Mitte michi virum eruditum qui noverit operari in auro et argento.[1]

Ime Nikolaja Kuzanskega je moč zadnja leta pogosteje zaslediti tudi v slovenskem kul­turnem prostoru, saj je zanimanje za življenje in delo tega vélikega humanista, filozofa, teo­loga in cerkvenega reformatorja končno pre­magalo različne predsodke in zadržke, zaradi katerih je bil kardinal iz Kuesa do nedavnega znan le ozkemu krogu filozofov, teologov in cerkvenih zgodovinarjev. Prve prevode v slo­venščino je pospremilo tudi nekaj izvirnih študij, ki odpirajo nove poglede na njegovo delo, s čimer se Slovenci pridružujemo razi­skavam strokovnjakov, katerih odkritja vse ja­sneje razkrivajo izjemno pomembno vlogo, ki jo je v razvoju evropske kulture odigral Ni­kolaj Kuzanski. Prebujeni interes slovenske strokovne javnosti pa bi lahko razumeli tudi kot nekoliko zapoznel hommage “filozofu s kar­dinalskim klobukom”, ki je z našo zgodovi­no povezan tesneje, kot se zdi na prvi pogled.

Nikolaj Kuzanski ali Nicolaus tituli sancti Petri ad Vincula et Brixinensis, kot stoji za­pisano v svečani cesarski listini, je namreč prva priča in častni podpisnik bule, s katero je cesar Friderik III. 6. decembra leta 1461 ustanovil ljubljansko škofijo.[2] Ljubljanski Nadškofijski arhiv, žal, hrani samo prepis ustanovne listi­ne, ki jo je 16. aprila leta 1496 v Augsburgu izdal cesar Maksimilijan I. Insertum, ki je danes v Nadškofijskem arhivu, je Maksimilijan I. iz­stavil na prošnjo ljubljanske škofije, potem ko je original zgorel v požaru.[3]

Ustanovitev ljubljanske škofije je za zgo­dovino Slovencev izjemnega pomena in se ni­kakor ne omejuje na cerkvenopolitično in pa­storalno vlogo Cerkve, temveč je v najširšem kulturnozgodovinskem smislu zaznamovala nadaljnji razvoj slovenskih dežel. S tega vidika je povezanost Nikolaja Kuzanskega z ustanov­nim aktom prve škofije na Kranjskem zani­miv podatek, ki sproža cel niz vprašanj in ugi­banj o različnih možnostih njegovega vpliva na sočasno zgodovinsko dogajanje na našem ozemlju. Okoliščine, ki so botrovale ustano­vitvi ljubljanskega škofovskega sedeža, so se­veda kompleksne in jih na tem mestu ni mo­goče podrobneje predstaviti.[4] A to tudi ni naš namen, saj nas zanima predvsem vprašanje, kakšno vlogo je pri ustanavljanju ljubljanske škofije odigral Nikolaj Kuzanski. Zakaj seje med pričami znašel prav naslovni kardinal rim­ske bazilike sv. Petra v vezeh? Kako to, da mu je pripadlo odlično mesto prvega podpisnika? In predvsem: ali je Nikolaj Kuzanski samo podpisnik ustanovne listine ali je mogoče z us­tanovitvijo ljubljanske škofije dejavneje pove­zan? To je samo nekaj neizogibnih vprašanj, ki se zastavljajo ob pogledu na podpis visokega cerkvenega kneza, kateremu je zgodovina priz­nala sloves enega največjih duhov evropske fi­lozofske in teološke misli.

Raziskave zadnjih desetletij so pokazale, da sta delo in misel Nikolaja Kuzanskega po­membno zaznamovala zgodovino katoliške Cerkve. Njegov prispevek je razviden na raz­ličnih področjih, ki jih je nemogoče zmeraj ostro ločiti med seboj, vendar se bomo na kratko pomudili le ob orisu njegovega delovanja na cerkvenopolitičnem in reformator­skem področju, na katerega je treba opozoriti, če hočemo poiskati odgovore na zgoraj po­stavljena vprašanja.

Nikolaj Kuzanski je stopil na prizorišče cerkvene zgodovine razmeroma mlad, saj je imel komaj enaintrideset let, ko je leta 1432 na baselskem koncilu kot “orator in prokura­tor” zastopal trierskega nadškofa Ulricha von Manderschieda. Z jasno mislijo, prepričljivo argumentacijo in pretehtano elokvenco je pri­tegnil pozornost številnih kardinalov in bil še istega leta imenovan v posebno komisijo za ver­ska vprašanja.[5] K temu je nemalo pripomogla tudi izrazita strpnost v prizadevanju za spra­vo znotraj razcepljene katoliške Cerkve. Sprva kot zagovornik konciliarizma, kasneje kot pa­pežev pristaš je Kuzanski nenehno iskal mož­nosti za poravnavo med sprtima stranema. Svo­je (takrat še konciliarno) stališče je predstavil v programskem spisu De concordantia catholica (1432), v katerem se zavzema za temeljito re­formo Cerkve in cesarstva. Hkrati je aktivno posredoval v različnih sporih med cerkveni­mi in posvetnimi oblastmi. Lahko bi rekli, da je dejavno zavzemanje za dosego sporazum­nih rešitev tako znotraj Cerkve kot v odno­su med Cerkvijo in cesarstvom vse od začet­ka nezgrešljiva stalnica njegovega javnega de­lovanja. Iskrena zavzetost in predanost, velik govorniški in diplomatski dar, predvsem pa ugled, ki si ga je pridobil s svojim delom, so bili zgodaj opaženi in nagrajeni. Tako ga je leta 1437 papež Evgen IV. poslal v Cari­grad, kjer naj bi bizantinskega cesarja in vodstvo pravoslavne Cerkve prepričal, da v vprašanju baselskega razkola prizna papeško avtoriteto ter se pod predsedovanjem Evgena IV. udeleži pogajanj o združitvi vzhodne in zahodne Cerkve. Kuzanski je svojo nalogo us­pešno opravil in na koncil, ki ga je papež po prelomu s konciliaristi iz Basla preselil v Fer­raro, pripeljal bizantinskega cesarja z najviš­jimi cerkvenimi dostojanstveniki Vzhoda.

Po uradni združitvi vzhodne iz zahodne Cerkve, ki je bila leta 1439 potrjena na koncilu v Ferrari in Firencah, je papež Kuzancu zaupal nalogo, ki je bila v danih zgodovinskih raz­merah bistveno težja od carigrajskega poslans­tva. S svojo diplomatsko sposobnostjo naj bi nemške volilne kneze in cesarja prepričal, da podprejo Evgena IV., ga priznajo kot edinega legitimnega poglavarja katoliške Cerkve in tako končajo cerkveno shizmo, do katere je prišlo z izvolitvijo protipapeža Feliksa V.[6] Sko­raj deset let si je Kuzanski kot papeški poverjenec na različnih forumih prizadeval doseči podporo cesarstva v boju za enotnost Cerkve. V letih nenehnih potovanj, pridiganja, po­gajanj in prepričevanj si je celo pri svojih nas­protnikih pridobil nemajhen ugled.[7] Veliki italijanski humanist Enej Silvij Piccolomini, ki je bil takrat še v službi Friderika III., mu je celo vzdel spoštljivi vzdevek “Herkul evgenijancev”. Nadčloveški napori moža, ki ob cerkveno-političnem delu ni pozabljal na svo­je pastoralne obveznosti in se je ves čas in­tenzivno ukvarjal tudi s filozofskimi vprašanji (leta 1440 izide njegovo najpomembnejše fi­lozofsko delo De docta ignorantia, štiri leta pozneje obsežna razprava De coniecturis in cela vrsta manjših spisov),[8] niso ostali brez uspeha. Leta 1446 je papež Kuzanca imenoval za apo­stolskega legata in ga povzdignil v kardina­la “in petto”. Se istega leta je Friderik III. od­stopil od stališča nevtralnosti in podprl pa­peško stran. Evgenov naslednik, vplivni hu­manistični izobraženec Tomaž Parentucelli, ki je leta 1447 kot Nikolaj V. zasedel papeški prestol, je nadvse cenil Kuzančevo delo, še zlasti pomembni diplomatski uspeh prido­bitve cesarske podpore in podpis dunajske­ga konkordata leta 1448. Kuzanca je konec istega leta dokončno povzdignil v kardinala in mu dodelil naslovno rimsko baziliko sv. Petra v vezeh. Slabo leto in pol pozneje, spomladi leta 1450, je Kuzancu zaupal še skrb za briksenško škofijo. Diplomatsko in reformatorsko delo Nikolaja Kuzanskega pa s tem ni bilo končano. Na božični večer ju­bilejnega leta ga je papež Nikolaj V. imeno­val za posebnega papeškega legata in vrhov­nega vizitatorja za Nemčijo, Češko in sosed­nje (tudi slovenske!) dežele, mu podelil vsa pooblastila ter mu zaupal prenovo Cerkve na tem področju.

            Že v prvih dneh januarja 1451 je Kuzan­ski odrinil na pot, svoje delo pa je opravljal tako vestno, da so mu nekaj desetletij poz­neje izrekli priznanje celo nemški protestanti. Luteranski teolog Johannes Kymeus je leta 1538 v navdušenju zapisal: “Tudi Kuzanec je luteranec”.[9]  Kuzanskemu so na njegovem po­tovanju po cesarskih deželah marsikje priredili knežji sprejem; cerkveni in posvetni veljaki so ga vabili v goste in ga prosili za nasvet, ljud­je pa so drli na njegove pridige.[10] Cesar Fri­derik, ki je bil že dolgo pozoren na delo Ni­kolaja Kuzanskega, je v okviru svojih dežel­noknežjih posesti izrecno podprl njegova re­formna prizadevanja in izdal ustrezna navo­dila najvišjim cerkvenim dostojanstvenikom.[11] (Friderik III. in Kuzanski sta bila tudi osebno v zelo dobrih odnosih. Tako, denimo, cesar Kuzanca ob investituri v briksenškega ško­fa imenuje “amicus noster carissimus” in po­sreduje v Kuzančevem sporu z vojvodo Sig­mundom Tirolskim, Kuzanski pa cesarju leta 1457 posveti matematični spis De caesarea circuli quadrata.) Ko je leta 1458 Enej Silvij Piccolomini, dobri prijatelj Nikolaja Kuzanske­ga, kot Pij II. sedel na prestol sv. Petra, se je Kuzančeva usoda približala zenitu: papež ga je leta 1459 imenoval za generalnega vikarja in svojega polnomočnega namestnika (legatus urbis) v Rimu. Žal so zapleti v briksenški škofiji in nepomirljivi spori znotraj rimske kurije vrgli temno senco na zadnja leta Kuzančevih prizadevanj za prenovoCerkve.[12] Kljub vsemu je, kot dokazujejo ohranjeni arhivski viri, Ku­zanski veljal za najvišjo avtoriteto na področju cerkvene reforme in za najboljšega poznavalca razmer v deželah nemškega cesarstva.[13] Nič čudnega torej ni, da se je cesar Friderik III. pri ustanavljanju ljubljanske škofije obrnil na visokega cerkvenega kneza, ki je bil obenem najtesnejši papežev sodelavec in prijatelj.

Čeprav je res, da pobude za ustanovitev ljubljanske škofije še zmeraj niso v celoti za­dostno osvetljene, pa nedvomno drži, da je bila ustanovitev novega škofijskega sedeža na Kranjskem tako v cesarjevem kot v papeže­vem interesu. Že Valvasor je bil prepričan, da je bila odločilnega pomena spodbuda Eneja Silvija Piccolominija, ki naj bi bil cesarja na­govarjal k ustanovitvi škofije, celo še preden je postal papež.[14] Nikolaja Kuzanskega Val­vasor sicer ne omenja, z našega vidika pa ni zanemarljivo opozorilo na Piccolominijevo zavzetost za ustanovitev ljubljanske škofi­je. Upoštevajoč vlogo, ki jo je Piccolomini ob nastopu papeževanja dodelil kardinalu iz Kuesa, se zdi več kot verjetno, da je pa­pež dogovarjanje za ustanovitev nove ško­fije prepustil svojemu pooblaščencu za nemš­ke dežele. Po drugi strani cesar Friderik v svoji želji po ustanovitvi škofije ne bi mo­gel izbrati boljšega sogovornika, saj je bil Ku­zanski, “vir incredibili prudentia eruditioneque doctrina”,[15] tako zaradi uveljavljenega slo­vesa kakor tudi po uradni dolžnosti najbolj poklican k sodelovanju.

Ne zgolj po naključju torej, temveč zaradi odličnega poznanja cerkvenopolitičnih raz­mer v nemškem cesarstvu in zaradi položa­ja polnomočnega papeškega legata, se je Ni­kolaj Kuzanski, kardinal rimske bazilike sv. Petra v vezeh in briksenški škof, znašel med pričami, ki so s svojim podpisom potrdile us­tanovitev ljubljanske škofije. S precejšnjo go­tovostjo lahko zapišemo, da odlično mesto, ki med ustanovnimi pričami pripada Kuzancu, do neke mere zrcali tudi njegovo vlogo v dogajanju, ki je tako pomembno zaznamo­valo nadaljnji razvoj Cerkve na Slovenskem. Pri vprašanju Kuzančeve povezanosti z usta­navljanjem ljubljanske škofije in poznanja lo­kalnih razmer na Kranjskem namreč ne kaže prezreti dejstva, da je bil Nikolaj Kuzanski tudi kot briksenški škof v neposrednem stiku s slovenskimi deželami, saj so bili briksenš­ki škofje zemljiški gospodje na Bledu in v Bo­hinju, to ozemlje pa je večji del pripadlo cerk­veni jurisdikciji novoustanovljenega škofij­skega sedeža v Ljubljani! Kuzanski se je spom­ladi leta 1458 nekaj tednov celo osebno mudil na Bledu,[16] kjer je v mašno knjigo zapisal, da je prispel na Bled zadnjega aprila leta 1458 in da je 4. maja obiskal tudi bohinjsko dolino. Kuzanski je v svojem zapisu posebej izpostavil dejstvo, da je v Bohinju bral mašo in sklical svoje podložnike ter jih znova spomnil na zgo­dovinske okoliščine dodelitve blejsko-bohinjskih posesti briksenškim škofom. V nagovoru je natančno opisal obseg posesti in pouda­ril, da so skladno z darovnico cesarja Henrika II. iz leta 1004 briksenški škofje zemljiški gospodje nad vsemi gradovi in cerkvami na tem ozemlju.[17] Kuzanski je hkrati odločno za­vrnil sklicevanje oglejskih patriarhov do pravice cerkvene jurisdikcije nad cerkvijo Matere Božje na blejskem otoku. S tem se je znova razplam­tel stari spor med Oglejem in Briksnom, ki ga je Kuzanski pripeljal celo pred papeško raz­sodišče in dosegel, da je papež leta 1459 Ma­rijino cerkev na otoku in blejsko proštijo do­končno in brezprizivno izvzel iz cerkvene na­doblasti Ogleja ter jo tako in temporalibus kot in spiritualibus podredil škofiji v Briksnu.[18]

Omenimo še, da se je Kuzanski nedvomno zelo dobro zavedal tako pastoralnega kot cerkvenopolitičnega pomena novoustanov­ljene škofije. Iz dolgoletnih izkušenj mu je bilo znano, da je upravljanje mlajših (in manj­ših) škofij lažje in opravljanje dušebrižništva v njih praviloma skrbnejše. Njegovo refor­matorsko delo je v mlajših cerkvenih uprav­nih enotah naletelo na bistveno manj odpora kot na ozemlju velikih privilegiranih škofij. Upravičeno je smel tudi računati, da bi bili škofje novoustanovljenih episkopatov tesneje vezani na oblast v Rimu in zatorej zaneslji­vejša opora papeške stolice v napetih razme­rah, ki so pogosto vladale v nemškem cesars­tvu. Kardinalu je bil dobro znan tudi pere­či problem oglejskega patriarhata, ki je po beneški zasedbi Furlanije leta 1420 postal pri­zorišče političnih trenj med Benečani in Habsburžani. V primeru avstrijskega dela og­lejskega patriarhata je bila potreba po preob­likovanju še posebej očitna, saj je zaradi nas­protovanja Habsburžanov vplivnost oglejske­ga patriarha kot naj višjega cerkvenega oblast­nika in metropolita v 15. stoletju tu opazno slabela in je bila zahteva po novem, učinko­vitejšem cerkvenoupravnem središču v vseh pogledih legitimna. Seveda je treba dodati, da ustanovitev nove škofije ni bila samo v in­teresu Rima. Z njo je pomembno pridobil tudi cesar, ki si je z ustanovnimi pravicami zagotovil boljši nadzor nad škofijskim ozem­ljem. Kot že tolikokrat poprej je torej Nikolaj Kuzanski tudi pri ustanavljanju ljubljanske škofije deloval v duhu zbližanja in sporazum­ne izpolnitve različnih interesov. Ob poznanju njegove skrbi za reformo Cerkve in prenovo njene primarne, to je pastoralne vloge, pa lah­ko z veliko zanesljivostjo trdimo, da pri tem ni imel pred očmi samo strateških ciljev Fri­derika III. in Pija II., temveč tudi dobrobit Cerkve in cerkvenega občestva na nekdanjem Kranjskem.

            Ob zanimivem dejstvu, da je kardinal iz Kuesa s svojo udeležbo pri ustanovitvi ljub­ljanske škofije neposredno vključen v zgodo­vino slovenskih dežel, za katere je v letih vizitacijskega dela na ozemlju nemškega cesars­tva in škofovanja v ne tako oddaljenem Briksnu pokazal precejšnje zanimanje, se seveda postavlja mikavno vprašanje o možnosti šir­šega, predvsem humanističnega in teološko-filozofskega vpliva v našem kulturnem pro­storu. Zgodovinski dokazi za tovrstne vpli­ve, kolikor mi je znano, še niso prišli na plano. Ob upoštevanju kulturno-zgodovinskih oko­liščin, ki so sredi 15. stoletja vladale na Kranj­skem (Piccolomini, ki se je vsaj dvakrat mudil v Ljubljani, je slovenske dežele v svojem pi­smu označil kot zakotne in barbarske),[19] je verjetnost plodnih odmevov Kuzančevih mi­sli zelo majhna. Kljub temu pa je ne more­mo v celoti izključiti in raziskovanje razvoja humanistične miselnosti na Slovenskem nedvomno ostaja eden od izzivov strokov­njakom zgodovinskih in drugih družboslov­nih znanosti.

 

---