanja v tujini v Britaniji. Ves ta čas sem vdano prosil svojega Gospoda, naj me ob koncu tega sedanjega tridesetega leta odveže mojega bivanja tu in me pokliče od tod k nebeški domovini. In to je bil vzrok mojega veselja, o katerem sta me žalostna povprašala. Videl sem namreč svete angele, poslane z vzvišenega prestola k moji duši, ki jim bo od mesa popeljana nasproti. Toda glejta, zdaj so se nenadoma ustavili, stojijo onstran bučanja našega otoka na skali in se mi očitno hočejo približati, da bi me poklicali od telesa. Ker pa jim ni dovoljeno pristopiti bližje, se bodo kmalu namenili v nebeške višave – kajti Gospod, ki mi je, ker sem ga prosil z vsemi močmi, podaril, da bom tega dne prešel s sveta k njemu, je ta sklep hitro spremenil, ko je zaslišal molitve tako mnogih cerkva zame. Očitno je bilo zaradi teh cerkva, ki so molile, od Gospoda podarjeno, da so mi proti moji volji od tega dne dalje pridana še štiri leta, ko ostajam v mesu. Ta žalosten odlog mi je bil zasluženo vzrok današnje užaloščenosti. Ko pa se bodo ta štiri prihodnja leta v tem življenju zaključila, bom zagotovo, če bo Bog le naklonjen, z nenadnim odhodom, brez predhodne nadloge za telo, skupaj s svetimi angeli, ki mi bodo takrat prišli nasproti, vesel odpotoval h Gospodu.« V skladu s temi besedami, ki jih ni izrekel brez velikega vzdihovanja in žalosti in tudi ne brez mnogih solza, je častitljivi mož, kot se poroča, potem še štiri leta ostal v mesu.



[1] Db. »o čudežih moči«, tj. »o čudežnih močeh«.

[2] Pikti so bili skupnost posameznih plemen, ki so živeli na območju današnje vzhodne in severne Škotske v času pozne železne dobe pa vse do zgodnjega srednjega veka. Verjetno so pripadali keltskim ljudstvom. Kolumba je prišel v Britanijo leta 565, pred tem časom pa o skupnosti Piktov nimamo pisnih virov.

[3] Nejasen pomen, lahko tudi »združil«.

[4] Mišljeni so druidi, ki so imeli pri vseh keltskih ljudstvih vlogo svečenikov.

[5] Db. »proti pihanju nasprotnega vetra«.

[6] Db. »kakor če bi bila imela«.

[7] Brudeus, peti piktski kralj, je bil Kolumbov sodobnik. Adomnan je sicer prvi avtor, ki poimensko omeni kakega piktskega kralja. 

[8] Db. »preprostega govora«.

[9] Hibernija (Hibernia) je latinsko ime za današnjo Irsko, ustreza pa grškemu poimenovanju, ki ga je deželi nadel grški raziskovalec Pitheas leta 320 pr. Kr.

[10] Sveti Finbarr, Finnbar, Finnbarr oziroma irsko Fionnbharra in na kratko Barra je bil v 6. stol. škof mesta Cork na Irskem in opat samostana istega mesta.

[11] Db. »se je nahajal.«

[12] Osvald iz Northumbrije je bil kralj v 7. stol., čaščen pa je tudi kot svetnik. Po obdobju izgnanstva je premagal britanskega vladarja Katlona (glej spodaj) in povezal northumbrijski kraljestvi pod oblastjo enega vladarja, tu pa je potem širil krščasko vero. Po osmih letih vladanja, ko se je pokazal za najmočnejšega vladarja Britanije, je bil ubit v bitki pri Maserfieldu.

[13] Katlon (irsko Cadwallon ap Cadfan, lat. Catlo) je bil kralj Britancev v 7. stol., ki je napadel in zasedel pokrajino Northumbrijo in jo v svoji oblasti zadržal dve leti. Medtem ko so se ga Britanci spominjali kot svojega heroja, pa so nanj Anglo-saksonci gledali kot na tirana.

[14] Prim. Joz 1,9 in 1,18. V standardnem prevodu: »Ne boj se in se ne plaši; kjerkoli boš hodil, bo s teboj Gospod, tvoj Bog.« In: »Samo krepak bodi in odločen!«

[15] Db. »da bodo verjeli«.

[16] Saksonija je bil del južnega Britanskega otoka, ki so ga germanska ljudstva poselila v času od 5. do 8. stoletja ter se združila s tamkajšnjimi plemeni, ki so bila seveda poganska. Prav Kolumba in njegovi sobratje so bili zaslužni, da so se ti deli pokristjanili.

[17] Tj. Irce.

[18] V besedilu furerat namesto fuerat.

[19] Osmi opat samostana Iona, iz 7. stoletja.

[20] Sedmi opat samostana Iona, iz 7. stoletja.

[21] Db. »dveh ali treh«.

[22] Irska.

[23] 1 Kor 6,17. V standardnem prevodu: »Kdor pa se druži z Gospodom, je z njim en duh.«

[24] Db. Jupitrove (Jupiter je bil pri Rimljanih vrhovni bog neba; kasneje se je prvotni pomen pridevnika spremenil v »nebesni, nebeški«.

[25] Morda povezano z galskim imenom Talorc, ki pomeni »srebrna obrv« ali »s svetlimi obrvmi«.

[26] Db. »je o njem povedal tole preroško besedo.«

[27] Nepoznan kraj.

[28] Današnji Derry.

[29] Svetnik Mailodran (irsko Moel-Odhran), verjetno iz 7. stoletja, o katerem je sicer ohranjenih le malo podatkov. Mokurin oziroma Mokuria je bila pokrajina, iz katere je izhajal, njegovo ime pa nakazuje, da je bil morda služabnik nekega Odhrana, zelo verjetno meniha v samostanu Iona (Adomnan ga imenuje »Kristusov vojak«.)

[30] Irski menih iz 6. stoletja, ki ga je Kolumba osebno izbral, da bi odplul do Britanije in tam delal kot misijonar. Bil je njegov goreč učenec in kasneje opat samostana Trije otoki, bil je zelo spoštovan med irskim prebivalstvom, ki se je pogosto obrnilo k njemu po nasvet.

[31] T. i. Sound of Iona.

[32] Današnja Iona.

[33] Db. »je zakričalo«.

[34] V izvirniku audens (»tisti, ki si drzne«), napačna oblika; stati bi moralo audiens (»tisti, ki zasliši«).

[35] Tj. »Velika utrdba«.

[36] O njem ni znanega skorajda nič.

[37] Tj. Irske.

[38] Današnji Delvin, v Meathu.

[39] Athcliath, danes Dublin.

[40] Db. »jim bo v nadlego vse do njihove smrti«.

[41] V Meathu.

[42] Db. »ki so se nahajali v poslednjih mukah«.

[43] Db. »plovilo ladje«.

[44] Db. »nevihta viharjev«.

[45] Db. »poskušal črpati«.

[46] Db. »v istem trenutko ure.«

[47] Reka Ness (škotsko Abhainn Nis) je okrog 20 km dolga reka, ki teče iz severnega dela jezera Loch Ness do mesta Inverness na severu Škotske.

[48] Db. »ga ugriznila z nadvse divjim ugrizom«.

[49] Db. »s plutjem privede«.

[50] Adamnan omenja dva brata iz rodu (mocu) Min: Lugneus in Lugbeus. Na podlagi zapisa ni mogoče sklepati, kje je to pleme ali rodbina živela, se pa v imenu Min skriva irski pridevnik, ki pomeni »mehak, gladek, fin oziroma majhen.«

[51] Se pravi Lugneus.

[52] Brojhan je bil čarovnik iz 6. stoletja, ki je živel na ozemlju Piktov in služil kralju Brudeu I. Prilastil si je neko irsko dekle, morda vojno ujetnico, in jo zadrževal pri sebi.

[53] Frojhan je irska različica imena; v drugih virih čarodej z imenom Frojhan uporablja magijo proti Kolumbi v bitki pri Cul-drebene.

[54] Sveti Brenden oziroma Brendan iz mesta Birr iz 6. stoletja je bil eden izmed zgodnjih irskih svetnikov. Sprva menih, kasneje pa opat je postal eden izmed »dvanajstih apostolov Irske«, bil pa je tesen Kolumbov prijatelj in učenec.

[55] Danes Birr, v Kraljevemu okrožju (King’s County).

[56] Db. »Zakaj nisi odklonil, da bi vstal«.

[57] Taillte, danes Teltown v Meathu.

[58] Berhán v zgodnji irski družbi ni bilo tako redko ime, saj se pojavlja več oseb s tem imenom. Ena izmed njih je bil sveti Mobíi iz Glasnevina, ki mu je bilo sprva ime Berhán, Beóánov sin – znan je kot Kolumbov učitelj, kasneje pa so ga začeli zamenjevati z drugim Berhánom, ki je veljal za prerokovalca. Tukaj omenjeni Berhán pa je bil Kolumbov sovrstnik oziroma učenec in je bil pomemben vir za pričevanje o obiskovanjih angelov.

[59] Db. »položil oči na«.

[60] Db. »okregal z veliko strogostjo«.

[61] Napaka v izvirniku: posso namesto posse (napaka v zapisu glagola).

[62] Db. »opazovanje tvoje tajne zvitosti«.

[63] Tj. smrtjo.

[64] Db. »zacvetel«.

[65] Ko se je Kolumba zadrževal v Saksoniji, so tu že pred njim živeli kristjani oziroma so se spreobrnili prav zaradi njega ali njegovih učencev.