Najnovejši prispevki

Kategorije

Arhiv

Kasiodor o prepisovanju in obnavljanju pravopisa

Flavij Magnus Avrelij Kasiodor Senator (ok. 490–583) je bil rimski učenjak, zgodovinar, državnik, duhovnik, menih in pisec. Najbolj je poznan kot ustanovitelj samostana Vivarium v južni Italiji, kamor se je po koncu služenja ostrogotskemu kralju Teodoriku Velikemu tudi sam umaknil. Samostan sta sestavljala sva kompleksa: samostan v ožjem pomenu besede in prostori za umik v samotarsko življenje, tako da so lahko menihi in samotarji živeli v sožitju. Življenje ni bilo organizirano po kakih strogih pravilih, kot je bilo značilno za benediktince, pač pa je Kasiodor sestavil le program študija za menihe pod naslovom Napotki pri študiju božanskih in posvetnih besedil (Institutiones divinarum et saecularium litterarum).

            V prvem delu se Kasiodor osredinja na krščanska besedila, v drugi polovici pa obravnava področja, ki so kasneje obveljala za temelj izobrazbe: omenja gramatiko, retoriko, dialektiko, aritmetiko, glasbo, geometrijo in astronomijo. Izrednega pomena je njegovo načelo, da je potrebno brati tudi posvetne, klasične avtorje, zlasti dela klasičnih govornikov in Aristotlove logike – preučevanje teh besedil naj bi po njegovem prepričanju menihe bolje pripravilo na razumevanje Svetega pisma. Prav to njegovo delo je zaradi svoje popularnosti pripomoglo k ohranjanju klasičnih avtorjev.

V spodnjem odlomku Kasiodor najprej poudari koristnost prepisovanja [1] in izpostavi pomembnost preučevanja pravopisa [2], saj je to edini način, kako lahko menihi ohranijo čist jezik v času, ko je govorjena različica vplivala na izgovorjavo in latinski črkopis. Ob tem bralce napoti na uveljavljene slovničarje, pa tudi na svoje delo o pravopisu. V drugem delu opozori tudi na druge pripomočke oziroma pridobitve, ki pripomorejo k boljšemu delu menihov [3]: omenja iluminatorje, svetilke in ure, ki pomagajo pri prepisovanju besedil in služenju Bogu.

 

30. POGLAVJE: O prepisovanju in obnavljanju pravopisa

[1] Jaz pa vseeno izpovedujem svoje prepričanje – da so izmed vseh stvari, ki vam jih je mogoče doseči s telesnim naporom, meni študiji prepisovanja (pod pogojem, da jih pišejo po resnici) zasluženo bolj povšeči, ker koristno vplivajo na lastno pamet ob vnovičnem prebiranju Božanskih besedil in s prepisovanjem razširjajo naročila Gospoda na dolgo in široko. To je blaženi namen in hvalevredna marljivost, z roko oznanjati ljudem, s prsti odkrivati jezike, tiho dajati smrtnikom odrešitev in se s pisalom in črnilom bojevati proti nepostavnim spletkam hudiča.

Satan namreč utrpi toliko ran, kolikor besed zapiše Gospodov prepisovalec. Nahaja se[1] sicer na enem mestu, s širjenjem lastnega dela pa gre čez različne province, na svetih krajih berejo njegovo delo, ljudstva poslušajo, kako naj se odvračajo od slabe poželjivosti in s čisto dušo služijo Gospodu. Čeprav je prepisovalec daleč stran od svojega dela, kljub temu služi Bogu. Ne morem trditi, da ne more zaznati spremembe glede toliko dobrih reči, če seveda ne počenja[2] tega zaradi želje po časti, pač pa iz pravega prizadevanja po tem.

Človek pomnožuje nebeške besede in z nekim figurativnim[3] pomenom, če se lahko tako reče, se s tremi prsti zapisuje to, kar govori krepost Svete trojice. O kakšna veličastna podoba je to za tiste, ki na to pravilno gledajo! S pisalom, ki se pomika, se zapisujejo nebeške besede, da bi z istim predmetom,[4] s katerim je hudič povzročil, da so udarjali po Gospodovi glavi v času njegovega trpljenja,[5] lahko zatrli njegovo prebrisanost. S hvaljenjem teh del pride tudi do tega, da se zdi, da na nek način posnemajo Gospodovo dejanje, ki je zapisal svoj zakonik z delovanjem vsemogočne roke,[6] čeprav je bilo rečeno, da na simbolen način. Zares pa je mnogo stvari, ki bi jih lahko navedli o tako izredni veščini, ampak povsem zadostuje, da se te, ki služijo Gospodovi pravici in pravičnosti, imenuje »pisarji«.[7]

[2] Da pa ne bi zapisovalci zaradi spremenjenih črk[8] v takšno dobro besedilo pomešali napačnih besed in da bi neizobražen popravljalec znal popraviti napake, naj prebirajo stare pravopisce – se pravi Velija Longa, Kurcija Valeriana, Papiriana in Adamancija mučenika[9] glede črk v in b;[10] prav tako delo slednjega glede prvih, srednjih in zadnjih zlogov;[11] enako glede črke b, ki se lahko v izrazu izgovori na tri načine;[12] in berejo naj Evtihena glede pridiha,[13] pa tudi Foko[14] glede razlik pri spolu.[15] To so tisti pisci, ki sem jih uspel zbrati iz vedoželjnosti in prizadevnosti.

In da ne bi koga zmedla nerazumljivost naštetih knjig zaradi nemarnosti, ker so se pisci povečini medli zaradi zmešnjave starih konjugacij,[16] sem se jaz z veliko vnemo posvetil delu, da bi v posameznih zvezkih in zbrani knjigi, ki je naslovljena O pravopisu,[17] prispela do vas izbrana pravila, ker posledično ne bo več dvomljivosti, bo duh svobodnejši in bo tako stopil na pot popravkov.[18] Izvedel sem, da sta tudi Diomed in Teoktist napisala nekaj glede te[19] veščine; če ju boste našli, zberite tudi njuna posamezna pravila.[20] Po naključju pa lahko odkrijete tudi druge, prek katerih bi si lahko pridobivali znanje. Kljub temu pa vam tisti, ki sem jih omenil, odstranijo vsako tančico neznanja, če se jih vztrajno in z vnemo prebira z namenom, da bi tisto, kar je bilo do sedaj nepoznano, postalo povečini zelo dobro poznano.

[3] Tem[21] pa smo pri knjigovezništvu pridali še izučene umetnike, da bi lepoto črk prekrivala lepa zunanja oblika. Morda z nekega vidika posnemajo oni primer Božje prispodobe,[22] ko je Gospod te, za katere je presodil, da so vredni povabila k večerji, v slavo nebeške pojedine sprejel v poročnih oblačilih. Za te[23] upodabljaš mnogo načinov vezave v eni sami knjigi, in če se ne motim, sem že v deseti knjigi primerno opisal, kakšno obliko bi učenjak imel raje, če bi jo lahko izbral zase.

Poleg tega sem za nočna bedenja pripravil tudi mehanične svetilke,[24] ki ohranjajo osvetljujoče plamene; te same sebi netijo plamen in brez človekove pomoči izdatno ohranjajo ogromno izobilje svetlobe izredno obširnega sijaja. V njih ne zmanjka gostega olja, čeprav ga svetleči plameni stalno použivajo.

Nisem pa dopustil, da kdo izmed vas ne bi vedel za meritve časa, ki so bile očitno iznajdene za veliko korist človeškega rodu. Zaradi tega sem vam pripravil eno uro, kjer čas določa sončna svetloba; pa tudi drugo, vodno,[25] ki podnevi in ponoči neprestano kaže, katera ura je, ker vemo, da ob številnih dnevih pogosto ni sončne svetlobe. Voda pa po zemlji na nenavaden način dovršuje pot, ki jo žareča sila sonca zgoraj ubrano preteče. Tako človeška veščina povzroči, da gredo složno skupaj te stvari, ki so bile po naravi razločene. V teh stvareh zaupanje v dogodke sloni na tolikšni resnici,[26] da bi mislil, da obe napravi znotraj upravljata posrednika. Ti napravi sta bili torej zato priskrbljeni, da se Kristusove vojake, opomnjene s povsem nedvomnimi znamenji, pokliče k opravljanju božanskega opravila kakor z donečimi trobentami.



[1] Sc. prepisovalec.

[2] Db. »ne zna početi«.

[3] Tj. simbolnim.

[4] Izraz arundo lahko označuje trsje ali pa iz njega izdelano pisalo. Kasiodor se igra z dvojnim pomenom besede.

[5] Gre za navezavo na primer iz Svetega pisma, ko trstičje vojaki uporabijo, da bi Jezusa ponižali. Najprej ga z njim tepejo po glavi, nato pa mu ga kot žezlo položijo v roko. Prim. Mt 27,29-30.

[6] Bog naj bi Mojzesu na gori Sinaj razodel 12 zapovedi. 2 Mz 31,18.

[7] Kasiodor uporabi izraza libra (skala na tehtnici, ki je simbol pravične razsodbe) in librarius (»pisar«), ki sta si po obliki podobna in na to naveže primerjavo. Prim. Pregovori 16,11 in tudi Dan 5,27.

[8] V mislih ima popačeno besedilo zaradi glasovnih ali slovničnih napak.

[9] Zelo malo je znanega o delih teh slovničarjev, ki vsi izhajajo iz časa pozne antike: Velij iz zgodnjega 2. stoletja, Papirian iz poznega 4. ali zgodnjega 5. stoletja in Adamancij iz zgodnjega 6. stoletja; nič ni znanega o Kurciju.

[10] Do zamenjav je prihajalo, ker sta se izgovorjavi glasov zelo približali ena drugi. Ostanki tega so še danes npr. v španščini, kjer se obe črki izgovarjata enako (do podobnega pojava je prišlo v novi grščini, kjer se danes prvotna črka b izgovarja kot v).

[11] Zadnji del besede, iz katerega so bile razvidne njene oblikoslovne lastnosti, v govorjeni latinščini ni bil poudarjen, zato je hitro prišlo do napačnega zapisa besede (npr. caldus [popačen zapis, manjka črka i – verjetno značilnost govorjenega jezika] namesto calidus »zvit«).

[12] Kot b, v, ali p: napake so se pojavljale, ker se je izgovor razlikoval od zapisa (npr, abibit »odšel bo« namesto abivit »odšel je«).

[13] Črka h je zaznamovala pridih na začetku besede, v kombinaciji s c, p in t pa je ponazarjala rimski zapis grških pridihnjenih črk (npr. philosophus »filozof, modrec«). V govorjeni latinščini je pridih izginil že zelo zgodaj, v zapisani besedi pa je imel pomembno semantično vlogo in je bilo pomembno, da se ohrani (razlikuje npr. os »usta« in hos »te«). Zaradi razlike med govorjenim in pisanim jezikom je znova hitro prišlo do napak.

[14] Neznan pisec, verjetno je živel v času pred Priscijanom.

[15] V govorjenem jeziku je prihajalo do izginjanja srednjega spola (pojavlja se npr. vinus namesto vinum »vino«) – prepisovalci so se morali zato znova pazljivo učiti spola besed, da bi se izognili napačnih vezav besed in s tem spremembe pomena besedila.

[16] Zaradi pomanjkljive izobrazbe nihče ni znal več razločiti, v katero sklanjatev spada nek samostalnik.

[17] To je postalo temeljno delo o pravopisu v srednjem veku.

[18] Če bi prepisovalci zelo dobro poznali slovnična pravila, bi lažje popravljali napake.

[19] Db. »takšne«.

[20] Izbiranje odlomkov iz besedil posameznih piscev je bila ena izmed značilnosti srednjeveške literarne aktivnosti. Takšne kompilacije so se imenovale florilegia, db. »cvetober«, ker so predstavljali nabor najpomembnejših izsekov antičnih piscev. Zelo pogosto so jih ohranjali v obliki citatov.

[21] Sc. piscem.

[22] Prim. Mt 22,1. Jezus tukaj primerja nebesa s poročno gostijo, ki se je lahko udeležijo samo tisti, ki so primerno opravljeni. V navezavi na to naj bi bili potemtakem tudi rokopisi, ki vsebujejo sveta besedila, na zunaj primerno okrašeni.

[23] Sc. knjigoveznike.

[24] Gre za oljne svetilke, ki so bile ponoči glavni vir svetlobe. Navadno so jih postavili na police, lahko pa so celo visele s stropa. Narejene so bile iz kamna, gline, stekla in kovine, najpogosteje pa so jih napolnili z olivnim oljem.

[25] Vodne ure so bile ene izmed prvih naprav za merjenje časa. Imele so različno obliko: pri Grkih so bile npr. narejene iz kamnite posode z luknjo na dnu, iz katere je enakomerno kapljala voda. Lahko so imele tudi obliko cilindra ali krogle, ki se je počasi polnila z vodo in dosegala označbe ob strani, ki so naznanjale uro. Tretja različica je bila sestavljena iz kovinske krogle z luknjo na dnu – to kroglo so postavili v posodo z vodo, kjer se je postopoma polnila in tako kazala čas.

[26] Poudarja, da se čas, ki ga kažejo ure, dejansko ujema z delom dneva.

Kasiodor o prepisovanju in obnavljanju pravopisa

Flavij Magnus Avrelij Kasiodor Senator (ok. 490–583) je bil rimski učenjak, zgodovinar, državnik, duhovnik, menih in pisec. Najbolj je poznan kot ustanovitelj samostana Vivarium v južni Italiji, kamor se je po koncu služenja ostrogotskemu kralju Teodoriku Velikemu tudi sam umaknil. Samostan sta sestavljala sva kompleksa: samostan v ožjem pomenu besede in prostori za umik v samotarsko življenje, tako da so lahko menihi in samotarji živeli v sožitju. Življenje ni bilo organizirano po kakih strogih pravilih, kot je bilo značilno za benediktince, pač pa je Kasiodor sestavil le program študija za menihe pod naslovom Napotki pri študiju božanskih in posvetnih besedil (Institutiones divinarum et saecularium litterarum).

            V prvem delu se Kasiodor osredinja na krščanska besedila, v drugi polovici pa obravnava področja, ki so kasneje obveljala za temelj izobrazbe: omenja gramatiko, retoriko, dialektiko, aritmetiko, glasbo, geometrijo in astronomijo. Izrednega pomena je njegovo načelo, da je potrebno brati tudi posvetne, klasične avtorje, zlasti dela klasičnih govornikov in Aristotlove logike – preučevanje teh besedil naj bi po njegovem prepričanju menihe bolje pripravilo na razumevanje Svetega pisma. Prav to njegovo delo je zaradi svoje popularnosti pripomoglo k ohranjanju klasičnih avtorjev.

V spodnjem odlomku Kasiodor najprej poudari koristnost prepisovanja [1] in izpostavi pomembnost preučevanja pravopisa [2], saj je to edini način, kako lahko menihi ohranijo čist jezik v času, ko je govorjena različica vplivala na izgovorjavo in latinski črkopis. Ob tem bralce napoti na uveljavljene slovničarje, pa tudi na svoje delo o pravopisu. V drugem delu opozori tudi na druge pripomočke oziroma pridobitve, ki pripomorejo k boljšemu delu menihov [3]: omenja iluminatorje, svetilke in ure, ki pomagajo pri prepisovanju besedil in služenju Bogu.

 

30. POGLAVJE: O prepisovanju in obnavljanju pravopisa

[1] Jaz pa vseeno izpovedujem svoje prepričanje – da so izmed vseh stvari, ki vam jih je mogoče doseči s telesnim naporom, meni študiji prepisovanja (pod pogojem, da jih pišejo po resnici) zasluženo bolj povšeči, ker koristno vplivajo na lastno pamet ob vnovičnem prebiranju Božanskih besedil in s prepisovanjem razširjajo naročila Gospoda na dolgo in široko. To je blaženi namen in hvalevredna marljivost, z roko oznanjati ljudem, s prsti odkrivati jezike, tiho dajati smrtnikom odrešitev in se s pisalom in črnilom bojevati proti nepostavnim spletkam hudiča.

Satan namreč utrpi toliko ran, kolikor besed zapiše Gospodov prepisovalec. Nahaja se[1] sicer na enem mestu, s širjenjem lastnega dela pa gre čez različne province, na svetih krajih berejo njegovo delo, ljudstva poslušajo, kako naj se odvračajo od slabe poželjivosti in s čisto dušo služijo Gospodu. Čeprav je prepisovalec daleč stran od svojega dela, kljub temu služi Bogu. Ne morem trditi, da ne more zaznati spremembe glede toliko dobrih reči, če seveda ne počenja[2] tega zaradi želje po časti, pač pa iz pravega prizadevanja po tem.

Človek pomnožuje nebeške besede in z nekim figurativnim[3] pomenom, če se lahko tako reče, se s tremi prsti zapisuje to, kar govori krepost Svete trojice. O kakšna veličastna podoba je to za tiste, ki na to pravilno gledajo! S pisalom, ki se pomika, se zapisujejo nebeške besede, da bi z istim predmetom,[4] s katerim je hudič povzročil, da so udarjali po Gospodovi glavi v času njegovega trpljenja,[5] lahko zatrli njegovo prebrisanost. S hvaljenjem teh del pride tudi do tega, da se zdi, da na nek način posnemajo Gospodovo dejanje, ki je zapisal svoj zakonik z delovanjem vsemogočne roke,[6] čeprav je bilo rečeno, da na simbolen način. Zares pa je mnogo stvari, ki bi jih lahko navedli o tako izredni veščini, ampak povsem zadostuje, da se te, ki služijo Gospodovi pravici in pravičnosti, imenuje »pisarji«.[7]

[2] Da pa ne bi zapisovalci zaradi spremenjenih črk[8] v takšno dobro besedilo pomešali napačnih besed in da bi neizobražen popravljalec znal popraviti napake, naj prebirajo stare pravopisce – se pravi Velija Longa, Kurcija Valeriana, Papiriana in Adamancija mučenika[9] glede črk v in b;[10] prav tako delo slednjega glede prvih, srednjih in zadnjih zlogov;[11] enako glede črke b, ki se lahko v izrazu izgovori na tri načine;[12] in berejo naj Evtihena glede pridiha,[13] pa tudi Foko[14] glede razlik pri spolu.[15] To so tisti pisci, ki sem jih uspel zbrati iz vedoželjnosti in prizadevnosti.

In da ne bi koga zmedla nerazumljivost naštetih knjig zaradi nemarnosti, ker so se pisci povečini medli zaradi zmešnjave starih konjugacij,[16] sem se jaz z veliko vnemo posvetil delu, da bi v posameznih zvezkih in zbrani knjigi, ki je naslovljena O pravopisu,[17] prispela do vas izbrana pravila, ker posledično ne bo več dvomljivosti, bo duh svobodnejši in bo tako stopil na pot popravkov.[18] Izvedel sem, da sta tudi Diomed in Teoktist napisala nekaj glede te[19] veščine; če ju boste našli, zberite tudi njuna posamezna pravila.[20] Po naključju pa lahko odkrijete tudi druge, prek katerih bi si lahko pridobivali znanje. Kljub temu pa vam tisti, ki sem jih omenil, odstranijo vsako tančico neznanja, če se jih vztrajno in z vnemo prebira z namenom, da bi tisto, kar je bilo do sedaj nepoznano, postalo povečini zelo dobro poznano.

[3] Tem[21] pa smo pri knjigovezništvu pridali še izučene umetnike, da bi lepoto črk prekrivala lepa zunanja oblika. Morda z nekega vidika posnemajo oni primer Božje prispodobe,[22] ko je Gospod te, za katere je presodil, da so vredni povabila k večerji, v slavo nebeške pojedine sprejel v poročnih oblačilih. Za te[23] upodabljaš mnogo načinov vezave v eni sami knjigi, in če se ne motim, sem že v deseti knjigi primerno opisal, kakšno obliko bi učenjak imel raje, če bi jo lahko izbral zase.

Poleg tega sem za nočna bedenja pripravil tudi mehanične svetilke,[24] ki ohranjajo osvetljujoče plamene; te same sebi netijo plamen in brez človekove pomoči izdatno ohranjajo ogromno izobilje svetlobe izredno obširnega sijaja. V njih ne zmanjka gostega olja, čeprav ga svetleči plameni stalno použivajo.

Nisem pa dopustil, da kdo izmed vas ne bi vedel za meritve časa, ki so bile očitno iznajdene za veliko korist človeškega rodu. Zaradi tega sem vam pripravil eno uro, kjer čas določa sončna svetloba; pa tudi drugo, vodno,[25] ki podnevi in ponoči neprestano kaže, katera ura je, ker vemo, da ob številnih dnevih pogosto ni sončne svetlobe. Voda pa po zemlji na nenavaden način dovršuje pot, ki jo žareča sila sonca zgoraj ubrano preteče. Tako človeška veščina povzroči, da gredo složno skupaj te stvari, ki so bile po naravi razločene. V teh stvareh zaupanje v dogodke sloni na tolikšni resnici,[26] da bi mislil, da obe napravi znotraj upravljata posrednika. Ti napravi sta bili torej zato priskrbljeni, da se Kristusove vojake, opomnjene s povsem nedvomnimi znamenji, pokliče k opravljanju božanskega opravila kakor z donečimi trobentami.



[1] Sc. prepisovalec.

[2] Db. »ne zna početi«.

[3] Tj. simbolnim.

[4] Izraz arundo lahko označuje trsje ali pa iz njega izdelano pisalo. Kasiodor se igra z dvojnim pomenom besede.

[5] Gre za navezavo na primer iz Svetega pisma, ko trstičje vojaki uporabijo, da bi Jezusa ponižali. Najprej ga z njim tepejo po glavi, nato pa mu ga kot žezlo položijo v roko. Prim. Mt 27,29-30.

[6] Bog naj bi Mojzesu na gori Sinaj razodel 12 zapovedi. 2 Mz 31,18.

[7] Kasiodor uporabi izraza libra (skala na tehtnici, ki je simbol pravične razsodbe) in librarius (»pisar«), ki sta si po obliki podobna in na to naveže primerjavo. Prim. Pregovori 16,11 in tudi Dan 5,27.

[8] V mislih ima popačeno besedilo zaradi glasovnih ali slovničnih napak.

[9] Zelo malo je znanega o delih teh slovničarjev, ki vsi izhajajo iz časa pozne antike: Velij iz zgodnjega 2. stoletja, Papirian iz poznega 4. ali zgodnjega 5. stoletja in Adamancij iz zgodnjega 6. stoletja; nič ni znanega o Kurciju.

[10] Do zamenjav je prihajalo, ker sta se izgovorjavi glasov zelo približali ena drugi. Ostanki tega so še danes npr. v španščini, kjer se obe črki izgovarjata enako (do podobnega pojava je prišlo v novi grščini, kjer se danes prvotna črka b izgovarja kot v).

[11] Zadnji del besede, iz katerega so bile razvidne njene oblikoslovne lastnosti, v govorjeni latinščini ni bil poudarjen, zato je hitro prišlo do napačnega zapisa besede (npr. caldus [popačen zapis, manjka črka i – verjetno značilnost govorjenega jezika] namesto calidus »zvit«).

[12] Kot b, v, ali p: napake so se pojavljale, ker se je izgovor razlikoval od zapisa (npr, abibit »odšel bo« namesto abivit »odšel je«).

[13] Črka h je zaznamovala pridih na začetku besede, v kombinaciji s c, p in t pa je ponazarjala rimski zapis grških pridihnjenih črk (npr. philosophus »filozof, modrec«). V govorjeni latinščini je pridih izginil že zelo zgodaj, v zapisani besedi pa je imel pomembno semantično vlogo in je bilo pomembno, da se ohrani (razlikuje npr. os »usta« in hos »te«). Zaradi razlike med govorjenim in pisanim jezikom je znova hitro prišlo do napak.

[14] Neznan pisec, verjetno je živel v času pred Priscijanom.

[15] V govorjenem jeziku je prihajalo do izginjanja srednjega spola (pojavlja se npr. vinus namesto vinum »vino«) – prepisovalci so se morali zato znova pazljivo učiti spola besed, da bi se izognili napačnih vezav besed in s tem spremembe pomena besedila.

[16] Zaradi pomanjkljive izobrazbe nihče ni znal več razločiti, v katero sklanjatev spada nek samostalnik.

[17] To je postalo temeljno delo o pravopisu v srednjem veku.

[18] Če bi prepisovalci zelo dobro poznali slovnična pravila, bi lažje popravljali napake.

[19] Db. »takšne«.

[20] Izbiranje odlomkov iz besedil posameznih piscev je bila ena izmed značilnosti srednjeveške literarne aktivnosti. Takšne kompilacije so se imenovale florilegia, db. »cvetober«, ker so predstavljali nabor najpomembnejših izsekov antičnih piscev. Zelo pogosto so jih ohranjali v obliki citatov.

[21] Sc. piscem.

[22] Prim. Mt 22,1. Jezus tukaj primerja nebesa s poročno gostijo, ki se je lahko udeležijo samo tisti, ki so primerno opravljeni. V navezavi na to naj bi bili potemtakem tudi rokopisi, ki vsebujejo sveta besedila, na zunaj primerno okrašeni.

[23] Sc. knjigoveznike.

[24] Gre za oljne svetilke, ki so bile ponoči glavni vir svetlobe. Navadno so jih postavili na police, lahko pa so celo visele s stropa. Narejene so bile iz kamna, gline, stekla in kovine, najpogosteje pa so jih napolnili z olivnim oljem.

[25] Vodne ure so bile ene izmed prvih naprav za merjenje časa. Imele so različno obliko: pri Grkih so bile npr. narejene iz kamnite posode z luknjo na dnu, iz katere je enakomerno kapljala voda. Lahko so imele tudi obliko cilindra ali krogle, ki se je počasi polnila z vodo in dosegala označbe ob strani, ki so naznanjale uro. Tretja različica je bila sestavljena iz kovinske krogle z luknjo na dnu – to kroglo so postavili v posodo z vodo, kjer se je postopoma polnila in tako kazala čas.

[26] Poudarja, da se čas, ki ga kažejo ure, dejansko ujema z delom dneva.

Najnovejši prispevki

Kategorije

Arhiv