Vaje iz neobstoja

Marzanna Bogumiła Kielar (prev. Jana Unuk)

Plima

Tu se ne bosta obdržala niti korenina niti drevo, niti zelene krpe kamnokreča,
niti poapnitve mahov.

Samo ve ste – povzdignjeni stebri, izstopajoči bastioni,
razlomljene prižnice iz bazalta – skale v morilskem spopadu z oceanom.

Dozdevate se nesmrtne,
kot da bi smrt v vas in zaradi vas umrla
v obročih plime.

Kot da ne bi prav smrt, zagrizena kot sol,
vladala minevanju, ko lenobno izbira iz gnezda
pomladni zarod: ure, ko raste svetloba, se odpira dolina valov,
iz nje pobliskavajo besede
in ribe.

Pretehtava nad lastno senco. Njena regatna jadrnost.
Zavzame položaj, pritisne
in zadene. Opaja se z naglico.

Ugrabila bo hišo, vrt s puhom osatov na koži, presekala
lastovičjo radost dni. Medeno teraso poletja še
obrašča kovačnik. Še se kadi kava in nihče ne mete drobtin
s prta, medtem ko ona nedaleč stran

maže s krvjo zastor oblakov, uničuje svet
v krogu velikih ciklov.

Njen palec drsi po tetivi
vadbenega loka – ravnodušne priče: mišice rok in pleč; narašča
rdeča plima

 

Revirji

To je raj bobrov – podrte bele vrbe, topoli, drobci jezov,
zlivanja manjših potočkov.
Živali so s podrtih debel odčesnile tanjše rogovile, perjanice vej
in jih odvlekle v vodo, gradijo shrambo poleg bobrišča.

Nebo se je zaustavilo na zemlji – odseva v vodi –

bobri z vseh strani
mejijo na neskončno, v kristalu vremena

 

Istočasnost

Nisi slab plezalec in skakač, vrtni polh.
Zasedel si staro gnezdo ptiča ali veverice. Ne manjka ti domiselnosti,
saj bi si lahko v skalni vdolbini ali pa na drevesu
zgradil lastno – iz mahu, dlake in perja.

Gibčen si in hiter – mali sesalci, piščeta, martinčki,
ti so tvoja vsakdanja hrana.

Skupaj z njimi, skupaj s sovo, ki te gleda z veje
visoke smreke,
tvorimo zaprt sistem.

Razpira se trnje roparske ure –

sova vzprhuta, razprostre peruti,
nekdo pregleduje mesto kot šop goste trave

 

Vaje iz neobstoja

Megla je prihajala v valovih, izmenoma se je zdaj redčila, zdaj gostila,
dokler ni izničila vidljivosti, izbrisala tudi naju. Za dolge ure je odšel vrt.
Megla je zaprla vrata v resničnost.

Koprena se redči, odstira zglajeno vznožje hribov
in mestece. Gomolji steblik, pobrani iz zemlje, v dolgi vrsti
pod ograjo iz luženih desk.
Sivokrile ptice krožijo, se sklicujejo

nad močvirnim sarkofagom jesenskega dne,
polnim trohnečega listja, spolzkih stebel dalij in sončnice.

Vračajo se pretrgane poti, hiše z gladkimi stenami, brez zidnih vencev
in detajlov, kot kapa odpihnjene strehe.

Ekshumirane sanje.
Tudi midva se vračava – tu sva, kjer sva, v neskončnem zdaj

***

Grm forzicije v praznem vrtu –
cveti goreče, plamti z rumenim ognjem pri litoželezni klopi
na poševnini marca.

Sive rastline naokrog stojijo togo, brezlistni glosar. Nemo
zreta v ogenj medvejka in kutina. Brezglasno se zibajo
vejice gole slive, ustnice
rdeče bukve –

kot da bi cel jezik sodeloval pri dajanju pomena
posamični besedi, nekje

onkraj govora.

Beseda, izluščena iz jutranjega hlada, sije z zemlje
z rumeno grivo, v kateri sedijo vrabci

***

ogromno morje – do sipin, z ustnicami
zmeraj pri koži vetra, kot da bi bil ta polovica
njegovega bitja; strma,
prazna sedla valov, ki se jih dotika svetloba,
in se že obrača, drsi stran in pušča za seboj
bledeči šiv;

galebi, oviti v veter, odrivani globoko
v slankasto kripto, kjer prši dež s snegom – oblaki
kot cerkvene klopi, jekleno sivi,
pod steno obzorja (molitev brez besed,
brez jutri)

***

jata golobov se belo razcveta na sivi plahti
oblaka, nad mestom, ko odgrinjam okno,
in mehko pluje navzdol:
dan je ravnokar zajel zrak; gol
– na katera imena zdaj čaka,
v sivih uličicah?

Spiš, nisi obrnil obraza proč; v pesti tiščiš
konček rjuhe, senco noči, ki se umika
in pravi, mirno in odločno: »Vrnila te bom samo
za hip.«

***

tako blizu si, vejica črnega trna; gladka
kot koža mladih jablan
je v meni tišina: niti ptica ne poje

samo ogenj

 

Mrak

temni pljusk vran v poplavišču tišine

in vonj, kot bi ga valjal po ustih: od stebel oktobra,
ki nabrekajo od porjavelega soka, peneči se
jesenski mošt, prepojen z dimom;
trohni odpadlo listje, nepograbljeno, pod brezami.
Ni veliko ostalo od dneva, zaceljeni prelom,

ogenj v gmajni,
njegov skelet iz vetra

***

stekla sva v hrapavo hrastovo senco, s psom, ob februarski polni luni.
In bila sva kot sraki

v izžgani odduški, kot postrvi
vrženi v zdrobljeni led

 

Telefon

sežigal si suhe veje na ognju, in plevel –
slišala sem šelestenje ognja v slušalki, tvoj žvižg, ko so se psi
spet pognali nad krtine, tam, kjer sva včeraj

pobirala slive iz bujne trave;
bližal se je večer – veter je pihal dih
v njegov gobec ščeneta.

Lepljive češplje – jedla sva jih za večerjo;
listala sem knjigo o vodnih vrtovih, fotografije
močvirskih rastlin – hotela sem si zapomniti njihova imena: kalužnica,

šaš, lebdeči dristavec –
ko si na lepem rekel: »Rad bi umrl
pred tabo.«

Včeraj sem v tvoji hiši na vasi gledala, kako si zaspal
med branjem – spanec je kot odtekajoči val
obšival veslo telesa.

Vzela sem ti knjigo iz rok, ugasila luč.
Rebro noči
se je svetilo v vejah

 

Pred pomladjo

Počil je okular ledu na ribniku.
Po odrevenelih, svinčenih dneh, naposled! –
pomerjanje senc.
Šivanje senc na vse: na štrclje vrtnic
na vrtu, na trepalnice in garaže. Podaljševanje,
krajšanje, zraven perila, ki lopota v sončnem
prepihu.
Navlačenje belih prevlek na kocke hiš,
na ljudi.

Spuščanje po pobočjih
težkih splavov s snegom

 

V senci

diši in brenči zrak,
kostanji so se pravkar razcveteli, stojijo težki,
v vlažnem zelenju; skrivaj
me zapeljuješ,
sončni žarek, me dosegaš:
kakor Suzana, mlada in čista, se kopa pred mano
smrt,
nekaj si tiho brunda, lase si je zvila v figo, spenja si jih navzgor
s koščenimi lasnicami in razgalja vrat, za moja usta?
Namazana s šminko?
Veter prinaša izza hiše sveži duh po lesu,
velikih smrekovih plohih, naloženih v klaftro poleg ceste;
duh po smoli,
močnejši pred večerom,
v notesu telefonska številka, ki jo je treba prečrtati
– kot pisana okrasna blazina se dan spodmika
izpod glave

 

Sacra conversazione

v večerni tišini,
odkod na lepem ob meni tvoja drhteča in zaupljiva navzočnost?
Mehki slak dotika, kot pred potjo
z njeno neizogibnostjo, odkod?
Kot vonj, blizu,
vabljiva vdolbina dlani, ko izmed vseh
stvari, dobrih in slabih,
iz njihovega pretanjenega, nestalnega obilja
počasi izbereš eno: prgišče borovnic,
in mi usta zaprejo
črnice

 

Zimska elegija

kako hitro: tiha lakomnost beline;
črni se, izginja v razpokah ceste krhka jata vran.
Moj dih je svetel na šipi. Vijolično zasenčena, široka,
prostrana polja. Izsušeni ribniki, krotki
kot pod dotikom nežne roke,
kot da to ne bi bil povoj mraza.
Hladijo se griči nad vrhovi jablan in jelš,
v oknu tam daleč zagori luč. Iskre toplote romajo
v pepel mraka
in nezavedoma odlomim košček kruha:

midva, kako hitro, v razpoke časa, v gluhe
in kamnu podobne.

 

Poljska pesnica Marzanna Bogumiła Kielar se je rodila leta 1963 v Gołdapu, mestu na skrajnem severovzhodu Poljske ob ruski meji. Tam je živela do študija. Doštudirala je filozofijo na Varšavski univerzi. Danes je profesorica na Krščanski teološki akademiji v Varšavi. Debitirala je leta 1985 s pesmijo Večer pri znancih, nagrajeno na vsepoljskem pesniškem natečaju za nagrado »miljni kamen«. Sedem let zatem, leta 1992, je izdala prvo pesniško zbirko Sacra conversazione in zanjo leta 1993 prejela kar tri velike nagrade: nagrado sklada Kościelskih, pesniško nagrado Kazimiere Iłłakowiczówne in nagrado revije Czas Kultury za najboljši prvenec. Leta 1995 je v Sloveniji prejela kristal vilenice. Po izidu druge zbirke, Materia prima (1999), je bila nagrajena z nagrado »potni list« revije Polityka (2000) in nemško nagrado Huberta Burde (2000). Leta 2006 je izšla zbirka Monodija, pred izidom pa je nova zbirka Post tenebras. Pesnica je izdala še dva izbora pesmi, Umbra (2002) in Breg (2010).  

Marzanna Bogumiła Kielar je v poljski poeziji povsem samosvoj glas. Še posebej se razlikuje od poezije svojih pesniških vrstnikov, znanih pod poimenovanjem generacija BruLiona. Njen opus ne pozna nihanj, saj so po ocenah literarne kritike vse pesmi, ki jih objavlja skopo odmerjeno, v večletnih presledkih, na enaki, izjemno visoki ravni. V njih izhaja iz opisa, čutne zaznave, iz pogleda na pokrajino, tudi opazovanja živali ali rastlin, pod povrhnjico pesmi ali v njenem zaključku pa razmišlja tudi o človeških zadevah, o ljubezni in smrti, minevanju. Pogosto je natančni, skrbno odtehtani pogled na dogajanje v naravi izhodišče za pesničino refleksijo ali bralsko meditacijo. V opisih narave uporablja veliko nevsakdanjih izrazov, med drugim tudi strokovnih terminov s področja geologije, podobe, ki jih sestavlja, pa so pogosto neočitne in presenetljive. Takšne pokrajine poljska poezija še ni poznala: to je severna pokrajina pesničine mladosti, ostra, mračna, zimska, izpostavljena vetrovom, poplavam, snežnim zametom, povezana prej s thanatosom kot z erosom, še najbolj sorodna skandinavskim ambientom. Je prizorišče nenehnih silovitih sprememb, prelivanja barv, spopadanja prvin, kjer se ob vseprisotni vodi in zemlji erodirajočih plazov pojavljata tudi razburkani zrak in ogenj pripekajočega ali v večerni zarji ugašajočega sonca. Pesnica je ta svoj svet opisala takole: »V nekem smislu se počutim emigrantko. Svet, iz katerega sem izšla, me je izoblikoval in je do danes prisoten v meni. […] Velik vpliv je na moj način percepcije imelo okolje, v katerem sem odraščala, to je Mazurija. To je tudi pokrajina nenavadnega, samega s seboj spopadajočega se neba […]. Sever je strog, lep in mrzel – dozdeva se, da je zaposlen sam s seboj in ne daje upanja, da je človek kaj več kot samo bežen prahec v nedoumljivi predstavi, ki se tam odigrava.«

Toda naj je to dogajanje še tako burno, njegova besedna poustvaritev izžareva mir, spokojnost, milino, estetsko občutenje, in kot radi poudarjajo razlagalci, naravnost molitveno kontemplativnost. Zapisi človeških odnosov v tem ambientu so kameralni, omejeni na dvojino, na jaz in ti, utišani in ograjeni v varni, osvojeni prostor doma ali vrta, sadovnjaka. Tudi bolezen, ki spodkopava človeško telo, je opisana z izrazi za silovito dogajanje v naravi. Slikarsko natančen opis povsem navadnega, vsakdanjega pojava ali celo predmeta z njegovim doslednim realizmom opisano prestavlja v območje metafizičnega. Ta ideal je v poeziji sodobnikov cenil in iskal Czesław Miłosz, kar je posebej razvidno iz njegovih antoloških izborov, prevodov in komentarjev k njim (Izpiski iz uporabnih knjig, 1994). V pesmih Marzanne Bogumiłe Kielar se opazujoči lirski subjekt popolnoma izgubi v opazovani realnosti, in kot ugotavlja Andrzej Stasiuk, vzpostavljena je iluzija o istovetnosti med opisovanim in opisom: »Takšno poezijo bi lahko ustvarjala žival, če bi jo kdo obdaril z jezikom. […] V teh pesmih razpoka med obstoječim in poimenovanim preprosto ni opazna.« Izbrane pesmi Marzanne Bogumiłe Kielar bodo v naslednjih mesecih izšle v slovenskem prevodu pri založbi Družina.